Gorica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Gorica

Gorizia
Gorica
Gurize
Comune di Gorizia
Občina Gorica
Comun di Gurize
Gorica, v ozadju Sabotin
Gorica, v ozadju Sabotin
Gorica se nahaja v Italija
Gorica
Gorica
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°56′N 13°37′E / 45.933°N 13.617°E / 45.933; 13.617Koordinati: 45°56′N 13°37′E / 45.933°N 13.617°E / 45.933; 13.617
DržavaZastava Italije Italija
DeželaFurlanija - Julijska krajina
FrazioniCastello (Grad), Lucinico (Ločnik), Oslavia (Oslavje), Piuma (Pevma), San Mauro (Šmaver), Sant’Andrea (Štandrež), Straccis (Stražišče), Vallone dell'Acqua, Gradiscutta, Piedimonte (Podgora), madonnina del fante, san Rocco-sant'Anna (Podturn-Sv.Ana) in Campagnuzza (Rojce).
Upravljanje
 • ŽupanRodolfo Ziberna (Forza Italia)
Površina
 • Skupno41 km2
Nadm. višina
84 m
Prebivalstvo
 (30. april 2009)
 • Skupno35.980
 • Gostota880 preb,/km2
DemonimGoričani (it. Goriziani [Goricjani], fur. Gurizans [Guricans])
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
34170
Klicna koda0481
ZavetnikSveta Hilarij in Tacijan
Dan16. marec
Spletna stran[Uradno spletno mesto Uradno spletno mesto]

Gorica (italijansko Gorizia [go'riʦːja], nemško Görz, furlansko Gurize, vzhodno-furlansko Guriza) je mesto z nekaj manj kot 40.000 prebivalci (po zadnjem štetju okoli 34.000) v Italiji ob meji s Slovenijo (Novo Gorico), v deželi Furlanija - Julijska krajina in je četrto največje mesto te dežele. V mestu in okolici živi avtohtona slovenska narodna manjšina. V Gorici je sedež goriške nadškofije in metropolije. Do leta 2017 je bila Gorica tudi sedež Goriške pokrajine, odtlej pa je središče Medobčinske zveze Brda-Zgornje Posočje (UTI Collio - Alto Isonzo).

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Italijansko ime Gorizia najverjetneje izhaja iz slovenskega imena Gorica, ki pomeni majhna gora ali grič, na katerem raste vinska trta. Toponim Gorica se v pisnih virih prvič zasledi leta 1001, v listini, ki jo je izdal cesar Oton III, ko je oglejskemu patriarhu podelil polovico vasi Solkan in Gorice.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Gorica ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami in vročimi poletji. Poletno vročino nemalokrat osvežijo padavine. Na klimatske razmere delno vplivata tudi kraško podnebje in bližina morja. Hribi mesto varujejo pred mrzlimi vetrovi, zato je podnebje primerno tudi za gojenje vinske trte.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Nastanek urbane naselbine[uredi | uredi kodo]

Gorica je nastala sprva kot utrdba ali prazgodovinski grad, s katerega so nadzirali prehode čez reko Sočo, naselje pa je nastalo nedaleč od nekdanje rimske ceste Via Gemina, ki je povezovala Akvilejo in Emono.

Naselbina je kot villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza v pisnih virih prvič omenjena leta 1001, v listini cesarja Otona III. V 11. in 12. stoletju je naselje pridobivalo na pomenu in postalo zgodnje urbano naselje s centralnim pomenom za širšo regijo. Po kraju se je že 1100 in 1102 poznejši koroški vojvoda Henrik Spanheimski poimenoval goriški, od srede 12. stoletja pa ime naselja prevzamejo pomembni Goriški grofje. Novejše raziskave nakazujejo, da se je kraj preoblikoval v trško naselbino že preden je Majnhard II. Goriški 24. junija 1210 izdal listino, s katero je Gorici podelil pravico do tedenskega sejma.

Avstrijsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Ko je leta 1500 rodbina Goriških grofov izumrla, so oblastniki v grofiji postali avstrijski Habsburžani, po krajši zasedbi Beneške republike med letoma 1508 in 1509. Pod habsburško oblastjo se je mesto razširilo ob vznožju gradu. V tem obdobju so v mesto prispeli naseljenci iz severne Italije in razvila se je živahna trgovina. Gorica je postala večetnično mesto, v katerem so govorili furlanščino, nemščino, slovenščino ter beneško narečje.

Sredi 16. stoletja je Gorica postala središče protestantske reformacije, ki se je širila iz sosednjih severovzhodnih vojvodin Kranjske in Koroške. Mestu je obiskal tudi vidni slovenski protestantski pridigar Primož Trubar. Do konca stoletja pa je na Goriškem zaživela katoliška protireformacija, ki jo je vodil tamkajšnji dekan Janez Tavčar, ki je pozneje postal ljubljanski škof. Tavčar je bil tudi zaslužen tudi za to, da je v mesto pripeljal jezuite, ki so nato imeli pomembno vlogo v izobraževalnem in kulturnem življenju.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Po podatkih ISTRAT-a iz 1. januarja 2015 je tedaj v Gorici živelo 3273 prebivalcev s tujim državljanstvom: [1]

  1. Zastava Kosova Kosovo 557
  2. Zastava Bosne in Hercegovine Bosna in Hercegovina 412
  3. Zastava Slovenije Slovenija 344
  4. Zastava Romunije Romunija 203
  5. Zastava Ljudske republike Kitajske Kitajska 188
  6. Zastava Srbije Srbija 179
  7. Zastava Hrvaške Hrvaška 167
  8. Zastava Maroka Maroko 149
  9. Flag of the Republic of Macedonia Severna Makedonija 138
  10. Zastava Ukrajine Ukrajina 122.

