Slovenske Konjice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovenske Konjice
Slovenske Konjice z gradu

Grb
Slovenske Konjice is located in Slovenija
Slovenske Konjice
Slovenske Konjice
Geografski položaj v Sloveniji
Koordinati: 46°20′12″N 15°25′33″E / 46.33667°N 15.42583°E / 46.33667; 15.42583Koordinati: 46°20′12″N 15°25′33″E / 46.33667°N 15.42583°E / 46.33667; 15.42583
Država Zastava Slovenije Slovenija
Neformalna pokrajina Štajerska
Pokrajina Savinjska
Statistična regija Savinjska
Ustanovitev pred 1251 kot Gonviz
Upravljanje
 • župan Miran Gorinšek
 • občinski svet
 • zavetnik mesta sveti Jurij (23. april)
Površina
 • Skupno 97,8 km2
Nadmorska višina 322 m
Prebivalstvo (2016)[1]
 • Skupno 5.001
 • Gostota 51 preb./km2
Demonim Konjičan/ka
Časovni pas CET (UTC+1)
Poštna številka 3210
Omrežna skupina 03
Avtomobilska oznaka CE
Spletna stran www.slovenskekonjice.si
Slovenske Konjice - Mestno jedro
Lokacija Občina Slovenske Konjice
RKD št. 664 (opis enote)[2]
Razglasitev NSLP 18. julij 1998

Slovenske Konjice (O tem zvoku izgovorjava ) nemško nekdaj Gonobitz, so mesto v zgornji Dravinjski dolini, sedež istoimenske občine, nadžupnije in upravne enote.

Prebivalci Slovenskih Konjic se imenujejo Konjíčani in Konjíčanke; ustrezen pridevnik je konjíški.

Mesto je upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.


Oblike zapisanega imena[uredi | uredi kodo]

Gvniwiz (1165), Goniwich (1181), Gonwice (1185), Gonewitz (1293), Ganabitz (1321), Ganawicz (1323), Gonebitz (1337), Goniwicz (1365), Gombic, Gonowitz (1377), Gambicz (1404), Gonwicz (1423), Gannobicz (1434), Gonobitz (1455), Gonowizz (1485)... [3] Iz teh poimenovanj se je postopoma izoblikovalo slovensko ime Konjice.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Od Ilirov in Keltov do Rimljanov[uredi | uredi kodo]

Širše območje je bilo naseljeno že pred več tisoč leti, kar dokazujejo najdišča iz neolitika (1700-1800 p.n.š.) in kasneje iz bronaste dobe (1000 – 400 p.n.š.) Okoli leta 100 n.š. naše kraje osvojijo Rimljani. [4] Pred njimi so bili v nižinah naseljeni Kelti, ob pobočjih gora pa Iliri, kar dokazujejo izkopanine na Brinjevi gori nad Zrečami in drugod. Vsaj že v antiki je bilo konjiško območje trajno poseljeno, [5] v času Rimljanov je tod mimo potekalo več rimskih cest:

Blizu Stranic je bil tudi odcep rimske ceste, ki je bila speljana ob sedanjih ribnikih, čez naselje Čretvež in Polene proti Castra Apollinis (Apolonijev tabor – nekje v bližini današnjih Slovenskih Konjic).[6] Ostanki te ceste so ponekod vidni še danes. Prav v okolici Konjic naj bi bila meja med dvema velikima rimskima pokrajinama – med Norikom na zahodu in Panonijo na vzhodu, kar dokazujejo tudi najdeni rimski obcestni miljni kamni z napisi. Na območju Konjic je bilo najdenih tudi nekaj nagrobnikov in epitafov, v Konjiški vasi (Starih Konjicah) pa ostanki ville rustice.[7] Poznoantična stela z upodobitvijo pokojnika in njegove žene, brez napisa, je vzidana v zid ob nadžupnijski cerkvi.[5] Na Stranicah je bilo pomembno premenjališče poštnih konjev (mutatio), oz. stara rimska postaja Ad Lotodos, ki je bila tudi verjetno prenočišče. Od tam do Celeie je bilo 12.000 rimskih korakov (24.000 naših korakov, oz. cca 18 km). Cesta se je nadaljevala v smeri proti vzhodu skoraj do Dravinje in se obrnila proti Spodnji Pristavi. Severno nad Slovenskimi Konjicami je prečkala reko Dravinjo in zavila proti Spodnjemu Grušovju. V okolici Konjic je bilo ugotovljeno krajevno ime Ragando, ki ga omenja tudi Tabula Peutingeriana, rimski cestni zemljevid iz 4. stoletja, [8] [5] katerega točna lokacija pa do danes ni ugotovljena in dokazana. Znano je le, da je bila od tam cesta speljana proti Slovenski Bistrici in nato preko Ptuja naprej proti vzhodu.

