Bazilika sv. Janeza v Lateranu, Rim

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lateranska bazilika
Archibasilica Sanctissimi Salvatoris et Sanctorum Johannes Baptistae et Evangelistae in Laterano
pročelje Lateranske bazilike
pročelje Lateranske bazilike
Lateranska bazilika se nahaja v Italija
Lateranska bazilika
Lateranska bazilika
41°53′9″N 12°30′22″E / 41.88583°N 12.50611°E / 41.88583; 12.50611Koordinati: 41°53′9″N 12°30′22″E / 41.88583°N 12.50611°E / 41.88583; 12.50611
DržavaItalija
Verska skupnostRimskokatoliška
Spletna stranUradna spletna stran
Zgodovina
Prejšnja imenaCastra Nova equitum singularium
StatusNadbazilika (bazilika)
Zgrajena313 (313)
Zgradilcesar Konstantin Veliki
Alessandro Galilei
Blagoslovljena324
Arhitektura
Funkcionalno stanjeAktivno
SlogBaročna arhitektura
neoklasicistična arhitektura
Začetek gradnje313
Konec gradnje1735
Lastnosti
Dolžina140 m
Širina73 m
Širina ladje65 m
Materialimarmor, granit, cement
Uprava
ŠkofijaRim
Uradno ime: Historic Centre of Rome, the Properties of the Holy See in that City Enjoying Extraterritorial Rights and San Paolo Fuori le Mura
Tip:Kulturno
Kriteriji:i, ii, iii, iv, vi
Razglasitev:1980 (4. zasedanje)
ID #:91
Država:Italija in Vatikan
Regija:Evropa in Severna Amerika

Nadbazilika Presvetega Odrešenika in svetega Janeza Krstnika ter Evangelista v Lateranu, rimska stolnica (italijansko: Santissimo Salvatore e Santi Giovanni Battista ed Evangelista in Laterano), znana tudi kot Papeška nadškofija svetega Janeza [v] Lateranu, 'Sveti Janez Lateranski ali Lateranska bazilika je stolna cerkev rimske škofije v mestu Rim in služi kot sedež rimskega papeža.

Je najstarejša in najvišje uvrščena med štirimi papeškimi velikimi bazilikami, ki ima edinstven naslov nadbazilika. Je najstarejša javna cerkev v Rimu in najstarejša bazilika zahodnega sveta.[1] V njem je katedra rimskega škofa[2] in ima naslov ekumenske matične cerkve katoliških vernikov.

Trenutni rektor je kardinal nadškof Angelo De Donatis, generalni vikar Rimske škofije. Predsednik Francoske republike, trenutno Emmanuel Macron, je po uradni dolžnosti ex officio ('prvi in edini častni kanonik') nadbazilike, naslov, ki so ga imajo francoski voditelji od kralja Henrika IV. dalje.

Velik latinski napis na fasadi se glasi: Clemens XII Pont Max Anno V Christo Salvatori In Hon SS Ioan Bapt et Evang. Ta skrajšani napis se prevaja kot: Papež Klemen XII. je v petem letu [njegovega pontifikata to stavbo] posvetil Kristusu Odrešeniku, v čast svetnikom Janezu Krstniku in [Janezu] evangelistu.[3] Napis s celotnim naslovom nakazuje, da je bila nadbazilika prvotno posvečena Kristusu Odrešeniku in stoletja pozneje posvečena svetemu Janezu Krstniku in svetemu Janezu Evangelistu. Kot papeška stolnica in rimskega škofa je nadrejena vsem drugim cerkvam Rimskokatoliške cerkve, vključno z baziliko svetega Petra.

Nadbazilika stoji v mestu Rim. To je zunaj Vatikana, ki je od severozahoda približno 4 kilometre. Nadbazilika in njene sosednje stavbe imajo ekstrateritorialni status kot ena od lastnosti Svetega sedeža v skladu z Lateransko pogodbo iz leta 1929.

Ime[uredi | uredi kodo]

Zraven uradnega vhoda je nadškofijska izjava, da je vodja ali matična cerkev celotnega sveta. Upoštevajte lovorov venec in papeško tiara.

