Tržaška pokrajina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Provincia di Trieste
Tržaška pokrajina
Glavno mesto Trieste/Trst
Občine Seznam 6 občin
Površina 212 km²
Prebivalstvo 237.049 (2006)
Gostota 1116
Uradni Jezik Italijanščina, Slovenščina
Trieste posizione.png

Tržáška pokrájina (v italijanskem izvirniku Provincia di Trieste [provìnča di trièste]) je ena od štirih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Furlanija - Julijska krajina. Zavzema ves jugovzhodni del dežele. Meji na severu z Goriško pokrajino, na vzhodu in jugu s Slovenijo in na zahodu z Jadranskim morjem.

Mesta[uredi | uredi kodo]

Tržaška pokrajina je najmanjša pokrajina v Italiji. Edini mesti sta Trst (Trieste) s 208.614 prebivalci in Milje (Muggia) s 13.414 prebivalci.

Naravne zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Vsa pokrajina je kraško področje in razen Timave in Glinščice brez površinskih vodnih tokov. Briška jama je po Guinnessovi knjigi rekordov "največja turistična votlina na svetu". Seznam zaščitenih področij:

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Trst je bil pod nadzorom Rimljanov že leta 177 pr. n. št. cesar Julij Cezar mu je podelil status kolonije z latinskim imenom Tergeste in ga leta 51 pr. n. št. omenja tudi v svojem delu Commentarii de bello Gallico.

Po razpadu Rimskega cesarstva je mesto ostalo važno trgovsko središče, predvsem zato, ker so preko njegovega ozemlja potekale vse poti med Balkanom in severno Italijo. Niti Langobardi, niti Karel Veliki niso veliko vplivali na razvoj mesta. Za časa frankovske oblasti, od 796 do 948, je sedanje ozemlje tržaške pokrajine sodilo v okvir Istrske krajine. Leta 948 je Trst postal samostojna pokrajina in vključeval ozemlje današnjih občin Trst in Dolina, ostalo ozemlje pa je še dalje sodilo k Istri.

pod Habsburžani[uredi | uredi kodo]

Večji problemi so nastajali le z mogočnimi Benečani, s katerimi so se Tržačani stoletja borili za prevlado na severnim Jadranom, dokler ni leta 1382 mesto prišlo pod okrilje Habsburžanov. Tedaj je bila današnja Tržaška pokrajina razdeljena na posest Devinskih gospodov (obsegajočo nekako ozemlje sedanjih občin Devin - Nabrežina, Zgonik in Repentabor), deželo Trst (nekako današnjo občino Trst), sedanji občini Milje in Dolina pa sta bili vključeni v Beneško Istro.

Na ta način so se Tržačani sicer uradno odpovedali samostojnosti, vendar so ostali dejansko avtonomni. Trgovina in promet sta se nemoteno razvijala. Leta 1719 je bil Trst razglašen za svobodno pristanišče, s čimer se je začelo za mesto najugodnejše obdobje njegove zgodovine.

Ilirske province[uredi | uredi kodo]

Prej opisano upravno stanje je trajalo do leta 1809, ko so bile po napoleonovih osvajanjih in propadu Beneške republike ustanovljene Ilirske province.

Glavni članek: Ilirske province.

znova pod Habsburžani[uredi | uredi kodo]

Leta 1813 so Avstrijci spet prevzeli oblast nad današnjo Tržaško pokrajino in Istro. Trst je zaradi svojega strateškega položaja in vloge najpomembnejšega trgovskega pristanišča Avstrijskega cesarstva postal vodilno trgovsko središče. Njegova vloga je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železniške proge Dunaj-Trst. Leta 1867 je Trst postal glavno mesto Avstrijskega primorja. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po važnosti postavljalo neposredno za Dunaj.

Trst z griča Svetega Justa

Zanimivo je, da je bil Trst na začetku 20. stoletja s 56.000 slovenskimi prebivalci (po popisu 1910) tudi največje slovensko mesto (Ljubljana je, z nemško govorečo manjšino vred, takrat štela 52.000 prebivalcev). Skupaj s številnimi Čehi, Srbi, Hrvati, Slovaki, in Rusi so bili številčnejši od Italijanov. Predmestje je bilo skoraj popolnoma slovensko, vasi pa v celoti. Trst je bil tudi prvi in največji center slovenskega kapitala, organiziranega delavskega gibanja in tudi pomembno središče slovenske družbeno-kulturne dejavnosti.

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Italijanski nacionalisti so zaradi ekonomskih razlogov, zaradi avtonomije, ki jo je mesto uživalo, in zaradi politične prevlade bogate elite, ki jo je omogočal veljavni volilni sistem, gledali na avstrijsko nadvlado načeloma z odobravanjem. Kljub temu se je vedno bolj krepil strah pred rastočim slovenskim vplivom v mestu. V obdobju pred letom 1914 je postajala vedno vplivnejša skupina skrajnežev, ki so na Trst gledali kot na »neodrešeno ozemlje« pod tujo nadvlado, njihovi pripadniki so zahtevali priključitev vseh dežel z italijanskim prebivalstvom k Italiji. V obdobju pred prvo svetovno vojno se je med večinskim italijanskim prebivalstvom vedno bolj širilo prepričanje, da avstrijska oblast podpira težnje Slovencev, da bi s tem omejila italijanski vpliv v mestu. Osebnost, ki jo je treba omeniti v zvezi z italijanskim nacionalizmom, je Wilhelm Oberdank - italijanski iredentist slovenskega rodu, znan tudi kot Guglielmo Oberdan.

prvič pod Italijo[uredi | uredi kodo]

Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, je Trst skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki prešel pod Italijo. Tako je bila k Italiji priključena nekdanja avstrijska dežela Trst z okolico, Goriško-Gradiščanska, Istra, ter okraja Postojna in Idrija bivše Kranjske.

