Koper

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Koper
Koper is located in Slovenija
Koper
Koper
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°32′47.6″N 13°43′45.98″E / 45.546556°N 13.7294389°E / 45.546556; 13.7294389Koordinati: 45°32′47.6″N 13°43′45.98″E / 45.546556°N 13.7294389°E / 45.546556; 13.7294389
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Obalno-kraška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Koper
Površina[1]
 • Skupno 12,968 km2
Nadmorska višina 9,8 m
Prebivalstvo (2016)[2]
 • Skupno 25.306
 • Gostota 2.000 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6000 Koper
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si, OSM
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Koper - Mestno jedro
Lokacija Mestna občina Koper
RKD št. 235 (opis enote)[3]
Razglasitev NSLP 27. oktober 2007

Koper (italijansko Capodistria, slovensko glava Istre) je šesto največje mesto v Sloveniji in s 23.726 prebivalci največje ob Obali. Je upravno središče Mestne občine Koper, sedme največje in četrte najgosteje naseljene občine v Sloveniji. Mesto ima dva uradna jezika, poleg državnega jezika slovenščine tudi italijanščino, ki je obvezen predmet v koprskih osnovnih in srednjih šolah, saj Koper leži na dvojezičnem območju na meji z Italijo. Ob mestu je mednarodno tovorno pristanišče Luka Koper, edino tovrstno v Sloveniji.

Po popisu leta 2002 večina prebivalstva (74,1 %) govori slovensko. Manjšinski jeziki so hrvaščina (8,0 %), srbohrvaščina (4,0 %), bosanščina (2,8 %), srbščina (2,7 %) in italijanščina (2,2 %).[4]

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje v Kopru je submediteransko, za katero so značilni dolga in vroča poletja, mile zime in pogosti vetrovi – burja, jugo in maestral. Povprečne januarske temperature so višje od 4 °C, povprečne julijske so višje od 22 °C. Morje je najhladnejše februarja (8 °C), najtoplejše pa avgusta (24 °C). Največ padavin pade jeseni. Najmočnejši sunki burje dosežejo hitrosti tudi do 200 km/h.

Prst[uredi | uredi kodo]

Koprsko primorje sestavljata dve zelo različni območji: ozek obalni pas in flišno gričevje v zaledju. Flišne pokrajine sestavlja fliš, ki je sicer neprepustna kamnina, vendar zelo slabo odporna proti površinskemu odnašanju. Prsti v Koprskem primorju so nastale na treh različnih podlagah: največ na flišu, manj na apnencu in na rečnih nanosih. Tipi prsti na flišu: regosoli, leptosoli (karbonatna rendzina), kambisoli, antrosoli, luvisoli, planosoli. Na apnencu je največ leptosolov (rendzina), na rečnih nanosih so se razvili fluvisoli (ob zgornjem in srednjem toku rek) ter glejsoli (ob spodnjem toku rek Rižane, Dragonje, Badaševice in Drnice).

Rastje[uredi | uredi kodo]

V primerjavi s pravim sredozemskim rastlinstvom zimzelenih rastlin skorajda ni. Za toploljubne primorske gozdove je značilen listopadni puhasti hrast. Posebnost koprskega primorja so oljke. Za mediteransko podnebje so značilni tudi agrumi, smokve, aromatične rastline in makija.

Preteklost[uredi | uredi kodo]

Prazgodovinsko in rimsko-bizantinsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Sledovi poselitve koprskega območja segajo v srednji paleolitik in neolitik. O tem pričajo številna jamska najdišča na Kraškem robu.

Prva poselitev koprskega otoka sega v rimsko republikansko obdobje. Novejše arheološke najdbe iz 3.–1. st. p. n. š. segajo v čas, ko je bila v pisanih virih na širšem koprskem območju omenjena antična naselbina Aegida. Proti koncu rimskega cesarstva je bila na otoku večja naselbina, v poznoantičnem obdobju pa ena izmed postojank obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum. V času preseljevanja narodov se je rimljansko in porimljanjeno okoliško prebivalstvo zateklo v otoško naselje. Ko so severno Istro sredi 6. stoletja zasedli Bizantinci, so Capris dobro utrdili in ga preimenovali v Iustinopolis (po cesarju Justinu II.). Varna otoška lega ob poteh proti Gradežu, tedaj pomembnemu središču ob severni jadranski obali, je mestu omogočila nagel razcvet. V 8. stoletju se je v zaledje istrskih mest naseljevalo slovansko prebivalstvo, ki se je postopno pomaknilo do obalnih mest.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Koper se je leta 932 povezal z Benečani. Ti so skrbeli za varnejšo plovbo, s pogodbami pa so si počasi podrejali mesto. Leta 1186 je Koper postal svobodna komuna z voljeno oblastno strukturo. Osamosvojila se je koprska škofija, ki ji je koprska komuna podelila posesti v vaseh Lopar, Padna, Brič in Sermin. Pozneje, do leta 1208, so mestu gospodovali istrski mejni grofje in za njimi oglejski patriarhi. Ti so Koper izbrali za sedež svojih fevdalnih posesti v Istri in ga poimenovali Caput Histriae (Glava Istre), ki so ga kasneje poitalijanili v Capo d`Istria. V času vladavine oglejskih patriarhov se je mesto vztrajno borilo za privilegije in obdržalo lastne statute, ki so omejevali oglejsko oblast. Mestu so patriarhi podelili oblast nad vasmi v zaledju severne Istre.

