Palestinska vojna (1948)
| Palestinska vojna (1948) | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del mednarodnega konflikta v Mandatni Palestini, arabsko-izraelskega konflikta in izraelsko-palestinskega konflikta | |||||||||
 Arabski borci pred gorečim Haganah oklepnim tovornjakom za oskrbo blizu mesta Jeruzalem (ok. 1948) | |||||||||
| |||||||||
| Udeleženci | |||||||||
|
Pred 26. majem 1948: Po 26. maju 1948: Tuji prostovoljci: |
| ||||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||||
 David Ben-Gurion Chaim Weizmann Jigael Jadin Yaakov Dori David Shaltiel Moše Dajan Yisrael Galili Yigal Allon Jicak Rabin Moshe Carmel Aharon Remez Gershon Zak Shlomo Shamir |
 Kralj Abdulah I. John Bagot Glubb Habis al-Majali Abd al-Qadir al-Husayni † Hasan Salama † Fawzi Al-Qawuqji Haj Amin Al-Husseini Kralj Faruk I Ahmad Ali al-Mwawi Muhammad Naguib Abdul Rahman Hassan Azzam | ||||||||
| Moč | |||||||||
| Izrael: c. 10.000 sprva, porast na 115.000 do marca 1949 |
Arabci: c. 2.000 sprva, porast na 70.000, od tega: Egipt: 10.000 sprva, porast na 20.000 Irak: 3.000 sprva, porast na 15.000–18.000 Sirija: 2.500–5.000 Transjordanija: 8.000 – 12.000 Libanon: 1,000[7] Saudova Arabija: 800–1.200 Arabska osvobodilna vojska: 3.500–6.000 | ||||||||
| Žrtve in izgube | |||||||||
| 6.080 ubitih (približno 4.074 vojakov in 2.000 civilistov)[8] | Med +5.000[8] in 20.000 (vključno s civilisti)[9] med katerimi 4.000 vojakov Egipta, Jordanije in Sirije[10] | ||||||||
| 15.000 ubitih Arabcev in 25.000 ranjenih (ocena)[11] | |||||||||
Palestinska vojna leta 1948 je potekala na ozemlju Britanskega mandata za Palestino, ki je bila na začetku vojne pod britansko oblastjo. V Izraelu je znana kot Vojna za neodvisnost (hebrejsko מלחמת העצמאות, Milkhemet Ha'Atzma'ut), v arabskem svet pa kot ključni del Nakbe (arabsko النَّكْبَة, dob. 'katastrofa').[a][14][15][16][17] To je prva vojna izraelsko-palestinskega konflikta in s tem del širšega arabsko-izraelskega konflikta. Med vojno so Britanci prekinili mandat in se umaknili, s čimer so zaključili obdobje vladavine, ki se je začelo med prvo svetovno vojno, leta 1917. Pred tem je bilo to območje del Otomanskega cesarstva. Maja 1948 je judovski Jišuv ustanovil Državo Izrael, njen nastanek pa je bil razglašen za zadnji dan mandata. Med vojno je bilo razseljenih okoli 700.000 palestinskih Arabcev.[18]
Po vojni je bilo nekdanje ozemlje mandata razdeljeno med Državo Izrael, ki je zajela približno 78 % tega območja, Kraljevino Jordanijo (takrat znano kot Transjordanijo), ki je zavzela in kasneje priključila območje, ki je postalo Zahodni breg, ter Egipt, ki je zavzel Gazo, obalno ozemlje na obali Sredozemskega morja, na katerem je Arabska liga ustanovila vse-palestinsko vlado.
Vojna je imela dve glavni fazi, prva je bila državljanska vojna 1947–1948, ki se je začela 30. novembra 1947,[19] dan po tem, ko so Združeni narodi izglasovali sprejetje Načrta o delitvi Palestine, ki je ozemlje razdelil na judovsko in arabsko suvereno državo in mednarodni Jeruzalem (resolucija ZN 181). Načrt delitve so sprejeli voditelji judovske skupnosti, zavrnili pa so jo palestinski arabski voditelji in arabske države.[20] To fazo vojne zgodovinarji opisujejo kot "civilno", "etnično" ali "medskupnostno" vojno, saj je potekala predvsem med judovskimi in palestinsko arabskimi milicami, ki jih je podpirala Arabska osvobodilna vojska in okoliške arabske države. Za to vojno je bilo značilno gverilsko bojevanje in terorizem, ki sta se stopnjevala proti koncu marca 1948, ko so Judje prešli v ofenzivo in začeli premagovati Palestince v velikih akcijah in bitkah ter vzpostavili jasno frontno linijo. V tem obdobju so Britanci še vedno ohranjali propadajočo oblast nad Palestino in se občasno vmešali v nasilje.[21][22]
Britanci so svoj mandat prekinili konec 14. maja 1948 opolnoči. Tega dne so zadnje britanske enote in osebje zapustili mesto Haifa,vodstvo Judov v Palestini pa je razglasilo ustanovitev Države Izrael. Naslednji dan je sledila invazija okoliških Arabskih vojsk in ekspedicijskih sil na Palestino.