To je bil močan udarec za tržaško gospodarstvo, saj se je mesto znašlo na skrajnem robu države, ki sploh ni potrebovala ne njegovega pristanišča, ne njegovih trgovskih vezi in izkušenj z deželami, ki takrat niso bile zaželene kot komercialni partnerji. Mesto je obubožalo.

Poleg gmotnih težav so Tržačani kmalu izkusili tudi izgrede fašističnih skrajnežev, ki so se grobo znašali nad slovenskim prebivalstvom. Uradni napotki za »italijanizacijo« prebivalstva so bili strogo uresničeni, večinoma s silo. Slovenski kulturni center Narodni dom, delo arhitekta Maksa Fabianija je bil julija 1920 požgan. Večkrat so požgali in uničili uredništva slovenskih časopisov in 120 drugih slovenskih gospodarskih, delavskih in kulturnih ustanov. Že po prvi svetovni vojni se je moralo iz Trsta izseliti okrog 20.000 Avstro-Ogrskih državljanov, ki so jih nadomestili priseljenci z juga Italije, v naslednjih desetletjih se je iz Julijske krajine izselilo najmanj 105.000 Slovencev in Hrvatov. V času fašizma je bilo zaprtih več deset tisoč Slovencev. Ker je bil tržaški zapor Coroneo premajhen, so jih vozili tudi v Koprski zapor, med temi tudi bazoviške junake. V Trstu so nato uredili še mučilnice in zapore v Vili Triste, pri jezuitih, v ulici Cologna in v podzemlju trga Oberdan.

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

V času druge svetovne vojne je bil Trst predmet spopadov, saj so si ga lastile vse strani. V mestu samem so bili močno zastopani Judje, italijanski iredentisti, Slovenci, pripeljani domobranci, ustaši, četniki, Ukrajinci, Poljaki in razni drugi kolaboracionisti iz vsega vzhodnega dela Evrope, kar je povzročalo nevarna trenja. Ko so leta 1944 Nemci začeli uporabljati Rižarno kot koncentracijsko taborišče s krematorijem, je tudi napetost med prebivalci pogubila veliko ljudi. Računajo, da je v Rižarni umrlo okoli 5000 internirancev, v veliki večini Slovenci.

V Trstu je ves čas vojne deloval tudi posebni inšpektorat italijanske policije Kraljevine Italije, nato pa Republike Salo, od katerega je najbolj znana njegova politična sekcija, imenovana Banda Collotti. Skozi prostore tega inšpektorata je šlo okrog 5000 antifašistov, po večini Slovencev. Trst je imel tudi močno kolaboracionistično Guardio civico (mestna straža), ki je pobite aktiviste OF in partizane metala v opuščen bazoviški rudnik, danes italijanski nacionalni spomenik Foiba di Basovizza.

Po podatkih ANED, je od 42 vlakovnih kompozicij, ki so z območja Italije odpeljale deportirance samo v taborišče Dachau, kar 30 odpeljalo s tržaške železniške postaje, večina vlakov iz Trsta pa je šla za Auschwitz, večinoma Slovencev, Hrvatov ter Judov, vendar o njiovem številu ni ohranjenih podatkov.

Jugoslovanska vojska v Trstu, maj 1945

1. maja 1945 so enote 4. armade Jugoslovanske armade, Komande mesta Trst, delavskih bataljonov pod vodstvom OF in 9. korpusa slovenske NOVJ osvobodile Trst iz rok nemške vojske, ki je bila Trst zasedla po kapitulaciji fašistične Italije leta 1943. Takoj za tem so še istega dne prispele v Trst tudi novozelandske zavezniške enote, ki so do tedaj čakale v Štivanu, na robu občine. Ko so šli proti že osvobojenemu Trstu so puške namerili kar v prsi prvih partizanov, ki so jih srečali.

Poslopje tržaške borze, danes sedež Trgovinske zbornice

Oblast v mestu so prevzeli Jugoslovani. Kot razlaga Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, so "Slovenci doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu - del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb - žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti zloglasnega v Borovnici)."[1]

Pod pritiskom zahodnih zaveznikov je Jugoslovanska armada zapustila Trst 12. junija 1945.

po Drugi svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Po 40-dnevnem obdobju jugoslovanske ljudske oblasti v Trstu, ob koncu Druge svetovne vojne , so bile jugoslovanske vojaške enote zaradi angloameriškega diktata prisiljene zapustiti Trst in se umakniti za t.i. Morganovo linijo. Po sporazumu, ki je bil podpisan v Devinu 20. junija 1945, med angloameriško in jugoslovansko stranjo, je bila ponovno uvedena Julijska krajina. Z uveljavitvijo mirovne pogodbe je bilo septembra 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO) pod upravo zavezniških sil.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona A s Trstom vred je bila priključena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Istituto Nazionale di Statistica ISTAT
  • Parchi e aree protette in Italia, Touring Club Italiano, 2003
  • Bufon, Milan; Kalc, Aleksej Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, Prva knjigaː Tržaška pokrajina, Založništvo tržaškega tiska d.d., Trst, 1990. (COBISS)
  • Volpi-Lisjak, Bruno Tržaško morje - prezrti del zgodovine Slovencev, Libris, Koper, 2010 (COBISS), ISBN 978-961-6618-24-3

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanja povezave[uredi | uredi kodo]


  1. ^ http://www.kozina.com/premik/porslo4.htm