Gorica

Za druge pomene glej Gorica (razločitev).

Gorica Gorizia Gorica Gurize
Občina (comune)
Comune di Gorizia Občina Gorica Comun di Gurize
Gorica, v ozadju Sabotin
Grb
Gorica Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°56′N 13°37′E
Država	Italija
Dežela	Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina	Enota deželne decentralizacije Gorica
Frazioni	Grad (Castello), Ločnik (Lucinico), Oslavje (Oslavia), Pevma (Piuma), Šmaver (San Mauro), Štandrež (Sant'Andrea), Stražišče (Straccis), Vallone dell'Acqua, Gradiscutta, Podgora (Piedimonte del Calvario), Madonnina del Fante, Podturn - Sv. Ana (San Rocco-Sant'Anna), Rojce (Campagnuzza)
Upravljanje
• Župan	Rodolfo Ziberna (Naprej Italija)
Površina
• Skupno	41,26 km2
Nadm. višina	84 m
Prebivalstvo  (2025)
• Skupno	33.666
• Gostota	820 preb./km2
Demonim	Goričani it. Goriziani fur. Gurizans
Časovni pas	UTC+1
• Poletni	UTC+2
Poštna številka	34170
Klicna koda	0481
Zavetnik	Sveti Hilarij in Tacijan
Dan	16. marec
Spletna stran	Uradno spletno mesto

Gorica (italijansko Gorizia [go'riʦːja], nemško Görz, furlansko Gurize, vzhodnofurlansko Guriza; v Novi Gorici je pogovorno znana kot stara Gorica) je obmejno mesto. Razvila se je pod gričem na levem bregu Soče, blizu izliva potoka Koren. Po podatkih iz leta 2022 ima občina nekaj več kot 33.000 prebivalcev; 2007 jih je bilo še 36.000. Mesto leži v Italiji ob meji s Slovenijo (Novo Gorico oziroma Solkanom na severovzhodu in Šempetrom pri Gorici na jugovzhodu). Je mesto v deželi Furlanija - Julijska krajina. Je četrto največje naselje te dežele. V mestu in okoliških naseljih (npr. južnem obmestnem naselju Štandrež) živi avtohtona slovenska narodna manjšina.

V Gorici je sedež goriške nadškofije in metropolije. Do leta 2017 je bila Gorica glavno mesto Goriške pokrajine, danes pa je sedež Enote deželne decentralizacije Gorica. Skupaj z okoliškimi naselji na obeh straneh meje goriška aglomeracija sestavlja sklenjeno urbano celoto - čezmejno konurbacijo z okoli 70.000 prebivalci.

Etimologija

Italijansko ime Gorizia izhaja iz slovenskega samostalnika gorica, ki pomeni »majhna gora« ali »grič«, na katerem raste vinska trta. Toponim »Gorica« se v pisnih virih prvič zasledi leta 1001, v listini, ki jo je izdal cesar Oton III., ko je oglejskemu patriarhu podelil polovico vasi Solkan in Gorice:

[...] Medietatem predii Solikano et Gorza nuncupatum. [...]

— Oton III., Darovalna listina Solkanskega gradu in vile »Gorza«

Geografija

Collio

Gorica je na vzhodnem robu Furlanske nižine, na meji med Italijo in Slovenijo. Leži na pobočjih Kraške planote, skalnate apnenčaste planote, ki pripada Julijskim Alpam, na sotočju dolin rek Soča in Vipava, naravnih komunikacijskih poti med vzhodom in zahodom že od antičnih časov.

Gorico obdaja reka Soča, katere dve tretjini teče skozi slovensko severno Primorsko, ena tretjina pa skozi Goriško pokrajino. Soča vstopa na italijansko ozemlje blizu Gorice. Njen največji pretok je bil zabeležen leta 1924 v Solkanu, ko je dosegel 2500 m³/s. Reka Vipava se izliva v Sočo pri Savogni d'Isonzo, italijanski občini, ki leži južno od mesta.

Ob reki Soči, nasproti Gorice in čez mejo med Italijo in Slovenijo, leži slovensko mesto Nova Gorica. Njeno ozemlje je bilo del občine Gorica do leta 1947, ko sta bila Istra in velik del Julijske krajine po Pariški mirovni pogodbi kot posledica poraza Italije v drugi svetovni vojni odstopljena Jugoslaviji.

Reka Soča v Gorici

Mesto gleda na vzhodno Furlansko nižino, ime dela Padske nižine v bližini reke Soče, in je obdano z griči Collio, znanimi po gojenju grozdja in pridelavi kakovostnih vin. Območje Collio prideluje vina z oznako Collio Goriziano DOC, ki so tudi mednarodno priznana. Na območju Collio gojijo tudi češnje, gojenje oljk pa je bilo po desetletjih zanemarjanja ponovno odkrito.

Podnebje

Gorica ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami in vročimi poletji. Poletno vročino nemalokrat osvežijo padavine. Na klimatske razmere delno vplivata tudi kraško podnebje in bližina morja. Hribi mesto varujejo pred mrzlimi vetrovi, zato je podnebje primerno tudi za gojenje vinske trte.

