Papež Gaj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Gaj mučenec
Papež Gaj
Stolica8. december 283
Pričetek papeževanja17. december 283
Konec papeževanja22. april 296
PredhodnikEvtihijan
NaslednikMarcelin
Zaporedje28. papež
Osebni podatki
Rojen3. stoletje
Salona, (
Dalmacija, Rimsko cesarstvo; danes Solin pri Splitu, Hrvaška)
Umrl22. april 296
Rim (
Italija, Rimsko cesarstvo)
Etničnost-nacionalnostRimljan
Staršioče Gaj (latinsko Gaius)
Svetništvo
God22. april
Častijo gaAnglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimskokatoliška cerkev
AtributiTiara, drži sliko svetega Nereja
ZavetnikFlorenca, Benetke , Dalmacija


Sveti Gaj (latinsko Gaius), v literaturi pogosto imenovan tudi sveti Kaj (latinsko Caius),[1]papež (in mučenec glej: Ocena) , Rimskokatoliške cerkve, * začetek 2. stoletja n. št. Salona, Dalmacija, Rimsko cesarstvo (danes Solin pri Splitu, Hrvaška), † 22. april 296, Rim, Italija, Rimsko cesarstvo. V Rimskokatoliški cerkvi goduje 22. aprila.

Ime[uredi | uredi kodo]

Gaj je bil pogosto rimsko ime, kljub vsemu pa se ime tega papeža pogosto navaja kot Kaj. Kakor latinščina ni poznala dveh različnih črk za fonema u in v, ampak je oboje zapisovala kot U, tako tudi sprva ni razlikovala med fonemoma g in k, ampak je oboje zapisovala s črko C (fonem c kot tak v klasični latinščini sploh ni obstajal). Šele kasneje so naredili razliko tako, da so znaku C dodali spodaj prečko in ga spremenili v G. Zaradi prejšnjega nerazlikovanja je tako prišlo do mnogih napačnih izgovarjav in posledično tudi zapisov nekaterih besed. Glej tudi imena Kaja (Gaja), Kajetan (Gajetan), Gašper (Kaspar).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Liber pontificalis piše, da je Gaj vodil Cerkev od 17. decembra 282 (ali 283) do 22. aprila 295 (ali 296). Pokopan je v Kalistovih katakombah. V času njegovega pontifikata je cesar Dioklecijan (284-305), ki je bil po izročilu njegov stric, razdelil obsežno rimsko državo v štiri prefekture. Sam je kot avgust (vladar) upravljal vzhod (Malo Azijo, vzhodne pokrajine in Egipt z Libijo), njegov sovladar cezar Galerij pa Ilirik (balkanske in podonavske dežele). Na zahodu je bil avgust Maksimijan (upravljal je Italijo, alpske pokrajine in zahodno Afriko), njegov sovladar cezar pa Konstancij Klor (upravljal je Galijo, današnjo Francijo, Španijo in Britanijo). [2]

Določbe[uredi | uredi kodo]

  • Kot papež je Gaj določil, da mora tisti, ki bo postal škof, najprej prejeti vse nižje in višje redove, ki so: vratar, bravec, egzorcist (izganjalec), akolit, subdiakon, diakon in duhovnik.
  • On je tudi razdelil področja mesta Rima med diakone na diakonate.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Njegov god je 22. aprila skupaj s Soterom. Papež Gaj je pokopan v Kalistovih katakombah v Rimu.

V Solinu obstaja kapelica svetega Gaja. Frančiškanska provinca v Dalmaciji se je imenovala se po njem vse do leta 1743, ko so jo preimenovali v „Provinca Presvetega Odrešenika”. V Florenci mu je posvečena cerkev San Gaggio.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Mučeništvo papeža Gaja, kot ga je naslikal Lorenzo Monaco. Izvirno je spadala slika k oltarju San Gaggio v Florenci v Italiji.

Trajanove (98-117) določbe, ki so sicer nekoliko branile kristjane pred samovoljo množic, obenem pa zahtevale, da se pripadnost krščanstvu kaznuje s smrtjo, so postale splošno pravilo za pravno ravnanje javne oblasti s kristjani v drugem stoletju.[3] Tako stanje je vladalo vse do Milanskega edikta, ki ga je izdal cesar Konstantin Veliki v Milanu leta 313. Vse do tega datuma so bili kristjani v primerjavi s pogani drugorazredni državljani; vendar so tudi tisti rimski cesarji, ki sicer niso direktno (skozi celo svoje vladanje) preganjali kristjanov, nekaznovano dopuščali izbruhe poganskih množic proti kristjanom. To jim je večkrat služilo kot dobrodošli ventil za ljudsko nezadovoljstvo.

Dioklecijan sprva sicer ni preganjal kristjanov. Zato nekateri zgodovinarji menijo, da Gaj ni umrl mučeniške smrti. Čeprav je Dioklecijan v začetku kazal strpnost, ga je k preganjanju pozneje nagovoril Galerij, češ da je krščanstvo nevarno za državo. Leta 303 je izdal celo vrsto odlokov, ki so imeli za cilj popolnoma izkorenininjenje krščanstva in je kri kristjanov tekla v potokih.[4]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov v Ljublja]], IV deli (1968-1973). Izdajo sta pripravila M. Miklavčič in J. Dolenc.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, Achte verbesserte Auflage, G.m.b.H. Trier 1922.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: A. Franzen: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, Druga pregledano in dopolnjena izdaja).
  • B. Bangha S.J.: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • A. Schütz, Szentek élete az év minden napjára I-IV zv., Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • C. L. Dedek: Szentek élete…, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Pomen imena Gaius ali Caius ni znan.
  2. M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 29.
  3. M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 20s.
  4. M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 29s.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Evtihijan
Rimski škof
Papež

283–296
Naslednik: 
Marcelin