Slavistično društvo Slovenije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Logo društva, ki je v uporabi od leta 2008, sestavljajo črke, vzete iz Prešernovega rokopisa Zdravljice

Zveza društev Slavistično društvo Slovenije (kratica ZDSDS ali samo SDS) je stanovsko združenje učiteljev slovenščine in ostalih slovanskih jezikov ter drugih slavistov. Njegov namen je spodbujati znanstveno raziskovanje slovenskega jezika in književnosti, urejati stanovska vprašanja učiteljev slovenščine in skrbeti za lepši jezik v javnosti. Društvo je organizirano kot zveza društev; pod okriljem krovnega vseslovenskega slavističnega društva tako deluje dvanajst pokrajinskih slavističnih društev.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Na ustanovnem občnem zboru Slavističnega društva Slovenije leta 1935 so bile določene njegove naloge:

Prvo glasilo SDS je bilo Slovenski jezik, ki je izhajal od leta 1938 do 1941. Tega leta je društvo prenehalo delovati, nato pa se je leta 1945 obnovilo. Spremenilo se je samo to, da sta del predvojnih društvenih načrtov prevzela Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije oz. Svet za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije. Društveno glasilo je začelo ponovno izhajati leta 1948 kot Slavistična revija, leta 1955 pa je začel izhajati strokovno-pedagoški mesečnik Jezik in slovstvo. V Mariboru je v petdesetih letih 20. stoletja začela delovati prva podružnica SDS, na podeželju pa so bili ustanovljeni strokovni aktivi, ki so krepili stanovsko zavest. Nagradam iz Kidrič-Prijateljevega sklada za najboljša literarnozgodovinska slovenistična dela se je leta 1958 pridružil še Nahtigal-Ramovšev sklad za jezikoslovna dela.

V začetku šestdesetih let so v okviru Društva nastale podružnice v Celju, Novem mestu, Kopru, Kranju, Novi Gorici, Ljubljani, na Jesenicah in v Murski Soboti ter literarnozgodovinska, lingvistična in pedagoška sekcija, ki naj bi z znanstvenim delom podprle Jezik in slovstvo in Slavistično revijo.

V začetku sedemdesetih let so nastale pobude za intenzivnejše sodelovanje z zamejskimi slavisti. Odbor se je natančneje seznanil s problematiko dvojezičnega šolstva v Prekmurju, Jeseniška podružnica je ustanovila sekcijo za strokovno sodelovanje s koroškimi Slovenci in nastale so podružnice za Zasavje v Trbovljah, študente slavistike na Filozofski fakulteti ter tržaške sloveniste. Republiški odbor je redno članstvo v SDS ponudil tudi slavistom iz drugih jugoslovanskih univerz in sprejel predlog, naj se kot organizacijske enote ustreznih mednarodnih slavističnih komisij organizirajo slovenske komisije za fonetiko, slovnico, knjižni jezik, terminologijo, stilistiko, leksikologijo in leksikografijo, dialektologijo, pravopis in lektoriranje. Društvo se je konec sedemdesetih let povezalo še z drugimi sorodnimi društvi – z zgodovinskim, umetnostnozgodovinskim, etnološkim, arheološkim in z Društvom za antične in humanistične vede. Delovale so sekcije Znanost mladini, Cankarjeva nagrada oz. priznanje, Slovenščina v javnosti, Muzej slovstva, knjige in tiska, Literarne poti, Strokovne ekskurzije in Sekcija za slovanske jezike.

V začetku osemdesetih let sta bili ustanovljeni še Sekcija za poučevanje slovenščine in Sekcija za znanstveno delo področnih društev. Zaradi takratnih družbeno-političnih razmer in oblikovanja slovenske državne samostojnosti v devetdesetih letih je bilo še posebej opazno delovanje sekcije Slovenščina v javnosti.

Člani in predsedniki[uredi | uredi kodo]

Po vojni je Slavistično društvo Slovenije štelo 500 članov, po letu 1990 jih je okrog 800. Ustanovni člani SDS so bili Anton Bajec, Josip Wester, Jakob Šolar in Ivan Polovič.

Predsedniki Slavističnega društva Slovenije od nastanka do danes: Rajko Nahtigal (1935–1937), Mirko Rupel (1937–1939), France Kidrič (1939–41), Fran Ramovš in Anton Breznik (1940–1941), Anton Ocvirk (1945–1947), Marja Boršnikova (1947–1950, 1959, 1969), Alfonz Gspan (1950–1951), Anton Slodnjak (1951–1953), Janko Jurančič (1956–1958?), France Tomšič (1958–1959), Dušan Pirjevec (1959–1963), Bratko Kreft (1963–1968), Joža Mahnič (1969–1970), Franc Zadravec (1970–1972), Jakob Rigler (1972–1974), Breda Pogorelec (1974–1979), Janez Rotar (1980–1982), Štefan Barbarič (1983 –1984), Aleksander Skaza (1984–1987), Jože Toporišič (1987–1989), Martina Orožen (1988–1992), France Novak (1992–1996), Zoltan Jan (1996–2000), Marko Jesenšek (2000–2004), Miran Hladnik (2004–2006), Miran Košuta (2006–2008), Irena Novak Popov (2008–2010) in Boža Krakar Vogel (2010–2014), Andreja Žele (2014–).

Delo tajnika društva so v zadnjih petnajstih letih opravljali: Jana Zemljarič Miklavčič, Andrej Bartol, Marjana Lavrič, Milena Mileva Blažić, Matjaž Zaplotnik in Petra Jordan.

Dejavnosti[uredi | uredi kodo]

Simona Bergoč, vodja Službe za slovenski jezik, na Slovenskem slavističnem kongresu 2013

SDS se posveča šolski problematiki, stanovskim vprašanjem učiteljev slovenščine, učnim programom in učbenikom, hkrati pa opozarja na rabo slovenščine v javnosti in poudarja ter utrjuje pomen slovenskega jezika za državotvornost in nadaljnji razvoj slovenske družbe.

Društvo organizira znanstvena predavanja domačih in tujih strokovnjakov in strokovna posvetovanja, sodeluje pri organizaciji znanstvenih inštitutov ter utrjuje slovenščino v matičnem okolju in zamejstvu. V okviru Sekcije za jezik je od leta 1994 do 2011 deloval sektor oziroma Urad za slovenski jezik (zadnja leta ga je vodil Velimir Gjurin, ki je skrbel za slovenščino predvsem v vlogi uradovalnega in državnega jezika). Po reorganizaciji državnih uradov ga je leta 2011 nadomestila Služba za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo, vodi jo Simona Bergoč.[1]

Najpomembnejše dejavnosti[uredi | uredi kodo]

Organizacija[uredi | uredi kodo]

Pokrajinska društva[uredi | uredi kodo]

Društvene sekcije[uredi | uredi kodo]

  • Sekcija za slovenščino v javnosti;
  • Slovenski slavistični komite;
  • Sekcija za leksiko;
  • Sekcija za lektorje;
  • Sekcija za didaktiko;
  • Sekcija Znanost mladini;
  • Študentska sekcija;
  • Sekcija učiteljev ruščine (nekdanja Sekcija za ruski jezik).

Ostali organi in dejavnosti[uredi | uredi kodo]

  • Slavistična knjižnica;
  • Jezik in slovstvo;
  • Slavistična revija;
  • Kronika Slavističnega društva Slovenije;
  • Diskusijska skupina Slovlit;
  • CLF – Cankarjev literarni festival;
  • Zborniki s kongresov Slavističnega društva Slovenije.

Viri in zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Razvrednotenje slovenščine, dostopno 22. 2. 2012