Zgodovina

Antična doba

Na območju, kjer trenutno stoji mesto Gorica, sta v rimskih časih, začenši v 1. stoletju pred našim štetjem, stali dve viki: Castrum Silicanum, iz katerega je nastal sodobni Solkan in Pons Aesontii ali (Pons Sontii), ki ustreza sodobnemu kraju Mainizza, kot je navedeno na Tabuli Peutingeriani.

Tukaj je stal dvorec Via Gemina, na mestu, kjer je ta rimska cesta, ki je povezovala Aquileia (današnji Oglej) z Emono (današnja Ljubljana), prečkala reko Sočo. Možno je, da je bila Noreia, glavno mesto starodavne regije Norik, na tem območju v 15. stoletju pred našim štetjem.

Nastanek urbane naselbine

Gorica je nastala sprva kot utrdba ali prazgodovinski grad, s katerega so nadzirali prehode čez reko Sočo.

Obnovljena goriška katedrala, prvotno zgrajena v 14. stoletju

Naselbina se kot villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza v srednjeveških pisnih virih prvič omenja leta 1001, cesarski donaciji, ki jo je Otona III. sestavil v Raveni, s katero je saški vladar odstopil grad Salcano in vilo, imenovano Goriza, oglejskemu patriarhu Janezu IV. Ravenskemu in furlanskemu grofu Guarientu.

Mesto Gorica je omenjeno pozneje, leta 1015, v drugem dokumentu z besedami: Medietatem unius villae que sclavonica lingua vocatur Goriza ('polovica vasi, ki se v slovanskem jeziku imenuje Gorica'). Družina Eppenstein je vladala Gorici do leta 1090. Od takrat so mestu najprej upravljali Mosburgi, nato pa Lurngausi, družina, ki je izvirala iz doline Puster in je bila v sorodu s pfalškimi grofi Bavarske.

Srednjeveško središče Gorice

Z njimi se je povečalo tudi prebivalstvo mesta, ki so ga sestavljali večinoma Furlani (obrtniki in trgovci), Nemci (uslužbenci v javni upravi) in Slovenci (kmetje), slednji pa so se naselili predvsem na obrobnih območjih in v sosednjih podeželskih mestih.

V 11. in 12. stoletju je naselje pridobivalo pomen in postalo zgodnje urbano naselje s centralnim pomenom za širšo regijo. Po kraju se je že 1100 in 1102 poznejši koroški vojvoda Henrik Spanheimski poimenoval goriški, od srede 12. stoletja pa ime naselja prevzamejo pomembni Goriški grofje. Novejše raziskave nakazujejo, da se je kraj preoblikoval v trško naselbino, še preden je Majnhard II. Goriški 24. junija 1210 izdal listino, s katero je Gorici podelil pravico do tedenskega sejma.

To je omogočilo, da se je grofija na svojem vrhuncu (ki ustreza drugi polovici 13. stoletja in prvim desetletjem 14. stoletja) razširila čez večji del severovzhodne Italije (tako zelo, da je za kratek čas vključevala tudi mesti Treviso in Padova v Benečiji), zahodni del današnje Slovenije, tako imenovano "notranjo" Istro (Pazinska grofija) in nekatera območja današnje Avstrije (Tirolska in Koroška). Grofje so imeli svoje običajno prebivališče v avstrijskem mestu Lienz, glavna državna kovnica pa je bila v Meranu.

Med vladavino Henrika II. (1304–1323) je mesto Gorica, ki je do takrat že pridobilo tipično mestne konotacije, dobilo naziv mesta. V prvih desetletjih naslednjega stoletja je vključitev patriarhalne kneževine Akvileje v Beneško republiko spodbudila goriške grofe k politiki uravnoteženja med Habsburžani in Beneško republiko. Politični premik proti Beneški republiki je bil prisiljen s padcem Oglejskega patriarhata. Gorica je pravzaprav od beneškega doža (1424) zahtevala fevdalno investituro za grofijska ozemlja, ki jih je patriarh prej podelil grofu.

S tem dejanjem se je Gorica znašla v dvoumnem položaju vazala Beneške republike, države naslednice patriarhata, glede nekaterih furlanskih fevdov onkraj reke Soča, in vazala habsburškega cesarja glede ozemelj, ki so zgodovinsko sestavljala starodavno grofijo. Leta 1455 so bila okrožja zunaj obrambnega obzidja južnega območja (tako imenovano Spodnje mesto), delno naseljena s Slovenci, z razširitvijo mestnih privilegijev vključena v Gorico.

Habsburško obdobje

Na cvetno nedeljo, 12. aprila 1500, je zadnji goriški grof Leonardo di Gorizia umrl brez potomcev v mestu Lienz in grofijo zapustil Maksimilijanu I. Habsburškemu. Do prenosa je prišlo po zaslugi posredovanja Leonardovega upravitelja Virgilia di Grabna s pomočjo njegovega sina Luce di Grabna v Gorici. Akt, ki so ga Benečani, ki so zahtevali priključitev Goriške grofije k Beneški republiki zaradi starodavnih vazalnih pravic, razglasili za neveljavnega, je bil casus belli, ki je Benečane spodbudil k obsodbi kršitve teh starodavnih pogodb.