Invazija je zaznamovala začetek druge faze vojne, arabsko-izraelske vojne leta 1948. Egipčani so napredovali na južnem obalnem pasu in so bili ustavljeni blizu Ašdoda; Jordanska arabska legija in iraške sile so zavzele osrednje višavje Palestine. Sirija in Libanon sta se večkrat spopadli z Izraelskimi silami na severu. Judovske milice, organizirane v Izraelske obrambne sile (IDF), so uspele zaustaviti Arabske sile. V naslednjih mesecih so potekali hudi boji med IDF in Arabskimi vojskami, ki so bile počasi potisnjene nazaj. Jordanska in Iraška vojska sta obdržali nadzor nad večino osrednjega višavja Palestine in zavzeli vzhodni Jeruzalem, vključno s starim mestom. Egiptovsko okupacijsko območje je bilo omejeno na območje Gaze in majhno območje, obkroženo z izraelskimi silami v Al-Faluji. Oktobra in decembra 1948 so Izraelske sile prestopile libanonsko ozemlje in prodrle na egiptovski Sinajski polotok ter obkolile Egiptovske sile blizu mesta Gaza. Zadnje vojaške aktivnosti so se zgodile marca 1949, ko so izraelske sile zavzele puščavo Negev in dosegle Rdeče morje. Izrael je 24. februarja 1949 podpisal ločena premirje z Egiptom, 23. marca z Libanonom, 3. aprila s Transjordanijo in 20. julija s Sirijo. V tem obdobju se je nadaljevalo bežanje in izgon palestinskih Arabcev.
Med vojno je bilo razseljenih približno 700.000 palestinskih Arabcev in večina njihovih urbanih območij je bilo uničenih. Številni palestinski Arabci so ostali brez državljanstva, razseljeni na Palestinska ozemlja, ki sta jih zavzela Egipt in Jordanija, ali pa so se preselili v okoliške arabske države. Mnogi med njimi, kot tudi njihovi potomci, še vedno nimajo državljanstva in živijo v begunskih taboriščih.
V treh letih po vojni se je v Izrael priselilo približno 700.000 Judov iz Evrope in arabskih dežel, pri čemer je ena tretjina med njimi zapustila ali bila izgnana iz držav svojega prebivališča na Bližnjem vzhodu.[23][24][25] Izrael je te begunce sprejel v okviru v Načrta Enega milijona.[26][27][28][29]
Opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ Izraelci vojno imenujejo Vojna za neodvisnost ali Vojna za osvoboditev, saj se je nastajajoča država Izrael temeljila na Jišuvih (judovska skupnost v Palestini v času britanskega mandata), oblikovala med vojno, njen nastanek pa je bil razglašen isti dan, ko je britanski mandat prenehal veljati, tj. leta 1948. Palestinci jo imenujejo an-Nakba ("Katastrofa"), ki je "privedla do razselitve približno 750.000 beguncev iz zgodovinske Palestine in izpisa dveh tretjin palestinske arabske populacije ter njihove družbe v procesu oblikovanja države Izrael."[12][13]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Nisan, Mordechai (2015). Minorities in the Middle East: A History of Struggle and Self-Expression, 2d ed. McFarland. str. 284. ISBN 978-0-7864-5133-3.
This Jewish-Druze partnership was often referred to as a "covenant of blood," in recognition of the common military yoke carried by the two peoples for the security of the country.
- ↑ »The Druze in Israel: Questions of Identity, Citizenship, and Patriotism« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016. Pridobljeno 24. februarja 2022.
- ↑ Palestine Post, "Israel's Bedouin Warriors", Gene Dison, August 12, 1948
- ↑ AFP (24. april 2013). »Bedouin army trackers scale Israel social ladder«. Al Arabiya. Arhivirano iz spletišča dne 31. marca 2022. Pridobljeno 7. maja 2015.
- ↑ Anita Shapira, L'imaginaire d'Israël : histoire d'une culture politique (2005), Latroun : la mémoire de la bataille, Chap. III. 1 l'événement p. 91–96
- ↑ Benny Morris (2008), p.419.
- ↑ Pollack, 2004; Sadeh, 1997
- ↑ 8,0 8,1 Sandler, Stanley (2002). Ground Warfare: An International Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 160. ISBN 978-1-57607-344-5. Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2023. Pridobljeno 23. aprila 2019.
- ↑ Rosemarie Esber, Under the Cover of War, Arabicus Books & Medica, 2009, p.28.
- ↑ »Military Casualties in Arab-Israeli Wars | Jewish Virtual Library«. www.jewishvirtuallibrary.org. Arhivirano iz spletišča dne 10. januarja 2017. Pridobljeno 13. maja 2022.
- ↑ Clodfelter, Micheal (2017). Warfare and Armed Conflicts: A Statistical Encyclopedia of Casualty and Other Figures, 1492-2015, 4th ed. McFarland. str. 572. ISBN 978-0-7864-7470-7.
- ↑ The Palestinian Nakba: What Happened in 1948 and Why It Still Matters (v angleščini), arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2022, pridobljeno 17. oktobra 2022[nezanesljiv vir?]