Latinsko ime nadbazilike je Archibasilica Sanctissimi Salvatoris ac Sancti Ioannis Baptistae et Ioannis Evangelistae ad Lateranum [4], kar je v prevodu Presvetega Odrešenika in svetega Janeza Krstnika ter Evangelista v Lateranu in v italijanščini Arcibasilica [Papale] del Santissimo Salvatore e Santi Giovanni Battista ed Evangelista in Laterano. [5

Lateranska palača[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Lateranska palača.

Nadbazilika stoji nad ostanki Castra Nova equitum singularium, 'nove trdnjave rimske cesarske konjeniške straže'. Trdnjavo je ustanovil Septimij Sever leta 193. Po zmagi cesarja Konstantina Velikega nad Maksencijem (za katerega so se borili Equites singulares augusti - cesarjevi konjeniški telesni stražarji) so v bitki pri Milvijskem mostu odpravili stražo in trdnjavo porušili. Bistveni ostanki utrdbe ležijo neposredno pod cerkveno ladjo.

Preostanek mesta je v zgodnjem rimskem cesarstvu zasedla palača družine Laterani. Sekstij Lateran je bil prvi plebejec, ki je dobil čin konzula, Laterani pa so bili uradniki več cesarjev. Eden od Lateranov, konzul imenovan Plautij Lateran, je postal znan po tem, da ga je Neron obtožil zarote proti cesarju. Zaradi obtožbe je prišlo do zaplembe in prerazporeditve njegovega premoženja.

Lateranska palača je padla v roke cesarja, ko se je Konstantin I. poročil z drugo ženo Fausto, Maksentijevo sestro. Znana do takrat kot Domus Faustae ali 'Faustina hiša' je Lateransko palačo na koncu Konstantin I. dal rimskemu škofu. Dejanski datum darovanja ni znan, vendar znanstveniki domnevajo, da je bilo med pontifikatom papeža Melkijada, da bi leta 313 gostil sinodo škofov, ki je bila sklicana za izziv donatističnemu raskolu, ki je razglasil donatizem za krivoverstvo. Palačna bazilika je bila spremenjena in razširjena in je postala rezidenca papeža svetega Silvestra I., sčasoma pa je postala stolnica v Rimu, sedež papežev kot rimskih škofov.

Zgodnja cerkev[uredi | uredi kodo]

V njeni apsidi je papeška katedra, zaradi katere je nadbazilika stolnica v Rimu. Dekoracija so v kozmatskem slogu.

Papež Silvester I. je leta 324 vodil uradno posvečenje nadbazilike in sosednje lateranske palače, pri čemer je ime iz Domus Fausta v Domus Dei ('Božja hiša') spremenil s posvetilom Kristusu Odrešeniku (Christo Salvatori).

Ko je katedra postala simbol škofovske oblasti, je bila papeška katedra postavljena v njeno notranjost, zaradi česar je stolnica papeža postala tudi rimskega škofa.

Ko je Gregor Veliki poslal gregorijansko misijo v Anglijo pod Avguštinom Canterburyjskim, so nekatere izvirne cerkve v Canterburyju vzele rimski načrt kot vzor, in cerkev posvetili tako Kristusu kot svetemu Pavlu zunaj zidov mesta. Ime Kristusova cerkev je splošno za cerkve po vsem svetu danes v anglikanskih kontekstih, prvotno izhajalo iz te rimske cerkve, ki je osrednja v predsrednjeveški krščanski identiteti.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Visoki oltar in gotski ciborij iz 14. stoletja. Po legendi relikvija originalnega lesenega oltarja, ki ga je uporabljal sveti Peter, obsega visoki oltar. Nad ciborijem sta pojavi sv. Petra in Pavla..[5]

Na sprednji steni nadbazilike med glavnimi portali je plošča z napisom SACROS LATERAN ECCLES OMNIUM VRBIS ET ORBIS ECCLESIARVM MATER ET CAPUT ('Najsvetejša lateranska cerkev, mati in vodja vseh cerkva v mestu in svetu'); viden pokazatelj izjave, da je bazilika 'matična cerkev' vsega sveta. V 12. stoletju so lateranski kanoniki trdili, da je na visokem oltarju domovala Skrinja zaveze in več svetih predmetov iz Jeruzalema. Bazilika je bila tako predstavljena kot tempelj Nove zaveze.