Vsak beneški poskus zavzetja mesta, četudi s silo, je bil zaman. Šele med aprilom 1508 in avgustom 1509 je vojski Beneške republike, ki je bila takrat prav tako v vojni z Ludvikom XII., uspelo zasesti spodnji del mesta, ne pa tudi goriškega gradu. Nekaj ​​mesecev pozneje, po beneškem porazu v bitki pri Agnadellu (14. maja 1509) s strani francoskih sil, je bila okupacijska sila Beneške republike prisiljena zapustiti Gorico.

Obseg knežje grofije Gorica in Gradiška

Od takrat naprej je bila Gorica del dednih zemljišč Habsburške hiše, najprej kot glavno mesto istoimenske grofije, kasneje pa kot glavno mesto poknežene grofije Goriške in Gradiške. Od sredine 19. stoletja je slednja postala del Avstrijskega primorja, upravne regije Avstrijskega cesarstva, ustanovljene leta 1849 po zatiranju prejšnjega Ilirskega kraljestva.

30. aprila 1848 je goriški nadškof Franc Ksaver Lušin na zahtevo cesarskega komisarja objavil anonimni poziv beneškim kmetom, naj odložijo orožje in ne sledijo več revolucionarjem, pri čemer se je podpisal preprosto kot Dober katoliški duhovnik.

Do leta 1918 je naziv goriškega grofa prehajal na avstrijske vladarje, razen s kratko prekinitvijo: francosko okupacijo, ki je trajala od leta 1809 do 1813 z vključitvijo mesta v Ilirske province, guvernerstvo, ki ga je Napoleon ustvaril v okviru Prvega francoskega cesarstva.

Po tretji italijanski vojni za neodvisnost, ki je privedla do priključitve Benečije k Kraljevini Italiji, je avstrijska cesarska uprava v drugi polovici 19. stoletja povečala svoje vmešavanje v politično upravljanje ozemlja, da bi zmanjšala vpliv italijanske etnične skupine, saj se je bala njenih iredentističnih tokov. Med sestankom ministrskega sveta 12. novembra 1866 je cesar Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški orisal daljnosežen načrt, katerega cilj je bil germanizacija oziroma slovanizacija območij cesarstva z italijansko prisotnostjo:

»Njegovo veličanstvo je izdalo natančen ukaz, da se odločno ukrepa proti vplivu italijanskih elementov, ki so še vedno prisotni v nekaterih regijah krone, in da se z ustrezno zapolnitvijo položajev javnih uslužbencev, sodnih uradnikov in učiteljev ter z uporabo vpliva tiska v Južni Tirolski, Dalmaciji in Primorju energično in brez zadržkov pogermanizira in slovanizira ta ozemlja, kot to zahtevajo okoliščine. Njegovo veličanstvo opominja centralne urade na njihovo močno dolžnost, da na ta način nadaljujejo s tem, kar je bilo vzpostavljeno.« (Francis Jožef I. Avstrijski, kronski svet z dne 12. novembra 1866.

Politika sodelovanja z lokalnimi Slovani, ki sta jo uvedla Ghiglianovich iz Zadra in Giovanni Avoscani iz Dubrovnika, je nato Italijanom omogočila, da so leta 1899 osvojili občinsko upravo Dubrovnika. Leta 1909 pa je bil italijanski jezik prepovedan v vseh javnih stavbah, Italijani pa so bili izgnani iz občinskih uprav. Ta vmešavanja so skupaj z drugimi dejanji, ki so bila v prid slovanski etnični skupini, ki jo je cesarstvo imelo za najbolj zvesto kroni, še poslabšala razmere in spodbudila najbolj ekstremistične in revolucionarne tokove.

Prehod v Italijo

Spomenik padlim v prvi svetovni vojni v spominskem parku

Usodo Goriške pokrajine, ustanovljene leta 1919, so zapečatili rezultati splošnih volitev leta 1921, na katerih so bili izvoljeni štirje slovenski poslanci in en italijanski komunistični poslanec. To je vznemirilo nacionalistične sile, ki so si začele prizadevati za normalizacijo julijske lokalne uprave in njeno uskladitev s splošnim modelom države. Novo ustanovljena Goriška pokrajina je bila nato leta 1923 ukinjena. To ukinitev je bila torej motivirana z upravnimi in političnimi razlogi.

Z nastopom fašističnega režima, ko so bile demokratične svoboščine odpravljene in je bil vladni primež dovolj močan, je bila Gorica sprva dodeljena pokrajini Furlaniji (1923), vendar je že leta 1927 z reorganizacijo pokrajinskih okrožij postala glavno mesto nove pokrajine Gorica, z nekoliko drugačnimi mejami v primerjavi s tistimi iz leta 1923: zlasti so bile v primerjavi s slednjo združene sosednje občine Lucinico, Piedimonte del Calvario, Salcano, San Pietro di Gorizia in Sant'Andrea di Gorizia, leta 1928 pa še sosednja občina Vertoiba.

