Soška fronta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Soška fronta
Del prve svetovne vojne
Kämpfe auf dem Doberdo.JPG
Bitka za Doberdob, R.A. Höger
Datum 23. maj 1915 do 28. oktober 1917
Prizorišče Julijske Alpe, Soška dolina
Rezultat Avstro-Ogrska zmaga, premik fronte na reko Piavo
Udeleženci
Zastava Italije Italija Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska
Zastava Nemškega cesarstva Nemško cesarstvo
Poveljniki
Zastava Italije Armando Diaz
Zastava Italije Luigi Cadorna
Zastava Avstro-Ogrske Conrad von Hötzendorf
Zastava Avstro-Ogrske Svetozar Borojević
Zastava Nemškega cesarstva Otto von Below

Soška fronta (italijansko: Fronte Isonzo, nemško: Isonzoschlachten) je bila del italijanskega bojišča prve svetovne vojne. Potekala je od 2.208 metrov visokega Rombona na severu do izliva reke Soče v Tržaški zaliv na jugu v skupni dolžini preko 90 kilometrov. Bilo je eno najbolj razgibanih bojišč prve svetovne vojne, saj so boji potekali vse od visokogorja, sredogorja do furlanskih ravnic na jugu fronte.

Prvi boji so se začeli 23. maja 1915 ko so italijanske enote prestopile mejo ter začele napredovati v notranjost takratne Avstro-Ogerske. Zaradi počasnega napredovanja in neodločnosti italijanske vojske je Avstro-Ogrski vojski še pravočasno uspelo organizirati obrambo ob reki Soči zaradi česar je italijansko napredovanje zastala. V naslednjih dveh letih se je na soški fronti zvrstilo enajst italijanskih ofenziv s pičlimi uspehi ter velikimi izgubami na obeh straneh. Ker se je Avstro-Ogrska vojska bala naslednje italijanske ofenziva, ki bi lahko dokončno prebila fronto je skupaj z zavezniki, Nemci, začela načrtovati preboj v dolini Soče. Štiriindvajsetega oktobra 1917 so avstro-ogerske in nemške enote sprožile dvanajsto soško bitko znano tudi kot čudež pri Kobaridu v kateri jim je uspelo prebiti italijansko fronto med Bovcem in Tolminom. V naslednjih nekaj dneh po ofenzivi je razpadla celotna italijanska fronta med Švico in Tržaškim zalivom zaradi česar se je morala italijanska vojska umakniti na reko Piavo kjer se je vzpostavila nova fronta s tem pa je bilo bojev v Posočju konec.

Predhodno dogajanje[uredi | uredi kodo]

Osemindvajsetega junija 1914 so v Sarajevu odjeknili streli. Mladoletni atentator Gavrilo Princip član tajne organizacije Črna roka je smrtno ranil avstrijskega prestolonaslednika Fanca Frdinanda ter njegovo ženo Sofio. Atentat je sprožil serijo dogodkov, ki so Evropo in svet pahnili v eno najbolj uničevalnih vojen v človeški zgodovini [1].

Eden ključnih vzrok za začetek velike vojne je bil zapleten sistem zavezništev. V osnovi so bila ta zavezništva tako, da so preprečevala vojna zgodilo pa se je ravno nasprotno. Pred začetkom vojne sta se v Evropi oblikovali dve glavni zavezništvi. Antanta v katerih so bile bolj ali manj med seboj povezane: Francija, Rusija, Velika Britanija, Kraljevina Srbija in Črna gora ter centralne sile kamor so spadale: Nemško cesarstvo, Avstro-Ogrska, Kraljevina Italija, Romunija brez obveznosti pa so bile v tej zvezi še Bolgarija, Otomansko cesarstvo in Kraljevina Grčija. Za dogajanje na soškem bojišču je bilo ključno zavezništvo med Nemčijo, Avstro-Ogersko in Italijo. Zavezništvo med Nemčijo in Avstro-Ogersko je bilo sklenjeno leta 1879 temu zavezništvu pa se je leta 1882 pridružila še Italija. Zavezništvo naj bi preprečevalo vojno med Francijo in Nemčijo saj naj bi v primeru spopadov Italija podprla Nemčijo hkrati pa je preprečevalo tudi vojno med Italijo in Avstro-Ogersko saj je imela Italija do Avstro-Ogerske ozemeljske zahteve. V dogajanje po atentatu Italija ni bila neposredno vpletena je pa budno spremljala dogajanje in prišla do zaključka, da se spopad med Srbijo in Avstro-Ogrsko glede na razmerje sil v Evropi ne bo dobro končal. Zato je Italija 2. avgusta 1914 trojni sporazum začasno zamrznila in razglasila nevtralnost. Kot izgovor je navedla, da se Avstro-Ogerska pred vojno s Srbijo ni posvetovala z Italijo zato jo zavezniški dogovor ne veže poleg tega so se Italijani izgovarjali tudi na to, da nobeden od zaveznikov ni bil napaden ampak je vojno začel sam [2].

