Gotika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Notranjost katedrale v Reimsu, Francija

Gotika ali gotski slog je evropski umetnostni slog. Prične se v polovici 12. stoletja v Franciji, se razširi po celi zahodni Evropi in se konča po 16. stoletju. Sledi ji renesansa. V gotiki se močno razvijejo vse umetnosti, poleg večjih, kot so arhitektura, kiparstvo, slikarstvo in steklarstvo, še manjše in manj poznane umetnosti, kot so zlatarstvo, miniature, rezanje slonovine, tkanina in tako dalje. Romanika je med 10. in 11. stoletjem z razvojem v likovnih umetnostih in arhitekturi, postavila temelje gotiki. Slednja je v Španiji in Angliji pomenila rojstvo nacionalnih monarhij, v drugih državah pa dokaz fevdalne moči. V tem času se umetnost veže z vero, je pa tudi prenova posvetne umetnosti.

Poimenovanje[uredi | uredi kodo]

V srednjem veku je bila gotika imenovana opus francigenum, ker je ta imela francoski izvor. Beseda gotika izhaja iz italijanske besede gotico, ki jo je skoval Giorgio Vasari v 16. stoletju. Renesančna umetnost je trdila, da je bila gotika slabšalen izraz za opis grobe in barbarske kulture, ki je bila v nasprotju s klasično. Beseda je izgubila svoj negativni pomen v prvi polovici 16. stoletja, ko so v Angliji in Nemčiji umetnosti doživele ponovno rojstvo, ki so ga imenovali neogotika, ki se je kasneje razvila tudi v Italiji in Franciji.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Simbol gotske umetnosti so katedrale, katere je omogočila skeletna zidava. Domovina gotskega sloga je Francija in prvi dosežek je nov zaključek opatijske Saint Denis blizu Pariza, ki je bila huje poškodovana v požaru leta 1134 in nato v novem slogu obnovljena. Cerkve imajo skoraj brez izjeme vzdolžno zasnovo (latinski križ). V cerkvi so obočna polja praviloma pravokotna in sprva so jih okrepila navzkriž potekajoča rebra. Spoznanje Petra Parlerja je bilo, da majhna polja postanejo skorajda samonosilne konstrukcije in so rebra lahko prevzela krasilno vlogo v cerkvi. Tudi zunanjščina ni bila več tako jasno razčlenjena kot v romaniki - zlasti pročelja cerkve je prekrila množica drobnih, paličastih členov, ki poudarjajo vzpon v višino. V Italiji je bila arhitektura povsem drugačna kot v Franciji. Mestne hiše so bile veliko bolj bogate. Obstajajo različne zvrsti profane in sakralne gotske arhitekture:

  • francoska gotika
  • angleška gotika
  • italijanska gotika
  • nemška gotika, ki zajema tudi centralno Evropo
  • španska in portugalska gotika
  • baltska gotika (arhitektura z opekami v severni Evropi)

Vsaka od teh ima svoje značilnosti in niso povezane med seboj, čeprav včasih lahko opazimo kak medsebojen upliv. Najstarejša je francoska gotska arhitektura.

Slikarstvo[uredi | uredi kodo]

Naročniki teh slik so bili pomembnejši meščani, ki so najpogosteje kupovali knjige. Upodobitve izražajo močna verska čustva (ponižnost, kesanje, pravičnost, skromnost). Veliko je novih nabožnih motivov, ob tem pa so se odprli pogledi na vsakdanjik in na idealizirani svet fevdalizma, kakršnega so opevali viteški epi. Človekova podoba se je vse bolj spreminjala v realistično, plastično popolno telo. Zdaj je tudi svetloba postajala enovita in znova dobimo vtis, da luč oblikuje prizor logično osvetljavo in osenčenjem. Upodobitve prostora so vse bližnje vidni resničnosti.