Slovanska poselitev[uredi | uredi kodo]

V osemdesetih letih 6. stoletja se tod pričnejo naseljevati Slovani, ki v letih 587–591 zasedejo celotno zgornje Posavje in zgornje Podravje. Po izgubi slovanske oz. karantanske samostojnosti je ozemlje prešlo pod frankovsko oblast velikega rimsko-nemškega cesarstva, ob koncu 10. stoletja pa v last savinjskih mejnih grofov.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Srednjeveška naselbina (Conuwitz) se skupaj s pražupnijsko cerkvijo sv. Jurija prvič pisno omenja leta 1146, v ohranjeni listini [9] patriarha Pelegrina I. (1131-1161) iz Ogleja. [10] [11]

Konjice imajo svoje zgodovinske korenine v vasi Stare Konjice (Alt Conouwitz), ki se prvič omenja leta 1222, [12] razvila se je na področju današnje Konjiške vasi ter je bila prvo večje naselje na območju med Konjiško goro in reko Dravinjo. Naselje se je sprva imenovalo Konjice in je ležalo ob stari poti, ki je vodila iz smeri današnjega Tepanja čez Tolsti vrh prek Konjiške gore v Dramlje in naprej v Celjsko kotlino. Kmalu pa se je ime Konjice razširilo na območje današnjega Starega trga, jedro naselbine se je izoblikovalo ob potoku, ki se tu izliva v reko Dravinjo, tik pod gradom (omenjenim 1148), kot središčem obsežnega zemljiškega gospostva. Za naselje na področju današnje Konjiške vasi se je tedaj ustalilo ime Stare Konjice (Alt Counuwicz)[13]

Meja med Dravsko in Savinjsko grofijo in kasneje, do 1147, meja Podravske marke (še kasneje Štajerske), je potekala po Konjiški gori, zato ni čudno, da so prav tu postavili grad, na mestu, ki je skozi dolinsko preseko Konjsko smrt omogočal najkrajši prehod čez goro in je kasneje varoval tudi prehod in cesto k žičkemu samostanu. Konjiški grad sodi med naše najstarejše gradove, njegovi prvi lastniki pa so bili stari konjiški vitezi. [14] Ti naj bi se po nekaterih virih pojavili že okoli leta 1148, [15] vendar so zanesljivo izpričani šele, ko je v listini iz leta 1175 (po drugih virih leta 1165) prvič po imenu omenjen Liupold Konjiški, kot ministerial štajerskega mejnega grofa Otokarja III.. [16] Leta 1234 pa se neposredno omenja tudi grad kot castrum Gonuvviz (leta 1312 kot havs Gonewitz in leta 1362 kot vest ze Gonwiz). [17]


Glavni članek: Grad Konjice.

Konjiški gospodje nastopijo v zgodovini v sredini 12. stoletja kot premožni plemiči. Od grofov Spanheimov, ki so imeli posestva v konjiški okolici, katere je za njimi podedoval deželni knez, niso bili odvisni, pač pa so bili podložni ali ministeriali deželnega kneza. [15] Leopold Konjiški (de Gonvicz) je s štajerskim mejnim grofom Otokarjem III. Traungau in njegovim sinom vojvodo Otokarjem IV. Traungau izmenjal zemljišča v današnji dolini sv. Janeza Krstnika v bližini Špitaliča, kjer so zgradili novoustanovljeno Žičko kartuzijo.

Že leta 1185 se Konjice v pisnih virih posredno omenjajo kot trg (predium de Gumiwiz) [18] , dokončno pa leta 1306 [19] tako da je naselje trške pravice zagotovo dobilo do srede 13. stoletja (1251) [20]. Trg je imel običajne pravice in privilegije, brez zidanih utrdb. Konjiški tržani so bili v urbarju in drugih listinah omenjeni že leta 1236 in 1251, kot (ciues de Gonviz). [21] [22]

Paolo Santonino[uredi | uredi kodo]

O svojem obisku v Konjicah (Gonabitz) ko se je 11. maja 1485 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha, je Paolo Santonino v svoj popotni dnevnik (COBISS) zapisal, da je škofa s spremstvom sprejel tedanji župnik in arhidiakon Valentin (Fabri), opisal je utrjeno župnišče z dvema stolpoma. Navedel je, da je imela tedaj fara kar petindvajset podružnic, bogata polja in svoje vinograde z izvrstnim pridelkom. Iz njegovega popotnega dnevnika izvemo, da je imel konjiški arhidiakon v župnišču in drugod zaposlenih triinštirideset oseb, od tega devet duhovnikov v župnijski službi. Ni se mogel izogniti niti opisu vseh jedi s katerimi so bili postreženi tako škof kot spremstvo, o večerji 13. maja pa je dodal, da je bila še prijetnejša, saj je gostitelj poskrbel za glasbeno spremstvo dveh igralcev na piščali, enega z večjo in drugega z manjšo. Santonino je ponovno obiskal Konjice 27. maja 1485, ko je zapisal, da so pri maši peli izvrstni glasbeniki. Tedaj je škof s spremstvom obiskal tudi Konjiški grad, imel tega dne v Konjicah birmo, ob večerji v župnišču pa so hvalnice in himne prepevali cerkveni pevci pod vodstvom učitelja, med katerimi so bili zelo verjetno tudi učenci. V Konjicah v drugi polovici 15. stoletja v cerkvi ni bili orgel, saj bi jih Santonino najbrž omenil, kot je to ob obisku Kamnika. [23] Da Konjice niso na seznamu glasbenih teles 16. stoletja, je treba skoraj gotovo pripisati le nepoznavanju ali pa izgubi zgodovinskih virov. [24]