Večjezičnost[uredi | uredi kodo]

Gorica je večjezično mesto, kjer se stikajo različne kulture. Prevladujoči jeziki so bili furlanščina, nemščina in slovenščina. Italijanščina je začela prevladovati v 17. stoletju, saj je bila skupaj z latinščino jezik izobraževanja v jezuitskih šolah. V 18. stoletju je bila nemščina spet najbolj govorjeni jezik v mestu. V času francoske zasedbe (1809–1813) je bila italijanščina najbolj razširjeni jezik, po vrnitvi Avstriji pa je ponovno prevladala nemščina.

V 60. letih 19. stoletja se je ozaveščenost/pomembnost večjezičnosti povečala. Manjši del goriškega meščanstva je uporabljal italijanščino kot jezik vsakdanjega pogovora in kulture. Italijanščina je tako postala sredstvo za širjenje nacionalističnih teženj, ki so bile v sosedji Kraljevini Italiji že močno prisotne. Statistika iz leta 1869 kaže, da je bilo 10.000 govorcev furlanščine, 3.500 govorcev slovenščine, 1.800 govorcev nemščine in 1000 govorcev italijanščine.

Leta 1900 je 4.754 goričanov govorilo slovensko, leta 1910 se je število povečalo na 10.790 govorcev, kar je predstavljalo 40 % prebivalstva. 45 % prebivalstva je govorilo italijansko in furlansko in 9 % prebivalstva nemško. Lilliana Ferrari v Gorizia ottocentesca, fallimento del progetto della Nizza austriaca navaja, da vzrok za povečanje govorcev slovenščine niso migracije, temveč to, da so se tisti, ki so se do tedaj v družini pogovarjali slovensko in na delu v italijanščini, izrekli za Slovence.

Priključitev Gorice k Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni je imela za posledico postopno zmanjšanje rabe slovenščine, zlasti v 20. letih 20. stoletja, ko je oblast prevzela Fašistična stranka in prepovedala vsakršno rabo slovenskega jezika. Po drugi svetovni vojni je nemščina na tem območju počasi izginila. Danes se v Gorici govorijo italijanščina, slovenščina in furlanščina ter regionalna narečja.

Slovenci v Gorici[uredi | uredi kodo]

Izobraževanje v slovenskem jeziku[uredi | uredi kodo]

V goriški pokrajini je z Zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji (Zakon 38/2001) slovenščina postala zaščitena kot jezik avtohtone slovenske narodne manjšine. Otroci lahko vse obvezno šolanje, ki v Italiji traja 10 let, opravijo v slovenskem jeziku na slovenskih šolah.

V goriški pokrajini deluje 6 slovenskih vrtcev, 7 osnovnih šol, 1 nižja srednja šola (Ivan Trinko) in 6 višjih srednjih šol. Višje srednje šole so združene v skupni stavbi v Puccinijevi ulici, kjer lahko učenci izbirajo med tremi gimnazijami (klasični licej Primoža Trubarja, znanstveni in humanistični licej Simona Gregorčiča) in tremi tehniškimi zavodi (informatiko na Juriju Vegi, ekonomsko ter turistično smer na Žigi Zoisu).

  • Osnovne šole:
    • Oton Župančič v Gorici
    • Fran Erjavec v Štandrežu
    • Josip Abram v Pevmi
    • Alojz Gradnik v Štandrežu
    • Ludvik Zorzut v Bračanu
    • Peter Butkovič v Sovodnjah ob Soči
    • Prežihov Voranc v Doberdobu

Hrana[uredi | uredi kodo]

Zaradi sobivanja različnih kultur so v kuhinji vidni vplivi nemške, italijanske, slovenske in furlanske kulture. Tipične goriške jedi so: „krudegini“(it. cotechino) in kislo zelje, golaž ter zeliščna frtalja (it. frittata). Najbolj tipična sladica je gubanca (gubana). Pomembna prireditev, ki poteka od leta 2003 in se je v zadnjih letih zelo razširila, je sejem Okusi ob meji (Gusti di frontiera), kjer obiskovalci lahko pokusijo mednarodne dobrote.

Znani Goričani[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "demo.istat". Pridobljeno dne 28. februar 2016.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kosi M. (2007). »Nastanek mesta Gorica - dileme in nove perspektive«, Kronika 55: 171-184.
  • Andrej Bandelj; et al. (2010). Tržaško in Goriško. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana. COBISS 250355456. ISBN 978-961-254-184-2.
  • Bassanese, Valentina. 2017. Gorizia e Collio una guida. Udine: Odos Libreria Editrice.
  • Spangher, Maria Rosaria de Vitis Piemonti Luciano. 1997. Conosciamo Gorizia: La storia, lo sviluppo, le tradizioni. Gorizia: Pro Loco di Gorizia.
  • Jazbar, Erika; Vogrič, Zdenko:Gorica: vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti, Gorica, Zadruga Goriška Mohorjeva, 2008 (COBISS) ISBN 978-88-87407-91-4

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]