Gorica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Gorica
Gorizia
Občina (comune)
Città di Gorizia
Stari del Gorice - pogled z gradu
Stari del Gorice - pogled z gradu
Gorica is located in Italija
Gorica
Gorica
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°56′N 13°37′E / 45.933°N 13.617°E / 45.933; 13.617Koordinati: 45°56′N 13°37′E / 45.933°N 13.617°E / 45.933; 13.617
Država Zastava Italije Italija
Dežela Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina Gorica (GO)
Frazioni Castello, Lucinico (Ločnik), Oslavia (Oslavje), Piuma (Pevma), San Mauro (Šmaver), Sant’Andrea (Štandrež), Straccis (Stražišče), Vallone dell'Acqua, Gradiscutta, Piedimonte (Podgora), madonnina del fante, san Rocco-sant'Anna ("podturn-Sv.Ana") in Campagnuzza.
Upravljanje
 • Župan Rodolfo Ziberna (Forza Italia)
Površina
 • Skupno 41 km2
Nadmorska višina 84 m
Prebivalstvo (30. april 2009)
 • Skupno 35.980
 • Gostota 880 preb./km2
Demonim Goriziani, Goričani
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 34170
Klicna koda 0481
Zavetnik Sveta Hilarij in Tacijan
Dan 16. marec
Spletna stran Uradna spletna stran

Gorica (italijansko Gorizia [go'riʦːja], nemško Görz, furlansko Gurize) je mesto s 40.000 prebivalci v Italiji ob meji s Slovenijo, оziroma z Novo Gorico. Tam živi številna slovenska narodna manjšina. Gorica je glavno mesto Goriške pokrajine, ki je ena od štirih pokrajin dežele Furlanija - Julijska krajina.

Je sedež goriške nadškofije in metropolije.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Izvor imena[uredi | uredi kodo]

Italijansko ime Gorizia najverjetneje izhaja iz slovenskega imena Gorica, ki pomeni majhna gora. Ime Gorica so prvič zasledili leta 1001 v listini, ki jo je izdal cesar Oton III, ko je oglejskemu patriarhu podelil polovico vasi Solkan in Gorice. Mesto se nahaja tako v bližini morja kot v bližini hribov in zaradi tega je podnebje tukaj optimalno, predvsem za gojenje vinske trte. Hribi jo varujejo pred mrzlimi vetrovi, morje pa poskrbi za mediteransko podnebje. Habsburžani so jo imenovali lepota Jadrana.

Nastanek urbane naselbine[uredi | uredi kodo]

Naselbina je kot villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza v pisnih virih prvič omenjena leta 1001, v listini cesarja Otona III. V 11. in 12. stoletju je naselje dobivalo na pomenu in postalo zgodnje urbano naselje s centralnim pomenom za širšo regijo. Po kraju se je že 1100 in 1102 poznejši koroški vojvoda Henrik Spanheim imenoval Goriški, od srede 12. stoletja ime prevzamejo pomembni Goriški grofje. Novejše raziskave nakazujejo, da se je kraj oblikoval v tržno naselbino že preden je Majnhard II. Goriški 24. junija 1210 izdal listino, s katero je Gorici podelil pravico do tedenjskega sejma.

Večjezičnost[uredi | uredi kodo]

Gorica je večjezično mesto, kjer se stikajo različne kulture. Prevladujoči jeziki so bili furlanščina, nemščina in slovenščina. Italijanščina je začela prevladovati v 17. stoletju, saj je bila skupaj z latinščino jezik izobraževanja v jezuitskih šolah. V 18. stoletju je bila nemščina spet najbolj govorjeni jezik v mestu. V času Napoleonove zasedbe (1809–1813) je bila italijanščina najbolj razširjeni jezik, v času restavracije pa je ponovno prevladala nemščina.

V 60. letih 19. stoletja se je ozaveščenost/pomembnost večjezičnosti povečala. Manjši del goriškega meščanstva je uporabljal italijanščino kot jezik vsakdanjega pogovora in kulture. Italijanščina je tako postala sredstvo za širjenje nacionalističnih teženj, ki so bile v sosednji Kraljevini Italiji že močno prisotne. Statistika iz leta 1869 kaže, da je bilo 10.000 govorcev furlanščine, 3.500 govorcev slovenščine, 1.800 govorcev nemščine in 1000 govorcev italijanščine.

Leta 1900 je 4.754 Goričanov govorilo slovensko, leta 1910 se je število povečalo na 10.790 govorcev, kar je predstavljalo 40 % prebivalstva. 45 % prebivalstva je govorilo italijansko in furlansko in 9 % prebivalstva nemško. Lilliana Ferrari v Gorizia ottocentesca, fallimento del progetto della Nizza austriaca navaja, da vzrok za povečanje govorcev slovenščine niso migracije, temveč to, da so se tisti, ki so se do tedaj v družini pogovarjali slovensko in na delu v italijanščini, izrekli za Slovence.

Priključitev k Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni je imela za posledico postopno zmanjšanje rabe slovenščine, zlasti v 20. letih 20. stoletja, ko je oblast prevzela Fašistična stranka in prepovedala vsakršno rabo slovenskega jezika. Po drugi svetovni vojni je nemščina na tem območju počasi izginila. Danes se v Gorici govorijo italijanščina, slovenščina in furlanščina ter regionalna narečja.

Izobraževanje v slovenskem jeziku[uredi | uredi kodo]

V goriški pokrajini je z Zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji Zakon 38/2001 slovenščina postala zaščitena kot manjšinski jezik. Otroci lahko vse obvezno šolanje, ki v Italiji traja 10 let, opravijo v slovenskem jeziku na slovenskih šolah. V goriški pokrajini je 6 slovenskih vrtcev, 5 osnovnih šol, 1 srednja šola in 6 višjih srednjih šol, združenih v stavbi v ulici Puccini, kjer lahko učenci izbirajo med tremi gimnazijami (klasični licej Primož Trubar, družboslovni in znanstveni licej Simon Gregorčič in tremi tehniškimi zavodi (informatiko na Juriju Vega, ekonomsko ter turistično smer na Žigi Zois).

Hrana[uredi | uredi kodo]

Zaradi sobivanja različnih kultur so v kuhinji vidni vplivi nemške, italijanske, slovenske in furlanske kulture. Tipične goriške jedi so: „krudegini“(it. cotechino) in kislo zelje, golaž ter zeliščna frtalja (it. frittata). Najbolj tipična sladica je gubanca (gubana). Pomembna prireditev, ki poteka od leta 2003 in se je v zadnjih letih zelo razširila, je sejem Okusi ob meji (Gusti di frontiera), kjer obiskovalci lahko pokusijo mednarodne dobrote.

Znani Goričani[uredi | uredi kodo]

Boris Cijan (1909-1993) slovenski aeronavtični inženir, vojaški lovski testni pilot inštruktor letenja, ustanovitelj akademske jadralne skupine v aeroklubu Naša Krila.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kosi M. (2007). »Nastanek mesta Gorica - dileme in nove perspektive«, Kronika 55: 171-184.
  • Andrej Bandelj; et al. (2010). Tržaško in Goriško. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana. COBISS 250355456. ISBN 978-961-254-184-2. 
  • Bassanese, Valentina. 2017. Gorizia e Collio una guida. Udine: Odos Libreria Editrice.
  • Spangher, Maria Rosaria de Vitis Piemonti Luciano. 1997. Conosciamo Gorizia: La storia, lo sviluppo, le tradizioni. Gorizia: Pro Loco di Gorizia.
  • Vogrič, Erika Jazbar in Zdenko. 2008. Gorica: vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti. Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]