Papež Urban III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Urban III. 
Papež Urban III.
Papež Urban III.
Škofija 25. november 1185 (izvoljen v veronski stolnici)
Pričetek papeževanja 1. december 1185 (posvečen v Veroni)
Konec papeževanja 20. oktober 1187
Predhodnik Lucij III.
Naslednik Gregor VIII.
Redovi
Povzdignjen v kardinala september 1182
(Papež Lucij III.)
Položaj 172. papež
Osebni podatki
Rojstvo Uberto Crivelli
cca. 1120
Cuggiono[d]
Smrt 27. oktober 1187
Ferrara
Pokopan ferrarska stolnica
Emilija-Romanja, Sveto rimsko cesarstvo)
Narodnost Italijan
Starši oče: Gauala (milanski aristokrat)
Predhodni položaj arhidiakon v Bourgesu
škof v Vercelliju (1182-1185)
kardinal-duhovnik pri San Lorenzo in Damaso (1182-1185)
milanski nadškof (1185-1187)
Drugi papeži z imenom Urban

Papež Urban III. (rojen kot Uberto Crivelli), papež katoliške Cerkve, * okrog 1120 [1], Cuggiono (Milano, Lombardija, Sveto rimsko cesarstvo; † 20. oktober 1187 Ferrara (Emilija-Romanja, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Cesar Friderik se podvrže oblasti papeža Aleksandra
Aretino v Palazzo Pubblico v Sieni

Mladost in vzpon[uredi | uredi kodo]

Uberto Crivelli se je rodil v prvi polovici 12. stoletja v uspešni milanski aristokratski družini. Kot Gualov sin je imel vsaj štiri brate: Petra, Dominika, Pastorja in Guala, ki so bili vsi bogati veleposestniki. Pripadajoč cehu valvassorjev so se Crivellijevi uveljavili kot pomembni gospodarji že okrog 1000, nato so pa hitro bogateli. 1117 je bil Ugo Crivelli konzul; v letih spora s Friderikom Rdečebradcem so bili med njegovimi najvnetejšimi nasprotniki, saj je Arialdo Crivelli kot konzul 1167 vodil obnovo mesta, ki ga je 1162 razrušil nemški samodržec; takrat je pomoril, pohabil ali izgnal več njegovih sorodnikov, česar mu Hubert ni nikoli pozabil; skupaj s preživelimi sorodniki je tedaj pobegnil v Francijo k papežu Aleksandru III., ki se je tjakaj umaknil istega leta. Vstopil je v kapitelj mesta Bourges in postal arhidiakon. V Franciji se je povezal s pomembnimi osebnosti, kot je bil npr. Tomaž Becket, ter se z njimi dopisoval, - ter se zbližal s papežem v proticesarski drži.
Po obnovi mesta se je vrnil v Milano, kjer je postal arhidiakon stolnega kapitlja ter pomagal nadškofu Galdinu pri odstranjevanju duhovnikov vdanih Frideriku, s katerim pa so se odnosi poboljšali po bitki pri Legnanu 29. maja 1176, kjer je zmagala Lombardska zveza pod simboličnim papeževim vodstvom; njej je sledil Beneški mir maja 1177; ta povezava je postajala vse trdnejša tudi z izvolitvijo sporazumnega kandidata v septembru 1181, Lucija – na veliko nejevoljo Lombardijcev in papeške kurije. Septembra naslednje leto je Hubert postal kardinal pri San Lorenzo in Damaso ter nuncij v Lombardiji; obenem je postal škof v Vercelliju, a 1185 milanski nadškof. [2]

Papež[uredi | uredi kodo]

Huberta Crivellija, milanskega nadškofa, so za papeža izvolili 25. novembra 1185 v Veroni zbrani kardinali takoj po smrti Lucija III. – še istega dne. Ta naglica je bila verjetno posledica bojazni pred morebitnim cesarskim vpletanjem. Tudi kot papež je zase zadržal milansko nadškofijo in ohranil svoje prejšnje ime. [3] Zaradi nemirov, ki so razsajali v Rimu, pa tudi zaradi navzočnosti cesarske vojske in njenih zaveznikov na vseh glavnih poteh - je ves čas svojega pontifikata bival v Veroni. Kot hud nasprotnik cesarja Friderika si je močno prizadeval, da bi nemške Hohenstaufovce izrinil iz Italije in si pridobil naklonjenost nemškega episkopata; nekaj nemških škofov je sicer držalo s papežem, večino pa je vendarle cesar z obljubami in grožnjami premamil na svojo stran.

