Papež Klemen V.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Klemen V. 
Portret
Sedež 5. junij 1305 (izvoljen v Perugii)
Pričetek papeževanja 14. november 1305 (posvečen in kronan v Lyonu)
Konec papeževanja 20. april 1314 (konec)
Predhodnik Benedikt XI.
Naslednik Janez XXII.
Redovi
Škofovsko posvečenje 14. november 1305
Položaj 195. papež
Osebni podatki
Rojstvo 1264[1][2]
Uzeste[d], Gaskonja, Villandraut[3]
Smrt 20. april 1314[4]
Roquemaure[5]
Narodnost Francoz
Starši Béraud de Got
Ida de Blanqueforte
Predhodni položaj
Alma mater univerza v Orleansu
Bolonjska univerza
Grb
Geslo
Pokopan Collégiale Notre-Dame d'Uzeste

Drugi papeži z imenom Klemen

Catholic-hierarchy.org

Papež Klemen V., rojen kot Raymond Bertrand de Goth ali Bertrand de Gouth ali Bertrand de Got, francoski papež; * okoli 1264 Villandraut (Gaskonja, Francosko kraljestvo); † 20. april 1314, Roquemaure (Francosko kraljestvo, danes Francija).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Klemen V. je bil pobožen, vendar marsikdaj poslušno orodje v rokah Filipa Lepega

Mladost[uredi | uredi kodo]

Bertrand de Got, tretji med dvanajstimi otroki, se je rodil v Villandrautu okrog 1264. Materi je bilo ime Ida de Blanqueforte, oče Béraud de Got pa je bil obubožani plemič in lastnik gradov Villandraut, Grayan, Livran in Uzeste. Njegov stric po očetu, tudi Bertrand, je bil škof v škofiji Agen (1292-1313). Dva njegova brata sta vstopila v cerkveno službo: prvi, Béraud, je bil nadškof v Lyonu (1289-1294), Celestin V. ga je imenoval za albanskega kardinala-škofa 1294 in je umrl že tri leta pozneje; [6] drugi, Viljem (=Guillaume) je kot kanonik v Agen-u prav tako umrl mlad (1299).

Ker so tudi njega namenili za cerkveno službo, je prejel prvo vzgojo v samostanu Defés, ki je pripadal redu Grandmont. Cerkveno in civilno pravo je študiral na orléanški in Bolonjski univerzi, kjer je pridobil naslov »magister«, ki je izpričan v mnogih listinah. Nekateri omenjajo tudi njegove študije v Toulousu, kjer pa ni študiral naš Bertrand, ampak pravzaprav njegov soimenjak-nečak. Še zelo mlad je postal kanonik v bordojski stolnici in v družbi pri St-Caprais ad Agen. [7]

Papež[uredi | uredi kodo]

Filip Lepi prisostvuje sežigu templjarjev na grmadi
Rokopis iz 15. stoletja.

Kardinalski zbor je bil že dalj časa razdeljen v dve skupini: ena je podpirala papeža, druga pa ga je bolj ali manj ovirala in je bila francosko usmerjena. To se je pokazalo očitno že pri Bonifaciju VIII., pa tudi pri Benediktu XI. , po čigar nenadni smrti je konklave trajal kar enajst mesecev. Slednjič so 5. junija 1305 izvolili Francoza Bertranda Gota, nadškofa v Bordeauxu, ki ni bil kardinal; kot prijatelj francoskega kralja - kakor tudi pokojnega papeža Bonifacija - je bil sprejemljiv kandidat za obe strani. Janez Villani sicer privpoveduje o njegovem sestanku s francoskim kraljem še pred izvolitvijo za papeža, vendar za to ni dokazov, ker sta oba imela svoj alibi. Privzel si je ime Klemen V. Zmaga francoske smeri je imela dolgotrajne posledice: skoraj 70 let so poslej papeži bivali v Avignonu na Francoskem, temu pa je sledil skoraj 40-letni zahodni razkol. Klemen V. je sicer bil izvoljen v Perugii, kronali pa so ga v Lyonu ob navzočnosti Filipa Lepega. Po dolgotrajnih kraljevih pritiskih se je 1309 odločil, da papeški sedež prenese iz Rima v Avignon. [8]

Viennski koncil[uredi | uredi kodo]

Klemen V. je sklical Viennsi koncil predvsem z namenom, da bi razčistil vprašanje templarjev; kljub večini, ki je bila naklonjena temu hrabremu viteškemu redu, je papež pod pritiskom kralja odločil v njihovo škodo in red ukinil.
Na koncilu so obravnavali tudi vprašanja vere, frančiškanskega uboštva, nekatera skrajna gibanja in poziv na novo križarsko vojno. Vse je pa pri tem ostalo pri besedah - podjetja niso nikdar začeli.