Slogovne razlike med posameznimi deželami so presenetljivo veliko. Tako denimo vse nemško slikarstvo 13. stoletja zaznamuje »zobčasti slog«, hkrati pa v Franciji pariška šola obvladuje z mehkimi, v S-linijo usločenimi liki vse slikarstvo. Italijanska umetnost je bila v 13. stoletju še močno pod vplivom bizantinskih oblik. Vendar je okrog leta 1400 umetnost povsod zelo naklonjena slogu mednarodne gotike. Značilne so vitke, usločene drže oseb, bogata oblačila in razkošno okolje.

Slikana okna so bila vselej zasnovana kot del arhitekturne lupine; so v steno vgrajene slike. Med vsemi slikami so najbolj spremenljive narave, saj so njihova svetilnost, ki pada nanje.

V Sloveniji slikarstvo prevladuje predvsem številne freske, s katerimi so poslikali mnoge velike in majhne cerkve. Na zunanjščinah so pogosto slikali svetega Krištofa, ki naj bi varoval pred nenadno smrtjo. V notranjščini je na zahodni steni večkrat upodobitev Poslednje sodbe, na severnih stenah pa se marsikod razvije dolg sprevod svetih treh kraljev. Južne stene največkrat krasijo svetniške legende.

Tabelno slikarstvo[uredi | uredi kodo]

Med 12. in 13. stoletjem se v Evropi razvije tabelno slikarstvo. V Franciji pa se ravijejo rokopisi Ludvika Svetega, ki je eden izmed glavnih mojstrov 14. stoletja. Z njim še Jean Pisel, mojster Biblije. Razvije se tudi nova zvrst knjig, horarije. Vsebujejo molitve za lastno pobožnost, zraven so še koledarji in strani z upodobitvami, vse skupaj podrejeno ritmu cerkvenega leta. Uvod v opazovanje narave in vsakdanjega življenja so Les tres riches heures du Duc de Berry. V Nemčiji pa lahko dobimo najstarejša pričevanja tabelnega slikarstva v okolici Kölna in Soesta v Vestfaliji. Razcvet pa doživi v začetku 14. stoletja kölnsko tabelno slikarstvo.

Slikarstvo v Italiji[uredi | uredi kodo]

Prve primere dobimo v Italiji z oltarnimi nastavki. Tukaj se prikaže vpliv poznoantične bizantinske slike. Upodobljena je Mati Božja na prestolu z Jezusom, ali pa slike s Svetim Frančiškom in okoli njega prizori iz njegovih legend. V 13. stoletju je bil v Italiji glavni Berlinghier Berlinghierij, njemu pa so sledili skupina Pisanov, z njimi pa tudi Cimabue v Rimu, Duccio di Buoninsegna v Sieni in Giotto di Bondone. Giotto je uvedel v zahodno slikarstvo nov način gledanja in izražanja: njegove figuralne prizore postavlja v pravokoten okvir, ki uredijo kompozicijo. Tako nastane samostojna slika v sodobnem pomenu. Prizor se gleda z osrednjega gledišča, dejanje pa se dosledno razvija.

Kiparstvo[uredi | uredi kodo]

Kiparji so bili do takrat posamezni ustvarjalci in rokodelci, njihovo naročniki pa mesta kot celota in posamezni meščani, v gotiki pa so se delavci združili. Ustvarili so držo v obliki črke S, pozneje pa v obliki Y. Začeli so risati portrete svetnikov in mrtvih ljudi, tako so jih zopet imeli med njimi. Začeli so izdelovati majhne kipe za kapele, gradove in bolnišnice. Njihovi kupci so bili feudalci in bogati meščani.

