Schwarzlose (strojnica)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Maschinengewehr (Schwarzlose) M.7
1634 - Salzburg - Festung Hohensalzburg - Maschinengewehr.JPG
Strojnica M.7/12 s skrivalom plamena, poleg nje pa zaboj s pasom za naboje.
Vrsta: strojnica  *
Država izvora: Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska
Zgodovina uporabe
V uporabi: 1907-48
Vojne: glej razdelek uporaba
Zgodovina izdelave
Oblikovalec: Andreas Wilhelm Schwarzlose
Leto zasnove: 1902
Proizvajalec: Waffenfabrik Steyr in drugi
V proizvodnji: 1908-1918 (v Steyrju)
Število izdelanih: okoli 43.000
Značilnosti
Teža: 17,2 kg (prazna) + 18,5 kg trinožnik[1] (M.7/12)
Dolžina: 945 mm (M.7/12)
Dolžina cevi: 530 mm (M.7/12)
Posadka: 3 ali več

Naboj: 8x50 R Mannlicher
6,5x53 R Mannlicher
6,5x55 švedski
6,5x54 grški
7,92x57 Mauser
7,92x57 R
8x56 R Mannlicher
Način delovanja: prosti zaklep zakasnjen s kolenom
Hitrost streljanja: 500 nab/min (M.7/12)
Način polnjenja: platneni pas
Kapaciteta: 250 ali 100 nabojev

Schwarzlose je bila strojnica oz. mitraljez, ki ga je izumil nemški konstruktor Andreas Schwarzlose. Najštevilčnejša različica je bila avstroogrska M.7/12 za naboj 8x50 R Mannlicher, ki se je uporabljala predvsem med prvo svetovno vojno. Zaradi preprostega mehanizma in enostavnosti vzdrževanja je bila zelo robustna in zanesljiva. Zaradi svoje velike teže (39,7 kg vključno s podstavkom in hladilno tekočino[1]) se je uporabljala predvsem kot obrambno orožje. Je prva strojnica s katero se je srečal povprečen slovenski strojničar.

Razvoj in delovanje[uredi | uredi kodo]

Skica delovanja mehanizma

V času, ko je Andreas Wilhelm Schwarzlose začel razmišljati o razvoju strojnice, ki bi jo lahko prodal, je naletel na težavo, da je bila večina najboljših patentov že patentiranih, zato se je moral odločiti za popolnoma drugačen pristop. Uporabil je za strojnice do takrat neuporabljen način delovanja, odpiranje s pomočjo povratnega pritiska. Ko se orožje sproži, povratni pritisk, ki ga je ustvaril naboj prične krčiti "koleno", ki drži zaklep na mestu. Komaj ko krogla zapusti cev, se zaklep pomakne nazaj in repetira. V primerjavi s takrat najbolj razširjeno strojnico Maxim je tako delovanje imelo dve večji prednosti: cev se ni premikala, ampak je med streljanjem ostala na mestu, kar je omogočalo učinkovitejšo zaporo hladilnika s hladilno tekočino, druga prednost pa je bila enostavnost delov, kar je pomenilo učinkovitejše delovanje, vzdrževanje in cenejšo izdelavo. Slabost takega mehanizma pa je bila ta, da je bilo za uspešen izmet tulcev potrebno mazanje nabojev z oljem. Andreas Schwarzlose je mehanizem patentiral leta 1902, okoli leta 1905 pa je svoj patent prodal avstrijskemu orožarskemu podjetju v Steyrju, ki je strojnice najprej pričelo proizvajati za vojsko svoje države. Avstro-ogrska vojska se je v svoji različici odločila za uporabo relativno kratke cevi (530 mm), ki je omogočala lažji transport, a je bila manj natančnejša. V primerjavi z najpogostejšimi nemškimi, ruskimi, francoskimi in britanskimi strojnicami sistema Maxim je imela Schwarzlose okoli 20 cm krajšo cev.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Schwarzlose je bila glavna grška strojnica ob začetku balkanskih vojn.[2] Kmalu se je kot glavna strojnica Avstro-ogrske vojske izkazala med prvo svetovno vojno. Ob koncu vojne so jo uporabljale tudi slovenske enote, ki so sodelovale v boju za severno mejo.[3] Prav tako so jo uporabljale obe strani v poljsko-sovjetski vojni v letih 1919−21. Uporabljala se je tudi v italijanskih rokah med drugo italijansko-abesinsko vojno (1935-36). Proti koncu medvojnega obdobja je bila prisotna v španski državljanski vojni.[4] Med drugo svetovno vojno je v uporabo stopila, ko je Finska zaradi napada Sovjetske zveze leta 1939 kupila švedske strojnice Schwarzlose.[5] Dva meseca po koncu zimske vojne med SZ in Finsko je Nacistična Nemčija maja 1940 napadla Nizozemsko, kjer so jo uporabljali branitelji. Po napadu na Jugoslavijo, ki so ga izvedle sile osi je bila uporabljena v narodnoosvobodilnem boju. Prav tako so jo uporabljali Madžari, med drugim na vzhodni fronti. Zadnjič se je v vojne namene uporabljala leta 1948 v izraelski osamosvojitveni vojni.[6]

