Velenje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Velenje

Titovo Velenje (1981–1990)
Mesto
Od zgoraj navzdol:
Panorama Velenja
Cerkev sv. Andreja, Fischerjeva grobnica
Vila Bianca, Vila Herberstein
Velenjski grad
Zastava Velenje
Zastava
Grb Velenje
Grb
Vzdevek: 
Rudarsko mesto
Velenje se nahaja v Slovenija
Velenje
Velenje
Geografska lega Velenja v Sloveniji
Koordinati: 46°21′45″N 15°06′52″E / 46.36250°N 15.11444°E / 46.36250; 15.11444Koordinati: 46°21′45″N 15°06′52″E / 46.36250°N 15.11444°E / 46.36250; 15.11444
DržavaZastava Slovenije Slovenija
Tradicionalna pokrajinaŠtajerska
Statistična regijaSavinjska regija
Mestna občinaVelenje
Ustanovitev20. september 1959
Upravljanje
 • ŽupanPeter Dermol
Površina
 • Skupno12,6 km2
Nadm. višina
396 m
Prebivalstvo
 (2022)[2]
 • Skupno25.396
 • Gostota2.021 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
Poštna številka
3320
Omrežna skupina03
Spletna stranwww.velenje.si
Velenje - Mestno jedro
LegaMestna občina Velenje
RKD št.440 (opis enote)[3]
Velenje - Trško jedro
LegaMestna občina Velenje
RKD št.13267 (opis enote)[4]

Velenje (izgovarjava [ʋɛˈlɛːnjɛ] (poslušaj); nemško Wöllan[5]) je mesto na Spodnjem Štajerskem (nem. Untersteiermark) v Republiki Sloveniji. S 25.235 prebivalci in šesto največje slovensko mesto. MO Velenje ima 33.474 prebivalcev in je na sedmem mestu v Sloveniji. Med 10. oktobrom 1981 in 17. julijem 1990 se je mesto uradno imenovalo Titovo Velenje[6][7]. Velenje je zaznamovalo rudarstvu z Premogovnikom Velenje odprtem 1875. V premogovniku so izkopali že preko 260 milijonov ton premoga, pri Starem jašku premogovnika je Muzej premogovništva Slovenije. Največji zaposlovalec v mestu je največji slovenski izvoznik Gorenje. Nekdanje Velenje (imenovano Staro Velenje) je danes le obrobno mestno naselje pod Velenjskim gradom. V Velenju ima sedež Šolski center Velenje, Visoka šola za varstvo okolja in enota Fakultete za energetiko v Krškem Univerze v Mariboru ter Inštitut za ekološke raziskave ERICo.

Arhitekturna dediščina[uredi | uredi kodo]

Gradovi in dvorci: grad Velenje, razvaline gradu Šalek, grad Turn, razvaline gradu Ekeštajn, ostanki gradu Lilienberg, grad Švarcenštajn, Vila Bianca, Vila Herberstein, Graščina Gorica. Industrijska dediščina: Termoelektrarna Velenje, Stari jašek Škale. Zaradi velikega števila gradov so Šaleško dolino tudi pogosto imenovali dolina gradov, saj je v srednjem veku bilo deset gradov na njenih bregovih, kar je največja zgostitev gradov na Spodnjem Štajerskem.

Ime in grb mesta[uredi | uredi kodo]

Ime mesta Velenje izhaja iz slovanizirane oblike nemškega imena za to mesto (Wöllan oziroma ponekod tudi Wöllach). Pred hitro urbanizacijo v petdesetih in šestdesetih 20. stoletja Velenje, kot manjše trško središče, ni imelo lastnega mestnega grba, po hitri urbanizaciji in vzpostavitvi več industrijskih obratov, pa se je za grb izbral motiv, ki se uporablja še danes. Na grbu je za obzidjem velenjskega gradu upodobljena modernistična stolpnica na rumenem ozadju.

