Hugo Weriand Windischgrätz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Hugo Weriand Windischgrätz
Portret
Hugo Weriand Windischgrätz
Rojstvo 17. november 1854({{padleft:1854|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})
Firence
Smrt 15. maj 1920({{padleft:1920|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:15|2|0}}) (65 let)
Grad Hošperk
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Flag of the Habsburg Monarchy.svg Avstrijsko cesarstvo
Poklic politik

knez Hugo Weriand von Windisch-Graetz kranjski plemič, veleposestnik in politik, * 17. november 1854 Firence, † 15. maj 1920 grad Hošperk, Planina.

V skupini veleposestva je bil poslanec kranjskega deželnega zbora od leta 1912 do 1918.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Knez (princ) Hugo Weriand, s polnim plemiškim naslovom Hugo Weriand Alexander Wilhelm Alfred von Windisch-Graetz, se je rodil v Firencah, ravno tako kot leto prej rojena sestra Olga (1853-1934) in zatem še najmlajša Marie (1856-1929), najstarejša sestra Alexandrine (1850-1933) pa se je rodila v Strasbourgu. [1] Mati, princesa Luisa roj. von Mecklenburg - Schwerin (1824-1859) je umrla tri leta po rojstvu zadnje hčerke, leta 1867 se je oče, knez Hugo Alfred Adolf von Windisch-Graetz (1823-1904) ponovno poročil, za drugo ženo je izbral princeso Mathildo von Radziwill (1836-1918). V drugem zakonu so se rodili trije otroki, ki pa so umrli dokaj mladi, sin Ernst pri petindvajsetih, hčerka Aloisia pri štirinajstih in hčerka Elisabeth v starosti komaj dvanajst let. [2]

Leta 1885 se je Hugo Weriand na Dunaju poročil s princeso Christiano Mario von Auersperg (1866-1962). V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, pet sinov in šest hčera. [3] Vsa rodbinska posestva na Štajerskem in Notranjskem je Hugo Weriand podedoval leta 1904, po smrti očeta Huga Alfreda Adolfa. [3] Hugo Weriand je študiral pravo in si ustvaril uspešno kariero v avstrijski državni upravi. Leta 1912 je bil izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor, kar pa je prekinila prva svetovna vojna. [4]

HUGO WERIAND von WINDISCH-GRAETZ, (1866-1920)
CHRISTIANE MARIE von AUERSPERG, (1864-1962)
njuni sinovi in hčerke:
LUISA MARIE HUGO VINZENZ ELISABETH MATHILDE ALFRED EDUARD VINZENZ OLGA WILHELMINE FRANZ JOZEF GABRIELLE GOTTLIEB MARIA ANTOINETTA
(1886-1976) (1887-1959) (1889-1983) (1890-1972) (1891-1976) (1893-1987) (1895-1989) (1896-1968) (1898-1992) (1899-1945) (1911-2002)
Giovanni Ceschi di Santa Croce Leontine von Fürstenberg Leone Rosa Isabelle von Hohenlore-Langenburg Alexandra von Isenburg Andreas Morsley Picard Leonidas Economo di San Serff Desiree von Wagner Latour Johann von Hohenlore Schillingfürst Girolamo di Bosdari
Hubertus Maria von Ledebur-Wicheln


Windischgraetzov ribnik Partovec pri Oplotnici, z oboro za divjad

Na družinskih posestvih je uspešno gospodaril tudi z obsežnimi gozdovi, njegovi delavci pa so vodili razne gospodarske dejavnosti, povezane predvsem z gozdarstvom, [5] prodajo obdelanega lesa, večinoma po naročilih (t.i. komisionih) [6], potrebnega v ladjedelništvu, pri gradnji pristanišč, na železnici in podobno. Kot posebno gospodarsko dejavnost je izvajal tudi vzrejo divjadi, predvsem jelenjadi, [7] ter vodil love, [8] na katerih je gostil svoje poslovne partnerje in naročnike, nekatere plemiške sorodnike in druge pomembne ter znane osebnosti, vabil je tudi cesarja Franca Jožefa. [9] V zvezi z lovi, ki so se jih strastno udeleževali skoraj vsi moški člani rodbine, naj omenimo vsaj lovski koči kneza Windischgraetza [10] v Kamniški Bistrici in v Lukanji. Knez Hugo Weriand je preživel vojna leta, dočakal zlom avstro-ogrske monarhije in 15. maja 1920 umrl na gradu Hošperk v bližini Planine pri Rakeku. Svojim dedičem je zapustil vzdrževana in nezadolžena družinska posestva, [11] ki pa so bila razdeljena med dve državi, dokončno je bila meja določena s podpisom Rapalske pogodbe leta 1920.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 59. COBISS 52410112. 
  2. Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 60. COBISS 52410112. 
  3. 3,0 3,1 Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 62. COBISS 52410112. 
  4. "Rodbina Windischgrätz". Slovenska biografija. 20.4.2016. 
  5. "Šivic, Anton ing.: Iz zgodovine našega gozdarstva, Prispevki k zgodovini urejanja naših gozdov". Gozdarski vestnik (Zveza inženirjev in tehnikov gozdarstva in industrije za predelavo lesa SR Slovenije) 3–4: 115,116. 1967. Pridobljeno dne 4.3.2017. 
  6. Pahor Miroslav , Hajnal Ilonke (1981). Po jamborni cesti... v mesto na peklu. Prešernova družba. str. 39. COBISS 19370240. 
  7. Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 95. COBISS 52410112. 
  8. Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 92. COBISS 52410112. 
  9. Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 94. COBISS 52410112. 
  10. "Lovska koča kneza Windischgraetza". Pridobljeno dne 15.5.2016. 
  11. Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 63. COBISS 52410112. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Slovenska biografija;
  • Žigon Tanja, Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Logatec, 1992. (COBISS)
  • Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, München 1981;
  • Smole, Majda Graščine na nekdanjem Kranjskem, DZS, 1982; (COBISS);
  • Stopar, Ivan Gradovi na Slovenskem, Cankarjeva založba, 1986, (COBISS) strani 157, 170, 320, 332.

Arhivski fondi[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski arhiv Celje:[uredi | uredi kodo]

  • Veleposestvo kneza Windischgrätza v Konjicah (1923-1930): SI-ZAC/0832 (Oskrbništvo kneza Windischgrätza, kmetijska proizvodnja, gozdni urad, Lesna industrija kneza Windischgrätza)

Arhiv Republike Slovenije:[uredi | uredi kodo]

  • Uprava gozdov kneza Windischgrätza Postojna (1941-1944): SI-AS 1836
  • Granitna in lesna industrija Oplotnica (1845-1943): SI-AS 152