Novi vek[uredi | uredi kodo]

Koncem srednjega veka (ok. 1490) je bilo v trgu okoli 40 hiš, leta 1570 pa okoli 50. Med Slovenskim kmečkim uporom leta 1515 so v trgu zborovali uporni kmetje, ki so izbrali 300-člansko vodstvo [25], to je peticijo z dvanajstimi zahtevami poslalo deželnemu glavarju in posredno cesarju na Dunaju. [26] V dobi reformacije je v trgu bival predikant. Ob tradicionalnih agrarnih panogah je prebivalstvo živelo od prometa, gostinstva, obrti in trgovine.

V 17. in 18. stoletju (1615, 1616, 1765, 1786) [27] je v trgu izbruhnilo več požarov. Ob velikem požaru leta 1786 so ljudje za obnovo trga uporabili gradbeni material že opustele Žičke kartuzije[28]

V obdobju po Marčni revoluciji je narodnostno prebujanje leta 1869 vzpodbudilo v Konjicah ustanovitev Slovenskega katoliškega političnega društva, nato še hranilnice in posojilnice. To so bili časi napetosti med nemškimi in slovenskimi prebivalci.

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Že na začetku druge svetovne vojne je nemški okupator izgnal iz Konjic domala vso inteligenco, pri čemer so pomagali člani lokalnega Kulturbunda.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Lega[uredi | uredi kodo]

Slovenske Konjice se nahajajo se ob severnem vznožju apnenčaste Konjiške gore, na prehodu naplavne ravnice ob Dravinji v vinorodno terciarno gričevje, pod južnimi obronki podpohorskega dela Dravinjskih goric.

Naselje s sklenjeno pozidavo se je razvilo ob desnem bregu reke Dravinje, na ledenodobni terasi in na vršaju pod Konjiško goro. Srednjeveško jedro naselja je Stari trg, z enonadstropnimi trškimi hišami, katerega osrednji trški prostor je razširjena cesta, ki se vzpenja ob potoku na desnem bregu Dravinje, od katerega se proti zahodu odcepita Celjska in Šolska cesta. Novejši deli naselja so nastali na poplavni ravnici Dravinje, proti severu se naslanjajo na prisojna in položna gričevnata pobočja goric med Škalcami in Vešenikom. V začetku 80. let 20. stoletja so bili mestu priključeni Prevrat in deli primestnih naselij Zgornja Pristava, Vešenik, Blato in Bezina. Mesto se danes ob magistralni cesti proti Zrečam in Stranicam razširja z naseljema Spodnje Preloge in Zeče.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Lokalna klima v Slovenskih Konjicah je mešanica subpanonske in predalpske. V subpanonski Sloveniji so temperature za nekaj stopinj višje kot v predalpski, manj pa je padavin. Iz reliefa je razvidno, da Konjiška gora in Pohorje varujeta Dravinjsko dolino pred neposrednimi vremenskimi vplivi, ki prihajajo z zahoda. Zato je celotna dolina Dravinje v nekakšnem zatišju in ima ugoden klimatski položaj. Toča in sodra v dolini nista pogosta, ugodna pa je tudi majhna količina megle, ki je prav tako pogojena z dolinskim reliefom. Neugoden vpliv ima Konjiška gora, ki predvsem južnim delom naselja in okolice jemlje jutranje in večerno sonce. V Dravinjski dolini vetrovi v višjih predelih neprestano pihajo, se pri tem adiabatno segrevajo ter povečini preženejo meglo, tudi na splošno so vetrovi tukaj pogosti. Dolgoletna povprečna letna temperatura v Konjicah znaša 9,5  °C, kar je povprečje, odkar se merijo temperature. V opazovalnem obdobju 1936-1975 je bila v Konjicah najvišja zabeležena temperatura 35,0  °C,

Vremenske neprilike[uredi | uredi kodo]