Med letoma 1927 in 1947 se je pokrajina Gorica tako raztezala na bistveno večjem ozemlju kot danes, saj je vključevala tudi zgornjo in srednjo dolino reke Soče s pritoki do Gradisce. Le delno je ustrezala stari Goriški pokrajini, ki je bila ukinjena leta 1923.

Jurisdikcija nove pokrajine iz leta 1927 je še vedno vključevala celotno vzhodno Furlanijo, vendar je bila tokrat odvzeta okrožja Bisiacaria in Grado, ki sta bila združena s tržaško pokrajino, in okrožje Cervignano, ki je ostalo znotraj pokrajine Furlanije.

Spremembe vzhodne meje Italije od leta 1920 do 1975

  Avstrijsko primorje, kasneje preimenovano v Julijsko krajino, je bilo leta 1920 z Rapalsko pogodbo (s prilagoditvami meja leta 1924 po Rimski pogodbi) dodeljeno Italiji in nato leta 1947 s Pariškimi pogodbami predano Jugoslaviji.

  Območja, priključena Italiji leta 1920 in ostala italijanska po letu 1947.

  Območja, priključena Italiji leta 1920, prenesena na Svobodno tržaško ozemlje leta 1947 s Pariškimi pogodbami in dokončno dodeljena Italiji leta 1975 z Osimsko pogodbo.

  Območja, priključena Italiji leta 1920, prenesena na Svobodno tržaško ozemlje leta 1947 s Pariškimi pogodbami in dokončno dodeljena Jugoslaviji leta 1975 z Osimsko pogodbo.

Obnova je bila izvedena predvsem v dvajsetletnem fašističnem obdobju. Odprte so bile nove ceste in razvito skromno industrijsko območje. Med Sant'Andreo in Mirnom je bilo zgrajeno novo pokopališče, pa tudi prvi delujoči objekti letališča Gorizia, ki so še vedno posvečeni Amedeu Duci d'Aosta, junaku iz Ambe Alagija.

Jugovzhodno od mestnega središča je bil zgrajen zdravstveni dom, vključno z bolnišnico, kjer je v 1960-ih delal zdravnik Franco Basaglia. Basaglia je bil utemeljitelj sodobnega koncepta duševnega zdravja,, reformator psihiatrične discipline v Italiji in navdih za tako imenovani Basagliajev zakon (št. 180/1978), ki je uvedel veliko regulativno prenovo psihiatričnih bolnišnic v Italiji in spodbudil pomembne spremembe v zdravljenju v skupnosti.

Kar zadeva medetnične odnose, je fašistični režim od sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja začel izvajati politiko italijanizacije Slovencev, prisotnih v Gorici, tako kot v preostalem delu Julijske krajine. Najprej so bila poitalijančena krajevna imena; nato so od leta 1927 poitalijančili tudi priimke, leta 1929 pa je bil pouk v slovenščini prepovedan v vseh javnih šolah v mestu na vseh ravneh.

V mestu se je slovenščina še nekaj let uporabljala v škofijskih verskih ustanovah, zahvaljujoč zaščiti in osebnemu ugledu goriškega nadškofa Frančiška Borgia Sedeja, zagovornika medetničnega dialoga in ključne osebnosti goriških katoličanov. Leta 1931, takoj po Sedejevem odstopu in smrti, je bila slovenščina prepovedana tudi kot uradni jezik v škofijskih šolah.

Druga svetovna vojna

Ta zatiralska politika, ki jo je spremljalo nasilje in zatiranje (vključno z atentatom na slovenskega skladatelja Lojzeta Bratuža v goriški vasi), je imela resne posledice za že tako slabše odnose med narodnostmi in je vzbudila jezo slovenskih antifašističnih organizacij, kot je bil TIGR. Od leta 1941, ko so fašistične oblasti med drugo svetovno vojno napadle Jugoslavijo, so začele internirati določeno število alogenov (ali aloglotov), ki so prebivali tako v mestu kot v njegovi pokrajini, v koncentracijska taborišča (koncentracijsko taborišče Arbe, koncentracijsko taborišče Gonars, koncentracijsko taborišče Visco, Poggio Terza Armata). Mnogi se od njih se niso nikoli vrnili, zdesetkani zaradi bolezni in lakote.

Med drugo svetovno vojno, takoj po Badogliovi razglasi 8. septembra 1943 in poznejši italijanski predaji, je bilo območje Gorice prizorišče spopadov med nekdanjima zaveznicama Italijo in Nemčijo, ki sta si ime prevzeli po glavnem mestu: bitka za Gorico (11.–26. september 1943). Za kratek čas (1943–1945) je bila pod nemško vojaško upravo in vključena v Avstrijsko primorje, guvernerstvo, ki je bilo nato pod neposrednim nadzorom Friedricha Rainerja, gaulleiterja Koroške.

Z oranžno barvo so označene meje pokrajine Gorica v letih 1941–1943 (ko je imela enako velikost kot v letih 1927–1947). Teritorialne širitve Kraljevine Italije, prikazane na zemljevidu, so bile posledica invazije na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno.

