Doberdob

Za druge pomene glej Doberdob (razločitev).

Doberdob (italijansko Doberdò del Lago)
Občina (comune)
Občina Doberdob Comune di Doberdò del Lago
Pogled na Doberdob
Grb
Položaj občine Doberdob v nekdanji Goriški pokrajini
Doberdob Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°50′36.56″N 13°32′26.24″E
Država	Italija
Dežela	Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina	Gorica
Frazioni	glej seznam zaselkov
Upravljanje
• Župan	Peter Ferfoglia (Lista stranke Slovenske skupnosti in občinska lista Viviamo il comune - Zaživimo občino)
Površina
• Skupno	27,1 km2
Nadm. višina	92 m
Prebivalstvo  (2026)
• Skupno	1.293
• Gostota	48 preb./km2
Časovni pas	UTC+1
• Poletni	UTC+2
Poštna številka	34070
Klicna koda	0481
Spletna stran	Uradno spletno mesto

Doberdob (italijansko Doberdò del Lago) je naselje in občinsko središče na zahodnem robu Krasa v Italiji. Leži približno 5 kilometrov severno od Tržiča ter je največje slovensko naselje na Doberdobski planoti. V bližnji kraški globeli leži Doberdobsko jezero. Na griču Gradišče (158 m) so ostanki naselbin iz rimske dobe. Doberdob je bil med prvo svetovno vojno prizorišče krvavih bojev. Naselje je bilo skoraj v celoti porušeno, saj je prek Doberdobske planote potekala Avstro-Ogrska obrambna linija Soške fronte. Dogodkom in junakom tistega časa je pisatelj Prežihov Voranc postavil spomenik v avtobiografskem romanu Doberdob. V zvezi z naseljem in tamkajšnjimi boji med prvo svetovno vojno je nastala tudi znana besedna zveza »Doberdob slovenskih fantov grob«.

Geografija

Doberdobska občina se razteza na površini 31,39 km² (leta 1910 10,49 km²), to pa je skoraj polovica celotne Doberdobske planote. Nadmorska višina gre od 1 do 236 m. Na severu meji na Zagraj in Sovodnje ob Soči, na vzhodu sega do državne meje s Slovenijo, ki v razdalji enega kilometra poteka vzdolž prometno pomembnega suhega Dola, po katerem sta povezana Tržaški in Doberdobski Kras, na jugu na Občino Devin - Nabrežina in Tržič in na zahodu na Ronke in Foljan - Sredipolje. Spada v Goriško pokrajino, v deželo Furlanijo - Julijsko krajino in v tržiško sodno okrožje. Sicer pa je za vrsto storitev povezana z občinami na levem bregu Soče.

Z imenom Doberdobska planota označujemo najzahodnejši del matičnega Krasa. Na severu in severozahodu se nanjo naslanja struga reke Soče, struga Vipave pa na severovzhodu, preden se zlije vanjo. Na jugu ločuje regijo od morja prav ozek nižinski pas med Tržičem in izvirom Timave pri Štivanu. Na zahodu se planota zelo razločno spusti v Laško. Doberdob je edino občinsko središče na tem ozemlju.

Cesta skozi Dol omogoča povezavo z Gorico in Trstom z okolico. Območje je dobro povezano tudi s somestjem Tržič-Ronke, delno pa je odprto na vzhod skozi opuščena mejna prehoda za obmejni promet na meji s Slovenijo: pri Devetakih nad Čukiščem in v Jamljah pri Komarjih, do Opatjega sela in Brestovice. Nekdanji dvolastniški prehod je pri Mikolih. Doberdob je medobčinsko povezan zlasti s Tržičem, saj je kraj osrednje zaposlitveno in oskrbno središče spodnjega dela nekdanje Goriške pokrajine.

Izvor krajevnih in ledinskih imen

Krajevno ime je nastalo iz dobri dol, ki se je v rednem jezikovnem razvoju razvilo iz dobər-doṷ, kar pa je bilo napačno standardizirano kot Doberdob pod vplivom etnonima, ki se je iz prvotnega Dobrodolci prek Dobṛdoṷci v narečju razvil v Doberdoṷpci. V starih zapisih se kraj omenja leta 1469 de Doberdop, 1523 Doberdob, v 17. stoletje pri Valvasorju pa Dobradò.

Prva pisna pričevanja o Doberdobu z imenom "Dobradan" izhajajo iz leta 1179, prvi pisani vir za Jamlje, v stari obliki Jamloch, pa iz leta 1279. V arhivskih virih se Vižintini prvič omenjajo leta 1494, Mikoli leta 1578, Brni okrog 1580, Ferletiči leta 1578, Boneti leta 1637, Devetaki leta 1718, Palkišče leta 1776 in Hišarji leta 1814. Ljudje pa so tod bivali že mnogo pred prvo pisno beležko. Doberdob je postal samostojna občina leta 1850 in je edina popolnoma kraška občina na Goriškem, toda Dol je bil tedaj vključen pod Opatje selo. Leta 1947 so se pridružile Jamlje in leta 1951 Dol, ki je bil neposredno po vojni dodeljen Zagraju.