9. avgusta 2004, v ponedeljek pozno popoldne, je Konjice z okolico zajelo neurje z močno točo, ki je poškodovala številne strehe stavb in avtomobilov, uničila povrtnine in poljščine ter poškodovala drevje.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Srednjeveško jedro naselja je Stari trg, z enonadstropnimi trškimi hišami sklenjene pozidave, katerega osrednji trški prostor je razširjena cesta, ki se vzpenja ob potoku na desnem bregu Dravinje. Starejše enonadstropne stavbe kažejo poznogotske oblike, največ pa jih je z zasnovo iz 19. stoletja, le fasade so večinoma oblikovane v kasnejših slogih, od renesanse, baroka, secesije, bidermajerja, neorenesanse... Srednjeveška trška zasnova se je skozi stoletja ohranila, najpomembnejšo, tudi obrambno vlogo pa je imel osrednji cerkveni prostor, saj naselbina ni imela obzidja. Nadžupnijska cerkev je tudi edini ohranjeni objekt iz tega časa, trška srednjeveška arhitektura pa je bila lesena in se zato ni mogla ohraniti, tudi zaradi pogostih požarov. Prve ohranjene primerke trške arhitekture tako lahko spremljamo šele od 16. stoletja dalje, ko so les kot gradbeni material zamenjali s kamnom in kasneje z opeko. Slemena stavb potekajo sedaj vzporedno s komunikacijo, prvotno pa so bile orientirane nanjo večinoma s svojimi zatrepnimi - stranskimi fasadami. Obrtna in/ali trgovska dejavnost, ki se je povečini vršila v trgu, je narekovala tudi splošno stavbno zasnovo, s širitvijo na dvoriščni strani (glavni stanovanjski objekt s pročeljem na trg, dvoriščni gospodarski/obrtni trakti, vrtovi). Taka podoba trške stavbe je v svojih značilnih sestavinah ohranjena še danes, ohranjeni so vežni oboki z grebenastimi sosvodnicami, v manjši meri pa kamnoseški elementi (portali, okna, kovane okenske mreže, ostanki renesančnih arkad).

Dvorec Trebnik[uredi | uredi kodo]

dvorec Trebnik

Nad Starim trgom stoji danes deloma obnovljeni srednjeveški dvorec Trebnik, katerega severni trakt ima arkadni hodnik na dvoriščni strani, ki je v zgodovini zamenjal več lastnikov. Do konca II. svetovne vojne je bil v lasti rodbine Windischgraetz. Dvorec se nahaja poleg dela nekdanjega parka z ribnikom in s posamičnimi drevesi (t. i. eksotami), ki je imel ponekod baročne značilnosti.

Glavni članek: Dvorec Trebnik.
nadžupnijska cerkev

Nadžupnijska cerkev sv. Jurija[uredi | uredi kodo]

Sedanjo poznogotsko nadžupnijsko cerkev sv. Jurija sestavljajo pravokotna ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja ji je bila prizidana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij, okoli leta 1300 na zahodni strani zvonik, povišan leta 1720, ter na južni strani baročna Roženvenska kapela iz ok. 1746. V cerkveni ladji z notranjimi oporniki je ohranjen izjemno razgiban poznogotski obok s sočasno poslikavo.

Župnišče »farof«[uredi | uredi kodo]

Markantno župnišče na koncu trga je renesančno prezidana gotska stavba, s starejšo romansko zasnovo. Njegov severni trakt je bil prezidan v 15. stoletju. Drugi trije trakti s stebriščnimi arkadami na notranjem dvorišču in portalom so iz 1632. Ohranjeni so številni arhitekturni detajli, štukirani strop iz 1740 v jedilnici, v eni od soban v nadstropju pa poslikani leseni strop iz leta 1670, z groteskami, drolerijami, karikaturami, živalskimi podobami itd., ki je najstarejši tovrsten spomenik s povsem profano motiviko v Sloveniji. Območje okoli župnišča in cerkve je bilo taborsko utrjeno. Stavba kaplanije je iz leta 1799.

Stari trg[uredi | uredi kodo]

Na Starem trgu stoji Florijanovo znamenje, v zgornjem delu trga pa Marijino znamenje, delo kiparske delavnice domačina Franca Zamlika iz začetka 18. stoletja. Starejše enonadstropne stavbe kažejo poznogotske oblike, največ pa jih je iz 19. stoletja.

Grb Tattenbachov z letnico 1630 ter grb, pripeljan z dvorca Golič, sta na ogled na stopnišču občinske stavbe.

Malo izven območja Starega trga, na ulici Adolfa Tavčarja, je od starih beneficiatnih hiš ohranjen Štok, ki je v svojem jedru iz 17. stoletja, ob Celjski cesti pa stoji tudi nekdanja pristava žičkega samostana.

Cerkev svete Ane, Zgornja Pristava[uredi | uredi kodo]

Sedanja podružnična pokopališka cerkev sv. Ane na Zgornji Pristavi je bila kot grajska kapela[29] zgrajena v prvi polovici 16. stoletja. Cerkev ima ohranjene nekaj renesančne in baročne opreme, v njej je tudi grobnica konjiških graščakov rodbine Tattenbach, s figuralnima epitafoma Žige Tattenbacha († 1594) in barona Janeza Krištofa Tattenbacha († 1629), vzidanima v stene ladje. V stranskem oltarju iz leta 1657 je oltarna slika sv. Florijana, iz začetka 18. stoletja.

Grad Konjice[uredi | uredi kodo]

Nad naseljem se na južni strani, na pobočju Konjiške gore, dvigajo razvaline Starega gradu s romanskimi, gotskimi in renesančnimi arhitekturnimi sestavinami. Stolpasto jedro z ohranjenimi temelji ter del obzidja izvirata iz 12. stoletja. [30] Poškodovan je bil v 1413, predelan in povečan po letu 1511, leta 1635 so ga poškodovali uporni kmetje. Grad je bil v lasti gospodov Konjiških, Viltuških, Devinskih, Walseejev in Tattenbachov. Zadnjič je bil obnovljen leta 1794. Leta 1692 so ga kupili žički kartuzijani, vendar so ga pustili propasti, tako da so ga zadnji lastniki Windischgraetzi kupili že v razvalinah.