Z vojaško okupacijo mesta s strani partizanov 9. slovenskega korpusa so se maja 1945, po koncu druge svetovne vojne, v Gorici začele čistke. Te čistke so dosegle vrhunec med 2. in 20. majem, usmerjene pa so bile proti nasprotnikom ali potencialnim nasprotnikom režima (predvsem Italijanom, pa tudi Slovencem). Na območju Gorice je bilo pogrešanih 332 ljudi, od tega 182 civilistov in 150 vojaškega osebja, po končani zgodovinski analizi pa se je število povzpelo na 665 ljudi. Večina deportiranih je bila pobitih v različnih delih Jugoslavije, zlasti v Ljubljani, ali pa prepeljanih v notranjost Jugoslavije.

Ob koncu vojne je bila občina s pariško pogodbo prisiljena odstopiti približno tri petine svojega ozemlja Jugoslaviji, skupaj s 15 % prebivalstva. Vendar pa sta zgodovinsko središče in večina mestnega območja ostala na italijanskem ozemlju.

Povojno obdobje in okrevanje

Vendar je del severnega in vzhodnega obrobja (zaselki Solkan, Šempeter pri Gorici in Vrtojba) ostal na jugoslovanskem ozemlju, prav tako velik del njene pokrajine. Meja je potekala skozi pol-osrednje območje mesta, tako da je v slovenskem delu, poleg prej omenjenih zaselkov, ostalo še veliko javnih stavb in objektov.

Med njimi je bila železniška postaja Gorizia Montesanto, ki je stala ob Bohinjski proga, ki je povezovala »avstrijsko Nico«, kot je bila Gorica znana, s Srednjo Evropo. Trg pred postajo, razdeljen med obema narodoma, je od leta 2004 prosto dostopen na obeh straneh po rušenju goriškega zidu s pristopom Slovenije k Evropski uniji. V njegovem središču je zdaj mozaik in spominska kovinska plošča, ki označujeta mejo med državama.

V slovenskem delu mesta je bila Nova Gorica zgrajena v 1950-ih na pobudo jugoslovanskega političnega vodstva. Ozemlja goriške pokrajine, ki jih je Jugoslavija priključila, z zaprto mejo proti zahodu, ki so veljala za sovražnika, so ostala brez upravnega in gospodarskega središča, okoli katerega bi se lahko osredotočala.

Projugoslovanske demonstracije v Gorici leta 1946 med obiskom zavezniške komisije

Železniška postaja, zdaj na slovenskem ozemlju. Slika prikazuje tudi čezmejno turistično informacijsko točko.

V primerjavi z Berlinom, ki ga na dva dela prereka meja, varovana z mitraljeznimi stolpi, je Gorica v drugi polovici 1940-ih in 1950-ih predstavljala tajno mejno točko za številne državljane Jugoslavije in držav Varšavskega pakta, ki so se kasneje brezhibno vključili v gospodarsko in družbeno tkivo mesta.

Po Titovem prelomu z državami sovjetskega bloka leta 1948 je Gorica kljub več trenutkom napetosti (leta 1953 je Tito grozil, da bo Gorico in Trst zavzel s silo, zato je v Okroglici, manj kot 10 km od mesta, zbral sto tisoče veteranov), postopoma normalizirala odnose, zlasti po zaslugi Videmskih sporazumov, ki so uvedli 'prepustnico', ki je poenostavila postopke za prečkanje meje.

V 1960-ih je Gorica vzpostavila dobrososedske odnose z Novo Gorico, ki so se razvili v desetletju takoj po meji leta 1947. Dejansko so kulturni in športni dogodki pogosto zbliževali obe mesti. Prisotnost slovenske skupnosti v Gorici je to sodelovanje spodbudila. Osimski sporazumi, ki so dokončno vzpostavili status quo na meji, so pomembno prispevali k končni spravi z Jugoslavijo in nato s kasnejšo Republiko Slovenijo.

Spomeniki in zanimivosti

Goriški grad

Morda najbolj znan spomenik mesta stoji na vrhu strmega hriba. Grad pozdravlja obiskovalce z beneškim levom, ki pa ni tisti, ki ga je tja postavila Beneška republika med kratko okupacijo mesta (1508–1509), temveč fašistična vlada po temeljiti obnovi, končani leta 1937. Ta obnova, ki jo je zahtevala huda škoda, ki jo je stavba utrpela med prvo svetovno vojno, ni obnovila prvotne pobeljene renesančne palače, temveč videz, ki ga je goriški grad verjetno imel v 14. stoletju, na vrhuncu sijaja goriških grofov. Posebna pozornost pa je bila namenjena obnovi z gvelfskimi obzidji, ki simbolizirajo njegovo italijansko pripadnost, namesto prvotnih gibelinskih obzidj, simbola zvestobe Svetemu rimskemu cesarstvu. Zahodno od gradu leži zgodovinsko središče mesta s kapelo Svetega Duha in srednjeveško vasjo.

