Papež Urban V.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Blaženi Urban V.  OSB
Papež Urban V.
Papež Urban V.
Sedež 28. september 1362 (izvoljen)
Pričetek papeževanja 6. november 1362 (posvečen in kronan)
Konec papeževanja 19. december 1370 (konec)
Predhodnik Inocenc VI.
Naslednik Gregor XI.
Redovi
Duhovniško posvečenje 1334
Škofovsko posvečenje 6. november 1362
posvečevalec Andouin Aubert
Položaj 200. papež
Osebni podatki
Rojstvo Guillaume de Grimoard  *
1310[1]
Château de Grizac[d], Le Pont-de-Montvert[d]
Smrt 27. december 1370
Avignon[1]
Pokopan bazilika Saint-Victor v Marseillu
Narodnost Francoz
Predhodni položaj
  • opat v opatiji Saint Victor (1361-1362)
  • redni opat na Monte Cassino (1366-1369)
  • škof v Avignonu (1366-1367)
Alma mater Sorbona
Geslo "Domine, opera tua manuum tuarum ne despicias"
Grb
Svetništvo
God 19. december
Svetniški naziv papež
Beatifikacija 10. marec 1870
Rim
razglašalec blaženi Pij IX.

Drugi papeži z imenom Urban

Catholic-hierarchy.org

Urban V., rojen kot Guillaume de Grimoard je bil katoliški benediktinski opat, papež in blaženec ; *1310, grad Grizac, (Gévaudan, Le Pont-de-Montvert Languedoc, Francosko kraljestvo; danes: Francija); † 19. december 1370, Avignon (Provansa, Papeška država – danes Francija).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Grad Grizac
Simone dei Crocifissi: Urban V. (okoli 1375)
Bolonjska pinakoteka

Mladost[uredi | uredi kodo]

Guillaume de Grimoard se je rodil 1310 na gradu Grizac (Château de Grizac), v bližini Pont-de-Montverta (Lozère) v viteški družini. Oče Guillaume de Grimoard in mati Amphélise de Montferrand sta pričakovala, da bo po izročilu kot najstarjši sin podedoval premoženje – vendar je komaj dvanajstleten prejel tonzuro pri benediktincih. Lepo, toda surovo okolje mu je izostrilo čut za naravne lepote. Očeta je sprejel kot papež v Avignon, kjer je umrl 13. oktobra 1366 star skoraj sto let. Mati je bila v sorodstvu z rodbino Aigrefeuille – obe rodovini pa sta bila v vazalskem odnosu s škofom iz Menda. Krstni boter mu je bil Elzéar de Sabran, plemič v Arianu [2] [3] [4]

Postal je benediktinski menih, predavatelj cerkvenega prava v Montpellierju, opat pri Saint-Germain v Auxerre in potem pri Saint-Victorju v Marseille-ju. [5]

Glede načina življenja je bil do sebe zelo strog. Tudi pri duhovnikih je pazil na brezhibno dobro ime in zavzeto nastopal proti simoniji in nepotizmu.

Papež[uredi | uredi kodo]

Papeški sedež je zasedel proti koncu t. i. avignonskega izgnanstva in se ni hotel sprijazniti s tem neugodnim položajem, kar mu je prineslo naklonjenost rimskega ljudstva. Ko se je konklave v Avignonu l. 1362 po smrti Inocenca VI. odločil, da bo Francoz Grimoard iz Grisaca pri Mendu novi papež, je bil ta upravitelj škofije Avignon in opat benediktinskega samostana Saint-Victor v Marseillu.
Kmalu po izvolitvi je objavil svoj sklep, da bo zapustil Avignon in se vrnil v Rim. Cesar Karel IV. in redovna ustanoviteljica Brigita Švedska sta se neprestano obračala na papeža, naj se vrne v Rim. 30. aprila 1367 je bilo vse pripravljeno. Kljub nejevolji francoskega kralja in francoskih kardinalov je zapustil Avignon. Po večmesečnem bivanju v papeški palači v Viterbu je 16. oktobra 1367 med vzklikanjem ljudstva prišel v Rim.
Pred odhodom v Rim je papež Urban poromal na Marijino božjo pot v Loreto. Tam se je srečal z velikim številom hrvaških romarjev, ki so prišli z različnih strani in so se ravno takrat nahajali v tem znanem svetišču. Njihova pobožnost je papeža zelo ganila in po prihodu v Rim jim je po frančiškanu patru Bonifaciju poslal čudodelno podobo Mater Božje, ki jo še danes častijo na Trsatu. [6]