Glavni članek: Grad Konjice.

Parki in vrtovi[uredi | uredi kodo]

Dvorec Trebnik se nahaja poleg dela nekdanjega parka z ribnikom in s posamičnimi drevesi (t. i. eksotami), ki je imel ponekod baročne značilnosti. Tudi dvorec Baronvaj na Prevratu obkrožajo ostanki nekdanjega parka z velikimi drevesi.

Omembe vreden je tudi geometrijsko urejen vrt Pipuš v Prečni ulici, ob meščanski vili premožnega tržana s konca 19. stoletja.

Uprava[uredi | uredi kodo]

Mesto je od nekdaj upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline, vzhodnega dela Vitanjskega podolja ter jugovzhodnega Pohorja.

Naselje so leta 1934 preimenovali iz Konjice v Slovenske Konjice [31] , od leta 1955 je mestno naselje [32].

Glavni članek: Občina Slovenske Konjice.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Iz obrtne usnjarske tradicije se je razvila tovarna usnja, ki je po 2. svetovni vojni prerasla v usnjarsko-kemični kombinat KONUS, ki je svoj konec doživel z razpadom nekdanjega jugoslovanskega skupnega trga in novih gospodarskih razmer v tranziciji. Po letu 1950 so se v Konjicah razvili tudi obrati lesne, gradbene, kovinske in strojne industrije.

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Zgodovina šolstva na Konjiškem[uredi | uredi kodo]

Zelo zgodaj so Konjice dobile šolo, ki je verjetno delovala v okviru župnije, ter je bila leta 1763 na novo ustanovljena. Po letu 1869, ko so v Avstriji sprejeli zakon o splošni šolski obveznosti, je vedno več otrok obiskovalo šole. Konjiška šola pri cerkvi je bila sprva enorazredna (1763), potem dvorazredna (1818), trirazredna (1850), od leta 1867 štirirazredna in od leta 1875 petrazredna. Od leta 1797 dalje je šolska oblast od učiteljev poleg znanja nemškega jezika, zahtevala tudi znanje slovenščine. V drugi polovici 19. stoletja je šolski nadzornik Nerat, zaveden Slovenec, konjiško šolo uspel posloveniti tako, da je v njegovem času v nižjih razredih potekal pouk izključno v slovenščini, v višjih razredih pa so imeli nekaj ur nemškega jezika.

Nemška šola[uredi | uredi kodo]

Na pobudo nemškega dela Konjičanov je deželni šolski svet leta 1893 odločil, da se enotna konjiška ljudska šola delo na dve šoli. Tako so Konjice imele do ustanovitve kraljevine SHS petrazredno mešano ljudsko šolo s slovenskim poukom in dvorazredno mešano ljudsko šolo z nemškim poukom. Nemška šola (Deutsche Volksschule) se je iz »stare šole« preselila najprej v prostore stare pošte, v kasnejšo Wagnerjevo hišo. Leta 1896 so v Konjicah začeli graditi in leta 1897 ob Dravinji odprli novo, tedaj moderno šulferajnsko šolsko stavbo, v kateri je nemška šola delovala do konca prve svetovne vojne.

Dekliška šola[uredi | uredi kodo]

V novi državi so v stavbo ukinjene nemške šole namestili slovensko dekliško ljudsko šolo, ki so jo leta 1335 preimenovali v Državno dekliško narodno šolo v Slovenskih Konjicah, ter je delovala vse do 29. marca 1941, ko je bil zaradi nemške okupacije brzojavno ukinjen pouk.

Meščanska šola (Nižja gimnazija)[uredi | uredi kodo]

Od leta 1938 so v stavbi Dekliške šole tri učilnice z zbornico namenili tudi za novoustanovljeno Meščansko šolo, ki so jih v Kraljevini Jugoslaviji ustanavljali v večjih naseljih (mestih in trgih), ter so bile del obveznega osemletnega osnovnega šolstva. Šola je delovala vse do 29. marca 1941, ko je bil zaradi nemške okupacije brzojavno ukinjen pouk.

Nemško okupacijsko šolstvo[uredi | uredi kodo]

Sredi maja 1941 so Nemci ustanovili svojo nemško šolo z imenom Hauptschule Gonobitz, v kateri se je v času okupacije število vpisanih otrok gibalo okoli 200. Ob bližujočem propadu tretjega rajha so okoli 1. aprila 1945 nemško meščansko šolo v Konjicah zaprli, učitelji pa so pobegnili v Avstrijo.

Povojno šolstvo[uredi | uredi kodo]

Poleti 1945 so bile meščanske šole v vsej državi ukinjene in spremenjene v državne nižje gimnazije, v šolskem letu 1950/51 pa je bilo ponovno uvedeno osemletno osnovnošolsko šolanje. S šolsko reformo je bila 31. avgusta 1957 v Konjicah ukinjena Državna nižja gimnazija in ustanovljena popolna osemletka, ki je združila osnovno šolo in nižjo gimnazijo. S končanim šolskim letom 1957/58 je nižja gimnazija v Konjicah zaključila dvoje dvajsetletno delo. Vse od leta 1938, ko je bila ustanovljena kot meščanska šola, jo je, razen za časa okupacije, vodil zaslužni ravnatelj Jože Novak.