V 13. stoletju se kiparstvo nekoliko spremeni: človeška podoba pridobiva njeno držo in se uveljavi s pomočjo duhovne moči. Skulpture v gotskih katedralah so važne, ker kažejo vezanost. Katedrala ima svoje mesto v vrsti, ampak ta deluje kot individualen člen. V Nemčiji sprejmejo težnjo gotske arhitekture. Delo Naumburškega mojstra je značilno nemško delo iz 13. stoletja. Figure zahodnega koru niso vezane na arhitektonsko sestavo kot v Franciji, ampak so predstavljene kot posamezne osebnosti. Si stojijo nasproti, kot da bi se pogovarjali. Na tak način nastane vtis osrednje povezanosti. Podobne primere najdemo tudi v Magdeburgovi stolnici in zlatih vratih Freibergove stolnice. V 14. toletju se pokaže preobrazba: razvoj plastike v Italiji, v Franciji in Nemčiji pripelje do nagnjenja do intimnosti, slikovitemu, realističnemu zlogu. V mistiki se razvijejo oblike nabožne podobe kot so pietà, skupina Kristusa z Janezom, trpeči zveličar in sveti križ. V 14. stoletju Koln uvede v umetnost plastični blok skulpture z gubami, z razvlečenimi proporci in telo in obraz z asketskimi tvorbami. To doseže višek v 14. stoletju z nagrobnico škofa Hohenlohe, ki je umrl leta 1352, v Bamberški stolnici. Umetnost Parlejev začne reagirati proti breztelesnem poimenovanju. V Italiji skulptura kaže na razvoj renesanse. Mojster prerenesanse je Niccolò Pisano. On sam posnema antiko in jih pomeša z trdo, kiparsko postavo. To se pokaže na stolnici v Pisi in stolnici v Sieni, kjer se spet prikaže relief iz poznoantičnih sarkofagov, ki upodablja človeka in njegovo figuro. Njegova dela niso nikoli bila popolno gotska, ampak je bila mešanica antike in gotike. Šele njegov sin Giovanni Pisano razširi gotski duh v Italiji.

Gotske katedrale[uredi | uredi kodo]

Največji dosežki v obdobju gotike so cerkve. Si lahko predstavljamo velikost tega procesa, saj med leti 1050 in 1350 so v Franciji odvzeli več kamna iz kamlomov kot v obdobju gradnje piramid v Egiptu. Cerkve so imele poslikana okna, naprimer rozete - okrogla slikana okna visoko nad zahodnim delom in nad prečno ladjo. Križnorebrasti obok je težo razporedil na stebre, kar je razbremenilo stene in omogočilo več oken. V Gotiki so poudarjali v umetnosti razliko med Bogom in ljudmi. Bog je bil najvišji in ljudje so se ga bali.

  • Bazilika Saint-Denis v Parizu: prvi dosežek je zaključek opatijske cerkve Saint Denis blizu Pariza. Zgrajena je bila v 8. stoletju in je bila stara stavba, ki jo težko uvrščamo v gotiko. Začeli so jo obnavljati leta 1140, zaključena pa je bila leta 1144. Tu se je uveljavil gotski stil, kjer se prvič vidi rebraste oboke, opornike, vzporedno razporejene kapele, razširjen obok in veliko vitražev. Cerkev vsebuje latinski križ, obočna polja so pravokotna in imajo navkrižna rebra. Peter Parler je spoznal, da majhna polja postanejo kostrukcije zase in rebra so postala okrasi za cerkev. Zunanjost pa prekriva množica drobnih in paličastih členov, ki poudarjajo višino stavbe. Ta cerkev je kasneje navdihnila vse poznejše arhitekte po Evropi. Kraljeva galerija v katedrali postavlja francoske kraljeve prednike proti Kristusovim prednikom. Po izročilu velja Saint-Denis za rezidenco Karla Velikega. Z gotsko katedralo se v Franciji zviša narodna zavest in spoštovanje do kraljeve družine.
  • Ili-de-France: novo zahtevo po oblasti francoskega kraljestva predstavlja širjenje misli o novi katedrali Ili-de-France. Ta katedrala je podoba in zemeljska predstavitev Jeruzalema, tukaj mistika približuje človeka k Bogu. V katedrali se tako prikažejo: svetlobna mistika (Hugo de Saint-Victor), čaščenje Marije (kot Notre-Dame, posvečena naši ljubi gospe) in sholastika, ki je imela sintetične programe. Na tak način so se pri gradnji gotskih katedral zbrale vse umetnosti, od teologije in znanstvenih sintez do okamenele podobe poznega srednjega veka.
  • Sainte Chapelle v Parizu (ni katedrala): zgradili so jo leta 1240, kot dvorno kapelo Ludvika XI. Zgradil jo je Pierre de Montreuil v Parizu. Je en sam visok prostor s steklenimi stenami.
  • Katedrala Canterburry v Angliji je eden najlepših primerov gotske katedrale v Angliji. Zgrajena je bila leta 597, uničena pa v požaru leta 1067, potem pa so jo prenovili v normanskem stilu. Ima prečno ladjo, za katero je značilno navpično paličje in je v stilu pozne angleške gotike. V prečni ladiji so vitraži iz let 1178-1200, ki upodabljajo prednike Kristusa in Adama.
  • Kölnska katedrala v Nemčiji: temelni kamen so postavili leta 1248, dokončno zgrajena pa je bila leta 1880. Še preden je bila katedrala dokončana, so jo morali začeti obnavljati in tako vedno naprej. Dela ni nikoli konec in katedrala se ni le obnavljala ampak tudi precej spreminjala.