Razpustitev templjarjev[uredi | uredi kodo]

Veliki mojster Jacques de Molay
na grmadi kliče pred Božjo sodbo Filipa in papeža, kar se je uresničilo še istega leta

Ko so zaradi medsebojne nesloge kristjani izgubili še zadnjo utrdbo v Siriji, so znali templjarji svoje veliko premoženje še povečati in sicer z neke vrste posojili. Francoski kralj si je od njih sposodil veliko denarja, ki ga ni mogel vrntiti zaradi svojega razkošnega načina življenja. Zato se je odločil za enega najgnusnejših pogromov v zgodovini: očrnil je templjarje in jim pripisoval najhujše prestopke, pregrehe in zločine, da bi lahko njim in Cerkvi oropal bogastvo. Očitke so nesrečniki priznali pod pritiskom strahotnega mučenja – kar so pa pozneje – pred cerkveno inkvizicijo, ki ni uporabljala mučenja – vse po vrsti preklicali. Med očitanimi prestopki je bilo hotništvo, pljuvanje po križu, češčenje hudiča, darovanje otrok – skratka, sami neverjetni prestopki. Zgodovinarji se strinjajo v oceni, da je morda bil kak tak prestopek tudi med njimi - vendar ne v večjem obsegu, kot v kaki drugi redovni skupnosti.
13. oktobra 1307 je dal kralj Filip Lepi istočasno zapreti po celi Franciji več kot sto templjarskih vitezov - v poznejših procesih pa kar vse po Franciji živeče. Njegovi plačanci so jih podvrgli najsurovejšim načinom mučenja, med katerimi so »priznali« vse očitane jim pregrehe, med drugimi tudi herezijo. Templjarji, ki so se pravzaprav imenovali »ubogi tovariši-vojščaki Kristusa in varuhi Salomonovega templja« - so v času križarskih vojn bili pogumni vojaki in pripravljeni vsak trenutek na obrambo svetih krajev. V zadnjih dveh stoletjih pa so obogateli ne le zaradi obilnih darov vladarjev in drugih posameznikov, kakor tudi zaradi neuspešne obrambe Svete dežele – ko denarja ni bilo treba več rabiti za križarske vojne; premoženje pa so povečali tudi s spretnim upravljanjem z neke vrste posojilnicami, ki so bile predhodnice sodobnega bančništva. Med ljudstvom so zaradi njihovega bogastva krožile najbolj nenavadne govorice, ki so jim pripisovale zvezo s hudim duhom. To praznoverje je francoski kralj izkoristil, da bi se rešil svojih dolgov. Čeprav je bil tedanji veliki mojster Jacques de Molay Filipov osebni prijatelj in boter njegovega mlajšega sina, je Filip v svoji dobičkaželjnosti dal zapreti in mučiti ne le 140 viteških predstojnikov, ampak tudi samega velikega mojstra, ki je med mučenjem tudi »priznal« vse očitane mu prestopke. Viri namigujejo, da je lahkoverni papež najbrž bil prepričan v tiste obtožbe.
Aretacija templjarjev se je zgodila na petek, 13. oktobra v letu 1307. Od tega dne velja petek in trinajsti v mesecu za nesrečen dan.
Nato so jih mučili, tako da so večinoma priznali, da so pljuvali po križu ter homoseksualnost, kar pa ni bilo res. Papež Klemen V. je 22. marca 1312 s papeško bulo Vox in excelso razpustil in za vedno prepovedal Templjarski red. 18. marca 1314 je bil zadnji vodja templjarjev, Jacques de Molay, zažgan na grmadi. Ko je gorel, je pred kraljem in papežem izpovedal, da je on nedolžen, kakor tudi njegovi tovariši. Papežu Klemenu V. in kralju Filipu IV. je zagrozil, da ne bosta ušla Božji sodbi, in da se mu bosta kmalu pridružila v smrti. Res je, da je papež Klemen V. umrl le en mesec po njegovi usmrtitvi, Filip IV. pa sedem mesecev pozneje. [9] [10]
Res nenavadno, da se je strašen teroristični muslimanski napad v Parizu, ki je terjal 130 žrtev, zgodil prav na petek in sicer 13. v mesecu, 13. novembra 2015. [11]