Otok Koper na veduti iz leta 1781, preden so ga z nasutjem povezali s kopnom (1827). Avtorja: Francesco del Pedro in Marco Sebastiano Giampiccoli.

Pod beneško oblastjo[uredi | uredi kodo]

Po daljšem obdobju samostojnosti je leta 1279 Koper skupaj z drugimi Istrskimi mesti prešel pod Benečane. V 16. stoletju je dobil privilegiran položaj na gospodarskem in upravnem področju. Na prelomu 15. in 16. stoletja so v Kopru ustanavljali menjalnice, banke in obrtne delavnice. V robne dele mesta se je preseljevalo čedalje več Slovencev, ki so se predvsem ukvarjali s solinarstvom, z ribištvom in s kmetijstvom. V času beneške vladavine je mesto na trgovskem področju uspešno tekmovalo z bližnjim Trstom, saj je imelo zaradi lege na otoku in utrjenih zidov ugoden obrambni položaj. V 16. stoletju je Koper dobil sodišče za civilne in kazenske zadeve ter nekaj drugih upravnih funkcij za naselja v zaledju severne Istre. Zaradi tujih upadov so bili prek Istre in Krasa usmerjeni v Beneško republiko, zato Kopra niso ogrozili, pač pa je bilo močno opustošeno njegovo podeželsko zaledje.

Koper na veduti iz leta 1867, avtorja Gottlieba C. W. Haaseja

V času spopadov med Benečani in Avstrijo je trgovina z zaledjem, predvsem s Kranjsko, upadla. Mesto je prizadela kuga, v času katere se je število prebivalstva zmanjšalo z 8.000 na 1.800. Počasi si je s pomočjo trgovine s soljo, prodaje olja in vina mesto opomoglo. Šele sredi 17. stoletja so ponovno našteli 4.500 prebivalcev. Koper je pomembno gospodarsko moč ohranil vse do 17. stoletja, ko sta bila Trst in Reka proglašena za svobodni pristanišči.

Napoleon in stoletna avstrijska prevlada[uredi | uredi kodo]

Koper okoli leta 1900

Pomembno pomorsko in trgovsko vlogo je Koper izgubil s propadom Beneške republike (1797) ter z dograditvijo železnice DunajTrst (1857). Glavno trgovsko, pomorsko, postopno tudi industrijsko središče Avstro-ogrske monarhije je postal Trst, Koper pa z agrarno okolico vedno bolj njegovo zaledje za oskrbo s kmetijskimi pridelki. Meščani, predvsem Italijani, so živeli od solinarstva, ribištva in lokalnega ladjedelništva, ljudje v okolici, pretežno Slovenci, pa od poljedelstva in živinoreje. Po letu 1819 se je začelo dokončno rušenje mestnega obzidja, 1827. je bil zgrajen kilometer dolg nasip s cesto od starega pristanišča do Semedele. Otok so s kopnim povezali v 19. stoletju. Tedaj so na plitvinah okoli mesta uredili soline, vendar so jih v 20. stoletju opustili, zemljišče izsušili in ga namenili kmetijstvu.

Osvoboditev Kopra in povojni razvoj[uredi | uredi kodo]

Koper je bil osvobojen 30. 4. oz. 1. 5. 1945. Po koncu druge svetovne vojne se je v letih od 1945 do 1954 iz Kopra izselila v Italijo večina avtohtonega prebivalstva. Leta 1947 je bila podpisana Pariška mirovna pogodba, s katero je Koper na podlagi Devinskega sporazuma postal sedež cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Po podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 je Koper postal pomembno gospodarsko in politično središče slovenske obale, kar je povzročilo njegov hiter razvoj. Leta 1957 so začeli vzhodno od starega mesta graditi novo pristanišče. Poglobili so plitvo morje Škocjanskega zatoka, izkopano gradivo pa uporabili za nasipanje plitvin ob obali. S tem so pridobili dovolj ravnih površin za pristaniške objekte. Luka Koper se je začela pospešeno razvijati po letu 1967, ko so zgradili 31 km dolg železniški priključek Koper–Prešnica, ki je povezoval Koper s slovenskim in srednjeevropskim zaledjem. Velik del prometa predstavlja tranzitno blago za Srednjo Evropo. Pristanišče je usposobljeno za pretovarjanje različnih vrst blaga za kontejnerski promet in promet RO-RO (roll on-roll off), generalno blago, razsuti tovor (žito, rude), tekočine, les in sadje.