Hud spor s cesarjem[uredi | uredi kodo]

Urban je torej prejel od svojega prednika Lucija kot dediščino spor s cesarjem Friderikom. Ta je bila obremenjena še z osebno zamero zaradi napada na Milano 1162.
Očitno je, da se je spor začel kazati že avgusta 1185, ko je Friderik začel svoj pohod v Severno Italijo in zasedel vse alpske prelaze; tako je pretrgal stike med papežem in nemšimi škofi.
Sovražnosti so se stopnjevale z zaroko cesarjevega sina Henrika z dedinjo sicilskega kraljestva Konstanco. Friderik je želel, da bi papež kronal za cesarja njegovega sina Henrika in ga poročil s hčerko sicilskega kralja Konstanco [4]; vendar je Urban to odklonil. Bal se je namreč in sicer ne brez razloga, da bi z združitvijo sicilskega kraljestva s Svetorimskim cesarstvom Papeška država postala njegov lahek plen. Cesarjevega sina je pa s Konstanco vseeno poročil in okronal z železno langobardsko krono oglejski patriarh Gotfrid [5] v Milanski stolnici 4. januarja 1186. S tem je postal cesar Nemčije, kralj Sicilije in Apulije. Pravica kronanja bi po običaju morala pripasti Urbanu kot milanskemu nadškofu; zato je odgovoril z izobčenjem oglejskega pratriarha in vseh pri poroki navzočih škofov.
Poroka, ki so jo praznovali v navzočnosti nepregledne množice komaj šest tednov po Urbanovem nastopu službe, je predstavljala za papeža izziv in obenem najhujši poraz papeštva, ki je imel daljnosežne posledice. Z njo je bila naenkrat uničena vsa politična zgradba, ki so jo tako skrbno gradili papeži v enajstem in dvanajstem stoletju, da bi se namreč v Italiji lahko pomerili s cesarsko močjo in zagotovili neodvisnost Papeške države, ki se je zdaj zagozdila v primež cesarskega premoženja.« [6] [7] [8]

Do odkritega spopada med njima pa je prišlo ob imenovanju škofa v Trieru: cesar je že določil svojega kandidata, stolnega prošta Rudolfa, papež pa je za škofa posvetil arhidiakona Volkmarja. Po Friderikovem naročilu je njegov sin Henrik VI. tedaj z vojsko udaril v Italijo in zavzel Cerkveno državo, Friderik pa je oblegal Verono. Zaradi tolikega nasilja je nameraval papež cesarja izobčiti; ker se Veronci s tem niso strinjali, se je nameraval preseliti v Rim. Začela so se pogajanja, vendar sklenitve miru Urban III. ni dočakal. V Benetkah se je vkrcal v barko, ki ga je pa pripeljala le do Ferrare, kjer je hudo zbolel. [9] [10] [11]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Papež Urban je uspešno posredoval v sporu med Anglijo in Francijo. 23. junija 1187 so njegovi odposlanci po grožnji z izobčenjem uspešno preprečili bitko med vojskama sovražnih kraljev pri Chȃteaurouxu ter dosegli dvoletni mirovni sporazum.
  • Podelil je obilne privilegije malteškim vitezom (Knights Hospitallers), ki so vsebovani v P.L. CCII. [12]
  • Zelo pomembna je bila posvetitev novega krakovskega nadškofa Fulka (1187-1207), ki je dokončala dolgotrajno nemirno obdobje sedisvakance na Poljskem.[13]
  • "Documenta Catholica Omnia" (latinščina). Pridobljeno dne 2011-12-06. 