Različice[uredi | uredi kodo]

Schwarzlose M.7, prva različica, ki je bila uvedena v avstro-ogrsko vojsko. Ta ima med poklopcem zaklepišča in hladilnikom velik razmak, ki ga na kasnejših modelih (razen na nizozemski M.8) ni.

Avstro-Ogrska:
Pehotni različici M.7 in M.7/12 za naboj 8x50 R Mannlicher. Med vojno je bila razvita tudi t. i. lahka strojnica, ki je namesto težkega trinožnega podstavka (trinožnika) imela zložljivega dvonožnega (dvonožnika), prav tako je imela kovinsko kopito.[7]

Letalski različici M.16 in M.16A za naboj 8x50 R Mannlicher. Ti različici sta streljali hitreje od pehotnih različic (M.16: 600 nab/min, M.16A: 880 nab/min[8]) in nista uporabljali hladilnika, zato je bila njuna teža manjša, 10,4 kg.

Nizozemska:
Machinegeweer M.08, M.08/13, M.08/15 in konjeniška različica. Do leta 1915 so jih v Steyrju proizvedli okoli 300, nato so zaradi težav z dobavo proizvodnjo preselili na Nizozemsko. Naboj je bil prvotno 6,5x53 R Mannlicher, po letu 1925 so jih Nizozemci predelali na njihov 7,92x57 R, ki se razlikuje od nemškega 7,92x57 Mauser, ker ima izbočen rob. V kalibru 7,92 mm (z robom) so po letu 1925 prav tako izdelovali nove strojnice.

M.08 je prvotna različica; podobna je avstro-ogrski M.7 (slika na levi). Izboljšana različica je M.08/13, podobna avstro-ogrski M.7/12. Ko so proizvodnjo preselili na Nizozemsko so tam proizvedenim strojnicam dodelili naziv M.8/15. Konjeniška različica se od drugih treh razlikuje po tem, da je uporabljala navadni (avstro-ogrski) trinožni podstavek. Nizozemci so Schwarzlose pogosto nameščali na podstavek za nemški Maxim MG 08, proizvajali pa so tudi poseben podstavek M.25, na katerem je strojnica lahko pokrivala kot 180°.

Švedska:
Kulspruta m/14 za naboj 6,5x55 švedski. V švedski tovarni Bofors Carl Gustaf so jih skupno proizvedli okoli 2000.