Zgodovina

Sledovi človeške naseljenosti, na primer v Dolu, izvirajo iz kamene dobe, iz mezolitika. Vidni ostanki najstarejših poselitev so gradišča: na Gorjupi kopi s kilometrskim obzidjem, na koti 158 Gradišče, na koti 144 Vrtače med Jamljami in jezerom ter na koti 149 Flondar. Raziskovali so jih ob koncu prejšnjega in na začetku tega stoletja. Našli so ostanke lončenih posod, amfor, krožnikov in kovancev (895 rimskih kovancev). Pregledali so tudi strukturo obzidij, ki je deloma iz bronaste in železne dobe, deloma pa iz rimskega obdobja, ko so ga razširili in utrdili. Celotna površina meri 25.000 m². Na Vrtačah so našli ostanke posode in keramiko; gradišče je iz bronaste dobe. Nekatera gradišča so opustela že v železni dobi, saj je kraški svet nudil le omejene življenjske pogoje. Najprej so nudila zatočišče pastirskim plemenom, ker so bila zgrajena na nekoliko dvignjenem svetu, v bližini večjih vodnih virov, potrebnih za živino, in na območjih z bogato pašo.

V 3. in 2. stol. pr. n. št. so to območje zavzeli Rimljani. V rimskem obdobju je nekdanje gradišče Gradina postalo utrjena vojaška postojanka. Gradišče pri Doberdobu je bilo tedaj vključeno v sistem utrdb na obrambni črti Ljubljana-Oglej. Na njem je bila nameščena vojaška posadka, ki se je ob Atilovem prodoru umaknila na zahod.

V teh krajih so kasneje vladali Oglejski patriarhi in nato Langobardi, ki so v Čedadu imeli najpomembnejšo lokalno središče. V 7. stoletju so tudi Kras naselili predniki Slovencev. Sklepa se, da so se najprej zatekli na utrjene vzpetine bivših gradišč in so se šele nekaj stoletij kasneje spustili niže na lokacije današnjih vasi. Prvi podatek o slovenski organizirani župi je iz leta 1524. Kasneje sta vasi Dol in Jamlje pripadali devinskim gospodom, Doberdob pa le delno. Medtem ko je pravno pripadal goriškim grofom, je bil cerkveno do leta 1751 priključen oglejskemu patriarhatu in zatem goriški nadškofiji. Po ustanovitvi Ilirskih provinc je to ozemlje z Mirnom pripadlo goriškemu in deloma devinskemu gospostvu. V letih 1811-1825 je bilo skupaj z Mirnom del Istrske, kasneje Goriške in v letih 1923-1947 Tržaške pokrajine.

Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Foljanu

Med prvo svetovno vojno so bila vsa naselja skoraj popolnoma uničena, z izjemo Dola, ki je bil v neposrednem zaledju. Preko Doberdobske planote je namreč potekala bojna linija, na delu tako imenovane Soške fronte med Italijo in Avstrijo: najprej do 10. avgusta 1916 po zahodnem robu, nato po vzhodnem, maja 1917 pa je italijanska vojska zavzela Jamlje. Iz takratnega vojaškega fotografskega gradiva je videti Dol kot ogromno barakarsko naselje, kjer so bile nameščene bolnišnice, počivališča in pokopališča. Veliko ostankov iz tega obdobja je ohranjenih v okolici Bonetov in Ferletičev.

Po prvi svetovni vojni je Italija s fašistično oblastjo ukinila vse zunanje znake slovenstva in v javnosti prepovedala uporabo slovenskega jezika. Raznarodovalni politiki so se prebivalci uprli z raznimi družbenimi dejavnostmi, med drugo svetovno vojno pa tudi z oboroženim uporom. V drugi polovici 1941 se je na Goriškem pojavila organizacija Osvobodilna fronta. Konec leta 1942 se je s prihodom Soškega odreda razvilo partizanstvo. Te kraje je 1. maja 1945 osvobodila Gradnikova brigada Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Kamniti spomeniki v Doberdobu (1961) zraven osnovne šole, v Jamljah v spodnjem delu vasi in v Dolu, na odcepu z državne ceste v Poljane, ter spominske plošče v samem Doberdobu in na Poljanah obeležujejo oboroženi odpor fašizmu in nacizmu ter spomin na padle domačine. Leta 1992 je Občinska uprava vnesla v nov statut možnost uporabe tudi slovenskega jezika v odnosih z občani, v toponomastiki in na javnih napisih.