Po letu 1957 se je spremenila nacionalna in socialna struktura prebivalstva, saj se je v mesto priseljevalo prebivalstvo iz slovenskega in jugoslovanskega zaledja. Vzporedno z gospodarsko rastjo so se razvili šolstvo, zdravstvo in kultura. Pomembno je bilo načelo dvojezičnosti in vključevanje pripadnikov italijanske narodnosti v vse oblike javnega življenja.

Kulturne ustanove, ki preraščajo krajevni pomen, so: bogata študijska knjižnica, Pokrajinski muzej (od leta 1911) ter radijska in televizijska postaja. Poleg slovenskih osnovnih in srednjih šol sta v mestu tudi italijanski osnovna šola in gimnazija. Obsežen luški kompleks, novo poslovno središče in nove primestne stanovanjske četrti (Semedela, Žusterna, Šalara) so močno spremenili podobo mesta. Zgodovinsko mestno jedro z vrsto pomembnih kulturnih spomenikov pa je ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka.

Kulturna dediščina Kopra[uredi | uredi kodo]

Trgi[uredi | uredi kodo]

Titov trg
  • Titov trg – Trg je središče starega mesta in stičišče glavnih mestnih prometnic ter eden najlepših mestnih trgov na nekdanjem beneškem ozemlju. V drugi polovici 15. stoletja so na njem zgradili glavne stavbe, ki ga obkrožajo, te so: Pretorska palača, Loža, Armeria (orožarna), Foresteria (prenočišča) in Stolnica Marijinega vnebovzetja.
  • Prešernov trg – na njem stoji Da Pontejev vodnjak iz leta 1666.
  • Trg Brolo – njegova zasnova izhaja iz urbanizma, ki je bil značilen za beneška mesta. Ob robovih trga se je strnila vrsta pomembnih ustanov in stavb. Vsa talna površina trga je bila zbiralnik vode, ki se je stekala v veliko cisterno. Ostanek te funkcije sta dva klesana vodnjaka. Sedanjo podobo je trgu dalo obdobje baroka.
  • Ribiški trg – nekoč se je odpiral v majhno ograjeno pristanišče, zdaj ga zapirajo skladišča koprskega pristanišča. Na trg se stekajo ozke ulice z vrsto romanskih hiš z beneškogotskimi pročelji. V tem delu sta samostan in cerkev iz 16. in 17. stoletja.
  • Gramscijev trg – v gotski hiši, ki je dobro ohranila nekdanje slogovne značilnosti, so uredili etnološko muzejsko zbirko. Razstavljena je značilna kmečka in meščanska stanovanjska oprema, predmeti in orodje za vsakdanjo rabo.
  • Carpacciov trg – svoje ime nosi po slikarju Vittoreju Carpacciu. Ob trgu stoji tudi njegova hiša iz 14. stoletja.

Palače[uredi | uredi kodo]

V Kopru stojijo naslednje palače:

Pretorska palača
  • Pretorska palača – nahaja se na Titovem trgu in spada med osrednje arhitekturne spomenike Kopra. Služila je posvetnim mestnim funkcijam, do konca 18. stoletja je bil v njej sedež beneških podestov in kapitanov. Sedanjo podobo je dobila v 15. stoletju, ko so v glavno pročelje namesto gotskih vzidali polkrožno zaključena renesančna okna. Vrhnji del palače so dopolnili z gibelinskim zobčastim nadzidkom. Palačo krasijo napisni kamni, kipi in grbi.
  • Palača Carli – stoji v razširjenem delu Župančičeve ulice, v kateri stojijo zgradbe iz 18. in 19. stoletja. Zaprto dvorišče v notranjosti palače ima gotske poteze. V hiši se je rodil eden pomembnejših mož koprske zgodovine, enciklopedist Gian Rinaldo Carli. Krasi jo značilen notranji atrij z ličnim kamnitim obodom vodnjaka. Danes se tu nahaja sedež organizacij: Italijanska unija, Obalna samoupravna italijanska skupnost, Obalna samoupravna skupnost Koper, pisarna poslanca italijanske narodne skupnosti v slovenskem parlamentu ter koprsko dopisništvo časopisa La voce del popolo.
  • Palača Almerigogna – med strnjenimi fasadami Čevljarske ulice je ohranila vso pisanost in sijaj nekdanjih koprskih srednjeveških zunanjščin. Krasita jo kamnoseško paličasto okrasje in poslikava iz 15. stoletja.
  • Palača Gravisi - Buttorai – iz druge polovice 17. stoletja, ima poudarjeno pročelje; v prenovljeni zgradbi imajo sedež italijanska narodna skupnost in sorodne organizacije.
  • Palača Gravisi - Barbabianca – spada med najvidnejše koprske baročne stavbe 17. stoletja. Poudarjajo jo zatrep, razpored odprtin in tlorisna shema. Danes je sedež Glasbene šole Koper.
  • Palača Belgramoni - Tacco – iz začetka 17. stoletja, sodi med najbolj reprezentativne primerke bogate koprske baročne meščanske arhitekture. V njej ima sedež Pokrajinski muzej Koper. Hrani bogate zbirke.
  • Palača Brutti – iz prve četrtine 18. stoletja, na severnem robu trga Brolo, kaže kvalitetno baročno pročelje. V njej ima sedež Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper.

