Slovenski pravopis

Pravopís je zbir pravil o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj ali narazen, deljenju besed itn.

Zgodovina slovenskega pravopisa

Slovenci smo dobili prvi urejeni nauk o pisavi v Bohoričevi slovnici 1584. Samostojni slovenski pravopisi (SP):
1. slovenski pravopis je bil delo Frana Levca (1899)
2. slovenski pravopis Anton Breznik 1920 (COBISS)
3. slovenski pravopis Anton Breznik in Fran Ramovš 1935 (COBISS)

• leta 1937 sta Brezik in Ramovš izdala šolsko izdajo pravopisa

4. slovenski pravopis SAZU 1950 (COBISS)
5. slovenski pravopis SAZU 1962 (COBISS)
6. slovenski pravopis SAZU 1990 in 2001 (COBISS)

V šesti izdaji je leta 1990 izšel prvi del Slovenski pravopis - pravila, leta 2001 pa je izšel celoten pravopis skupaj s slovarskim delom na 1800 straneh.

Trenutno je v nastajanju nov slovenski pravopis, Pravopis 8.0. Pripravlja ga pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU, ki deluje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša.

Levčev pravopis (1899)

Slovnični opis slovenščine je nastal že v obdobju protestantizma, v naslednjih stoletjih pa so se slovnice obvestilno širile, o pravopisu kot samostojnem priročniku pa govorimo šele od izida Levčevega šolskega Slovenskega pravopisa 1899 (še v še v avstro-ogrski monarhiji). Levec ga je zasnoval kot priročnik za učence in učitelje. Vsebuje dva dela: obsežnejši teoretični del s pravili in krajši slovarski del. Obsegovno in vsebinsko gre za kratek pravopis, vendar je pomemben kot prvi korak k ustalitvi podobe slovenščine.

Breznikov pravopis (1920)

Drugi slovenski pravopis je leta 1920 izdal Anton Breznik, profesor na ljubljanski katoliški gimnaziji. Izšel je kot leksikografsko dopolnilo in hkrati nadgradnja pravopisnih pravil, predstavljenih v Breznikovi slovenski šolski slovnici iz l. 1916. Gre za skromnejši pravopisni priročnik, ki je bil namenjen prav tako prednostno za šolske potrebe. Zanj je značilna puristična usmeritev. Breznik je v svojem pravopisu prepovedoval jezikovne prvine iz germanskih in romanskih jezikov. Na drugi strani je prisotno dopuščanje besednih prvin iz slovanskih jezikov, kar je verjetno odraz novonastale politične situacije, saj je izšel v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Uradne potrditve ta pravopis ni bil deležen.

Breznik-Ramovšev pravopis (1935)

Ta pravopis sta sestavila Anton Breznik in Fran Ramovš. Njegov nastanek je spodbudilo Znanstveno društvo, predhodnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Med vsemi pravopisi 20. stoletja je Breznik-Ramovšev pravopis najbolj posegel v ustalitev pisne podobe slovenščine in je prinesel dokončne odločitve o zapisu nekaterih slovenskih glasov. Po izidu pravopisa se je strokovni odbor odločil, da je treba pravopisne rešitve uskladiti s sočasnimi slovničnimi deli in jih izdati v šolski izdaji, ki bo vsebovala tudi določene popravke. Potrebam pouka in manj obsežna šolska izdaja pravopisa je izšla leta 1937. Po izidu usklajene šolske izdaje je bil pravopis sprejet in je postal tudi s konsenzom podprto normativno delo, ki ga je uradno potrdila kraljeva banska uprava in z odlokom odredila njegovo uporabo v vseh šolah tedanje dravske banovine.

Pravopis 2001

Pravopis iz leta 2001 (pogosto imenovan »Toporišičev pravopis«) je najobširnejši slovenski pravopis doslej. Sestavljen je iz teoretičnega in slovarskega dela. V teoretičnem delu so natančno pojasnjena pravopisna pravila, slovarski del pa prikazuje pravilen zapis, izgovor in pregibanje besed slovenskega jezika. Izšel je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) in se gradivsko nanj naslanja.

Začetek nastajanja novega pravopisa sega v sredino 20. stoletja. Prizadevanje za novi slovenski pravopis se je začelo s Toporišičevimi predlogi posodobljenih pravopisnih rešitev v kritikah Slovenskega pravopisa 1962, nadaljevalo pa s Toporišič-Riglerjevo predstavitvijo novih pravopisnih načel v Slavistični reviji v letih 1977–1980. Leta 1981 je Slovenska akademija znanosti in umetnosti naposled v javno razpravo poslala Načrt pravil za novi slovenski pravopis, ki pa je naletel na polemike in nenaklonjenost v družbi. Končna izdaja pravopisnih pravil se je pomaknila v leto 1990, ko so na Inštitutu za slovenski jezik končali Slovar slovenskega knjižnega jezika in začeli izdelovati tudi pravopisni slovar. Leta 2001 so po štirih desetletjih izšla usklajena pravila in novi pravopisni slovar.

Kritike SP 2001

»Okolijski« kot obvezno pridevniško obliko namesto ustaljenega »okoljski« kritizira jezikoslovec Peter Weiss kot primer nepotrebnega normativizma: (Zbornik slavističnega društva Slovenije 14 (2003); citirano po Arhivirano 2007-03-01 na Wayback Machine., iz Iz Popravopisa Simon Lenarčič, samozaložba, Ljubljana 2004, str. 233, odstavek 554)

»Slovenskega jezika zaradi večstoletne nepretrgane pisne rabe ni mogoče več ustvarjati na novo, zato je za marsikatere pojave in stanja v njem najbolje, da jih stroka pošteno opiše in v skladu s tem normira, saj se bo sicer zapletala med željo po nedosegljivi pravopisni popolnosti in rabo, ki bo drugačna. SP 2001 poskuša marsikdaj enotiti v hudem nasprotju z rabo. Tako je v SP 2001 predpisana oblika OKOLIJSKI (zaradi rodilnika množine samostalnika OKOLIJ), čeprav se splošno uporablja OKOLJSKI, ki je izgovorljiva in ni žaljiva - ne čutimo je kot napako, saj jo je besedotvorno mogoče nasloniti na izgovorljiv rodilnik množine OKOLJ, zapisan že v SSKJ-ju.«

Nadaljnje branje

• Dobrovoljc, Helena; Jakop, Nataša. Sodobni pravopisni priročnik med normo in pravopisom. Založba ZRC, 2012.

Glej tudi

• Slovar slovenskega knjižnega jezika

Zunanje povezave

• Slovenski pravopis 2001 na spletu
• Slovenski pravopis na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU
• Slovenski pravopis v elektronski obliki Arhivirano 2004-10-15 na Wayback Machine.
• Slavistična revija Arhivirano 2009-08-13 na Wayback Machine.
• Jože Toporišič: Novi slovenski pravopis