Urban III. in Slovenci[uredi | uredi kodo]

Piranskim faranom je 31. januarja 1186 ukazal, naj »brez vsake zvijače« svojemu župniku Odalriku oddajajo določene dajatve. Duhovščini in ljudstvu v Kopru je 12. septembra 1186 pisal, da jih je »pred kratkim razveselil s škofijsko stolico ter jim poslal izvoljenega škofa«. [14]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Urban III. se je ravno pripravljal, da bi izobčil cesarja Friderika Barbarossa, ko je med potovanjem z barko hudo zbolel in nenadne smrti umrl 20. oktobra 1187 v Ferrari. Pokopan je v tamkajšnji stolnici. [15] Po izročilu je ravno še zvedel, da je sultan Saladin 3. oktobra 1187 osvojil Jeruzalem. To ga je baje tako potrlo, da mu je od žalosti počilo srce. Drugi zgodovinarji menijo, da novica o porazu križarjev pri Hatinu 4. julija in muslimanskem zavzetju Jeruzalema do njegove smrti sploh še ni prispela v Italijo.
Njegovo grobnico – »čeden sarkofag, ki počiva na štirih stebrih« (Gregorovius) – še vedno lahko vidimo v Ferarski stolnici. [16] [17]

Sus in cribro[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba pravi o njem, da je Svinja v situ (latinsko Sus in cribro; angleško Pig in a sieve). Temu sledi razlaga, da je Milančan iz družine Cribella (Crivelli), ki nosi svinjo v svojem grbu. (latinsko Mediolanensis, familia cribella, quæ Suem pro armis gerit.; angleško A Milanese, of the Cribella (Crivelli) family, which bears a pig for arms.). Rodbinsko ime Urbana III. Crivelli pomeni v italijanščini crivello - slovensko "sito"; njegov grb vključuje sito in svinji. [18]
V svojem papeškem grbu pa je ohranil le sito.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Samozaložba, Maribor 1909
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Karlo Karin: Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. Udruženje katoličkih svećenika Narodne Republike Bosne i Hercegovine. Sarajevo 1962.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)
  • Philippe Levillain: The Papacy: An Encyclopedia, Vol II: Gaius-Proxies, Routledge 2002.
  • Horace K. Mann: The Lives of the Popes in the Middle Ages, Vol 9 (1925).
  • F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia: I papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan M. Laboa: La storia dei papi tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: A. Tombolini, E. Villa, A. Serralunga).
  • Jean-Edmé-Auguste Gosselin: Pouvoir du Pape au moyen âge (Pariz 1839; 2. izd. 1845; prev. v angleščino: The Power of the Popes during the Middle Ages, Baltimore, 1853).1938
  • Norwich, John Julius (1970). The Kingdom in the Sun 1130–1194. London: Longmans. ISBN 0582127351. 
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Ferdinand Chalandon: Histoire de la domination Normande en Italie et en Sicile. Tome Second. Librarie Alphonse Picard et fils, Paris 1907.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://fr.wikipedia.org/wiki/Urbain_III
  2. ^ "Urbano III". Enciclopedia dei Papi di Paolo Grillo v: Treccani. 2000. Pridobljeno dne 16. oktober 2016. 
  3. ^ Uberto, Hubert = Urban
  4. ^ Costanza d'Altavilla di Sicilia
  5. ^ Godfrid (1182-1194) je v Wikipedijinem seznamu oglejskih patriarhov vpisan kot Godfrey Hohenstaufenski, najbrž po angleški predlogi; nemški seznam ga imenuje kar Gottfried - brez kakršnegakoli dodatka.
  6. ^ F. Chalandon. Histoire de la domination Normande en Italie et en Sicile, 2. del. str. 390. 
  7. ^ La mariage de Constance constituait pour la papauté l’échec le plus grave qu’elle eut subi depuis longtemps. Par là, en effet, se trouvait ruiné tout l’édifice politique si laborieusement édifié par les papes du XIᵉ et XIIᵉ siècle, pour tenir en échée en Italie la puissance des empereurs, et assurer l’indépendance de l’État pontifical qui, désormais, va se trouver resserré comme dans un étau entre les possessions impériales.
  8. ^ "Pope Urban III". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2014-10-16. 
  9. ^ J. M. Laboa. La storia dei papi tra il regno di Dio e le passioni terrene. str. 170. 
  10. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 153. 
  11. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 238. 
  12. ^ "Pope Urban III". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2014-10-16. 
  13. ^ "Enciclopedia dei Papi (2000) di Paolo Grillo: Urbano III". Treccani.it. Pridobljeno dne 2014-10-16. 
  14. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 154. 
  15. ^ F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia. I papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. str. 147. 
  16. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 238. 
  17. ^ "Pope Urban III". Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno dne 2014-10-16. 
  18. ^ M. O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 36. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)
(v italijanščini)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Lucij III.
Papež
1185–87
Naslednik: 
Gregor VIII.