Pri nastanku katedral so važne tehnične pridobitve v obočni gradnji Normanov. Nastane križno rebrasti obok, ki ima štiri točke in na njih je obok. Iz tega se razvije gotska ogrodna gradnja. V tem se kaže zveza z antičnim izročilom: križni obok so ga iznajdli rimski stavbarji, ki so prisotni že v stranskih prostorih Panteona. Prikaže se možnost poenotenja prostora v cerkvi, kar je v nasprotju z romansko arhitekturo.

Opat Suger[uredi | uredi kodo]

Suger (1081 - 1155), največja osebnost svojega časa, je bil odgovoren za prenovo katedrale v stavbo, ki bi predstavljala slavo francoske kraljeve družine, saj sta takrat rasla moč in vpliv francoske krone. Ko se je Ludvik VII. udeležil križarskega pohoda, je postavil opata za svojega namestnika v Franciji. Sugerjevi nameni so bili v nasprotju z Bernardom iz Clairvauxa uporabljati vsa umetniška ponazarjanja. Zgledoval se je po Psevdo-Denisu, sirskem mistiku iz 5. stoletja. Zanj je svetloba razsvetljevala, kar je bilo izpostavljeno. Svetlobo je primerjal z božjim znamenjem in sposobnostjo, da zavrže sence sveta. Tako je Suger prostore spremenil v visoke in vitke oblike z velikimi okni, ki so skrivnostno razsvetljevali prostor z mračno svetlobo in ga nabili z duhovno energijo.

Vitraži[uredi | uredi kodo]

Po vitražah lahko razumemo, da je gotika poudarjala barve. Vitraže so bile barvano pestre, z močnimi barvami in kontrasti. Ta doseže višek z svetlobo, ki s sijanjem skozi barvana stekla ustvari idilično vzdušje, kot da bi ta svetloba prihajala od Boga samega. Sestavljeno je iz barvnih stekel, ki so med seboj povezana z svinčenimi trakovi. Vitražno steklo je debelo 3 do 4 milimetre in obarvano z različnimi barvami. Ima štiriplastno steklo, ki vsebuje barvo že v stekleni masi, tako da ne zbledi. Namen vitraža je bilo ustvariti efekt s svetlobo, ki prodira skozenj in zato to umetnost imenujemo slikanje s svetlobo. Drugi namen teh naslikanih oken je bila ta, da je izobrazilo nepismeno prebivalstvo, ki je opazovala vitraže in se tako tudi naučila Svetega pisma. Na oknih so bile prikazane: zgodbe iz Svetega pisma, Poslednja sodba, Kristusovo in svetnikovo življenje, evangelisti in zodiakalna znamenja. Najbolj znane vitraže so v Franciji med letom 1130 - 1330, pa tudi v Nemčiji, Angliji in nasploh po Evropi. Danes uporabljajo vitražo za dekoracijo v muzejih, javnih prostorih, ampak niso več tako razširjeni.