Nadbazilika in Lateranska palača sta bili dvakrat posvečeni. Papež Sergij III. ju je v 10. stoletju posvetil svetemu Janezu Krstniku v čast novo posvečeni krstilnici nadškofije. Papež Lucij II. ju je v 12. stoletju posvetil Janezu Evangelistu. Tako sta sveti Janez Krstnik in sveti Janez Evangelist postala so patrona nadškofije, medtem ko je glavni zaščitnik še vedno Kristus Odrešenik, kot nakazuje vhodni napis in kot je to tradicionalno za patriarhalne stolnice. Posledično je nadbazilika še vedno posvečena Odrešeniku, njen titularni praznik pa je praznik Spreobrnjenja. Nadbazilika je postala najpomembnejše svetišče obeh svetih Janezov, čeprav sta redko čaščena. V poznejših letih je bil v Lateranski palači ustanovljen benediktinski samostan, ki je bil namenjen upravljanju nadškofije in obema svetnikoma.

Vsak papež, začenši s papežem Melkijadom, je zasedel Lateransko palačo do vladavine francoskega papeža Klemena V., ki je leta 1309 sedež papeštva prenesel v Avignon, papeško posest, ki je bila v Franciji enklava. Lateranska palača je bila tudi mesto petih ekumenskih koncilov (glej Lateranski koncil.

Lateranski požari[uredi | uredi kodo]

V času, ko je bilo papeštvo v Avignonu v Franciji, se je stanje Lateranske palače in nadbazilike poslabšalo. Leta 1307 in 1361 sta ju opustošila dva požara. Po obeh požarih je papež poslal denar iz Avignona, da bi plačal obnovo in vzdrževanje. Kljub temu stavbi izgubili nekdanji sijaj.

Ko se je papeštvo vrnilo iz Avignona in je papež znova prebival v Rimu, sta bili nadbazilika in Lateranska palača ocenjeni kot neprimerni glede na njuno stanje. Papeži so prebivali v baziliki sv. Marije in Trastevere in kasneje v baziliki Santa Maria Maggiore. Sčasoma je bila ob Stari baziliki svetega Petra zgrajena Vatikanska palača, ki je sicer obstajala že od časa cesarja Konstantina I., in tam začeli prebivati. Ostalo je uradno prebivališče papeža (čeprav papež Frančišek neuradno prebiva drugje v Vatikanu).

Rekonstrukcija[uredi | uredi kodo]

Pred dokončnim programom rekonstrukcije, je papež Sikst V. najel svojega najljubšega arhitekta Domenica Fontana, da je nadziral velik del projekta. Prvotna Lateranska palača je bila porušena in nadomeščena z novo stavbo. Na trgu pred Lateransko palačo, nasproti bolnišnice San Giovanni Addolorata je največji stoječi obelisk na svetu, znan kot Lateranski obelisk. Tehta približno 455 ton. Naročil ga je egiptovski faraon Tutmoz III., postavil pa ga je Tutmoz IV. pred velikim templjem v Karnaku, v Tebah v Egiptu. Cesar Konstantina I. ga je predvidel za Konstantinopel, a ga je Konstancij II. namesto tega poslal v Rim, kjer so ga leta 357 postavili v Circus Maximus. Nekoč se je zlomil in bil pokopan pod Cirkusom. V 16. stoletju so ga odkrili in izkopali, Sikst V. pa ga je na novem podstavku postavil 3. avgusta 1588 na današnjem mestu.

Nadaljnjo prenovo notranjosti nadbazilike pod vodstvom Francesca Borrominija je naročil papež Inocenc X. Dvanajst niš, ki so jih ustvarili po njegovi arhitekturni shemi, je bilo leta 1718 napolnjeno s kipi apostolov, ki so jih izdelali najvidnejši rimski kiparji rokokoja.

Vizija papeža Klemena XII. za obnovo je bila ambiciozna, v kateri je razpisal natečaj za oblikovanje nove fasade. Tekmovalo je več kot 23 arhitektov, večinoma delujočih v takratni baročni idiomi. Navidezno nepristranski žiriji je predsedoval Sebastiano Conca, predsednik rimske akademije svetega Luke. Zmagovalec natečaja je bil Alessandro Galilei.