Verska arhitektura

• Stolnica sv. Hilarija in Tacijana, Gorica: posvečena oglejskima svetnikoma Hilariju in Tacijanu ter leta 1752 povzdignjena v stolnico, je glavna cerkvena stavba v Gorici. Prvotno preprosta cerkev, prav tako posvečena obema svetnikoma, je bila verjetno zgrajena med 13. in 14. stoletjem ter kasneje vključena v bližnjo kapelo Sant'Acazio.
• Cerkev svetega Ignacija Lojolskega: gre za baročno stavbo, zgrajeno med letoma 1654 in 1723–1724, posvečena pa je bila šele leta 1767. Medtem ko je fasada sinteza avstrijskih in latinskih elementov, je notranjost izrazito latinskega izvora. Vsebuje dragocene poslikave in freske. Stoji na osrednjem trgu imenovanem Travnik.
• Metodistična evangeličanska cerkev: edina nekatoliška krščanska cerkev v Gorici.
• Goriška sinagoga: stoji na severni strani mesta na območju starega geta. Zgrajena je bila leta 1756 in je nadomestila oratorij, začasno postavljen leta 1699 kot prostor za skupno molitev.

Piazza della Transalpina

Piazza della Transalpina, v Sloveniji Trg Evrope, je dobil ime po železniški progi Jesenice-Trst (v italijanščini nepravilno imenovani Transalpska železnica), ki vključuje postajo na slovenskem ozemlju. Ta odsek, ki ga je leta 1906 odprl nadvojvoda Franc Ferdinand, povezuje Trst z Jesenicami in se nato razteza v Srednjo Evropo. V sodobnem času je bil celoten trg preurejen v enoten javni prostor, kjer se lahko pešci prosto gibljejo. Namesto osrednjega dela goriškega zidu, ki je nekoč delil trg, je krožni mozaik, državna meja – odstranjena fizična ovira – pa je zdaj označena z vrsto kamnitih ploščic. Po prenovi trga je Slovenija predlagala preimenovanje območja v Trg združene Evrope, vendar ta predlog ni bil uresničen. Zaradi svoje simbolične narave se območje pogosto uporablja za mednarodne dogodke in demonstracije.

Travnik

Glavni mestni trg pod gričem je bil nekoč velik travnik, zato ga še danes Slovenci tako imenujejo. V italijanščini se je imenoval Veliki trg (Piazza Grande), po prvi svetovni vojni pa so spremenili ime v politično navdahnjen Trg Zmage (Piazza della Vittoria).

Največji trg v mestu gleda na cerkev Sant'Ignazio. Tu najdemo tudi Casa Torriana iz 16. stoletja, ki je danes sedež prefekture. Med številnimi slavnimi gosti, ki so tu živeli, je bil tudi Giacomo Casanova, ki je tam bival leta 1773. V središču trga je Neptunov vodnjak, ki ga je sredi 18. stoletja ustvaril Padovanec Marco Chiereghin po načrtih Nicolòja Pacassija, pred cerkvijo Sant'Ignazio pa stoji steber Sant'Ignazio, ki ga je daroval grof Andrea di Porcia in je bil tukaj postavljen leta 1687.

Demografija

Po podatkih ISTATA iz 1. januarja 2025 je tedaj v Gorici živelo 33.666 prebivalcev s tujim državljanstvom:

Na dan 31. decembra 2023 je bilo v Gorici 3.962 prebivalcev izven Italije. To je bilo 11,8 % prebivalstva. Največje skupine so:

1. Slovenija717
2. Kosovo417
3. Bosna in Hercegovina298
4. Romunija285
5. Maroko200
6. Ukrajina198
7. Kitajska183
8. Severna Makedonija167
9. Pakistan167
10. Hrvaška129

Večjezičnost

Glej tudi: furlanščina; goriško narečje; bizjaško narečje in slovenščina

Gorica je večjezično mesto, kjer se stikajo različne kulture. Prevladujoči jeziki so bili furlanščina, nemščina in slovenščina. Italijanščina je začela prevladovati v 17. stoletju, saj je bila skupaj z latinščino jezik izobraževanja v jezuitskih šolah. V 18. stoletju je bila nemščina spet najbolj govorjeni jezik v mestu. V času francoske zasedbe (1809–13) je bila najbolj razširjen jezik italijanščina, po vrnitvi Avstriji je ponovno prevladala nemščina.

V 60. letih 19. stoletja se je ozaveščenost/pomembnost večjezičnosti povečala. Manjši del goriškega meščanstva je uporabljal italijanščino kot jezik vsakdanjega pogovora in kulture. Italijanščina je tako postala sredstvo za širjenje nacionalističnih teženj, ki so bile v sosednji Kraljevini Italiji že močno prisotne. Statistika iz leta 1869 kaže, da je bilo takrat v Gorici 10.000 govorcev furlanščine, 3.500 govorcev slovenščine, 1.800 govorcev nemščine in 1.000 govorcev italijanščine.

Leta 1900 je 4.754 Goričanov govorilo slovensko, leta 1910 se je število povečalo na 10.790 govorcev, kar je predstavljalo 40 % prebivalstva. 45 % prebivalstva je govorilo italijansko in furlansko in 9 % prebivalstva nemško. Zgodovinarka Liliana Ferrari v Gorizia ottocentesca, fallimento del progetto della Nizza austriaca navaja, da vzrok za povečanje govorcev slovenščine niso migracije, temveč to, da so se tisti, ki so se do tedaj v družini pogovarjali slovensko in na delu v italijanščini, izrekli za Slovence.

