Papež Pij I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Pij I.
PiusI.jpg
Papež Pij I.
Pričetek papeževanja okoli 142
Konec papeževanja okoli okoli 154
Predhodnik Higin
Naslednik Anicet
Zaporedje 10. papež
Osebni podatki
Rojen konec 1. stoletja n. št.
Oglej, Italija - Rimsko cesarstvo
Umrl okoli 154
Rim,
(Rimsko cesarstvo)
Etničnost-nacionalnost Rimljan
Starši oče Rufin
Svetništvo
Častijo ga Anglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimskokatoliška cerkev
Razglasil ga je predtridentisnko obdobje
Relikviarij Vatikan (Rim)
Čaščenje prenehalo od 1969 se ne časti več kot mučenec v Rimskokatoliški Cerkvi
Drugi papeži z imenom Pij


Sveti Pij I., papež, * konec 1. stoletje n. št., Oglej, Rimsko cesarstvo); † okoli 154, Rim.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Pij je bil rojen v mestu Oglej. Očetu je bilo ime Rufin(us). Njegov brat je bil verjetno Hermas[1], ki pravi o sebi, da je bil najprej suženj, a potem svobodnjak.

Mladi Pij je spoznal krščanstvo najbrž v Rimu, kamor je prišel skupaj z bratom in kjer je bil posvečen v prezbiterja ali duhovnika. Po smrti papeža Higina se je Cerkev skozi tri dni postila in molila, nato pa ga je razglasila za rimskega škofa.

Uvajanje spovedi[uredi | uredi kodo]

Menijo, da je Pij I. uvedel današnjo obliko spovedi, ki obsega tudi kesanje in odvezo.[2]

Apologeti[uredi | uredi kodo]

Za časa papeževanja Pija I. se je gnosticizem skušal v Rimu še bolj uveljaviti; Kerdonu in Valentinu se je pridružil še gnostični učitelj Markion. Proti gnosticizmu je nastopil sloviti filozof in mučenec sveti Justin, ki je pod cesarjem Antoninom Pijem (138-161) prišel v Rim in tam ustanovil svojo šolo. Razen spisov zoper gnosticizem in Markiona je sestavil še dva zagovora krščanstva; prvega je naslovil na cesarja, drugega pa na rimski senat. Justin je pobijal neutemeljene obtožbe zoper kristjane in razkrinkaval lažnivo obrekovanje s strani poganov. Njegov je tudi Dialog z Judom Trifonom, najstarejši ohranjeni krščanski zagovor pred judovskimi obtožbami.[3]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

V Rimskokatoliški cerkvi je njegov god 11. julija.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Sveti Pij I. je doživljal med svojim pontifikatom mnoga nasprotovanja. Dejstvo, da je učil apologet Justin krščanski nauk na znanstveni podlagi v Rimu in da so gnostični učitelji med seboj kar tekmovali, kdo bo imel več uspeha prav v Rimu, govori v prid temu, da so imeli Rim za središče krščanstva in rimskega škofa za njegovega vrhovnega poglavarja.

Po koledarski reformi 1969 je god sv. Pija I. ohranjen kot neobvezni, vendar ni več omenjen kot mučenec, ker za to menda ni zadosti zgodovinskih dokazov.

Biografski podatki v Hermasovem Pastirju niso ravno zanesljivi. Na splošno menijo, da je nastalo Hermasovo delo Pastir v času papeža Pija I. in ne že za časa Klemena, kot je notri omenjeno.[4]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Hermas je napisal znano spokorniško knjigo Pastir
  2. ^ Tomašević Silvije: Pape kroz povijest, Adamić, Rijeka, 2003., ISBN 953-219-111-9, str. 70
  3. ^ M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str 21s.
  4. ^ Bangha B.: Katolikus lexikon, 2. zv., str. 280.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • N. Kuret: Praznično leto Slovencev I-II. Družina, Ljubljana 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Tolnai világtörténelme (VII részben), Budapest, 1885-1905.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Higin
Rimski škof
Papež

140–154
Naslednik: 
Anicet