Italijanska nevtralnost je bila le navidezna. Ta se je med tem na skrivaj začela pogajati z antanto po drugi strani pa je od Avstro-Ogerske, v zameno za svojo nevtralnost, zahtevala odškodnino v obliki novih ozemelj. Ker je bilo tudi v interesu Nemčiji, da Italija ne vstopi v vojno je Nemčija pritiskala na Avstro-Ogersko naj privoli v italijanske zahteve. Ta je na koncu popustila in Italiji ponudila Južno Tirolsko vendar šele po koncu vojne. To seveda Italiji ni ustrezalo poleg tega so bili njeni apetiti dosti večji saj je želela imeti še dele slovenskega ozemlja, Trst, Istro in Dalmacijo z otoki. Medtem ko je Avstro-Ogrska s težavo ponujala svoja ozemlja Italiji antanta teh težav ni imela saj je vedela, da barantala z ozemlji, ki niso bila njena. Poleg tega je bila Italijanom pripravljena ponuditi karkoli samo, da ti vstopijo v vojno in razbremenijo zaveznike na zahodni in vzhodni fronti. Tako je 26. aprila 1915 Italija z antanto podpisala tajni londonski sporazum v katerem ji je bilo po zmagi nad centralnimi silami obljubljena Južna Tirolska, Trentino, Trst, Istra, Dalmacija z otoki, luka Vlore, otok Sazan, Dodekaneški otoki obljubljen jim je bil tudi delež pri delitvi nemških kolonij in delež pri delitvi ozemelj Otomanskega cesarstva. Z podpisom londonskega sporazuma se je Italija zavezala, da bo v roku enega meseca od podpisa vstopi v vojno na strani antante. Tretjega maja je Italija uradno izstopila iz trojne zveze 23. maja, tri dni pred iztekom roka iz londonske pogodbe, pa je napovedala vojno Avstro-Ogrski s čimer sta se državi tudi uradno znašli v vojni [3].

Armadi[uredi | uredi kodo]

Avstro-Ogerska vojska[uredi | uredi kodo]

Zastava Avstro-Ogerske vojske

Avstro-Ogerska vojska je imela zaradi dualistične ureditve države zelo zapleteno strukturo. Sestavljale so jo tri vojske. Skupna vojska (cesarsko kraljeva znana pod kratico k.u.k., kaiserlich und königlich) s poveljstvom na Dunaju, avstrijsko cesarsko-kraljevo domobranstvo in črnovojništvo (k.k. Landwehr in k.k. Landstrum) ter ogrsko domobranstvo (Magyar Királyi Honvéd). Uradni jezik skupne vojske ter avstrijskega domobranstva in črnovojništva je bil nemški jezik madžarskega domobranstva pa je bil madžarski. V skupni vojski in domobranstvu so služili vsi za boj sposobni možje, črnovojništvo pa je bilo namenjeno starejšim ter za boj deloma sposobnim možem. Črnovojniki so ponavadi opravljali svojo delo v zaledju kot stražarji železnic, skladišč, taborišč za vojne ujetnike itd. .

V primerjavi z ostalimi evropskimi vojskami je bila Avstro-Ogerska vojska relativno majhna, ker ji je kronično primanjkovalo denarja in je le s težavo ohranjala svojo velikost, varčevalni ukrepi pa so se poznali na kakovosti, številu in starosti orožja in opreme.

O začetku vojne je bila Avstro-Ogrska vojska sestavljena iz 102 pehotnega polka. Posamezen polk je bil sestavljen iz treh ali štirih bataljonov, vsak bataljon pa nato iz treh ali štirih stotnij in mitralješkega oddelka. V polku je bilo do 4.000 mož, bataljonu do 1.000 in stotniji do 250 mož. Polki so bili vezani teritorialno na naborni okraj. V letih pred vojno se je to pravilo spremenilo saj so se bali upora v narodnostno homogenih enotah. Polke so tako premeščali znotraj monarhije. Avstrijsko cesarsko-kraljevo domobranstvo in črnovojništvo je imelo 37 polkov in še tri polke deželnih strelcev. Ogrsko domobranstvo pa je imelo 32 honverdskih pehotnih polkov. Velik problem v vojski je bila pestra narodna sestava. Pogosto je prihajalo do nasprotij med različnimi narodi v zraku pa je neprestano visel strah pred uporom. Dostikrat se je zgodilo, da se slovanski narodi niso želeli boriti na vzhodni fronti proti bratom Slovanom-Rusom (večkrat se je zgodilo, da so na rusko stran prebegnili celi bataljoni). Nastalo situacijo se je po drugi strani dalo s pridom izkoristiti na soški fronti saj so se Slovenci in Hrvati bali, da bojo v primeru izgube vojne Italijani zasedli njihovo narodnostno ozemlje s tem pa so bili bolj motivirani za boj kot bi bili sicer.

Avstro-Ogerska pehota leta 1914

Pred vojno je Avstro-Ogrska vojska štela 414.000 podčastnikov in vojakov ter 36.000 častnikov. Ob izbruhu vojne so vpoklicali 2.846.000 rezervistov in 54.000 rezervnih častnikov tako da se je moč Avatro-Ogerske vojske povečala na preko 3 milijona mož. Do konca vojne je v vojski služilo skoraj 8 milijona mož. V bojih je padlo preko milijon vojakov preko petsto tisoč pa je umrlo v ujetništvu ali zaradi posledic vojne.