Šolstvo v Slovenskih Konjicah danes[uredi | uredi kodo]

Danes v mestu delujejo gimnazija in tri osnovne šole, Osnovna šola pod goro, Osnovna šola v parku in Osnovna šola ob Dravinji.

Zdravstvo[uredi | uredi kodo]

Zgodovina zdravstva na Konjiškem[uredi | uredi kodo]

Adelma Vay de Vaya (z belim klobukom) in Ödön von Vay (v temni vojaški uniformi) pred bolnišnico v Slovenskih Konjicah.

Konjiška podružnica Rdečega križa, je dala leta 1897 na Prevratu postaviti bolnišnico »Christiane Lazarett«, imenovano po predsednici Avstro-ogrskega Rdečega križa Christiani Habsburg.[33] V njej so bili interni in kirurški oddelek ter kapela. Baron Vay de Vaya se je odločil pri bolnišnici na svoje stroške zgraditi še drugo stavbo, namenjeno bolnikom z nalezljivimi boleznimi. Ta stavba je bila odprta in blagoslovljena 18. julija 1908, obsegala je tudi kuhinjo in bivališče za usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, ki so stregle bolnikom in jih negovale. Zdravniško oskrbo so opravljali konjiški zdravniki. Med 1. svetovno vojno so v bolnišnico sprejemali predvsem ranjene vojake. Ker so bile kapacitete za ranjence premajhne, so odprli tudi Lazarett št. 2, ki se je nahajal v stari stavbi današnje Osnovne šole Pod goro. Delovanje bolnišnice so ukinili s pričetkom 2. svetovne vojne . [34]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Ustanove z mednarodnimi povezavami[uredi | uredi kodo]

Muzeji in zbirke[uredi | uredi kodo]

  • Mestna galerija Riemer (zbirka slik in stilnega pohištva),
  • Muzejska zbirka militarij in predmetov iz obdobja Avstro-ogrske monarhije,
  • Muzej gasilstva (v gasilskem domu),
  • Zbirka pekarstva in kruha (v Škalcah).

Promet[uredi | uredi kodo]

Cestne povezave[uredi | uredi kodo]

avtocesta A1 proti Slovenskim Konjicam

Mesto leži ob prometnem križišču, z magistralno cesto Celje - Maribor se spajajo krajevne ceste, ki Dravinjsko dolino povezujejo z jugovzhodnim Pohorjem, Mislinsko dolino in Koroško.

Avtocesta Autokinetodromos A1 number.svg poteka 3,5 km vzhodno od mesta, v bližini Tepanja je uvoz/izvoz Slovenske Konjice.

Športno letališče[uredi | uredi kodo]

V bližini Loč se nahaja športno letališče Slovenske Konjice Gfi-set01-airport.png

Železniške povezave[uredi | uredi kodo]

Južno železnico so leta 1846 zgradili 15 km vzhodneje, kar je prizadelo trgovske in prometne funkcije naselja (furmanstvo). Najbližja železniška postaja Gfi-set01-railway1.png je v Poljčanah.

Nekdanja Železniška proga Poljčane - Konjice - Zreče je bila avstrijska ozkotirna železniška proga (širine 760 mm) med Poljčanami in Slovenskimi Konjicami. Slovenske Konjice je dosegla leta 1892, ter je bila podaljšana do Zreč leta 1920, opuščena pa leta 1961.[35]

Mestno jedro (Stari trg) s potokom

Turizem[uredi | uredi kodo]

Slovenske Konjice so v okviru tekmovanja Entente Florale leta 1998 osvojile zlato medaljo v kategoriji mest in od takrat njihov predstavnik sodeluje pri organizaciji tega evropskega tekmovanja.

Lokalni mediji[uredi | uredi kodo]

Šport[uredi | uredi kodo]

Zgodovina športa na Konjiškem[uredi | uredi kodo]

Sokoli in Orli[uredi | uredi kodo]

Že pred prvo svetovno vojno so v Slovenskih Konjicah delovali tako Sokoli kot Orli, ki so bili nosilci športnega, pa tudi kulturnega in družabnega življenja na konjiškem. Z obnovitvijo teh dveh društev po prvi vojni so se ponovno pričele živahne športne in rekreacijske dejavnosti, obe konjiški društvi sta bili ponovno ustanovljeni leta 1919, Sokoli v avgustu, Orli pa samo en mesec dni kasneje, in sicer oboji na Brinjevi gori. Sokoli so svoje prostore imeli v nekdanjem Narodnem domu, kjer so imeli v pritličju prostore za rekreacijo, v nadstropju dvorano, na dvorišču ob Dravinji pa letno telovadišče. Konjiški Orli so imeli svoje prostore sprva v nekdanji deški šoli pri cerkvi, telovadišče pa na graščinski njivi pri dvorcu Trebnik, tedaj Windischgraetz. Prizadevanja po ustreznih prostorih so se jim uresničila z gradnjo katoliškega društvenega doma, sedanje dvorane Konjičanka. Njihova vadba je potekala po ustaljenem vrstnem redu, najprej proste vaje (pa tudi redovne, s katerimi so nastopali na javnih nastopih), vaje na raznih orodjih, igre z žogo, pa tudi borilne vaje. Poleg teh športov so gojili tudi atletiko, ki je bila ena od sestavin tekmovanja v orodni telovadbi.

