Termoelektrarna Velenje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Termoelektrarna Velenje je termoelektrarna pri Premogovniku Velenje, Velenjčani jo imenujejo tudi Stara elektrarna. Za gorivo je uporabljala Velenjski lignit. V času svojega 42 letnega delovanja je delovala kot elektrarna, toplarna in kotlarna ter je imela zgodovinsko pomembno vlogo pri energetskem razvoju Šaleške doline kot celotne države.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Gradnja je potekala v letih 1927-1928. Slovesno so novo termoelektrarno predali svojemu namenu 17. oktobra leta 1929, ko je začela obratovati dokaj moderna I faza TEV z dvema 5 kV turboagregatoma skupne moči 2000 kW (2 MW) in lesenim hladilnim stolpom zmogljivosti 800 /h. Elektrarna je imela dva kotla Krupp z zmogljivostjo vsak 10 ton pare na uro pri 350 °C in 18 barih. II faza TEV se je začela graditi maja 1931 in je bila klub gospodarski krizi končana oktobra leta 1934 z novim 5250 kW (5,25 MW) turboagregatom in dvema kotloma Babcock – Wilcox z zmogljivostjo vsak 28 ton pare na uro pri 375 °C in 20 barih, kar je njeno skupno električno moč zaokrožilo na 7,25 MW. Za proizvodnjo 1 kWh električne energije je potrebovala 3,5 kg premoga.

V letih 1958 in 1959 so v TEV potekala rekonstrukcijska dela za sočasno proizvodno toplotne in električne energije. 29. novembra leta 1959 je TEV začela proizvajati toplotno energijo za potrebe novozgrajenega daljinskega ogrevanja novega mestnega središča Velenje, kot prvi sistem daljinskega ogrevanja v Sloveniji in takratni domovini Jugoslaviji. Mesto so priključili na trocevni sistem, sočasno je bil speljan parovod zmogljivosti 5 ton pare na uro do jame Preloge. Do leta 1965 so priključili tudi veliko individualnih hiš. Toplotna postaja TEV je delovala z dvema prenosnikoma (izmenjevalcema) skupne moči 10,5 MW pri 130/70 °C, 10 bar in 250 m³/h.

Leta 1967 so končali z vgradnjo še dveh prenosnikov toplote in povečali črpalno zmogljivost TEV na 500m³/h ter končno toplotno moč na 25,5 MW. Od tega leta je TEV delovala samo še kot kotlarna. Število uporabnikov se je še naprej naglo širilo.

Leta 1970 je TEV napajala 56 toplotnih podpostaj z 46 MW priključne moči pri uporabnikih in 40 km omrežja. Proizvodne zmogljivosti TEV so bile v celoti izkoriščene. Nadaljnje povečevanje ogrevalnih zmogljivosti TEV pa ni bilo več smiselno, saj so bili kotli in naprave iz tridesetih let dvajsetega stoletja in so bili stari že več kot 40 let ter zelo iztrošeni, zastareli, prešibki in nerentabilni.

11. septembra 1971 je zatorej Termoelektrarna Velenje prenehala obratovati, omrežje daljinskega ogrevanja je bilo z novozgrajenim magistralnim vročevodom priklopljeno na proizvodne vire Termoelektrarne Šoštanj in tako omogočeno nadaljnjo širjenje omrežja in povečevanje števila uporabnikov tudi v industriji.

Ta elektrarna ni proizvajala električne energije le za potrebe velenjskega premogovnika, temveč je odigrala pomembno vlogo tudi pri elektrifikaciji Slovenije, saj je bila največja in najpomembnejša termoelektrarna Dravske banovine.

Tako so med leti 1929 in 1931 zgradili nov 60 kV daljnovod Velenje-Podlog-Črnuče, dolg 65,5 kilometra, ki je povezal Šaleško dolino z ljubljansko regijo, s katerim je bila omogočena elektrifikacija mesta Ljubljane in njene okolice kajti po takrat prvi zgrajeni mreži visokonapetostnih daljnovodov je pošiljala zanesljiv vir energije v mnoga mesta, trge in vasi.

S priključkom TEV na električno omrežje Kranjskih deželnih elektrarn v tridesetih letih dvajsetega stoletja je začel krog uporabnikov Velenjske električne energije hitro naraščati. V noči na 15. avgusta 1931 so na ljubljanskem kolodvoru zasvetile tudi prve žarnice, ki jih je napajala elektrika Velenjskega lignita.

Lokalno je TEV napajala: Velenje, Šalek, Pesje, Družmirje, Šoštanj in Topolšico.

Stavba TEV[uredi | uredi kodo]

Stavbo TEV je skonstruiral inž. Mitschek in inž. Boškovič leta 1926 in predstavlja eno izmed najbolj monumentalnih industrijskih stavb in jo štejemo med najlepše industrijske arhitekturne bisere iz tega obdobja na slovenskih tleh, gradnja je potekala 1927-1928 leta, kasneje so naredili še prizidek iz zahodne strani za II fazo TEV in leta 1966 še prizidek za toplotno postajo daljinskega ogrevanja. Stavba danes še vedno stoji.

Proizvodne enote[uredi | uredi kodo]

Enota Gorivo Obratovanje Moč (MWel) Daljinsko ogrevanje
Blok 1 Velenjski lignit 1928-1971 1 Da
Blok 2 Velenjski lignit 1928-1971 1 Da
Blok 3 Velenjski lignit 1934-1971 5,25 Da