Glavna oborožitev Avstro-Ogerskega vojaka je bila puška M1895 bolje znana pod imenom manliherca. Konec devetnajstega stoletja jo je razvil avstrijski orožarski konstruktor Ferdinand Ritter von Mannlicher. Šlo je za repetirko kalibra 8 mm. Glavna značilnost poške je bil napreden ter hkrati dokaj zapleten zaklep ki je omogočal hitrejše streljanje. Puško so izdelovali v večih verzijah vsaka izmed verzij pa je bila prilagojena določenemu rodu vojske. Poleg zloglasnega mannlicherjevega zaklepa je imela poška še dve zanimivosti, zapleten preklopni merek ter shrambo za naboje pri kateri je prazen okvir za naboje sam izpad iz shrambe. Tekom vojne je bilo izdelanih preko 3 milijone pušk do katerih je nasprotnih razvil strahospoštovanje saj so veljale za izredno natančne z njimi pa je bilo možno hitro streljati.

Popolnoma novo orožje v vojni je bil mitraljez, ob odprtju soške fronte so že vse sprte strani dodobra spoznale njegovo uničevalno moč. Medtem ko je večina države vpletenih v vojno prisegala na sistem maxim je Avtsro-Ogerska v svojo oborožitev sprejela mitraljez Schwarzlose 07/12, ki je deloval na sistemu povratnega pritiska naboja. Nemški konstruktor Andreas Wilhelm Schwarzlose je s tem poenostavil mehanizem orožja ter tako mitraljez naredil robusten, zanesljiv in poceni za izdelavo. Vsak bataljon je imel po en mitralješki oddelek z dvema mitraljezov. Tekom vojne so v tovarni Steyer izdelali preko 40 tisoč teh mitraljezov. Osebna oborožitev častnikov je bila pištola. Najbolj pogosto se je uporabljal dobri stari revolver Rast & Gasser M.98 kalibra 8 mm, leta 1907 je v oborožitev prišla prva polavtomatska pištola Roth-Steyr M.7 prav tako kalibra 8 mm. Leta 1912 je bil predstavljen in v uporabo sprejet naboj 9 mm skupaj s polavtomatsko pištola Steyr-Hahn M.12. Avtsro-Ogerska armada je bila prva na svetu, ki je v svojo oborožitev sprejela polavtomatsko pištolo.

Kot nesporni gospodar bojišča se je med vojno izkazalo topništvo. Avstro-Ogerski začetki na tem področju so bili slabi. V oborožitvi je bilo malo topov bili so zastareli tako kot tudi strategija njihove uporabe. Šele leta 1915 so začeli v oborožitev prihajati nove moderne 10 in 15 cm havbice in 10,4 cm poljski topovi. Največji top ki ga je imela Avstro-Ogerska armada je bila 30,5 cm Škodina havbica M1911.

Na področju soške fronte je Avstro-Ogerska vojska imele dve utrdbi, staro trdnjavo Kluže oz. bovške Kluže (Flitscher Klause) zgrajeno ob reki Koritnico ter zgornjo trdnjavo Kluže (Werk Hermann) zgrajeno nekaj sto metrov nad staro utrdbo. Čeprav je bila Hermannova utrdba novejša, zgrajena na prelomu stoletja, je bila ob začetku prve svetovne vojne že obupno zastarela. Že nekaj dni po začetku spopadov so jo Italijani iz bližnjega Nevejskega prelaza začeli divje obstreljevati in jo s tem nepopravljivo poškodovali. Posadka je po tem razorožila topove pa namestila na okoliške hribe. Čeprav je bila utrdba med obstreljevanjem uničena je opravila svojo nalogo saj je ustavila napredovanje italijanske vojske v bovški kotlini. Spodnja trdnjava je bila za italijanske topove v mrtvem kotu in je vojno preživela nepoškodovana. [4][5][6]

Italijanska vojska[uredi | uredi kodo]

Zastava italijanske vojske

Italijanska vojska je začetek prve svetovne vojne pričakala v izredno slabem stanju. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je manjkala velika večina redne vojske, rezerve pa sploh ni imela. Manjkalo je preko 13 tisoč častnikov. Pomanjkanje kadra se je najbolj poznalo na področju artilerije in sanitete. Vojaki in rezervisti so bili so bili slabo izurjeni primanjkovalo je orožja vseh vrst in streliva zanje. Posodobitev vojske se je pričela oktobra 1914 ko je njeno poveljevanje prevzel Luigi Cadorna kar je bilo že prepozno. Mobilizacija italijanske vojske se je začela v začetku marca 1915, polne razsežnosti pa je dobila tik pred začetkom sovražnosti. Na začetku poletja je na papirju vojska že štela preko 31.000 častnikov in 1 milijon vojakov.