Današnja fasada je bila dokončana leta 1735. V latinici piše: Clemens XII Pont Max Anno V Christo Salvatori In Hon SS Ioan Bapt et Evang; ta zelo skrajšani napis se tako razširi: Clemens XII, Pont [ifex] Max [imus], [in] Leto V, [dedicicavit hoc aedificium] Christo Salvatori, v hon [orem] [sanctorum] Ioan [is] Bapt [tistae] et Evang [elistae]. To je prevedeno kot 'papež Klemen XII. Pontifex Maximus je v petem letu svojega vladanja to stavbo posvetil Kristusu Odrešeniku, v čast svetnikoma Janezu Krstniku in Janezu Evangelistu'. Galileijeva fasada je odstranila vse ostanke tradicionalne, starodavne, bazilikalne arhitekture in ponudila neoklasicističen izgled.

Arhitekturna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Apsida, obložena z mozaiki še vedno ohranja spomin na eno najbolj znanih dvoran antične palače, Triclinium papeža Leona III., ki je bila državna banketna dvorana. Obstoječa struktura ni antična vendar so se nekateri deli originalnih mozaikov ohranili v tristranskem mozaiku niše. V središču Kristus daje apostolom njihovo poslanstvo; na levi daje ključe nebeškega kraljestva papežu Silvestru I. in Labarum cesarju Konstantinu I.; na desni strani sveti Peter daje papeško štolo papežu Leonu III., prapor pa Karlu Velikemu.

Fasada Lateranske bazilike

Nekaj ostankov originalnih stavb je še vedno mogoče najti v mestnem obzidju na zunanji strani Vrati svetega Janeza, velik zid, okrašen s slikami, pa je bil odkrit v 18. stoletju znotraj nadbizilike za Lancellottijevo kapelo. Nekaj sledov starejših stavb je bilo odkritih tudi med izkopavanji leta 1880, ko je potekalo delo na podaljševanju apside, a nič pomembnega ni bilo objavljeno.

Potrik

V Liber Pontificalis je zapisanih veliko donacij papežev in drugih dobrotnikov za nadbaziliko, njen sijaj pa je bil v zgodnjem obdobju tak, da je postala znana kot bazilika Aurea ali 'zlata bazilika'. Ta sijaj je pritegnil napad [[Vandali|Vandalov]g, ki so oropali vse zaklade. Papež Leon I. jo je obnovil okoli leta 460, znova pa jo je obnovil papež Hadrijan I..

Leta 897 jo je skoraj popolnoma uničil potres: ab altari usque ad portas cecidit ('zrušila se je od oltarja do vrat'). Škoda je bila tako obsežna, da je bilo težko zaslediti obrise stare stavbe, vendar so bile te večinoma spoštovane in novogradnja je bila enakih dimenzij kot stara. Ta druga bazilika je stala 400 let, preden je leta 1308 zgorela. Obnovila sta jo papež Klemen V. in papež Janez XXII. Leta 1360 je zgorela še enkrat, obnovil ga je papež Urban V..

Skozi obrobja je nadbazilika ohranila svojo starodavno obliko, ki je bila z vrstami stebrov razdeljena na ladje, spredaj je imela peristil, obdan s kolonado z vodnjakom na sredini, običajni poznoantični format, ki mu je sledila tudi stara bazilika svetega Petra. Fasada je imela tri okna in je bila okrašena z mozaikom, ki je predstavljal Kristusa kot Odrešenika sveta.

Portiki so bili freskirani, verjetno ne prej kot v 12. stoletju, v spomin na rimsko ladjevje pod Vespazijanom, zavzetje Jeruzalema, krst cesarja Konstantina I. in njegovo 'darovanje' Papeške države katoliški cerkvi. V notranjosti nadbazilike so stebri brez dvoma potekali kot v vseh drugih bazilikah istega obdobja po celotni dolžini cerkve od vzhoda do zahoda.