Titov kip[uredi | uredi kodo]

Titov kip v Velenju je spomenik v nadnaravni velikosti jugoslovanskemu predsedniku maršalu Josipu Brozu - Titu in je največji Titov spomenik na svetu, stoji na Titovem trgu - glavnem trgu v mestu. Kip je delo kiparja Antun Augustinčića, odkrili so ga 25. junija 1977 ob Titovi petinosemdesetletnici, po naročilu skupščine Občine Velenje. Kip je odlila zabreška livarna Likum. Finančno so prispevale delovne in družbenopolitične organizacije in občani s samoprispevkom. Neglede na razprave o spomeniku je mnenje občanov, da se spomenik ohranja, kot del zgodovine mesta in kot turistično znamenitost.

Glasbeniki[uredi | uredi kodo]

Znani glasbeniki iz Velenja: Šank Rock, 6pack Čukur, Pihalni orkester Premogovnika Velenje.

Lega[uredi | uredi kodo]

Mestna občina Velenje leži v vzhodni polovici Šaleške doline ob dolinskem delu reke Pake. Mesto pokriva večji del nižje-ležeče vzhodne polovice Šaleške doline in se je v svojem razvoju zadnjih 60 let razširilo na nekdanja naselja in zaselke: Škale, Stara vas, Šalek, Pesje, Konovo, Gorica, Debrce, Preloge in Šmartno pri Velenju ter dele naselij Bevče, Paka pri Velenju, Škale in Podkraj pri Velenju. Vzhodna meja občine poteka po Dobrnskem podolju, preko potoka Pirešica, proti jugu na Ponikovsko planoto in Ložniško gričevje. Zahodna meja občine razpolovi Šaleško dolino v smeri sever-jug na območju nekdanje vasi Preloge, kjer danes pod dolinskim dnom poteka v Premogovniku Velenje najintenzivnejši odkop lignita in kjer meji na Občino Šoštanj. Meja se nadaljuje po spodnjem toku potoka Velunja do podnožja Graške Gore.

Premogovnik Velenje oskrbuje s premogom Termoelektrarno Šoštanj, ki je bila v nedavni preteklosti vir onesnaževanja ne le v Velenju, ampak po celi Šaleški dolini in še šire. Z izgradnjo odžveplevalnih naprav, zaprtjem tokokroga izcednih voda iz deponije pepela, uresničevanjem ekološko sanacijskega programa in izgradnjo denox čistilne naprave na bloku 6 so se razmere v zadnjem času vztrajno izboljšale. [8]

Avstro-Ogrska poštna znamka z žigom Wöllan (Velenje) 1874

Mestne četrti in krajevne skupnosti[uredi | uredi kodo]

Mestne četrti (3)[uredi | uredi kodo]

  • Velenje desni breg
  • Velenje levi breg-vzhod
  • Velenje levi breg-zahod

Krajevne skupnosti (16)[uredi | uredi kodo]

  • Bevče,
  • Cirkovce,
  • Gorica,
  • Konovo,
  • Paka pri Velenju,
  • Pésje,
  • Plešivec,
  • Kavče,
  • Podkraj,
  • Stara vas,
  • Staro Velenje,
  • Šalek,
  • Šentilj,
  • Škale - Hrastovec,
  • Šmartno,
  • Vinska Gora.

Znameniti Velenjčani (po abecedi)[uredi | uredi kodo]

Voditelj Sovjetske zveze Nikita Hruščov je leta 1963 v spremstvu Josip Broza - Tita obiskal Velenje

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Data on the selected settlement: Velenje (Municipality of Velenje)«. Statistical Office of the Republic of Slovenia. Pridobljeno 22. maja 2012.
  2. »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2020«. Statistični urad Republike Slovenije. 8. junij 2020. Pridobljeno 8. junija 2020.
  3. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 440«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  4. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 13267«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  5. Leksikon občin kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru, vol. 4: Štajersko. 1904. Vienna: C. Kr. Dvorna in Državna Tiskarna, p. 272.
  6. http://www.stat.si/KrajevnaImena/pregledi_naselja_najvecja_prebivalci.asp?tlist=off&txtIme=VELENJE&selNacin=celo&selTip=naselja&ID=4911
  7. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. junija 2008. Pridobljeno 23. septembra 2008.
  8. »Zmanjšanje onesnaženosti okolja v Šaleški dolini« (PDF). hse. 26. junij 2012. Pridobljeno 2. aprila 2022.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]