Glavna oborožitev italijanskega vojaka je bila puška repetirka Mannlicher-Carcano M1891 (italijanska puška z klasičnim nemškim mauserjevim in mannlicherjevo shrambo za strelivo). Izdelovali so jo v večih verzijah prilagojenih posameznim rodovom italijanske vojske. Italija je vojno začela z dobrimi 800.000 puškami. Slabše je bilo z mitraljezi, na razpolago so jih imeli 618. Pri tem so se zanašali na dobavo britanskih Vickersovih mitraljezov in francoskih težkih mitraljezov. Zardi kroničnega pomanjkanja teh so v uporabo sprejeli doma izdelani mitraljez Fiat-Revelli M1914. Zanimivost tega mitraljeza je bila, da se je polnil preko okvirja z desetimi stolpci po pet nabojev. Italijanski častniški kader je bil poleg pištol oborožen tudi z polavtomatskimi pištolami kar je bilo za tiste čase redkost. Uporabljal se je Glisenti M1910 in Bereeta. [7]

Prvi spopadi ob Soči[uredi | uredi kodo]

Prvi streli na fronti so odjeknili še pred uradnim začetkom vojne. Na predvečer spopada, 23. maja 1915, sta finančna stražnika v vasi Visinalo začela streljati na avstro-ogerske vojake ob reki Idriji. V zgornjem Posočju pa sta trdnjavi Predel in Rabelj začeli streljati na italijanske položaje na meji, Italijani so odgovorili z svojim topništvom. Točno ob polnoči so italijanske prestopile mejo, do večjih bojev ni prišlo saj so se avstro-ogerske enote po predhodnem načrtu umaknile na levi breg Soče na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin.

Italijani so imeli dve armadi. Ena je bila postavljena od Kanina do Ločnika, sestavljena je bila iz 122 bataljonov pehote, 33 eskadronov konjenice in 147 baterij topov 2. armade. Druga je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja, vsebovala je 51 bataljonov pehote, 77 eskadronov konjenice in 35 baterij topov 3. armade. Avstro-ogrska vojska je imela takrat tam le 45 bataljonov, 5 eskadrilj konjenice in 35 baterij topov. Ostale čete so šele prihajale. Poveljnik avstro-ogrskih enot na jugozahodni fronti (tako so Avstrijci poimenovali soško fronto) je bil nadvojvoda Evgen, poveljnik Soške fronte pa je bil Svetozar Borojević von Bojna. Italijanski vojski je poveljeval grof general Luigi Cadorna.

Italijanske enote so napredovale previdno in počasi ter s tem zapravile priložnost za hiter in neoviran prehod Soče. Drugi dan vojne se je italijansko napredovanje strahotno upočasnilo s tem pa so izgubili možnost za zasedbo Gorice ki skoraj ni bila branjena. Namesto tega so poizkušali zasesti Sabotin, ki je predstavljal steber obrambe goriškega bojišča, ni jim uspelo. Zaradi počasnega napredovanja svojih sil in v strahu pred morebitnim avstrijskim protinapadom je Luigi Cadorna že po štirih dneh spopadov ukazal naj enote zasedejo obrambne položaje. Italijanski vojaki so na južnem odseku fronte s pomočjo pontonskih mostov in brvi lažje prečkali Sočo. Devetega junija so tako zasedli Tržič (Monfalcone), do 23. junija pa so dosegli rob Doberdobske planote. Ker severneje Italijanom ni uspelo prekoračiti Sočo so se odločili, da bodo to storili pri Plavah, kjer Soča ostro zavije proti jugu. Pri tem se je vnel oster boj za strateško pomemben hrib Prižnica (kota 383). Krvavi osem dni trajajoči boji za ta hrib so pustili za seboj preko 2.400 mrtvih ranjenih in izginulih iz obeh strani, vrh je ostal na nikogaršnjem ozemlju. V Zgornjem Posočju je Italijanom že prvi dan vojne uspelo zasesti grebene Matajurja, Kolovrata in Kobariškega Stola. Redke avstrijski vojaki so se umaknili brez boja in za seboj porušili vse mostove čez Sočo. Kobarid naj bi bil prvo zavzeto mesto. Zataknilo se jim šele pri Krnskem pogorju, ki je bil strateškega pomena saj je onemogočal prodor v dolino Tolminke preko katere bi bilo mogoče obkoliti avstrijske enote. Konec maja in v začetku junija so na Slemenu in Mrzlem vrhu potekali hudi boji, izgube na obeh straneh so bile velike vendar je Avstrijcem uspelo obdržati položaje. Šestnajstega junija se Italijani v spektakularnem naskoku zasedli vrh Krna, ki je bil takrat steber avstrijske obrambe v krnskem pogorju. To je bil eden redkih italijanskih uspehov v celotni kampanji. Kasneje je steber obrambe postala mizasta gora Batognica, ki pa je Italijani zaradi svoje obotavljivosti niso zasedli. Do druge polovice junije so Italijani izgubili preko 10.000 vojakov in 450 častnikov kar je bilo zelo veliko glede na to, da se prave bojne operacije sploh še niso začele.

Fronta je potekala v dolžini 90 km v zahodnem slovenskem visokogorskem svetu, v dolini reke Soče in na kraških planotah. Soška fronta je bila zaradi neugodnega terena ena najtežjih bitk v prvi svetovni vojni, na krasu kjer je primanjkovalo vode so vojaki pili celo lastni urin. Bila je bojišče med kraljevino Italijo (bojevala se je na strani antante) in Avstro-Ogrsko (centralne sile). Na strani Avstro-Ogrske so se bojevali skoraj vsi narodi te večnacionalne monarhije: Nemci, Madžari, Italijani, Slovenci, Hrvatje, Srbi, Bošnjaki, Čehi, ...