V eni od obnov, verjetno tisti, ki jih je izvedel papež Klemen V., je bila uvedena prečna ladja, ki je brez dvoma posnemala tisto, ki je bila že pred tem dodana Baziliki svetega Pavla zunaj zidov. Verjetno se je v tem času nadbazilika povečala.

Nekateri deli starejših stavb so ohranjeni. Med njimi je kozmatski tlak srednjeveškega dela in kipa svetega Petra in svetega Pavla, ki sta zdaj v križnem hodniku. Milostni ciborij nad visokim oltarjem, ki v sedanji okolici ni primeren, sega v leto 1369. V Vatikanskih muzejih je zdaj stercoraria ali prestol iz rdečega marmorja, na katerem so sedeli papeži. Svoje neslavno ime dolguje himni, ki so jo peli na prejšnjih papeških umestitvah, De stercore erigens pauperem ('dvig revnih iz ječe' iz psalma 112).

Od 5. stoletja naprej je bilo sedem oratorijev, ki so obkrožali nadbaziliko. Ti so bili že davno vgrajeni v cerkev. Predanost obisku teh oratorijev, ki se je ohranjala skozi srednjeveško dobo, je povzročila podobno pobožnost sedmim oltarjem, ki so še vedno pogoste v mnogih cerkvah v Rimu in drugod.

O fasadi Alessandra Galileija (1735) je bila klišejska ocena že kdaj ocenjena, da gre za fasado palače in ne za cerkev. Fasada, ki je zaslon čez starejšo sprednjo stran, ustvarja [[narteks]g ali preddverje, izraža glavno in stranski ladji, kar je zahtevalo osrednji obok, širši od preostalega niza. Galilei jo je zagotovil, ne da bi opustil paleto enakih odprtin z lokom, z razširitvijo osrednjega okna s stranskimi stebri, ki podpirajo lok, v znanem Serlianskem motivu.

S tem, ko je srednji obok zelo rahlo pripeljal naprej in obkrožen s pedimentom, ki se vdre v strešno ograjo, je Galilei poskrbel za vhodna vrata v več kot kolosalni lestvici, uokvirjen s pari kolosalnih korintskih pilastrov, ki povezujejo fasado na način, ki je vstavljen v Michelangelovi palači na Kapitolskem griču.

Kipi apostolov[uredi | uredi kodo]

Dvanajst niš, ustvarjenih v arhitekturi Francesca Borrominija, je bilo desetletja praznih. Ko sta leta 1702 papež Klemen XI. in kardinal Benedetto Pamphili, nadškof, razglasila svojo veliko shemo za dvanajst apostolov, kipov v naravni velikosti (Juda Iškarjota je bil nadomeščen s svetim Pavlom), da bi zapolnili niše, je bilo naročilo odprto vsem kiparjem poznobaročnega Rima. Vsak kip naj bi sponzoriral znameniti princ, pri čemer je papež sponzoriral kipa svetega Petra in kardinal Pamfilij svetega Janeza Evangelista. Večina kiparjev je dobila skico, ki jo je narisal najljubši slikar papeža Klemena, Carlo Maratta, katere naj bi se držali, a izjemna izjema je bil Pierre Le Gros mlajši, ki je uspešno zavrnil kiparjenje po Marattovem oblikovanju in posledično ni dobil skice.

Kiparji in njihove skulpture sledijo in so datirani v skladu z Confortijem (datumi odražajo arhivske ugotovitve, vendar so modeli za večino že obstajali):

  • Pierre-Étienne Monnot
sveti Pavel (1704–08)
sveti Peter (1704–11)
  • Francesco Moratti
Simon Gorečnik (1704–09)
  • Lorenzo Ottoni
Juda Tadej (1704–09)
  • Giuseppe Mazzuoli (1644-1725)
sveti Filip (1705–11)
  • Pierre Le Gros mlajši
sveti Tomaž (1705–11)
sveti Jernej (c. 1705–12)
  • Angelo de' Rossi
Jakob mlajši (1705–11)
sveti Andrej (1705–09)
Janez Evangelist (1705–11)
sveti Matej (1711–15)
sveti Jakob (1715–18)

Južna stena

Severna stena

Papeške grobnice[uredi | uredi kodo]

Sarkofag svete Helene, ki ga je papež Anastazij IV. ponovno uporabil, edina grobnica, ki je preživela lateranske požare. Trenutno je v Vvatikanskih muzejih.