Športno društvo Slovenske Konjice[uredi | uredi kodo]

Tak način vadbe pa ni bil po volji mladine, zato so bila leta 1933 tedanjemu srezu predložena pravila novega športnega društva (SK Konjice), katerega pobudnika sta bila Ivan Krošl in Franjo Bertoncelj. Pravila so bila potrjena šele leto kasneje, prvi občni zbor je bil 27. avgusta 1934. Društvo oz. klub je imel dve sekciji, nogometno je vodil Ivan Krošl, ki je bil tudi nogometni sodnik, kolesarsko pa Franjo Bertoncelj, ki se je aktivno ukvarjal s tem športom. 30. septembra 1934 so organizirali prvi »športni dan«, katerega sestavni del je bila kolesarska dirka, tekma v hazeni , (različici sedanjega rokometa), med SK Ilirijo iz Ljubljane in SK Ptuj ter nogometna tekma med SK Konjice in SK Boč iz Poljčan, v kateri so zmagali gostje. Zaradi neugodnih prometnih povezav se klub ni vključil v prvenstvena tekmovanja tedanje nogometne zveze oz. v ligo.

Športna društva in organizacije:[uredi | uredi kodo]

Znane osebnosti[uredi | uredi kodo]

Rojeni v Slovenskih Konjicah[uredi | uredi kodo]

Povezani s Slovenskimi Konjicami[uredi | uredi kodo]

Mednarodno povezovanje[uredi | uredi kodo]

Prijateljska mesta [36][uredi | uredi kodo]