Med junijem 1915 in oktobrom 1917 se je ob Soči zvrstilo enajst italijanskih ofenziv v katerih Italijani, z izjemo zasedbe Gorice in Banjšic, niso imeli veliko uspehov. V strahu pred zlomom fronte je konec oktobra 1917 Avstro-Ogerska ob izdatni pomoči Nemčije sprožila dvanajsto soško bitko katere namen je bil Italijo izločiti iz velike vojne.

Dvanajst soških bitk[uredi | uredi kodo]

1. soška bitka (23. junij - 7. julij 1915)[uredi | uredi kodo]

Do začetka prve soške bitke Italijani niso imeli večjih uspehov. Sočo, ki je Avstrijcem olajševala obrambo so prestopili le na treh mestih: pri Tolminu, Plavah ter med Zagrajem in Jadranskim morjem. Da bi Cadorna izboljšal položaj svoje vojske in prebil avstrijsko obrambo je 23. junija ukazal napad me Kobaridom in Tolminom, tolminskem mostišče, goriškem mostišču ter na Krasu. Ta se je začel z obsežnim sedemdnevnim topniškim obstreljevanjem, ki pa zaradi neizkušenosti topniških posadk ni imelo pravega učinka. Ko se je 30. junija med Kobaridom in Tolminom v napad podala italijanska pehota, se je zgodila katastrofa. Italijansko topništvo ni uničilo žičnih ovir zato so se vojaki znašli pod točo granat in krogel avstrijskih branilcev. Po hudih izgubah so se morali preživeli italijanski vojaki umakniti na izhodiščne položaje. Podobno se je zgodilo na tolminskem (Most na Soči) in goriškem mostišču. Nekoliko bolje je Italijanom kazalo na Doberdobski planoti. Italijanski napadi na tem delu bojišča so bili tako srditi, da je kazalo da bo fronta vsak čas padla nato pa je Italijanom v najbolj kritičnem trenutku zmanjkalo zagona in ofenziva je 7. julija popustila. Italijanski izplen prve soške bitke je bil pičel. Po štirinajstih dneh srditih bojev se jim je uspelo utrditi pod vznožjem Doberdobske planoti pri Sredipolju, Romjanu in Selcah. Na nekaterih odsekih pa jim je uspelo zasesti tudi rob same planote s čimer so dobili dobre položaje za nadaljevanje ofenzive. Vse to so morali plačati z visokimi izgubami 1.916 mrtvih preko 11.000 ranjenih in 1.536 izginulih. Avstro-Ogerska stran je imela 8.800 mrtvih in 1.150 izginulih. Spodletela italijanska ofenziva je avstro-ogersko stran prepričala, da je obramba na Soči mogoča.

2. soška bitka (18. julij10. avgust 1915)[uredi | uredi kodo]

Deset dni po prvi soški bitki je Cadorna 17. julija začel drugo soško bitko. Čeprav se je italijanska ofenziva začela na vsej soški fronti je bilo težišče italijanske ofenzive na Kras z Šmihelom. Tokrat Italijani niso ponovili napako iz prve soške bitke. Topniški ogenj je bil kratek in koncentriran tako, da se je že prvi dan ofenzive v napad podala pehota in dosegla kar nekaj uspehov. Avstrijcem je ponovno kazalo, da bo fronta razpadla zato so v boj poslali zadnje rezerve in utrpeli strahovite izgube. Najbolj krvavi so bili boji za strateško pomemben Šmihel, ki je bil steber obrambe na Krasa in goriškega mostišča. Italijani so ga napadli tretji dan bitke. Napad nanj se je začel z obsežni topniškim obstreljevanjem z katerim so zdesetkali avstrijsko posadko na hribu ter preprečili dotok novih enot, temu pa je nato sledil še napad italijanske pehote ki je preplavila avstrijske branilce. Do večera 20. julija je bil hrib v italijanskih rokah. Vendar ne za dolgo. Ob dveh zjutraj 21. julija so Avstrijci sprožili protinapad po dvournemu topniškemu obstreljevanju je sledil napad pehote ki je vrh ponovno zasedla. Vsi nadaljni italijanski poizkusi zavzetja vrha so se izkazali za krvave in neuspešne čeprav jim je za kratek čas uspelo Šmihel ponovno zasesti. Na jugu so Italijani zasedli rob planote med Sredipoljem in Selcami, prišlo je do hudih bojev za Grižo, ki je večkrat izmenjala lastnika.

Na goriškem mostišči italijanski napadu niso bili uspešni. Dva italijanska napada na Sabotin, steber obrambe Gorice, sta se končala klavrno in v krvi. Na Kalvariji pa je prišlo do boja mož na moža strelski jarki pa so večkrat zamenjali lastnika.