V notranjosti nadbazilike je šest papeških grobnic: papež Aleksander III. (desna stranska ladja), papež Sergij IV. (desna stranska ladja), papež Klemen XII. Corsini (leva stranska ladja), papež Martin V. (pred spovednico), papež Innocenc III. (desni transept) in papež Leon XIII. (levi transept), G. Tadolini (1907). Zadnji od njih, papež Leon XIII., je bil zadnji papež, ki ni bil pokopan v baziliki svetega Petra.

Dvanajst dodatnih papeških grobnic je bilo zgrajenih v nadbaziliki v 10. stoletju, vendar so bile uničene med obema požaroma, ki sta pustošila v letih 1308 in 1361. Ostanke teh grobnic so zbrali in ponovno pokopali v poliandrion (skupni grob). Papeži, katerih grobnice so bile uničene, so: papež Janez X. (914–928), papež Agapet II. (946–955), papež Janez XII. (955–964), papež Pashal II. (1099–1118), papež Kalikt II. (1119– 1124), papež Honorij II. (1124–1130), papež Celestin II. (1143–1144), papež Lucij II. (1144–1145), papež Anastazij IV. (1153–1154), papež Klemen III. (1187–1191), papež Celestin III. (1191–1198) in papež Inocenc V. (1276). Papeži, ki so vladali v tem obdobju, katerih grobnice niso znane in so morda bili pokopani v nadbaziliki, so papež Janez XVII. (1003), papež Janeza XVIII. (1003–1009) in papež Aleksander II. (1061–1073). Papež Janez X. je bil prvi papež, pokopan v obzidju Rima in je bil deležen vidnega pokopa zaradi govoric, da ga je umorila senatorka Teodora I. v zgodovinskem obdobju, znanem kot saeculum obscurum. V baziliki sta pokopana tudi kardinala Vincenzo Santucci in Carlo Colonna.

Križni hodnik[uredi | uredi kodo]

Med nadbaziliko in mestnim obzidjem je bil v prejšnjih časih velik samostan, v katerem je živela skupnost menihov, katerih dolžnost je bila, da so upravljali nadškofijo. Edini del, ki še danes obstaja, je križni hodnik iz 13. stoletja, obdan z gracioznimi, zvitimi stebri iz intarziranega marmorja. So vmesni slog med romaniko in gotiko in so delo družine Cosmati.

Lateranska krstilnica[uredi | uredi kodo]

Vhod v Lateransko krstilnico, ki meji na nadbaziliko

Osmerokotna lateranska krstilnica stoji nekoliko ločeno od nadbazilike. Ustanovil jo je papež Sikst III., morda na prvotni stavbi, ker se je pojavila legenda, da je bil tam krščen cesar Konstantin I.. Krstilnica je bila za mnoge generacije edina v Rimu, njena osmerokotna zgradba, osredotočena na velik bazen za popolno potopitev, je nudila vzor drugim po vsej Italiji in je celo ikoničen motiv iluminiranih rokopisov, znanih kot vodnjak življenja.

Svete stopnice[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Svete stopnice.
Scala Sancta

Scala Sancta ali Svete stopnice so stopnice iz belega marmorja oblečene v les. Oblikujejo stopnišče, ki je nekoč vodilo do pretoria [[Poncij Pilat|Poncija Pilata]g v Jeruzalemu, ki so jih zato med njegovim pasijonom posvetili stopinjam Jezusa Kristusa. Skozi odprtine v lesenih oblogah so vidne marmornate stopnice. Za njihov prenos iz Jeruzalema v Lateransko palačo v 4. stoletju je zaslužna cesarica sveta Helena, mati takratnega cesarja Konstantina I. Leta 1589 je papež Sikst V. preselil stopnice na njihovo današnjo lokacijo pred starodavno palatinsko kapelo z imenom Sancta Sanctorum. Ferraù Fenzoni je dokončal nekatere freske na stenah.