Priključitev Gorice h Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni je imela za posledico postopno zmanjšanje rabe slovenščine, zlasti v 20. letih 20. stoletja, ko je oblast prevzela Fašistična stranka in prepovedala ter preganjala vsakršno rabo slovenskega jezika. Po drugi svetovni vojni je nemščina na tem območju počasi izginila. V Gorici uporabljajo različne jezike: italijanščino, slovenščino in furlanščino ter regionalna narečja.

Mestne četrti in predeli

1. Rojce (Campagnuzza)
2. Ločnik (Lucinico)
3. Pevma - Štmaver - Oslavje (Piuma-San Mauro-Oslavia)
   1. Gasa (Dosso del Bosniaco)
   2. Gropajšče (Località Groppai)
   3. Soline
   4. Hudičeva luknja (Località Busa dal Diau)
4. Podgora (Piedimonte del Calvario)
5. Stražce (Straccis)
6. Svetogorska četrt - Placuta (Montesanto-Piazzutta)
7. Mestno središče (Centro cittadino)
   1. Grad (Castello)
8. Štandrež (Sant'Andrea)
   1. Rumitišče/Jeremitišče (Case dell'Eremita)
   2. Puhlice
9. Podturn - Sveta Ana (San Rocco-Sant'Anna)
10. Cerje (Madonnina del Fante)

• Gradiščuta (Gradiscutta)
• Grojna (Groina/Vallone dell'Acqua)

Slovenci v Gorici

Kulturne in verske ustanove

Slovenska narodna manjšina ima v Gorici svoj Kulturni dom Gorica (od 1981), Katoliški dom – Kulturni center Lojze Bratuž (od 1962; nova zgradba kulturnega centra 1996), pastoralno središče (personalno župnijo) ter več drugih kulturnih društev in ustanov, mdr. mešani pevski zbor Lojze Bratuž.

Izobraževanje v slovenskem jeziku

V nekdanji goriški pokrajini je z Zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji (Zakon 38/2001) slovenščina postala zaščitena kot jezik avtohtone slovenske narodne manjšine. Otroci lahko vse obvezno šolanje, ki v Italiji traja 10 let, opravijo v slovenskem jeziku na slovenskih šolah.

Na območju nekdanje goriške pokrajine deluje 6 slovenskih vrtcev, 7 osnovnih šol, 1 nižja srednja šola (Ivan Trinko) in 5 višjih srednjih šol. Višje srednje šole so združene v skupni stavbi v Puccinijevi ulici, kjer lahko učenci izbirajo med tremi gimnazijami (klasični licej Primoža Trubarja, znanstveni in humanistični licej Simona Gregorčiča) in tremi tehniškimi zavodi (informatiko na Juriju Vegi, ekonomsko ter turistično smer na Žigi Zoisu).

• Osnovne šole na Goriškem:
  • Občina Gorica:
    • Oton Župančič v Gorici
    • Fran Erjavec v Štandrežu
    • Josip Abram v Pevmi
  • Občina Števerjan:
    • Alojz Gradnik v Števerjanu
  • Občina Sovodnje ob Soči:
    • Peter Butkovič v Sovodnjah ob Soči
  • Občina Doberdob:
    • Prežihov Voranc v Doberdobu
  • Občina Krmin:
    • Ludvik Zorzut v Bračanu
• Nižje srednje šole na Goriškem:
  • Občina Gorica:
    • Ivan Trinko v Gorici
  • Občina Gorica:
    • Višji sredji izobraževalni center:

• Licejski pol Gregorčič Trubar

• Tehniški pol Cankar Vega Zois

Kultura

Evropska prestolnica kulture 2025

Gorica, skupaj z Novo Gorico, je bila 18. decembra 2020 proglašena za nosilko naziva »Evropska prestolnica kulture« v letu 2025.

Visoko izobraževanje

• Goriška podružnica Univerze v Trstu na Alvianovi ulici.
• Goriški podružnici Univerze v Vidmu in Univerze v Novi Gorici.

Sedež goriške podružnice Univerze v Trstu na Alvianovi ulici

Mediji

Tisk

Izdaje dnevnikov v Gorici:

• Messaggero Veneto - Giornale del Friuli
• Il Piccolo
• Primorski dnevnik

Časopisi in revije:

• Borc San Roc
• Iniziativa Isontina
• Isonzo Soča
• Novi glas
• Studi Goriziani
• Voce Isontina

Televizija

• Canale 6 - TVM
• Telemare

Uredništva v Gorici:

• Rai Friuli-Venezia Giulia
• Telefriuli
• Telequattro

Hrana

Gubanica

Goriška vrtnica (rosa di Gorizia), tipični radič

Golaž

Zaradi sobivanja različnih kultur so v kuhinji vidni vplivi nemške, italijanske, slovenske, furlanske in balkanske kulinarike. Tipične goriške jedi so: krudegini (it. cotechino) in kislo zelje, golaž ter zeliščna frtalja (it. frittata). Najbolj tipična sladica je pečena gubanca, gubanica (tudi gubana), primorsko pecivo iz maslenega nevzhajanega testa. Pomembna prireditev, ki poteka od leta 2003 in se je v zadnjih letih zelo razširila, je sejem Okusi ob meji (Gusti di frontiera), kjer obiskovalci lahko pokusijo mednarodne dobrote.