V zgornjem Posočju so Italijani napadli Batognico. Napad se je začel v noči iz 18. na 19. julij z močnim topniškim obstreljevanjem kateremu je sladile napad pehote. Italijanom je že pri prvem naskoku uspelo Avstrijce pregnati iz zahodnega dela Batognice. V naslednjih dveh dneh pa jim je uspelo zasesti kar dve tretjini te planote. Avstrijce so se obdržali le na koti 2077, ki jo Italijanom vse do konca vojne, kljub večkratnim poizkusom, nikoli ni uspelo zasesti. Cadorna je ofenzivo ukazal prekiniti 10. avgusta. Tako kot v prvi soški bitki tudi v drugi Italijani niso dosegli večjega uspeha. Zasedli so položaje pod Šmihelom ter se utrdili pod Doberdobsko planoto. V Zgornjem Posočju pa so zasedli zahodni del Batognice vse to za ceno 41.866 mrtvih ranjenih in izginulih. Svoj davek so pobrale tudi bolezni. Ofenziva je potekala v času poletja in najhujše vročine. Zaradi pomanjkanja vode in higiene ter kopice nepokopanih trupel so se začele širiti nalezljive bolezni. Na italijanski strani je zaradi tifusa in kolere zbolelo preko 15.000 vojakov na avstro-ogerski strani pa 6.400.

Prva in druga soška bitka sta zgornje Posočje nekoliko zaobšla zato se je Cadorna odločil, da na tem odseku fronte poizkuša doseči preboj. Ofenziva se je začela 12. avgusta z dvodnevnim topniškim obstreljevanjem avstro-ogerskih položajov, 14. avguste pa se je med Rombonom in tolminskim mostiščem v napad podala italijanska pehota. Krvavi boji so trajali kar sedem tednov. Dvajsetega avgusta so zasedli Plužno in Čezsočo, tri dni kasneje pa Bovec. Krvavi boji so potekali za Javoršček, koto 1776 (vrh jugovzhodno od Lipnika) in položaje pod Kalom. Štiriindvajsetega avgusta so Alpini zasedli Čuklo, podali so se v napad na Rombon vendar jim ga zaradi zagrizenega boja branilcev ni uspelo zasesti so se pa utrdili pod njegovim vrhom.

3. soška bitka (18. oktober4. november 1915)[uredi | uredi kodo]

Oktobra 1915 se je na Balkanu začela velika združena ofenziva centralnih sil proti Srbiji, ker se je ta znašla tik pred porazom so začeli zahodni zavezniki na Italijo pritiskati naj proti Avstro-Ogerski sproži novo ofenzivo in tako razbremeni balkansko bojišče. Cadorna je z novo ofenzivo odlašal kolikor se je dalo saj je vedel, da njegova vojska kljub očitni prevladi nad Avstro-Ogersko ni sposobna izpeljati nove učinkovite ofenzive vendar mu na koncu ni ostalo druge izbire. Cilj nove ofenzive je bila Gorica, zavzetje tega mesta bi bila odlična propaganda za italijansko stran. Ofenziva je bila sestavljena iz dveh faza, v prvi fazi naj bi zavzeli Plave in Doberdobsko planoto ter tako zlomili dva ključna stebra obrambe južnega dela soškega bojišča. V drugi fazi pa naj bi sledil glavni napad v smeri Gorice. Ofenziva se je začela 18. oktobra z obsežnim topniškim obstreljevanjem med Krnom in Jadranskim morjem, ki je trajala tri dni. Prvi napad italijanske pehote je bil uspešen saj se je Italijanom posrečilo zasesti avstrijske jarke na Debeli Griži ter Mrzlem vrhu. Vendar zasedba ni trajala dolga saj jih je avstrijski protinapad pregnal na začetne položaje. V naslednjih dneh so se zvrstili napadi in protinapadi,, ki so na obeh straneh terjali ogromno žrtev. Italijanski uspehi so bili pičli tekom bitke so zasedli ne nekaj avstrijskih jarkov pod Mrzlim vrhom nad Tolminom ter na koti 118 na Doberdobski planoti [8].

4. soška bitka (10. november5. december 1915)[uredi | uredi kodo]

Bitka je bila osredotočena na 33km širok odsek Plave - Sv. Mihael. Italijani so s topništvom in letalstvom sistematično rušili Gorico, na pomoč pa so priskočile tudi enote na Tolminskem, ki so napadale odsek Mrzli vrh - Vodil vrh. Zavzeli so le nekaj strelskih jarkov pri Doljah in Zagori, hrbet s cerkvijo med Oslavjem in cesto od Števerjana do Pevme, prednje jarke pri Podgori, na severozahodnem pobočju Vrha in na zahodnem robu Martinščine.

5. soška bitka (11. marec16. marec 1916)[uredi | uredi kodo]

Zaradi slabe organizacije italijanskega napada se je razdrobila v lokalne spopade. Glavna cilja sta bila Gorica in Tolmin. Na Krasu si je italijanska vojska priborila nekaj jarkov, avstroogrska vojska pa je ponovno zavzela več položajev v Krnskem pogorju (Vrata - Kota 1870)

6. soška bitka (6. avgust17. avgust 1916)[uredi | uredi kodo]

Italijanski cilj je bilo goriško mostišče, ki sta ga branila Sabotin na severu ter Sv. Mihael na jugu. Štiri italijanske divizije so napadle Sabotin, tri pa Sv. Mihael. Ključni trenutek bitke je bilo italijansko zavzetje vrha Sabotina, kjer so branilci po hudem topniškem obstreljevanju prepozno prihiteli iz zaklonišč nazaj na obrambne položaje. S padcem Sabotina je postalo goriško mostišče nebranljivo, tako da se je avstroogrska vojska organizirano umaknila s Sv. Mihaela in porušene Gorice na pomožno obrambno črto na levem bregu Soče, ki je potekala na črti Solkan - rob Gorice - Šempeter - Vrtojba. Ob umiku preko Soče je avstroogrska vojska za sabo tudi razstrelila glavni lok Solkanskega mosta. V drugi fazi ofenzive so Italijani poskušali še s prodorom preko Banjške planote v Vipavsko dolino, vendar jim ni uspelo.

