Nadškofija Gorica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Goriška nadškofija)
Jump to navigation Jump to search
Nadškofija of Gorica
Archidioecesis Goritiensis
Duomo di Gorizia.jpg
Področje
DržavaZastava Italije Italija
MetropolijaGorica
Statistika
Površina1.030 km2
Prebivalcev
- Skupno
- Katoličani
(2006)
182.200
179.500 (98,5%)
Župnije90
Splošno
Verska skupnostrimskokatoliška
Obredrimski obred
Ustanovitev6. julij 1751
StolnicaStolnica sv. Hilarija in Tacijana, Gorica
ZavetnikMohor in Fortunat
Vodstvo
PapežFrančišek
NadškofCarlo Roberto Maria Redaelli
Zemljevid
Uradna stran
Gorizia.chiesacattolica.it
Catholic-hierarchy.org

Nadškofija Gorica (latinsko Archidioecesis Goritiensis) je nadškofija Rimskokatoliške cerkve v Italiji, ki je bila ustanovljena 30. septembra 1986, ko se je takratna Nadškofija Gorica in Gradiška preimenovala v sedanji naziv.

Nadškofija skupaj s Škofijo Trst sestavlja Metropolijo Gorica.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Goriško nadškofijo je ustanovil Benedikt XIV. leta 1851/52 na avstrijskem ozemlju ukinjenega Oglejskega patriarhata, tako da je (z izjemo ljubljanske škofije) obsegala celotno slovensko ozemlje južno od Drave (pa tudi eksklavo Cortina d`Ampezzo), medtem ko je beneški del le-tega pripadel novoustanovljeni Videmski nadškofiji. Prvi nadškof in metropolit je bil Karel Mihael Attems, ki mu je bil leta 1766 podeljen tudi knežji naslov. Leta 1787 je bila goriška nadškofija ukinjena in namesto nje ustanovljena gradiščanska škofija, medtem ko je bil nadškofijski naslov in metropolijski sedež prenesen v Ljubljano (Ljubljanska nadškofija do leta 1807). Leta 1791 je Pij VI. prenesel sedež gradiščanske škofije v Gorico (goriško-gradiščanska škofija), čeprav so škofje v glavnem bivali kar v Trstu. Leta 1830 je Pij VIII. ponovno ustanovil nadškofijo in t.i. Ilirsko cerkveno pokrajino s sedežem v Gorici, ki so ji bile podrejene škofije v Ljubljani, Trstu (združeno s Koprom), Poreču in na Krku (do 1933), medtem ko je bil vipavski dekanat priključen ljubljanski škofiji. Za prvega metropolita je bil imenovan Jožef Balant (Walland). Po prvi svetovni vojni sta prišli dekaniji Vipava in Idrija pod upravo goriške nadškofije, slovenski nadškof Frančišek Borgia Sedej pa je bil leta 1931 prisiljen k odstopu. Za župnije goriške nadškofije, ki so po 2. svetovni vojni ostale na slovenskem oz. jugoslovanskem ozemlju, je po 1947 skrbel poseben apostolski administrator (v letih 1948-63 Mihael Toroš), v letu 1964/65 so bile priključene novoustanovljeni apostolski administraturi za Slovensko primorje, iz katere se je 1977, po dokončni ureditvi mejnih vprašanj, izoblikovala ponovno ustanovljena oz. izločena Koprska škofija. Odtlej je goriško-gradiščanska oz. od 1986 Goriška nadškofija tudi formalno ostala omejena zgolj na ozemlje Republike Italije.

Škofje[uredi | uredi kodo]

Organizacija[uredi | uredi kodo]

Nadškofija pokriva površino 1.030 km², ki so razdeljeni med 305 župnij. Slovenske župnije so v pastoralnih enotah na kraškem robu ob slovenski meji južno od Gorice (Štandrež, Sovodnje, Doberdob...) in Devin-Nabrežina ob Tržaškem zalivu. Leta 1972 je bilo v Gorici ustanovljeno slovensko pastoralno središče s sedežem pri Sv. Ivanu, goriški nadškof pa ima odtlej tudi posebnega vikarja za slovenske vernike. Prvi odgovorni za slovensko pastoralo je bil msgr. Franc Močnik, zdajšnji vikar je Karel Bolčina.

Sklici[uredi | uredi kodo]