Mednarodni projekti[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2016". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2016. Pridobljeno dne 6. junija 2016. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 664". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  3. ^ Curk Jože (1991). Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Založba Obzorja Maribor. str. 350–356. COBISS 38788353. 
  4. ^ Stegenšek, Avguštin (1909). Konjiška dekanija. str. 22. COBISS 20102856. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 Stopar,Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 21. COBISS 42552832. 
  6. ^ Curk Iva (1976). Rimljani na Slovenskem. Državna založba Slovenije. str. 80. COBISS 9498881. 
  7. ^ "Register nepremične kulturne dediščine - opis enote: Konjiška vas - Rimskodobna naselbina Podmočle". 
  8. ^ Leskovar Aleksandra (2005). Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju. Nobis Gorjup & Šauperl. str. 9. COBISS 221325824. 
  9. ^ Aleksandra Boldin (2016). Konjiceː 870 let prve omembe, Boldin Aleksanda: Začetki Konjic in prva omemba v pisnih virihː listina oglejskega patriarha Pelegrina. Občina Slovenske Konjice. str. 17. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0. 
  10. ^ Baraga Jože in Motaln Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Ožinger Anton: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne. Občina Slovenske Konjice. str. 34. COBISS 227330048. 
  11. ^ Boldin Aleksandra (2016). Konjice: 870 let prve pisne omembe, Boldin Aleksandra: Začetki Konjic in prva omemba v pisnih virih: listina oglejskega patriarha Pelegrina. Občina Slovenske Konjice. str. 34. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0. 
  12. ^ Blaznik P. (1986). Historična topografija jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. Založba Obzorja. str. 351, 357. 
  13. ^ Koropec J. (1996). Konjiško, 850 let pražupnije: Svetna zemljiška gospostva na Konjiškem do 1600, Slovenske Konjice. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. COBISS 38788353. 
  14. ^ Stopar,Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 37. COBISS 42552832. 
  15. ^ 15,0 15,1 Stegenšek, Avguštin (1909). Konjiška dekanija. str. 58. COBISS 20102856. 
  16. ^ Kos Franc. Gradivo IV, št. 479. 
  17. ^ Stopar,Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. COBISS 42552832. 
  18. ^ Curk Jože (1991). Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Založba Obzorja Maribor. str. 88. 
  19. ^ Blaznik P. (1986). Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500 A̠-M. str. 351. 
  20. ^ Zahn. UB III. str. 170. 
  21. ^ Stegenšek, Avguštin (1909). Konjiška dekanija. str. 21. COBISS 20102856. 
  22. ^ Kladnik, Darinka (2003). Vsa slovenska mesta. Zavod za intelektualno produkcijo. str. 205. COBISS 127257088. ISBN 961-91035-1-3. 
  23. ^ Santonino Paolo prev. Simoniti Primož (1991). Popotni dnevniki 1485 - 1487. Mohorjeva družba Celovec. ISBN 3-85013-238-2. 
  24. ^ Zgodovina glasbe na Slovenskem I., Od začetkov do konca 16. stoletja. 
  25. ^ Boldin Aleksandra (2016). Konjiceː 870 let prve pisne omembeː Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina. Občina Slovenske Konjice. str. 111. COBISS 284984064. ISBN 978-961-92153-4-0. 
  26. ^ Baraga Jože in Motaln Valerija (2006). Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic. Občina Slovenske Konjice. str. 7. COBISS 227330048. 
  27. ^ Stegenšek Avguštin (1909). Konjiška dekanija. Občina Slovenske Konjice, Nadžupnija Slovenske Konjice. str. 13. COBISS 42552832. 
  28. ^ Golob Nataša (2007). Kulturna dediščina Žičke kartuzije. Občina Slovenske Konjice. str. 26. COBISS 234124800. ISBN 978-961-92153-0-2. 
  29. ^ Daša Pahor, Podružnična cerkev sv. Ane v Slovenskih Konjicah - protestantska kapela po načrtih italijanskega arhitekta?
  30. ^ Stopar Ivan (1976). Grad Slovenske Konjice. Kulturna skupnost Slovenske Konjice. str. 22. COBISS 42552832. 
  31. ^ Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 47, letnik V., 13.6.1934. Kraljevska banska uprava Dravske banovine. 1934. 
  32. ^ Zakon o območju o območju okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list Ljudske republike Sloven̟ije št. 24, leto XII., 30.6.1955. Uradni list Ljudske republike Slovenije. 1955. 
  33. ^ Adelma von Vay: Duh, sila, snov (Jan Ciglenečki: Štajerska Pitija, stran 18)
  34. ^ "„Christiane lazarett” – „bolnica rdečega križa”". Pridobljeno dne 19.2.2016. 
  35. ^ Rustja Karol (2009). Ozkotirna železniška proga Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče. COBISS 243385856. 
  36. ^ "Občina Slovenske Konjice: Prijateljska mesta". 5.6.2016. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Stegenšek, Avguštin Konjiška dekanija, Maribor, 1909. (COBISS)
  • Stopar, Ivan Grad Slovenske Konjice, Kulturna skupnost, Slovenske Konjice,1976, (COBISS)
  • Slekovec, Matej Duhovni sinovi slavne nadžupnije Konjiške, Maribor, 1898.(COBISS)
  • Curk, Jože Topografsko gradivo IV., Sakralni spomeniki na območju občine Slovenske Konjice, Zavod za spomeniško varstvo Celje, Celje, 1967 (COBISS)
  • Curk, Jože Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem, Založba Obzorja, Maribor 1991 (COBISS)
  • Ožinger, Anton Konjiško ob 850-letnici pražupnije: Zgodovinski oris konjiške prafare od ustanovitve do konca prve svetovne vojne , Slovenske Konjice 1996. (COBISS)
  • Pajk, Ivan Konjiško ob 850-letnici pražupnije: Konjiška nadžupnija po letu 1918, Slovenske Konjice 1996 (COBISS)
  • Zgodovinsko društvo Konjice. Zbornik Konjice z okolico 1996, Slovenske Konjice 1996. (COBISS)
  • Zgodovinsko društvo Konjice. Zbornik Konjice z okolico 2000, Slovenske Konjice 2000. (COBISS)
  • Baraga, Jože in Motaln, Valerija Konjiško 860 let (1146-2006) Zbornik ob 860-letnici Slovenskih Konjic, Slovenske Konjice 2006. (COBISS)
  • Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
  • Rustja, Karol Ozkotirna železniška proga Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče, Slovenj Gradec 2009. (COBISS)
  • Kladnik, Darinka Vsa slovenska mesta, Ljubljana, ZIP - Zavod za intelektualno produkcijo, 2003 (COBISS)
  • Cvahtal, Matjaž Slovenija: Vodnik, Golnik: Turistika, 2009, ISBN 978-961-6414-37-1 (COBISS)
  • Krušič, Marjan Slovenija: turistični vodnik, Založba Mladinska knjiga, 2009, ISBN 978-961-01-0690-6 (COBISS)
  • Leskovar, Aleksandra Turistični vodnik po Dravinjski dolini in Zreškem Pohorju, Slovenske Konjice, Zreče, Vitanje, Oplotnica, Nobis Gorjup & Šauperl, 2005. (COBISS)
  • Kocjan - Barle, Marta Slovenski veliki leksikon, Mladinska knjiga Založba, Ljubljana, 2005. (COBISS)
  • Ivanič, Martin Slovenika, slovenska nacionalna enciklopedija, Ljubljana 2011: Mladinska knjiga (COBISS)
  • Boldin, Aleksandra Konjice: z legendo skozi zgodovino do sodobnosti, Slovenske Konjice, 2004. Občina Slovenske Konjice: Zgodovinsko društvo Konjice (COBISS)
  • Boldin, Aleksandra Konjice: 870 let prve pisne omembe, Slovenske Konjice, 2016 Občina Slovenske Konjice (COBISS)
  • Černe, Andrej Priročni krajevni leksikon Slovenije, 1996, DZS, (COBISS)

Notranje povezave[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]