Cerkve in samostani[uredi | uredi kodo]

Stolnica Marijinega vnebovzetja
  • Stolnica Marijinega vnebovzetja – zapira vzhodno stran Titovega trga. Njena zgodovina sega v 12. stoletje, ko je mesto dobilo lastno škofijo. Ob koncu 15. stoletja so cerkev povečali. V spodnjem delu je arhitekt ohranil gotski stil, više je pa dodal renesančni pridih. Spet so jo povečali v prvi polovici 18. stoletja, ko so ustvarili nov dvoranski prostor, v katerem so z igro svetlobe pridobili svečano atmosfero. Bogastvo nekdanje cerkve se je izgubilo ob začetku 19. stoletja, ko so razpustili samostane in cerkvene rede. Kljub temu je v notranjosti nekaj umetnin. Zvonik stolnice je bil nekoč utrjen objekt.
  • Cerkev sv. Bassa – stoji ob Prešernovem trgu, kjer je v 15. stoletju stalo mestno zavetišče za ubožne in tujce, v njej je bila tudi prva bolnišnica v mestu. Cerkev je bila predelana leta 1731, v zakristiji hranijo tudi kip svetega Bassa iz druge polovice 15. stoletja.
  • Frančiškanska samostana sv. Frančiška in sv. Klare – omejujeta vzhodni del trga. Na začetku 19. stoletja sta bila oropana vsega dragocenega inventarja.
  • Cerkvica sv. Jakoba – ob Fonticu je bila zgrajena iz klesanega kamna že v 14. stoletju. Zaradi samosvoje podobe spada med pomembnejše mestne sakralne stavbe.
  • Rotunda (krstilnica) Janeza Krstnika (Karmelske Matere božje) – nekdanji baptisterij ob severni strani stolnice, ohranja v zunanjem plašču ves sijaj romanske arhitekture. Ta in rotunda sv. Elije na Cankarjevi ulici, sta med najstarejšimi koprskimi sakralnimi arhitekturami.

Ostale znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Da Pontejev vodnjak
  • Da Pontejev vodnjak – iz leta 1666, nahaja se na Prešernovem trgu. Postaviti ga je dal mecen Lorenzo de Ponte. To je osemkotni bazen za vodo, ki ga obkroža 15 majhnih pilastrov, nosečih znake koprskih plemiških družin, ki so dale denar za vodnjak. Uporabljali so ga do leta 1898.
  • Mestna vrata Muda – z obzidjem jih je dal leta 1516 postaviti pretor Sebastiano Contarini. So edina ohranjena izmed dvanajstih, ki so se nekdaj odpirala v mestnem obzidju. Ta vrata so nekoč uvajala v most, ki je povezoval otok s kopnim.
Loža
  • Loža/Loggia – nasproti Pretorske palače jo krasijo lepi beneški gotsko zašiljeni loki. Zgrajena v 15. stoletju je sedanji videz dobila ob koncu 17. stoletja. Terakotna plastika Madone v vogalni niši Lože je bila postavljena v spomin na epidemijo kuge iz let 1554 in 1555.
  • Fontico – najstarejša zgradba na Trgu Brolo. Zgradili so ga leta 1392, da so v njem hranili žito in ga v času stiske delili prebivalcem. Stavba ima gotska okna.
Taverna na zahodni strani Carpacciovega trga
  • Taverna – nekdanje skladišče soli, kjer se danes odvijajo najrazličnejši glasbeni, kulturni, kulinarični in drugi dogodki.

Znane osebnosti[uredi | uredi kodo]

Rojeni v Kopru[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Po površini največja naselja v statističnih regijah". Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno dne 24. marca 2016. 
  2. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2016". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2016. Pridobljeno dne 6. junija 2016. 
  3. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 235". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  4. ^ Popis

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]