Manliherica M.95

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Repetier-Gewehr M.95
(Repetirna puška M.95)
Mannlicher M1895 from the Swedish Army Museum.jpg
Manliherica M.95 iz zbirke švedskega vojaškega muzeja
Vrsta: repetirka  *
Država izvora: Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska
Zgodovina uporabe
V uporabi: 1895 - 1945
Uporabniki: glej uporabnike
Vojne: balkanski vojni
1. svetovna vojna
boj za severno mejo
poljsko-sovjetska vojna
2. italijansko-abesinska vojna
španska državljanska vojna
2. svetovna vojna
Zgodovina izdelave
Oblikovalec: Ferdinand Mannlicher  *
Leto zasnove: 1895
Proizvajalec: Œ.W.G. v Steyrju
F.G.GY. v Budimpešti
Zbrojovka Brno  *
V proizvodnji: 1895 - 1920
Število izdelanih: 3.500.000+
Različice: puška, štuc in karabinka
Značilnosti
Teža: dolga puška: 3,8 kg
štuc: 3,36 kg
Dolžina: dolga puška: 1272 mm
štuc: 1000 mm
Dolžina cevi: dolga puška: 765 mm
štuc: 480 mm

Naboj: M95: 8x50 R Mannlicher
M95/30 & 31.M: 8x56 R
M95/24 & M95M: 7,9x57
Način delovanja: premovlečni zaklep z blokiranjem spredaj
Hitrost na ustju: 8x50 R (M93): 620 m/s
8x56 R (M30): 720 m/s
Način polnjenja: M95: Mannlicherjev okvir
M95/24 & M95M: Mauserjev okvirček
Kapaciteta: 5 nabojev

Manliherica M.95 ali Mannlicher M1895 (uradno nemško: Repetier-Gewehr M.95 - repetirna puška M.95) je najpogostejša puška manliherica, osnovno orožje avstro-ogrskega vojaka v prvi svetovni vojni in slovenskega borca za severno mejo 1918-1919. Do konca vojne so jih izdelali več kot 3 milijone.[1] Poleg dolge pehotne puške so izdelovali še dve vrsti kratkocevnih različic; kratko puško (štuc) in konjeniško karabinko. Manliherico M.95 so izdelovali v glavnem v Steyrju in Budimpešti, nekaj kosov pa so po prvi vojni izdelali tudi v češkoslovaški Zbrojovki Brno. Po razpadu Avstro-Ogrske so si države, ki so jo nasledile, razdelile tudi njeno bivšo oborožitev, tako so bile puške M95 prisotne na različnih koncih Evrope v raznoraznih konfliktih tudi po prvi svetovni vojni.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prerez mehanizma

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Testi manjših kalibrov leta 1892 niso prepričali avstro-ogrskih oblasti, zato so se odločili, da ostanejo pri svojih 8 mm nabojih. Vseeno pa dotedanja puška mannliherica M.88 ni več zadostovala potrebam Avstro-ogrske vojske, ki je zaradi napredkov na področju kemije oz. uvedbi M.93 nabojev polnjenih z brezdimnim smodnikom potrebovala močnejši zaklep, ki bi varno kljuboval večjim pritiskom ustvarjenem ob izstrelitvi takih nabojev. Odločili so se, da pri zasnovi uporabijo zaklep podoben tistemu, ki ga najdemo na karabinki Mannlicher M1890 (ta karabinka je že služila pri konjenici, mornarici in žandarmeriji), ji podaljšajo cev in spremenijo merke. Tako so osnovali puško M95, ki je na testih zdržala stresni test streljanja 50.000 metkov brez dodatnega mazanja. Razvili so tri glavne različice: (dolgo) puško, kratko puško (t. i. štuc) in karabinko.[2]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Pripadnik gorskih enot pozira s štucom M95 in pripadajočim bajonetom (na ustje cevi je pritrjen pokrovček).

Najprej je bila v boju uporabljena v prvi balkanski vojni, s strani Bolgarije. Ta je puške M95 začela kupovati leta 1898, Avstro-Ogrska pa jih je prenehala dobavljati leta 1914, ob začetku prve svetovne vojne. Bolgarija je te puške in karabinke dodala k obstoječim repetirkam Manlihericam M.88, ki so uporabljale enak naboj.[3] V drugi balkanski vojni je več tisoč pušk kupila tudi Kraljevina Romunija, zasežene puške pa je uporabljala tudi Kraljevina Grčija.

