Hugo Weriand Windischgrätz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Hugo Weriand Windischgrätz
Portret
Hugo Weriand Windischgrätz
Rojstvo 17. november 1854({{padleft:1854|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})
Firence
Smrt 15. maj 1920({{padleft:1920|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:15|2|0}}) (65 let)
Grad Hošperk
Državljanstvo Pan-Slavic flag.svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Flag of the Habsburg Monarchy.svg Avstrijsko cesarstvo
Poklic politik

knez Hugo Weriand von Windisch-Graetz kranjski plemič, veleposestnik in politik, * 17. november 1854 Firence, † 15. maj 1920 grad Hošperk, Planina.

V skupini veleposestva je bil poslanec kranjskega deželnega zbora od leta 1912 do 1918.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Knez (princ) Hugo Weriand, s polnim plemiškim naslovom Hugo Weriand Alexander Wilhelm Alfred von Windisch-Graetz, se je rodil v Firencah, ravno tako kot leto prej rojena sestra Olga (1853-1934) in zatem še najmlajša Marie (1856-1929), najstarejša sestra Alexandrine (1850-1933) pa se je rodila v Strasbourgu. [1] Mati, princesa Luisa roj. von Mecklenburg - Schwerin (1824-1859) je umrla tri leta po rojstvu zadnje hčerke, leta 1867 se je oče, knez Hugo Alfred Adolf von Windisch-Graetz (1823-1904) ponovno poročil, za drugo ženo je izbral princeso Mathildo von Radziwill (1836-1918). V drugem zakonu so se rodili trije otroki, ki pa so umrli dokaj mladi, sin Ernst pri petindvajsetih, hčerka Aloisia pri štirinajstih in hčerka Elisabeth v starosti komaj dvanajst let. [2]

Leta 1885 se je Hugo Weriand na Dunaju poročil s princeso Christiano Mario von Auersperg (1866-1962). V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, pet sinov in šest hčera. [3] Vsa rodbinska posestva na Štajerskem in Notranjskem je Hugo Weriand podedoval leta 1904, po smrti očeta Huga Alfreda Adolfa. [3] Hugo Weriand je študiral pravo in si ustvaril uspešno kariero v avstrijski državni upravi. Leta 1912 je bil izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor, kar pa je prekinila prva svetovna vojna. [4]

HUGO WERIAND von WINDISCH-GRAETZ, (1866-1920)
CHRISTIANE MARIE von AUERSPERG, (1864-1962)
njuni sinovi in hčerke:
LUISA MARIE HUGO VINZENZ ELISABETH MATHILDE ALFRED EDUARD VINZENZ OLGA WILHELMINE FRANZ JOZEF GABRIELLE GOTTLIEB MARIA ANTOINETTA
(1886-1976) (1887-1959) (1889-1983) (1890-1972) (1891-1976) (1893-1987) (1895-1989) (1896-1968) (1898-1992) (1899-1945) (1911-2002)
Giovanni Ceschi di Santa Croce Leontine von Fürstenberg Leone Rosa Isabelle von Hohenlore-Langenburg Alexandra von Isenburg Andreas Morsley Picard Leonidas Economo di San Serff Desiree von Wagner Latour Johann von Hohenlore Schillingfürst Girolamo di Bosdari
Hubertus Maria von Ledebur-Wicheln


Windischgraetzov ribnik Partovec pri Oplotnici, z oboro za divjad

Na družinskih posestvih je uspešno gospodaril tudi z obsežnimi gozdovi, njegovi delavci pa so vodili razne gospodarske dejavnosti, povezane predvsem z gozdarstvom, [5] prodajo obdelanega lesa, večinoma po naročilih (t.i. komisionih) [6], potrebnega v ladjedelništvu, pri gradnji pristanišč, na železnici in podobno. Kot posebno gospodarsko dejavnost je izvajal tudi vzrejo divjadi, predvsem jelenjadi, [7] ter vodil love, [8] na katerih je gostil svoje poslovne partnerje in naročnike, nekatere plemiške sorodnike in druge pomembne ter znane osebnosti, vabil je tudi cesarja Franca Jožefa. [9] V zvezi z lovi, ki so se jih strastno udeleževali skoraj vsi moški člani rodbine, naj omenimo vsaj lovski koči kneza Windischgraetza [10] v Kamniški Bistrici in v Lukanji. Knez Hugo Weriand je preživel vojna leta, dočakal zlom avstro-ogrske monarhije in 15. maja 1920 umrl na gradu Hošperk v bližini Planine pri Rakeku. Svojim dedičem je zapustil vzdrževana in nezadolžena družinska posestva, [11] ki pa so bila razdeljena med dve državi, dokončno je bila meja določena s podpisom Rapalske pogodbe leta 1920.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 59. COBISS 52410112. 
  2. ^ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 60. COBISS 52410112. 
  3. ^ 3,0 3,1 Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 62. COBISS 52410112. 
  4. ^ "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.4.2016. 
  5. ^ "Šivic, Anton ing.: Iz zgodovine našega gozdarstva, Prispevki k zgodovini urejanja naših gozdov". Gozdarski vestnik (Zveza inženirjev in tehnikov gozdarstva in industrije za predelavo lesa SR Slovenije) 3–4: 115,116. 1967. Pridobljeno dne 4.3.2017. 
  6. ^ Pahor Miroslav , Hajnal Ilonke (1981). Po jamborni cesti... v mesto na peklu. Prešernova družba. str. 39. COBISS 19370240. 
  7. ^ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 95. COBISS 52410112. 
  8. ^ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 92. COBISS 52410112. 
  9. ^ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 94. COBISS 52410112. 
  10. ^ "Lovska koča kneza Windischgraetza". Pridobljeno dne 15.5.2016. 
  11. ^ Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 63. COBISS 52410112. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Slovenska biografija;
  • Žigon Tanja, Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Logatec, 1992. (COBISS)
  • Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, München 1981;
  • Smole, Majda Graščine na nekdanjem Kranjskem, DZS, 1982; (COBISS);
  • Stopar, Ivan Gradovi na Slovenskem, Cankarjeva založba, 1986, (COBISS) strani 157, 170, 320, 332.

Arhivski fondi[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski arhiv Celje:[uredi | uredi kodo]

  • Veleposestvo kneza Windischgrätza v Konjicah (1923-1930): SI-ZAC/0832 (Oskrbništvo kneza Windischgrätza, kmetijska proizvodnja, gozdni urad, Lesna industrija kneza Windischgrätza)

Arhiv Republike Slovenije:[uredi | uredi kodo]

  • Uprava gozdov kneza Windischgrätza Postojna (1941-1944): SI-AS 1836
  • Granitna in lesna industrija Oplotnica (1845-1943): SI-AS 152