Prireditve

• Amideieva nagrada (Premio Sergio Amidei) julija meseca, prireditev za najboljši filmski scenarij
• filmforum / Convegno Internazionale di Studi sul Cinema e MAGIS Gorizia International Film Studies Spring School
• Evropsko tekmovanje klasične kitare Enrica Mercatalija (Concorso Europeo di Chitarra Classica "Enrico Mercatali") maja meseca
• èStoria maja meseca, festival internazionale della storia
• Musica Cortese, glasbeni mednarodni festival
• Mednarodni festival folklore in parada (Festival mondiale del Folklore e parata) avgusta meseca

• Mittelmoda - The fashion award septembra meseca, mednarodno tekmovanje za mlade stiliste, od leta 1993
• Mednarodno tekmovanje v violini »Lipizerjeva nagrada« (Concorso Internazionale di Violino "Premio Rodolfo Lipizer") septembra meseca
• Okusi ob meji (Gusti di frontiera) konec septembra, mednarodni festival kuhinje
• Vegetarijanski festival (Festival Vegetariano) julija meseca, vsedržavni festival vegetarijanstva
• Vinum Loci oktobra meseca, razstava in recenzija antičnih ter avtohtonih vin

Uprava

Glej tudi: Seznam županov Občine Gorica

Med letoma 2017 in 2020 je bila Gorica središče Medobčinske zveze Brda-Zgornje Posočje (UTI Collio - Alto Isonzo)

Župani in politika

Rodolfo Ziberna (Naprej Italija), sedanji župan

Od rojstva Italijanske republike leta 1946, večina goriških županov je pripadala političnem področju desne sredine in nekaj izjem pa levi sredini. Prvi župan republiške dobe je bil Giovanni Stecchina, predstavnik Italijanske republikanske stranke; stranka, ki po letu 1946 se je premaknila iz levice na levo sredino. Po Stecchini je sledilo sedem županov Krščanske demokracije, tedanja največja in najvplivnejša italijanska stranka. Po letu 1994 župani so bili izvoljeni neposredno s strani občanov; prvi je bil Gaetano Valenti, predstavnik Berlusconijeve stranke Naprej Italija, dvakrat izvoljen.

Pobratenja

• Celovec, od 1965
• Grosseto, od 1981
• Sassari, od 1983
• Lienz, od 1997
• Venlo
• Kielce
• Zalaegerszeg

Sodelovanje

• Innichen/San Candido

Znani Goričani

• Frančišek Borgia Sedej (1854-1931) slovenski rimskokatoliški duhovnik, goriški škof in nadškof
• Friderika Podgornik (1880–1948) slovenska pianistka in glasbena pedagoginja
• Edvard Rusjan (1886-1911) slovenski letalski konstruktor, pilot in pionir letalstva
• Josip (Pepi) Rusjan (1884-1953) slovenski letalski konstruktor in pionir letalstva
• Lojze Bratuž (1902-1937) slovenski zborovodja in skladatelj
• Boris Cijan (1909-1993) slovenski aeronavtični inženir, vojaški lovski testni pilot, inštruktor letenja, ustanovitelj akademske jadralne skupine v Letalskem centru Maribor.
• Ljubka Šorli (1910-1993) slovenska pesnica in učiteljica
• Damjana Bratuž (1927-2025) slovenska pianistka, glasbena pedagoginja in univerzitetna profesorica
• Bogdana Bratuž (1934-2021) slovenska gledališka igralka
• Lojzka Bratuž (1934-2019) slovenska literarna zgodovinarka, jezikoslovka in univerzitetna profesorica, kulturna delavka v zamejskem prostoru na Goriškem
• Anica Mihelangela Maraž (1938—1996), medicinska sestra, vzgojiteljica mladine in dobrodelnica

Viri

• Kosi M. (2007). »Nastanek mesta Gorica - dileme in nove perspektive«, Kronika 55: 171-184.
• Andrej Bandelj; in sod. (2010). Tržaško in Goriško. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana. COBISS 250355456. ISBN 978-961-254-184-2.
• Bassanese, Valentina. 2017. Gorizia e Collio una guida. Udine: Odos Libreria Editrice.
• Spangher, Maria Rosaria de Vitis Piemonti Luciano. 1997. Conosciamo Gorizia: La storia, lo sviluppo, le tradizioni. Gorizia: Pro Loco di Gorizia.
• Jazbar, Erika; Vogrič, Zdenko:Gorica: vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti, Gorica, Zadruga Goriška Mohorjeva, 2008 (COBISS) ISBN 978-88-87407-91-4
• Brecelj, Marijan (1983). Slovenci ob Soči med Brdi in Jadranom. Mohorjeva družba Celje. COBISS 21146112.

Glej tudi

• seznam mest v Italiji
• Andrejev sejem v Gorici

Zunanje povezave

• Comune di Gorizia - uradna stran v italijanščini