Hugo Weriand Windischgrätz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Hugo Weriand Windischgrätz
Portret
Hugo Weriand Windischgrätz
Rojstvo17. november 1854({{padleft:1854|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[1]
Firence
Smrt15. maj 1920({{padleft:1920|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1] (65 let)
Grad Hošperk
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
Flag of the Habsburg Monarchy.svg Avstrijsko cesarstvo
Poklicpolitik

knez Hugo Weriand von Windisch-Graetz, kranjski plemič, veleposestnik in politik, * 17. november 1854 Firence, † 15. maj 1920 grad Hošperk, Planina.

V skupini veleposestnikov je bil poslanec kranjskega deželnega zbora od leta 1912 do 1918.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Knez (princ) Hugo Weriand, s polnim plemiškim naslovom Hugo Weriand Alexander Wilhelm Alfred von Windisch-Graetz, se je rodil v Firencah, ravno tako kot leto prej rojena sestra Olga (1853-1934) in zatem še najmlajša Marie (1856-1929), najstarejša sestra Alexandrine (1850-1933) pa se je rodila v Strasbourgu. [2] Mati, princesa Luisa roj. von Mecklenburg - Schwerin (1824-1859) je umrla tri leta po rojstvu zadnje hčerke, leta 1867 se je oče, knez Hugo Alfred Adolf von Windisch-Graetz (1823-1904) ponovno poročil, za drugo ženo je izbral princeso Mathildo von Radziwill (1836-1918). V drugem zakonu so se rodili trije otroki, ki pa so umrli dokaj mladi, sin Ernst pri petindvajsetih, hčerka Aloisia pri štirinajstih in hčerka Elisabeth v starosti komaj dvanajst let. [3] V skladu z družinsko tradicijo je tudi Hugo Weriand osnovno izobraževanje prejel v vojski, vojaško kariero pa je zaključil kot nadporočnik v 7. regimentu huzarjev (uradno: K.u.k. Husarenregiment »Wilhelm II. Deutscher Kaiser und König von Preußen« Nr. 7).[4] Leta 1885 se je Hugo Weriand na Dunaju poročil s princeso Christiano Mario von Auersperg (1866-1962). V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, pet sinov in šest hčera. [5] Tudi kasneje je Hugo Weriand ostal povezan z vojsko, saj je po prvi svetovni vojni bil v Slovenskih Konjicah eden od ustanoviteljev društva vojaških vojnih veteranov

Christiane Windischgraetz (s črnim klobukom) in Ödön von Vay (v temni vojaški uniformi) z vojaki pred bolnišnico v Slovenskih Konjicah.

Vsa rodbinska posestva na Štajerskem in Notranjskem je Hugo Weriand podedoval leta 1904, po smrti očeta Huga Alfreda Adolfa. [5] Hugo Weriand je študiral pravo in si ustvaril uspešno kariero v avstrijski državni upravi. Leta 1912 je bil izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor, kar pa je prekinila prva svetovna vojna. [6]

HUGO WERIAND von WINDISCH-GRAETZ, (1866-1920)
∞
CHRISTIANE MARIE von AUERSPERG, (1864-1962)
njuni sinovi in hčerke:
LUISA MARIE HUGO VINZENZ ELISABETH MATHILDE ALFRED EDUARD VINZENZ OLGA WILHELMINE FRANZ JOZEF GABRIELLE GOTTLIEB MARIA ANTOINETTA
(1886-1976) (1887-1959) (1889-1983) (1890-1972) (1891-1976) (1893-1987) (1895-1989) (1896-1968) (1898-1992) (1899-1945) (1911-2002)
∞
∞
∞
∞
∞
∞
∞
∞
∞
∞
Giovanni Ceschi di Santa Croce Leontine von Fürstenberg Leone Rosa Isabelle von Hohenlore-Langenburg Alexandra von Isenburg Andreas Morsley Picard Leonidas Economo di San Serff Desiree von Wagner Latour Johann von Hohenlore Schillingfürst Girolamo di Bosdari
∞
Hubertus Maria von Ledebur-Wicheln
grad Hošperk nekoč
Windischgraetzov ribnik Partovec pri Oplotnici, z oboro za divjad

