Fran Ramovš

Fran Ramovš
Rojstvo	14. september 1890({{padleft:1890|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) Ljubljana
Smrt	16. september 1952({{padleft:1952|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:16|2|0}}) (62 let) Ljubljana
Državljanstvo	Federativna ljudska republika Jugoslavija  Kraljevina Jugoslavija  Kraljevina SHS  Cislajtanija
Poklic	jezikoslovec, dialektolog

Fran Ramovš (tudi Franciscus Ramovž) [frán ramôu̯š], slovenski jezikoslovec, narečjeslovec in imenoslovec, * 14. september 1890, Ljubljana, † 16. september 1952, Ljubljana.

Življenje

Rodil se je v Ljubljani očetu Francu, strojevodji in materi Mariji r. Tomšič, ki sta se z družino 1894 preselila v Borovnico. Krščen je bil 16. septembra 1890 v župniji Sv. Petra v Ljubljani. Ramovš je obiskoval ljudsko šolo v Borovnici in v Ljubljani. Na II. gimnaziji v Ljubljani (1902-1910) je vseskozi bil odličnjak. Na pobudo prijatelja Ivana Cankarja se je najprej poskusil v leposlovju in pisal pod psevdonimom Julij Dub. Leta 1910 je študiral jezikoslovje na Dunaju (pri Meyer-Lübkeju, K. Luicku, Kretschmerju, Jagiću, Vondráku, Rešetarju idr.) in v Gradcu od leta 1911-4 (pri Meringerju, Zaunerju, Zwierzini in Schuchardtu). Pri 21. letih je postal pomožni asistent prof. Meringerja in isto leto spisal doktorsko disertacijo o praslovanskih reduciranih vokalih v slovenščini ter vodil seminar v 3. in 4. letu študija, spraševal pri kolokvijih iz primerjalne slovnice in pripravljal habilitacijsko delo o moderni vokalni redukciji v slovenščini. Leta 1913 je potoval po Nemčiji in Danski, kjer je ekscerpiral slovenske protestantske unikate za potrebe nameravanih razprav. Naslednje leto je napredoval v Gradcu, vendar ni uspel objaviti dovršene habilitacijske razprave zaradi vojne. Kljub šibkemu zdravju je bil Ramovš mobiliziran, a je po nekaj mesecih na italijanski fronti obnemogel in se leto dni zdravil. S pomočjo hrvaškega slavista Vatroslava Jagića je bilo njegovo habilitacijsko delo natisnjeno in v začetku leta 1918 tudi potrjeno, on sam pa na Jagićevo priporočilo predlagan za izred. prof. v Črnovicah (tega mesta ni zasedel, ker se je želel vrniti v Ljubljano, kjer je imel tudi mlado družino). Medtem je graška univerza dosegla Ramovšev odpust od vojaščine, da bi vodil kot privatni docent v Gradcu tečaje za slaviste; to pa je preprečil razpad Avstro-Ogrske (Kolarič 2013).

Konec leta 1918 je Ramovš postal tajnik vseučiliške komisije za ustanovitev ljubljanske univerze in bil 1919 med prvimi imenovan za red. prof. slovenskega jezika. Predaval je historično slovnico slovenskega jezika, akcentologijo, splošno fonetiko, karakteristiko praslovanščine in dve leti še primerjalno indoevr. slovnico. Odklonil je vabilo na Dunaj 1923 in 1927 v Prago. Bil je med glavnimi ustanovitelji ZDHV 1921, dekan Filozofske fakultete 1926–7 (s tega položaja odstopil, ker njegov predlog o ustanovitvi SAZU ni bil sprejet), rektor univerze 1934 in se je od 1924 do 1938 boril za ustanovitev AZU, kasnejše SAZU, postal redni član AZU in od 1942 je bil njen glavni tajnik. Po 1945 je izdelal novim potrebam primerne pravilnike, statute in Akademijo preuredil po inštitutih; 15. maja 1950 je bil izvoljen za njenega predsednika (Kolarič 2013).

Bil je glavni urednik Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino (1918-28), urednik Razprav Znanstvenega društva za humanistične vede (1923-30), Letopisa SAZU (1943-50), sourednik Južnoslovanskega filologa itd.