Kljub slovesnemu sprejemu v Rimu mir ni trajal dolgo. Kmalu so v večnem mestu izbruhnili nemiri. Nesrečen in razočaran je papež brezuspešno skušal ohranjati mir. To ga je nagnilo k odločitvi, da zapusti Rim. Preden je odpotoval, mu je sv. Brigita, ki ga je pozivala, naj nujno ostane, napovedala bližnjo smrt, če bo odšel.
Ko je l. 1370 spet izbruhnila stoletna vojna med Francijo in Anglijo, se je papež vrnil v Avignon, da bi po svojih močeh posredoval v sporu. Pa mu ni bilo dano: že kmalu po prihodu v južno Francijo je hudo zbolel za visoko vročino neznanega izvora, tri mesece pozneje, 19. decembra 1370, pa je umrl v papeški palači v Avignonu.

Vnema za ekumenizem in križarsko vojno[uredi | uredi kodo]

17. oktobra 1368 se je cesar Karel IV. pridružil papežu v Viterbu s skromnim vojaškim spremstvom. Preden je zapustil Nemčijo, je potdil cerkvene pravice. 21. oktobra sta papež in cesar skupaj vstopila v Rim in Karel je ponižno vodil papeževo mulo. 1. novembra je cesar ministriral pri maši, med katero je Urban kronal kraljico. Že več ko sto let nista živela papež in cesar v takem prijateljstvu.
18. oktobra 1369 je prišel v Rim bizantinski cesar Ivan Paleolog prosit pomoč zoper muslimane; odpovedal se je razkolu in sprejel celotno katoliško učenje, ko ga je papež sprejel na stopnicah cerkve sv. Petra. Bodisi zahodni bodisi vzhodni – oba cesarja sta bila le senci svojih predhodnikov, in njuna slovesna obiska nista mogla papežu kaj prida pomagati.
Papež pa je pokazal veliko vnemo za križarsko vojno. 29. marca 1363 se je pojavil v Avignonu ciprski kralj in naslovni kralj jeruzalemski Pierre de Lusignan, da bi zaprosil za pomoč zoper muslimanske Turke. Že 31. marca, na Veliki petek, je Urban pridigal križarsko vojno in podelil križ kraljem Francije, Danske in Cipra; čeprav je ciprski kralj osvojil Aleksandrijo 11. oktobra 1365, ni mogel obdržati mesta, ker ni dobil obljubljene podpore. Križarski duh je bil v Evropi mrtev. [7]

Dela[uredi | uredi kodo]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

J. M. Rosier: Posmrtna maska papeža Urbana V.
Tako je izgledal veličastni spomenik papeža Urbana V. v Marseju

Najprej so ga pokopali v avinjonski stolnici, kjer so ga ljudje takoj začeli častiti kot svetnika; polagoma so prenesli njegove relikvije v baziliko Saint-Victor v Marseillu, kjer je bil opat – in mu postavili mogočen nagrobnik. Papeževe kosti in spomenik so med francosko revolucijo postali žrtev splošnega uničevalskega besa nahujskane drhali.
Papež Pij IX. je 10. marca 1870 potrdil njegovo češčenje. Danes ga častijo predvsem v Provansi.

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Ordine Supremo del Cristo (=Vrhovni Kristusov red)

Papež Klemen VI. je prejel odlikovanje Vrhovnega Kristusovega reda in je s tem postal veliki mojster vrhovnega Kristusovega reda.