Na družinskih posestvih je uspešno gospodaril tudi z obsežnimi gozdovi, njegovi delavci pa so vodili razne gospodarske dejavnosti, povezane predvsem z gozdarstvom, [7] prodajo obdelanega lesa, večinoma po naročilih (t.i. komisionih) [8], potrebnega v ladjedelništvu, pri gradnji pristanišč, na železnici in podobno. Kot posebno gospodarsko dejavnost je izvajal tudi vzrejo divjadi, predvsem jelenjadi, [9] ter vodil love, [10] na katerih je gostil svoje poslovne partnerje in naročnike, nekatere plemiške sorodnike in druge pomembne ter znane osebnosti, vabil je tudi cesarja Franca Jožefa. [11] V zvezi z lovi, ki so se jih strastno udeleževali skoraj vsi moški člani rodbine, naj omenimo vsaj lovski koči kneza Windischgraetza [12] v Kamniški Bistrici in v Lukanji. Knez Hugo Weriand je preživel vojna leta, dočakal zlom avstro-ogrske monarhije in 15. maja 1920 umrl na gradu Hošperk v bližini Planine pri Rakeku. Svojim dedičem je zapustil vzdrževana in nezadolžena družinska posestva, [13] ki pa so bila razdeljena med dve državi, dokončno je bila meja določena s podpisom Rapalske pogodbe leta 1920.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Lundy D. R. The Peerage
  2. ↑ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 59. COBISS 52410112.
  3. ↑ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 60. COBISS 52410112.
  4. ↑ "Vpis rojstva Franza Windischgraetz". Rojstna in krstna knjiga Nadžupnije Slovenske Konjice. Nadžupnija Slovenske Konjice. 1896. str. 193.
  5. ↑ 5,0 5,1 Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 62. COBISS 52410112.
  6. ↑ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.4.2016.
  7. ↑ "Šivic, Anton ing.: Iz zgodovine našega gozdarstva, Prispevki k zgodovini urejanja naših gozdov". Gozdarski vestnik. Vol. 3-4. Zveza inženirjev in tehnikov gozdarstva in industrije za predelavo lesa SR Slovenije. 1967. str. 115, 116. Pridobljeno dne 4.3.2017.
  8. ↑ Pahor Miroslav , Hajnal Ilonke (1981). Po jamborni cesti... v mesto na peklu. Prešernova družba. str. 39. COBISS 19370240.
  9. ↑ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 95. COBISS 52410112.
  10. ↑ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 92. COBISS 52410112.
  11. ↑ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 94. COBISS 52410112.
  12. ↑ "Lovska koča kneza Windischgraetza". Pridobljeno dne 15.5.2016.
  13. ↑ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 63. COBISS 52410112.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Slovenska biografija;
  • Žigon Tanja, Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Logatec, 1992. (COBISS)
  • Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, München 1981;
  • Smole, Majda Graščine na nekdanjem Kranjskem, DZS, 1982; (COBISS);
  • Stopar, Ivan Gradovi na Slovenskem, Cankarjeva založba, 1986, (COBISS) strani 157, 170, 320, 332.

Arhivski fondi[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski arhiv Celje:[uredi | uredi kodo]

  • Veleposestvo kneza Windischgrätza v Konjicah (1923-1930): SI-ZAC/0832 (Oskrbništvo kneza Windischgrätza, kmetijska proizvodnja, gozdni urad, Lesna industrija kneza Windischgrätza)

Arhiv Republike Slovenije:[uredi | uredi kodo]

  • Uprava gozdov kneza Windischgrätza Postojna (1941-1944): SI-AS 1836
  • Granitna in lesna industrija Oplotnica (1845-1943): SI-AS 152
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hugo_Weriand_Windischgrätz&oldid=5369799«