V naslednjih treh bitkah se je italijanska vojska osredotočila na rob Kraške planote, na Fajtji hrib, Trstelj in Grmado, da bi se prebili do Trsta.

7. soška bitka (13. september17. september 1916)[uredi | uredi kodo]

V kratki štiridnevni ofenzivi je bila italijanska vojska odbita v Rožni dolini, na Marku in na Fajtem hribu, vendar je zavzela Mirenski grad in potisnila branilce 500-1000m nazaj med Lokvico in Opatjim selom.

8. soška bitka (9. oktober12. oktober 1916)[uredi | uredi kodo]

Glavna italijanska cilja sta bila Fajti hrib in Trstelj. Na 4km širokem bojišču je italijanska vojska poslala v napad kar 46.000 mož, tako da so potisnili branilce na drugo črto med Lokvico, Hudim Logom in Lukatičem, vzhodno od Gorice pa je padel vrh Šobra.

9. soška bitka (31. oktober4. november 1916)[uredi | uredi kodo]

Potekala je na ozemlju med Plavami do morja s ciljem osvojitve Trsta. Italijansko letalstvo je bombardiralo Sežano, Dutovlje in Miramar. Najhujši boji so potekali med Hudim Logom in Volkovnjakom, kjer so se branilci morali umakniti na črto med Velikim Fajtim hribom in Kostanjevico na Krasu. Italijani so v treh bitkah prodrli za 3 do 4 kilometre na petkilometrskem pasu, toda prodor v Trst se jim ni posrečil.

10. soška bitka (12. maj5. junij 1917)[uredi | uredi kodo]

Potekala je od Avč do Jadrana v širini okoli 50km. Italijanski cilji so bili vrhovi vzhodno od Gorice, ki so branili vstop v Vipavsko dolino (Sv. Danijel, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice in Kuk), južno pa položaje med Grmado in Trsteljem, ki so branili pot do Trsta. Italijanska vojska je razširila mostišče na levem bregu Soče pri Plavah in prodrla do Solkana, Zagore, Kuka in Vodic, južno pa do Jamelj, Fajtega hriba in Grmade. Vendar je avstroogrska vojska s protinapadi 4 in 5. junija ponovno zavzela Grmado in Jamlje in se utrdila na črti Flondar - Frnaža - Veršič.

11. soška bitka (17. avgust15. september)[uredi | uredi kodo]

Zadnja italijanska ofenziva na Soči je sicer načrtovala glavnino bojev na Krasu, vendar je imela uspehe na severu, kjer je italijanska vojska prečkala Sočo pri Kanalu, Morskem, Desklah in Avčah. To prečkanje Soče je preneslo bojišče na Banjško planoto, kjer jih je avstroogrska vojska ustavila na črti Log - Mešnjak - Hoje - Kal - Vrhovec - Madoni - Zagorje - Škabrijel. Enote 2. italijanske armade so zavzele Sveto Goro ter med srditimi boji in z uporabo granat največjega kalibra 420mm napredovale proti vrhu Škabrijela, ki so ga kljub zagrizeni obrambi branilcev 4. setembra za kratek čas tudi zavzele, vendar takoj nato spet izgubile. V avstroogrskem protinapadu med 4.- 6. septembrom so Italijani na Krasu uspeli obdržati od osvojenega samo ruševine vasi Selo. Italijanska vojska je neuspešno naskakovala vrh Škabrijela vse do 13. septembra, ko so po hudih izgubah z napadi odnehali. Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh: padlo je okoli 40.000 italijanskih vojakov, 106.000 jih je bilo pogrešanih. Avstroogrska vojska je naštela okoli 10.000 mrtvih ter 95.000 ranjenih, obolelih ali pogrešanih.

12. soška bitka (24. oktober27. oktober 1917)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Čudež pri Kobaridu.
Avstrijsko-nemške priprave na 12. ofenzivo so se zaradi strahu začele že v 11. ofenzivi. Avstrijskim vojakom so priskočili na pomoč nemški, načrt poimenovan »Zvestoba v orožju«, pa je pripravil nemški general Krafft von Dellmensingen. Italijanski generali so ukazali obrambo. 24. oktobra so ob 2.00 zjutraj avstrijski in nemški vojaki pri Kobaridu silovito napadli. Uporabili so bojni plin ter bliskovito skupno akcijo pehote in topništva. Italijani so jih lahko zaustavili šele pri reki Piavi, ko so jim na pomoč priskočili še drugi vojaki.

Oskrbovanje fronte[uredi | uredi kodo]

Fronto je avstroogrska armada oskrbovala preko prelazov Vršič in Predel ter skozi rabeljski rudnik (Štoln) in bohinjsko železnico.