Praznik posvetitve nadbazilike[uredi | uredi kodo]

Obletnica posvetitve te cerkve je v rimskokatoličanstvu zaznamovana kot praznik šele od 12. stoletja, čas vse večje centralizacije papeške oblasti v zgodovini Cerkve. V splošnem rimskem koledarju katoliške cerkve je 9. november praznik posvetitve lateranske bazilike (Dedicatio Basilicae Lateranensis), v starejših besedilih pa je omenjen kot posvečenje bazilike najsvetejšega Odrešenika. Ta liturgični dan je glede na svojo vlogo matične cerkve sveta praznik po vsem svetu.

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Med drugo svetovno vojno so Lateran in z njim povezane stavbe pod papežem Pijem XII. uporabljali kot varno zatočišče pred nacisti in italijanskimi fašisti številni Judje in drugi begunci. Med tistimi, ki so našli zavetje, so bili Meuccio Ruini, Alcide De Gasperi, Pietro Nenni in drugi. Hčere milosti svetega Vincenta de Paula in šestdeset beguncev sirote, za katere so skrbeli, so naročili, da zapustijo svoj samostan na Via Carlo Emanuele. Sestre Marije Bambine, ki sta bili v kuhinji v Papeškem glavnem rimskem semenišču pri Lateranu, so ponudile krilo svojega samostana. Na območjih so bili tudi italijanski vojaki.[6]

Vincenzo Fagiolo in Pietro Palazzini, prorektorja semenišča, je Yad Vashem priznal za prizadevanja za pomoč Judom.[7][8]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. [1] San Giovanni in Laterano, website = Giubileo 2000, publisher = Santa Sede - vatican.va
  2. "Papal basilicas" (angleščina). vatican.va. Pridobljeno dne 18 February 2016.
  3. Landsford, Tyler (2009). The Latin Inscriptions of Rome: A Walking Guide. JHU Press. str. 236. Pridobljeno dne 21 October 2014.
  4. Milioni, Albano (2007). L'Arcibasilica papale del Laterano nei secoli. Quasar. str. 142. Statuta Patriarchalis Archibasilicae Ss.mi Salvatoris ac SS. Ioannis Baptistae et Ioannis Evangelistae ad Lateranum Romanae Ecclesiae Cathedralis.
  5. Fr. Paolo O. Pirlo, SHMI (1997). "Dedication of St. John Lateran". My First Book of Saints. Sons of Holy Mary Immaculate - Quality Catholic Publications. str. 265–266. ISBN 971-91595-4-5.
  6. Marchione, Margherita. Yours Is a Precious Witness: Memoirs of Jews and Catholics in Wartime Italy, Paulist Press, 2001 ISBN 9780809140329
  7. "Palazzini", the righteous among the Nations, Yad Vashem
  8. "Fagiolo", The Righteous Among the Nations, Yad Vashem

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Barnes, Arthur S. (1913). "Saint John Lateran" . In Herbermann, Charles (ed.). Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company.
  • Claussen, Peter C.; Senekovic, Darko (2008). S. Giovanni in Laterano. Mit einem Beitrag von Darko Senekovic über S. Giovanni in Fonte, in Corpus Cosmatorum, Volume 2, 2. Stuttgart: Franz Steiner Verlag. ISBN 3-515-09073-8.
  • Krautheimer, Richard; Frazer, Alfred; Corbett, Spencer (1937–77). Corpus Basilicarum Christianarum Romae: The Early Christian Basilicas of Rome (IV–IX Centuries). Vatican City: Pontificio Istituto di Archeologia Cristiana (Pontifical Institute of Christian Archaeology). OCLC 163156460.
  • Webb, Matilda (2001). The Churches and Catacombs of Early Christian Rome. Brighton: Sussex Academic Press. p. 41. ISBN 1-902210-57-3.
  • Lenski, Noel (2006). The Cambridge Companion to the Age of Constantine. Cambridge: Cambridge University Press. p. 282. ISBN 0-521-52157-2.
  • Stato della Città del Vaticano (2009). "Arcibasilica Papale Di San Giovanni In Laterano" (in Italian). Holy See. Retrieved 24 October 2010.
  • Vodnik po Rimu, Roman Rus, Družina, 1999, ISBN 961-222-217-7

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]