Leta 1914 je ob začetku prve vojne glavna uporabnica postala Avstro-Ogrska, kjer je bila puška M95 glavno pehotno orožje že od leta 1895. Poleg A-O so puško uporabljale tudi njene nasprotnice (Kraljevina Italija, Ruski imperij, Kraljevina Srbija in Kraljevina Romunija), ki so od nje zasegle določeno število pušk. Takoj po vojni jih je uporabljala Država oz. Kraljevina SHS v boju za severno mejo.[4]

V medvojnem obdobju so bile njene glavne uporabnice Kraljevina Italija, Druga poljska republika in Rusija. Novonastala Republika Poljska je puške, ki jih je dobila ob razpadu A-O uporabljala v poljsko-sovjetski vojni, prav tako je v tej vojni puške uporabljala Rusija[5]. Italija je puške zasežene v prvi vojni uporabljala v drugi italijansko-abesinski vojni v vzhodni Afriki poleg prav tako zaseženih strojnic Schwarzlose. Te puške na kopitu nosijo žig AOI (Africa Orientale Italiana). V 30. letih so Avstrija, Madžarska in Bolgarija veliko večino svojih manlicheric predelale na novejši naboj s špičasto kroglo, 8x56 R Mannlicher.

Ob začetku druge svetovne vojne je bila M95 v določenih količinah prisotna v oborožitvi Madžarske, Bolgarije, avstrijskega dela Tretjega rajha, Jugoslavije, Italije, Češkoslovaške in Poljske. Med letoma 1938 in 1940 je avstrijski del Tretjega rajha večino manliheric predal Bolgariji in jih nadomestil z nemškim orožjem.

Različice[uredi | uredi kodo]

Z leve: puška Mannlicher M88, (dolga) puška M95, ostrostrelna M95, karabinka Mannlicher M90, konjeniška karabinka M95 in dva štuca M95.
  • (Dolga) puška (Repetier-Gewehr M.95) je bila dolga 128 cm, tehtala je 3,6 kg, njena cev pa je merila 76,5 cm. Proti koncu prve vojne je bila najpogostejše orožje avstro-ogrskega vojaka.
  • Štuc (Repetier-Stutzen M.95 ali Extra-Korps-Gewehr M.95) je meril 100 cm, tehtal 3,13 kg, njegova cev pa je merila 48 cm. Štuc je na prednjem obročku imel nasadek za bajonet in stransko kljukico, ki je omogočala zlaganje več štucev v piramido. Nastavka za jermen sta bila navadno na spodnjem delu kopita, vojaki so jo nosili navpično čez ramo. To različico so uporabljali predvsem pripadniki jurišnih enot (Sturmtruppen).
  • Konjeniška karabinka (Repetier-Carabiner M95) je bila dolga 100 cm, tehtala je 2,95 kg in imela 48 cm dolgo cev. Ta različica na prednjem obročku ni imela nasadka za bajonet in kljukice za zlaganje v piramido. Nastavka za jermen sta bila na strani kopita, vojaki so jo nosili prečno preko hrbta. Proizvodnja teh se je tako v Steyrju kot v Budimpešti ustavila leta 1913.
  • Ostrostrelna različica se je od pušk in štucov razlikovala po tem, da je imela nameščen strelni daljnogled. Daljnogled je bil montiran rahlo na levo stran, da se je puška lahko še vedno polnila z okvirji. Med letoma 1915 in 1918 jih je bilo izdelanih okoli 6.000.

Med vojno so pričeli izdelovati "hibridne" različice štucov, ki so poleg nasadka za bajonet in kljukice za zlaganje imeli tudi nastavke za jermen na strani kopita.

Predelave[uredi | uredi kodo]

  • M95/30 (bolgarski naziv M95/34) je avstrijska predelava na naboj 8x56 R (M.30), ki se je začela leta 1930. V Avstriji so najprej predelovali tudi bolgarske puške, a so jih ti kasneje začeli sami. Puške predelane v Avstriji in Bolgariji so označene s črko S na ležišču.
  • 31.M (tudi M95/31) je madžarska predelava na naboj 8x56 R (M.31), ki se je začela leta 1931. Puške predelane na Madžarskem so označene s črko H na ležišču in redkejše od tistih označenih s črko S. Dodan je bil tudi ščitnik za namerilno muho.
  • M95/24 in M95M sta oznaki pušk, ki so jih z začetkom leta 1924 v Kraljevini Jugoslaviji predelovali z originalnega naboja 8x50 R Mannlicher na standardni jugoslovanski naboj 7,92x57 Mauser.[6]