Upodobitve[uredi | uredi kodo]

Urbana V. večinoma upodabljajo v srednjih letih in brez brade; njegovi atributi so palma, kelih, relikvije in tiara. Najbolj znana je Urbanova upodobitev z glavama apostola Petra in apostola Pavla, ki je v lateranski baziliki. Večkrat je predstavljen tudi s sliko obeh apostolov, npr. na freski iz 14.st. v cerkvi S. Domenico v Spoletu v kripti.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Urban V. je bil najboljši med avinjonskimi papeži: pobožen, ljubitelj obnove, velikodušen. Zavračal je razkošnost in živel vedno strogo kot redovnik. Podpiral je učenost in univerze, izgradnjo cerkva in stolnic, in si prizadeval dvigniti kulturno in nravno raven mlade duhovščine. Na splošno so ga ljubili in spoštovali. [8]

Papež Urban V. je bil velik dobrotnik človeštva. Prištevajo ga med papeže-humaniste in kot tak je bil velik graditelj. Njemu se ima zahvaliti za svoj obstoj in umetniško dovršenost stolnica v Mendu, kakor tudi Medicinska fakulteta na montpellierski univerzi ter vseučiliščna zavoda v Bédouésu in v Quézacu. Kot evropski vizionar je ustanovil Krakovsko (Jagelonsko) 12. maja 1364 in Dunajsko univerzo 12. marca 1365. Kot izkušen diplomat je posredoval v različnih sporih, zlasti v stoletni vojni, kjer je izposloval izpustitev Ivana Dobrega [9], ki so ga zajeli Angleži. Ob papeževi smrti so ljudje govorili, češ da je umrl »svet človek«. [10]

Motto[uredi | uredi kodo]

Njegov motto je bil: "Domine, opera tua manuum tuarum ne despicias" [11][12]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Record #118803514 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ Elzéar de Sabran, sorodnik po materi, je umrl 1323. Bil je edini svetnik skupaj z ženo Delphine de Sabran, s katero je živel kot frančiškanski tretjerednik v deviškem zakonu, ki ga je kanoniziral papež Urban V. 15. aprila 1369 po dolgem in težavnem postopku, ki ga je začel 1351 Klemen VI..
  3. ^ "Pape Urbain V : 700 ans d'histoire". Lozere.fr. Pridobljeno dne 7. julij 2015. 
  4. ^ "Urbano V, beato. Enciclopedia dei Papi di Michel Hayez". Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 7. julij 2015. 
  5. ^ F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 189. 
  6. ^ "Svetac dana - Blaženi Urban V. – papa". Putevi milosti. 19. december 2013. Pridobljeno dne 11. julij 2015. 
  7. ^ "Pope Bl. Urban V". Catlohic Encyclopedia. 1912. Pridobljeno dne 7. julij 2015. 
  8. ^ J. Laboa. La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. str. 211. 
  9. ^ Ivan Dobri je vladal 1350-1364
  10. ^ "Pape Urbain V : 700 ans d'histoire". Lozere.fr. Pridobljeno dne 7. julij 2015. 
  11. ^ "Gospod, ne zaničuj svojih del, narejenih po tvojih rokah"
  12. ^ "Urbano V, beato. Enciclopedia dei Papi di Michel Hayez". Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 7. julij 2015. 
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Vera Schauber: Svetniki in godovni zavetniki. Mladinska knjiga, Ljubljana 1995.
(v nemščini)
  • Franz Xaver Seppelt –Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
(v italijanščini)
  • Klemen VI.: Suppliche di Clemente VI. 19 maggio 1342-18 maggio 134 [1] Istituto storico italiano per il Medio Evo. Roma, 1948.
  • John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Edizioni Piemme S.p.A., 1989, Casale Monferrato (AL), ISBN 88-384-1326-6
  • Claudio Rendina: I papi. Newton Compton, Roma 1990.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982.
  • Battista Mondin: Pápák enciklopédiája. Szent István Társulat, Budapest 2001.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v francoščini)
(v angleščini)
(v italijanščini)
(v hrvaščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
?
opat pri Saint-Germain d'Auxerre
13. februar 1352
Naslednik: 
?
Predhodnik: 
?
opat pri Saint-Victor, Marseille
2. avgust 1361
Naslednik: 
Étienne Aubert
Predhodnik: 
Angelo Orsini
opat na Monte Cassinu
1366-1369
Naslednik: 
Bartolomeo da Siena
Predhodnik: 
Inocenc VI.
Papež
1362–70
Naslednik: 
Gregor XI.