Grčija:
Schwarzlose M.12 za naboj 6,5x54 Mannlicher-Schönauer. Avstrijci so jih proizvajali za Kraljevino Grčijo od 1912 do 1914. 24 strojnic, ki zaradi izruha vojne niso prispele v Grčijo[9] je Avstro-ogrsko letalstvo na svojih letalih uporabljalo predvsem na začetku vojne.[10] Te niso uporabljale vodnega hlajenja, ampak zračnega, zato so bile lažje od drugih.[8]

Češkoslovaška:
Češki izumitelj František Janeček je za češkoslovaško vojsko obstoječe strojnice M.7/12 predelal tako, da je kaliber spremenil z 8 mm Mannlicher na 7,92 mm Mauser, olajšal zaklep, skrajšal glavno vzmet in podaljšal cev za 100 mm. Predelava in izdelava je potekala v Zbrojovki v Brnu. Med letoma 1924 in 1934 so iz M.7/12 na vz.7/24 adaptirali 4937 strojnic, novih vz.24 pa so proizvedli 2253.[11]

Madžarska:
Géppuska 07/31.M je madžarska predelava na naboj 8x56 R Mannlicher s špičasto kroglo. Enako so storili s svojimi puškami Mannlicher M1895.

Uporabniki[uredi | uredi kodo]

Avstro-ogrska mitraljezca leta 1915, na kapah sta lepo vidni mitralješki znački.

Države[uredi | uredi kodo]

Skupine[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Italijanski priročnik iz leta 1932
  2. ^ 2,0 2,1 Philip Jowett (20. marec 2012). Armies of the Balkan Wars 1912-13: The priming charge for the Great War (angleščina). Osprey Publishing. str. 34. ISBN 978-1-78096-528-4. 
  3. ^ Hartman, Janez (1999). "Lahko orožje naših borcev 1918-1919 : mineva 80 let od bojev slovenske vojske na severni meji". Revija Obramba (Zveza častnikov Slovenije): 59–61. COBISS 115057664. 
  4. ^ Alejandro de Quesada; Stephen Walsh (20 January 2015). The Spanish Civil War 1936-39 (2): Republican Forces (angleščina). Osprey Publishing. str. 72. ISBN 978-1-78200-787-6. 
  5. ^ 5,0 5,1 http://www.jaegerplatoon.net/MG2.htm
  6. ^ 6,0 6,1 https://www.youtube.com/watch?v=vCC3BEwdS0M&feature=youtu.be&t=44m56s
  7. ^ 7,0 7,1 Ortner, M. Christian (2011). Storm Troops (angleščina). Verlag Militaria. str. 214-225. ISBN 978-3-9501642-8-2. 
  8. ^ 8,0 8,1 http://www.smallarmsreview.com/display.article.cfm?idarticles=1324
  9. ^ Cross & Cockade Journal (angleščina). Cross & Cockade, the Society of World War I Aero Historians. 1974. str. 227. 
  10. ^ 10,0 10,1 Harry Woodman (1989). Early Aircraft Armament: The Aeroplane and the Gun Up to 1918 (angleščina). Smithsonian Institution Press. str. 147. ISBN 978-0-87474-994-6. 
  11. ^ http://www.rotanazdar.cz/?p=3411
  12. ^ Mötz, Josef (2001). Österreichische Militärpatronen / Austrian military cartridges (nemščina in angleščina). Dunaj: Stöhr. str. 361. ISBN 3-901208-27-5. 
  13. ^ Erwin Steinböck (1988). Österreichs militärisches Potential im März 1938. Oldenbourg Verlag. str. 151-152. ISBN 978-3-7028-0275-2. 
  14. ^ https://www.bulgarianartillery.it/Bulgarian%20Artillery%201/T_Flak/TF_Bulgarian%20FlaMG.htm
  15. ^ Neil Grant (23 July 2013). The Bren Gun (angleščina). Osprey Publishing. str. 9. ISBN 978-1-78200-082-2. 
  16. ^ Janusz Cisek (25 September 2002). Kosciuszko, We Are Here!: American Pilots of the Kosciuszko Squadron in Defense of Poland, 1919-1921 (angleščina). McFarland. str. 85. ISBN 978-0-7864-1240-2. 
  17. ^ http://www.dws-xip.pl/encyklopedia/ckmm08-nl/
  18. ^ Slovenski partizan : orožje, obleka in oprema slovenskih partizanov (PDF). Ljubljana: Muzej ljudske revolucije Slovenije. 1990. str. 34. COBISS 17009408. Pridobljeno dne 25. november 2015.