Od ustanovitve ljubljanske univerze je bil Ramovš največja avtoriteta tudi v vprašanju slov. knjižnega jezika. Njegov odnos do knjižnega jezika ni bil tradicionalno purističen, zavedal se je, da pismeni jezik ne rabi samo za estetično izražanje v leposlovju, marveč za vse potrebe silno razvejenega javnega in zasebnega življenja. Zato tudi do novih besednih tvorb ni zavzemal prerigoroznega stališča. Bil je pa nasproten tistim barbarizmom vseh vrst, ki so nasprotni duhu slov. jezika, kakor se je v stoletjih razvil. Ta načela so vidna iz vseh izdaj Slovenskega pravopisa (1935; šolski izdaji 1937, 1938, predvsem pa obsežna izdaja 1950). Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika, odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika. Iz vsega znanstvenega dela so zrasle R-u tudi ideje za veliki slovar slov. pismenega jezika, za slov. etimološki in slov. historični slovar; izdelava teh del je naloga slovarske sekcije Inštituta za slovenski jezik pri SAZU. Rešil je tudi nešteto terminoloških problemov za najrazličnejše stroke, naposled pa vse terminološko delo združil v terminološki komisiji SAZU. Ramovš je sodeloval tudi pri sestavi zakonov in uredb za slov. znanstvene ustanove, pri organizaciji III. mednarodnega slavističnega kongresa v Beogradu 1939, ki ga je preprečila vojna (vodil je posle podpredsednika), pri mednarodnih strokovnih poročilih in publikacijah, pri mednarodnih strokovnih zvezah z zavodi in znanstveniki (Kolarič, 2013).

Bil je tudi častni član Slavističnega društva Slovenije, pa tudi dopisni član JAZU v Zagrebu (1926), beograjske SANU (1929), Slovanskega inštituta v Pragi (1929) ter poljske akademije (PAU) v Krakovu (1935).

Dialektologija

Velik del Ramovševega znanstvenega dela se nanaša na slovenska narečja. Do njega so bili naši dialekti slabo poznani. Vedeli smo le, da jih je veliko in da domala vsaka vas drugače govori. Celotne podobe ni nihče poznal. Ramovš si je napravil nadroben načrt za sistematično zapisovanje in študij slovenskih narečij. Pri tem je upošteval poleg jezikovnih sil tudi vse druge tvorne faktorje, t. j. družbeno življenje, kolonizacijo, geomorfologijo, tuje jezične vplive in asimilacijo ter od vsega tega odvisni življenjski temperament. Sam je zbral precej gradiva na terenu, izpisal vse starejše študije o slov. narečjih, tudi seminarske naloge o njih, nekaj gradiva dobil od svojih slušateljev ter je na osnovi historičnih dejstev in ob poznavanju vseh važnejših individualnih črt glasoslovja in oblikoslovja dal prvo klasifikacijo o slovenskih narečjih, ki v glavnem še vedno drži in bo držala. L. 1931 je izšla njegova Dialektološka karta slovenskega jezika. Njegova Karta slov. narečij v priročni izdaji (s karto iz l. 1931) nudi v uvodu kratek novejši prikaz slov. dialektologije. — V Dialektih (Hist. gram. VII, 1935) je R. nadrobno opisal posamezna slov. narečja, skupine in govore ter dodal shematično karto. Kratek opis slov. narečij s kartico je tudi v Kratki zgod. slov. jezika I. Ob dialektološki karti se je Ramovšu porodila in s študijem narečij v petintridesetih letih razrasla zamisel Slovenskega lingvističnega atlasa (Kolarič, 2013).

Družina

Fran Ramovš je bil oče slovenskega skladatelja Primoža Ramovša.

Izbrana dela

• Historična gramatika slovenskega jezika
  • II, Konzonantizem (1924),
  • VII, Dialekti (1935),
• Slovenski pravopis, skupaj z Antonom Breznikom (1935),
• Kratka zgodovina slovenskega jezika (1936),
• O pomembnosti nekaterih pojavov v slovenskih narečjih na Koroškem (1946),
• Morfologija slovenskega jezika (1952).

Zunanje povezave

• Kolarič Rudolf. »Ramovš Fran«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
• RTV Slovenija. (2025). *Sledi časa* [dokumentarna oddaja]. RTV Slovenija. https://365.rtvslo.si/arhiv/sledi-casa/174605650