Prelaz Vršič[uredi | uredi kodo]

Komemoracija pri Ruski kapelici leta 2011

Gradnja ceste čez Vršič (1611 m) v Trento se je začela maja 1915, ko je bilo že jasno da bo Italija na bojnem polju nasprotnica Avstro-Ogrske. Za delo na gradbišču je bilo določenih 12.000 ruskih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v barakah od Kranjske Gore do Trente. Ujetniki so bili slabo oblečeni, pestile so jih mnogovrstne bolezni in izčrpanost, zato jih je veliko umrlo, pa tudi avstrijski stražarji so z njimi grdo ravnali. Cesta naj bi se rabila za oskrbo ranjencev, poimenovana pa naj bi bila po nadvojvodi Evgenu. Cesta je bila prevozna že od konca leta 1915, vso zimo 1915-1916 pa so Rusi gradili celo protilavinske stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi. Zaradi hude zime pa se s pobočja Mojstrovke udrl plaz, ki je pod seboj pokopal 110 ruskih vojnih ujetnikov in 6 ali 7 stražarjev. V spomin nanje je bila ob cesti zgrajena Ruska kapelica.

Poleg prelaza Vršič pa sta obe strani zgradili tudi veliko mulatjer, žičnic, vojaških prog, vodovodov, vodnih zbiralnikov (na Krasu je primanjkovalo vode), letališč, skladišč, vodnih taborov, izkopali kaverne, itd.

Bohinjska proga[uredi | uredi kodo]

Bohinjska proga je bila v času 1. svetovne vojne zaradi svoje kapacitete zelo pomembna za oskrbovanje avstroogrske armade na Soški fronti. V Bohinjski Bistrici so del tovora preusmerili preko Bogatinskega sedla enotam v Krnskem pogorju, večina tovora pa je pot nadaljevala preko bohinjskega predora do Tolmina. Progo so varovale posebne vojaške enote črnovojniki, ki so se uradno imenovale Cesarsko kraljeva črnovojniška železniška varstvena stotnija. V njih so bili moški stari od 37 do 42 let, ki niso bili sposobni za vojskovanje.

Žrtve in vojna škoda[uredi | uredi kodo]

Notranjost kalske cerkve julija 1916

Življenje ob Soči se je ljudem že z začetkom vojne leta 1915 korenito spremenilo. Zaradi bližine fronte sta obe strani izpraznili bližnje vasi. Avstrijske oblasti so izselile okoli 80.000 Slovencev iz Goriške in Posočja, italijanske zasedbe so izgnale med 10.000 in 12.000 Slovencev. Okoli 5000 Slovencev se je zbralo v Brucku na Leihti in tam dočakalo konec vojne. Slovenski begunci, ki so jih Italijani pregnali v Italijo so živeli v begunskih domovih. V soških bitkah je padlo preko 300.000 vojakov, ki so jih pokopali v kostnicah in vojnih pokopališčih (nekatere so ohranjene še danes).

Poleg vojnih žrtev pa je bilo še veliko civilnih žrtev, mednje sodijo tudi ljudje, ki so umrli v begunskih taborih. Veliko ljudi je umrlo tudi zaradi bolezni (kolera), ki jih je prinesla vojska. Uničenih in poškodovanih je bilo veliko hiš, mostov in kulturne dediščine. Posledice so bile tudi uničeno in zastrupljeno naravno okolje.

V spomin na največjo gorsko bitko v vsej vojaški zgodovini, na prvo bliskovito vojno v zgodovini vojn in najuspešnejši preboj v prvi svetovni vojni, je bil 20. oktobra 1990 v Kobaridu odprt Muzej 1. svetovne vojne. Muzejska zbirka je postavljena v prostorih Mašerovega kmečkega dvorca iz 18. stoletja, ki je bil kulturno in politično zbirališče Kobaridcev od srede 19. stoletja dalje.

Leta 1938, torej v času fašizma, so Italijani na Gradiču okoli cerkve svetega Antona zgradili kostnico v prvi svetovni vojni padlih italijanskih vojakov. Med vojno in po njej je bilo zgrajenih v spomin na padle vojake različnih narodov, ver in stanov veliko spomenikov ter spominskih objektov.

Prva civilna žrtev[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Lucy Christalnigg.

Grofica Lucy Christalnigg je bila prva civilna smrtna žrtev vojskovanja v soški dolini. Zgodilo se je 10. avgusta 1914. Avstro-Ogrska, in z njo slovenske dežele, je bila že okoli 14 dni v vojni. Tega dne se je Lucy Christalnigg iz Gorice z osebnim avtomobilom sama peljala v Celovec po blago za Rdeči križ, katerega prizadevna članica je bila. Na Brezovem pred Srpenico sta jo slovenska vojaka, domačina iz Trnovega ob Soči, ki sta stražila na cestni zapori, pozvala, naj se ustavi. Grofica ukaza ni ubogala, prepričana, da je srpeniška postojanka pravočasno prejela njeno brzojavko, s katero je zaprosila za prosto pot. Vojaka sta streljala na grofico in jo zadela v glavo, njen avto pa je treščil v zid in obstal. Primer naj bi obravnavalo vojaško sodišče, vojaka pa naj bi bila za pogumno dejanje in dobro opravljeno vojaško dolžnost celo pohvaljena. Slabo leto po grofičini nesrečni smrti so se pričele bitke na soški fronti.[9]

Reference[uredi | uredi kodo]


Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]