Slovenski spotikavci v spomin žrtvam fašizma in nacizma

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Demografija

Leta 1910 je na tedanjem občinskem ozemlju stalo 143 hiš, sedaj jih je 550. Med ljudskim štetjem leta 1981 so našteli 1.417 prebivalcev v 461 bivališčih, deset let kasneje pa 1.422 prebivalcev v 501 družinah, ki so prebivale v 500 bivališčih. Pri demografskem gibanju v povojnih desetletjih razlikujemo tri obdobja. Obdobje naglega upada števila prebivalstva (1953–1963), obdobje stagnacije (1964–1976) in obdobje rahlega porasta po letu 1976 zaradi nastopa pozitivnega migracijskega salda. Povprečna gostota poseljenosti sedaj znaša 0,6 prebivalca na km2. Leta 2001 je bilo v občini 1410 stalnih prebivalcev.

Prostor

Doberdobska planota se kot kraška regija v svojem bistvu sicer prostorsko preoblikuje, podobno kot ostala kraška območja tostran in onstran državne meje, toda dokaj specifično. Predvsem v povojnem obdobju je bilo vse bolj čutiti ne le posledice razmejitve, ampak tudi notranje upravno-politične delitve kraškega sveta v Italiji. Značilnost Doberdobske planote in doberdobske občine, kot njene upravno administrativne enote, je prisotnost kopice malih naselij ali zaselkov. Značilno je nadalje, da se v Doberdobu osredotoča vse večji delež prebivalstva in osrednjih dejavnosti. V spreminjanju strukture bivališč in videzu naselij lahko razlikujemo tri obdobja: v prvem (1951–1961) je bila najbolj razširjena gola obnovitev bivalnega fonda, v drugem (1961–1971) je prišla na vrsto posodobitev obstoječih bivališč, v zadnjem (1971–1981) pa gradnja novih hiš.

Poleg Doberdoba, občinskega središča, je na ozemlju doberdobske občine enajst večjih in manjših naselij in zaselkov z ne več kot 650 prebivalci.

Naselja oz. zaselki

• Boneti (Bonetti)
• Brni (Berne)
• Devetaki (Devetachi)
• Doberdob - sedež občine
• Doberdobsko jezero (Lago di Doberdò)
• Ferletiči (Ferletti)
• Hišarji (Issari)
• Jamlje (Jamiano)
• Mikoli (Micoli)
• Palkišče (Palichisce)
• Poljane (Marcottini)
• Sabliči (Sablici)
• Vižintini (Visintini)

Promet

Današnja vloga Doberdobske planote je okvirjena v prehod med starimi in novimi oblikami povezanosti z bližnjim prostorom. Stara prometno-tranzitna funkcija doslej še ni imela večjega vpliva, pomembnejša pa bo z razvojem obmestne podobe pokrajine, ki se bo utrjevala z nadaljnjim pospešenim spreminjanjem socialne strukture, videza in vloge naselij ter vrednotenja naravnega okolja. Najbližja železniška postaja je v Tržiču (5 km), tržaško letališče pa pri Ronkah (8 km).

Cestninska postaja v Moščenicah, na avtocesti Torino–Trst A 4 (Autostrada Serenissima), natančneje na odseku A4 Benetke–Trst, tik pred izvozom Sesljan, spada v doberdobsko ozemlje.

Župani

Župan	Mandat	Stranke/liste
Mario Lavrenčič	1995–1999	Leva koalicija
	1999–2004
Paolo Vižintin	2004–2009	Združena levica
	2009–2014	Levosredinska koalicija
Fabio Vižintin	2014–2019	Občinska enotnost
	2019–2024
Peter Ferfoglia (Ferfolja)	2024–danes	Zaživimo občino Slovenska skupnost

Prijateljska mesta/občine

• Bled, Slovenija (2004);
• Prvačina, Slovenija (2007);
• Ujfeherto, Madžarska (2009).

Znani krajani

• Milko Brezigar, gospodarski teoretik in politik
• Jurij Uršič, kolesar

Viri

• Brecelj, Marijan (1983). Slovenci ob Soči med Brdi in Jadranom. Mohorjeva družba Celje. COBISS 21146112.
• Piekalkiewicz Janusz (1996). Prva svetovna vojna. DZS, d.d., Ljubljana. COBISS 58847488. ISBN 86-341-1484-8.
• Snoj, Marko Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen Založba Modrijan, 2009
• Andrej Bandelj; in sod. (2010). Tržaško in Goriško. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana. COBISS 250355456. ISBN 978-961-254-184-2.
• Dolhar, Rafko (2006). Zahodni rob: avtovertikala: kulturno-turistični vodnik. Mohorjeva družba, Celovec. COBISS 228982784. ISBN 978-3-7086-0218-9.

Glej tudi

• Doberdobsko jezero
• Župnija Doberdob
• Vrh sv. Mihaela, muzej na prostem
• Sredipolje, italijanska kostnica