Dela[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Papež Klemen V. je izdal več papeških bul, od teh večino v zvezi s templjarji:

  1. Rex regnum (23. julij 1307) sedem frančiškanov odhaja misijonarit na Kitajsko
  2. Pastoralis præminentiæ (22. november 1307) obtožbe zoper templjarje
  3. Subit assidue (5. julij 1308) določi postopek za ugotovitev osebne odgovrornosti kakor reda kot takega
  4. Fasciens misericordiam (8. avgust 1308) določi komisije za ugotovitev, ali so obtožbe utemeljene kakor tudi naročilo, naj templjarji pošljejo svoje "defensores" (branilce) v zvezi z njihovo zadevo
  5. Regnans in cœlis (12. avgust 1308) sklic koncila
  6. In omnem (27. marec 1309) – izobči Benetke, ker so napadli Ferraro
  7. Alma mater (4. april 1310) začetek koncila prestavljen na 1. oktobra 1311
  8. Vox in excelso (ali: Vox clamantis; 22. marec 1312) zatrtje reda templjarjev
  9. Ad providam (2. maj 1312) premoženje templjarjev prepusti ivanovcem
  10. Considerantes dudum (6. maj 1312) določbe v zvezi z meniškimi redovi
  11. Nuper in concilio (16. maj 1312)
  12. Licet dudum (18. december 1312)
  13. Dudum in generali concilio (31. december 1312)
  14. Licet pridem (13. januar 1313)

Papež Klemen in Slovenci[uredi | uredi kodo]

Stiškemu opatu Rudolfu je papež Klemen 1307 ukazal, naj varuje kartuzijo Bistro pred deželnim plemstvom, ki da krši njene pravice. Kartuziji v Bistri je 31. januarja 1308 potrdil njene posesti in privilegije. [12]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Bolezen in smrt[uredi | uredi kodo]

Pontifik je bolehal skozi celo svoje papeževanje. Kadar je imel ostre bolečine, je nahajal tolažbo le v popolni samoti. Poleti 1306 je dobil hudo vročino, da si je opomogel šele v začetku 1307. Od konca Viennskega koncila v aprilu 1312 do dneva njegove smrti mu bolezen pravzaprav ni več dala miru. Njeni napadi – morebiti je bil rak v želodcu ali črevesju – niso nepopravljivo vplivali na njegovo voljo; delali so ga sumničavega do njegovih bližnjih in ga hudo slabili; takrat je iskal tolažbo v stalnem gibanju. Tako se mu je zgodilo prav tako ob smrti vrhovnega predstojnika templjarjev, Jacquesa de Molaya, da ni bil zmožen ukrepati. Sklenil se je vrniti v svojo deželo, Bordeaux. Komaj pa je prešel Rono , ga je doletela smrt v Roquemauru 20. aprila 1314. Zdi se, da se je na smrtni postelji pokesal svojega ravnanja s templjarji. Ker sta papež in francoski kralj umrla v istem letu, je ljudstvo v tem videlo Božjo kazen.
Papeževo truplo je bilo skoraj popolnoma zoglenelo, ker so nanj padle ponoči goreče sveče; prenesli so ga v skladu z njegovo oporočno željo na domače premoženje v Uzestu, ki leži 57 km JV od Bordeauxa.
Kardinal Gaillard de La Motte mu je dal postaviti veličastno grobnico, ki so jo oskrunili in uničili hugenoti 1577.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Celostna sodba o Klemenu mora upoštevati dejstvo, da je skozi devet let svojega papeževanja bila njegova možnost delovanja izredno omejena zaradi nenehnih pritiskov, ki jih je nanj vršil francoski kralj in njegova okolica. Redkokdaj se je kak pontifik nahajal v dilemi, ki jo je moral reševati istočasno: da obsodi enega svojega predhodnika kot heretika in da zatre en ugleden viteški red. Mnenje, da se je popolnoma udinjal francoski kraljevski veji Capetingov, ne drži, saj se mu je posrečilo, da se ni popolnoma podvrgel francoskemu jarmu. Glede na svoje nedvomne sposobnosti: kot spreten obotavljavec, spravljivega duha in prirojene preudarnosti, se je izognil stvarni obsodbi Bonifacija VIII. in templjarskega reda ter prepisan njihovo premoženje ne na vladarja, ampak na red sv. Ivana v Jeruzalemu. Če je napravil kakšno popuščanje francoskemu kralju s tem, da je razveljavil nekatere izreke bule Unam sanctam, je ostalo bistvo nauka o vrhovnosti papeštva nedotaknjeno [13]. Zamisel Filipa Lepega, da je bil Benedetto Caetani (=papež Bonifacij VIII.) vsiljivec, je razveljavil s kanonizacijo Petra del Morroneja (in ne papeža Celestina V. 5. maja 1311, s čimer je izrečno priznal, da je bila Petrova odpoved papeštvu veljavna. Poleg tega ga ni kanoniziral kot mučenca – kot je zahteval Filip »Lepi«, ampak kot spoznavalca oziroma pričevalca. [14]. Razen za pohlepnost in simonijo, ga je Villani obtožil tudi za nečistost, »češ da se je govorilo, da je imel za prijateljico grofično Brunissendo Périgord, prelepo hčerko grofa Foixa.« Kot je že pravilno opazil Mollat [15], Villanijeve pripombe niso prepričljive; aragonski poslaniki, ki so sicer tako zgovorni, niti z besedico ne omenjajo navzočnosti Brunissende na papeškem dvoru. [16]