Gotika v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Po Sloveniji je malo primerov spomenikov, pri katerih čutimo večji poudarek na čustvenosti oseb, in jih lahko uvrstimo v zgodnjo gotiko. Med 13. in 14. stoletjem je bila narejena prva plast severne ladje v Crngrobu, del poslikave v Vrzdencu pri Horjulu, poslikava Svetega Janeza v Bohinju, pri katerih se opazi poizkuse mehčanja linij in plastičnega oblikovanja teles. Vsi ti spomeniki so bili naslikani na večkrat poslikanih stenah, kar je pripomoglo k njihovem slabem stanju. Slovenijo lahko uvrstimo med klasične freskantske dežele tudi v obdobjih, v katerih so druge dežele cvetele v tabelni arhitekturi.

Pozna gotika[uredi | uredi kodo]

Pozna gotika se razvije v 14. stoletju in z njo nastane samostojen in nov slog z lastno zgodovino. Visoka gotika je izhajala iz Francije kot nacionalni slog, zdaj pa so to simbol lastnega razvoja. Ta vpliva na Francijo, Anglijo in Nemčijo, v Španiji pa se razvije bogata poznogotska arhitektura. V 15. stoletju se Italija oddaljuje od gotike. Evropski knežji dvori postajajo umetniška središča (Pariz, Avignon in Praga). Začne se razvijati tiskarska grafika z lesorezom in bakrorezom. Nemčija v tem obdobju se najbolj oddali od klasične francoske gotične sheme. Cerkve so vsebovale podolžne ladje in svode ali hodnike, ki so imenovali mrežasti svodi, ker so tvorili kot nekako mrežo. Anglija je bila posebno pomembna za pozno evropsko gotiko z svojim dekorativnim sistemom. Angleži so poimenovali že od vsega začetka okensko krogovičje kot okrasno nalogo. Plamenaste in čebulaste oblike konstruirane iz čistih potez s šestilom so tvorile »curvilinear style«, ki se po zahvali Anlgežom leta 1370 razširi v Franciji, okoli 1400 pa po vsej Evropi. Pozna gotika opusti stroge koničaste loke in uvede svobodnejše oblike kot so plosk gredljast lok ali zasločen lok, ki ga imenujemo tudi oslov hrbet. »Perpendicular« ali »rectilinear« so odločilni za angleško arhitekturo. Ime je dobil od vodoravnega in navpičnega dekorativnega sistema, ki pokriva notranjo in zunanjo arhitekturo, spremlja obok in se spušča v prostor z lijasto obliko. V tem obdobju so postavljali sakralne in posvetne stavbe in v 19. stoletju so zgradili tudi parlament. Katedralna shema se malo spremeni. Plastične in konstruktivne oblike jih nadomestijo križanje in sekanje gradbenih oblik. V poznogotskih katedralah se prikažejo na portalih plastike oltarjev, nabožnih podob, zadnjo večerjo, na Oljski gori in nagrobnike. Figure svetnikov in Marije, ki enkrat so jih oblikovali po viteškem idealu, zdaj so se ravnale po tipih mestnega prebivalstva. Razvije se telesnost, tehnika ki poudarja novo odkrito telesnost in postane poudarjeno sredstvo za stilizacijo. V slikarstvu izžarevajo osebna moč in po svoje oblikovan slog. Najbolj znani slikarji v tem času so Hans Multscher, Veit Stoss in Timan Riemenschneider. V njihovih delih gotska dela napovedujejo dobo humanizma. Človeška podoba je tako oblikovana, da ne izhaja več iz slogovnih načel, ampak iz človeškega jedra svojih upodobljenih osebnosti. Znani mojstri vplivajo na razvoj slikarstva. V vseh državah je tabelno slikarstvo vodilno, tej pa sledijo miniaturna umetnost v Franciji in Flandriji. Razvijejo se podrobnosti iz narave, perspektivnem upodabljanju notranjščine. Pomembni za razvoj sta brata Van Eyck, ki sta leta 1426 do 1432 ustvarila njuno glavno delo, Gentski oltar. Z njima dvema umetnost odkrije mastne tempere, odkrita prostorska povezanost med stvarmi in materija je slikovno obvladana. Okoli 14.stoletja cesarski dvor v Pragi se razvije v vodilno umetnostno središče češke. To ozemlje postane izhodišče novih umetnostnih tokov.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]