Tabela vseh različic[uredi | uredi kodo]

V tej tabeli najdemo podatke o vseh možnih različicah, od časa prve do druge svetovne vojne.[7]

Naboj Dolžina [cm] Dolžina cevi [cm] Masa [kg] Nastavka za jermen Nasadek za bajonet Razpon merkov Dodatno
Puška M95 8x50 R 128,2 76,5 3,63 pod da 500-2600 korakov
Karabinka M95 8x50 R 100 48 2,95 pri strani ne 500-2400 korakov 18 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Štuc M95 8x50 R 100 48 3,13 pod da 500-2400 korakov 13 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Karabinka M95 z nasadkom za bajonet 8x50 R 100 48 3,18 pri strani da 500-2400 korakov 18 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Karabinka-štuc M95 8x50 R 100 48 3,22 pod ali pri strani da 500-2400 korakov 13 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Štuc-karabinka M95 8x50 R 100 48 3,27 pri strani in pod da 500-2400 korakov 18 cm razmak med prednjim in zadnjim obročkom
Puška M95/30 in M.31 8x56 R 128,2 76,5 3,63 pod da 300-2000 metrov
Štuc M95/30 in M.31 8x56 R 100 48 3,22 pod ali pri strani da 300-2200 metrov
Štuc M95/30 in M.31 (skrajšan) 8x56 R 100 48 3,22 pod ali pri strani da 300-2200 metrov
Puška M95M in M95/24 7,92x57 110 59 3,86 različno da 200-2000 metrov

Uporabniki[uredi | uredi kodo]

Uporabniki manliherice M.95 razvrščeni glede na kaliber oz. naboj:

Uporaba manliheric s periskopom v jarkih na kraškem delu soškega bojišča.

8x50 R[uredi | uredi kodo]

8x56 R[uredi | uredi kodo]

7,92x57[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Janez Hartman: Orožje: kako do orožja in orožnih listin Celje: Explora, 1997
  2. ^ http://hungariae.com/Mann95.htm
  3. ^ http://hungariae.com/Mann95Bu.htm
  4. ^ 4,0 4,1 Hartman, Janez (1999). "Lahko orožje naših borcev 1918-1919 : mineva 80 let od bojev slovenske vojske na severni meji". Revija Obramba (Zveza častnikov Slovenije): 59–61. COBISS 115057664. 
  5. ^ Scarlata, Paul (Nov 20, 2014). "Russian rifles of the great war, revolution & civil war--part I". Shotgun News. Pridobljeno dne 19 Sep 2015. 
  6. ^ "Rifle: Yugoslavian Mannlicher M95M and M95/24". C&Rsenal. Pridobljeno dne June 14, 2014. 
  7. ^ http://candrsenal.com/a-quick-and-dirty-guide-mannlichers-straight-pull-rifles/
  8. ^ 8,0 8,1 Erwin Steinböck (1988). Österreichs militärisches Potential im März 1938. Oldenbourg Verlag. ISBN 978-3-7028-0275-2. 
  9. ^ Hintermeier, Heino (2003). In der Stunde der Not : fremdländische Gewehrmodelle in Österreich-Ungarn 1914-1918. Dunaj: Stöhr. str. 13-19. COBISS 512090659. ISBN 3-901208-41-0. 
  10. ^ Šrámek, Pavel (2008). Ve stínu Mnichova. Praga: Mladá fronta. str. 160. ISBN 978-80-204-1848-7. 
  11. ^ Philip Jowett (20 March 2012). Armies of the Balkan Wars 1912-13: The priming charge for the Great War. Osprey Publishing. str. 24. ISBN 978-1-78096-528-4. 
  12. ^ Alejandro de Quesada (2015-01-20). The Spanish Civil War 1936–39 (2): Republican Forces. Bloomsbury Publishing. str. 72. ISBN 978-1-78200-787-6. 
  13. ^ http://www.rtvslo.si/svet/grabar-kitaroviceva-nase-namere-iskrene-do-vseh-sosedov/432347
  14. ^ 14,0 14,1 D 50/1 Kennblätter fremden Geräts, Heft 1: Handwaffen. 1941. Pridobljeno dne 15. februar 2016. 
  15. ^ Slovenski partizan : orožje, obleka in oprema slovenskih partizanov (PDF). Ljubljana: Muzej ljudske revolucije Slovenije. 1990. str. 23. COBISS 17009408. Pridobljeno dne 25. november 2015.