De fessis aquitanicis[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o njem, da izhaja Od akvitanskih prog (latinsko De fessis aquitanicis; angleško From the fesses of Aquitaine). Temu sledi razlaga, da je po nardonosti Akvitanec, čigar grb sestavljajo proge. (latinsko natione aquitanus, cuius insignia fessæ erant; angleško An Aquitanian by birth, whose arms were fesses). Klemen V. je bil škof v St-Bertrand-de-Commingesu v Akvitaniji, potem pa bordojski nadškof, prav tako v Akvitaniji. Njegov grb vsebuje tri rdeče vodoravne črte (na rumenem polju), znane v heraldiki kot proge. [17] [18]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://saints.sqpn.com/pope-clement-v/
  2. ^ http://www.theguardian.com/news/datablog/2013/feb/13/popes-full-list
  3. ^ Encyclopedia of Popes — 2000.
  4. ^ Климент V // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. ^ "The Cardinals of the Holy Roman Church - Biographical Dictionary. Pope Celestine V (1294), consistory of September 18, 1294; celebrated in Naples: Got, Bérard de (ca. 1250-1297)". ~mirandas. Pridobljeno dne 3. maj 2015. 
  6. ^ "Clemente V. Enciclopedia dei Papi 2000 di Agostino Paravicini Bagliani". Treccani.it. Pridobljeno dne 18. april 2015. 
  7. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 178s. 
  8. ^ "The True Story of the Knights Templar". phpBB. 13. oktober 2011. Pridobljeno dne 4. maj 2015. 
  9. ^ "Oct 13 : God Is Not Pleased". Azur Azeen Enochian. 14. oktober 2008. Pridobljeno dne 5. maj 2015. 
  10. ^ "VIDEO in FOTO: Groza v Parizu terjala več kot 120 življenj, več kot 200 poškodovanih". svet24.si. 14. november 2015. Pridobljeno dne 24. december 2015. 
  11. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 179. 
  12. ^ gl: razglasitev v odloku Pastoralis cura, Clementinae, l. II, tit. XI, cap. 2
  13. ^ John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, p. 526
  14. ^ Enciklopedija Mollat: Clément V, col. 1128
  15. ^ "Clemente V di Agostino Paravicini Bagliani". Enciclopedia Italiana. 2000. Pridobljeno dne 3. maj 2015. 
  16. ^ O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 47. 
  17. ^ Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 43. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(v nemščini)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
(v italijanščini)
  • Claudio Rendina: I papi. Newton Compton, Roma 1990.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Bertrand de Miremont
commingeški škof
129–1299
Naslednik: 
Boson de Salignac
Predhodnik: 
Boson de Salignac
Bordojski nadškof
1299–1305
Naslednik: 
Arnaud de Canteloup
Predhodnik: 
Benedikt XI.
Papež
1305–1314
Naslednik: 
Janez XXII.