- ↑ Michael R. Fischbach, ameriški raziskovalec arhivov United Nations Conciliation Commission for Palestine, ocenjuje, da so Palestinci izgubili približno 6 do 8 milijonov dunamov (1,5 do 2 milijona hektarjev) zemlje, ne da bi upoštevali skupno obdelovano zemljo v vasicah ali državno zemljo. Philip Mattar, ‘Al-Nakba,’ in Philip Mattar Encyclopedia of the Palestinians, Arhivirano 2022-11-28 na Wayback Machine. Infobase Publishing, 2005
- ↑ Reuven Firestone To Jews, the Jewish-Arab war of 1947–1948 is the War of Independence (milchemet ha'atzma'ut).
- ↑ Neil Caplan (2011). The Israel-Palestine Conflict: Contested Histories. John Wiley & Sons. str. 17. ISBN 978-1-4443-5786-8.
Perhaps the most famous case of differences over the naming of events is the 1948 war (more accurately, the fighting from December 1947 through January 1949). For Israel it is their "War of Liberation" or "War of Independence" (in Hebrew, milhemet ha-atzama'ut) full of the joys and overtones of deliverance and redemption. For Palestinians, it is Al-Nakba, translated as "The Catastrophe" and including in its scope the destruction of their society and the expulsion and flight of some 700,000 refugees.'
- ↑ Neil Caplan (1997). Futile Diplomacy: The United Nations, the Great Powers, and Middle East Peacemaking 1948–1954. Zv. 3. Frank Cass & Co. str. 17. ISBN 978-0-7146-4756-2.
Although some historians would cite 14 May 1948 as the start of the war known variously as the Israeli War of Independence, an-Nakba (the (Palestinian) Catastrophe), or the first Palestine war, it would be more accurate to consider that war as beginning on 30 November 1947.
- ↑ Team, Almaany. »Translation and Meaning of نكبة In English, English Arabic Dictionary of terms Page 1«. www.almaany.com (v angleščini). Pridobljeno 21. avgusta 2021.
- ↑
- Morris, Benny (2004). The Birth of the Palestinian Refugee Problem Revisited. Cambridge University Press. str. 602–604. ISBN 978-0-521-00967-6.
It is impossible to arrive at a definite persuasive estimate. My predilection would be to opt for the loose contemporary British formula, that of 'between 600,000 and 760,000' refugees; but, if pressed, 700,000 is probably a fair estimate
- Memo US Department of State, 4 May 1949. Foreign Relations of the United States. 1949. str. 973. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. julija 2019.
One of the most important problems which must be cleared up before a lasting peace can be established in Palestine is the question of the more than 700,000 Arab refugees who during the Palestine conflict fled from their homes in what is now Israeli occupied territory and are at present living as refugees in Arab Palestine and the neighbouring Arab states.
- Memorandum on the Palestine Refugee Problem, 4 May 1949. Foreign Relations of the United States. 1949. str. 984. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. julija 2019.
Approximately 700,000 refugees from the Palestine hostilities, now located principally in Arab Palestine, Transjordan, Lebanon and Syria, will require repatriation to Israel or resettlement in the Arab states.
- Morris, Benny (2004). The Birth of the Palestinian Refugee Problem Revisited. Cambridge University Press. str. 602–604. ISBN 978-0-521-00967-6.
- ↑ Morris (2008), p.77
- ↑ Morris (2008), pp. 63–65
- ↑ Morris (2008), pp. 77–79
- ↑ Tal (2003), p.41
- ↑ Devorah Hakohen, Immigrants in Turmoil: Mass Immigration to Israel and Its Repercussions in the 1950s and after, Syracuse University Press 2003 p.267
- ↑ Displaced Persons Arhivirano 2010-03-30 na Wayback Machine. retrieved on 29 October 2007 from the U.S. Holocaust Museum.
- ↑ Tom Segev, 1949.
- ↑ Morris, 2001, chap.
- ↑ »Jewish Refugees of the Israeli Palestinian Conflict«. Mideast Web. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. oktobra 2013. Pridobljeno 1. aprila 2013.
- ↑ Axelrod, Alan (2014). Idiot's Guides: The Middle East Conflict. Penguin Group. ISBN 978-1-61564-640-1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. marca 2023. Pridobljeno 15. oktobra 2020.
- ↑ Benny Morris, Righteous Victims, chap.
Bibliografija[uredi | uredi kodo]
- Abdel Jawad, Saleh (2006). »The Arab and Palestinian Narratives of the 1948 War«. V Robert I. Rotberg (ur.). Israeli and Palestinian Narratives of Conflict: History's Double Helix. Indiana University Press. ISBN 978-0-253-21857-5.
- Caplan, Neil (19. september 2011). »War: Atzma'ut and Nakba«. The Israel-Palestine Conflict: Contested Histories. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-4443-5786-8.
- Yoav Gelber, Palestine 1948, Sussex Academic Press, Brighton, 2006, ISBN 978-1-84519-075-0
- Efraim Karsh, The Arab-Israeli Conflict: The Palestine War 1948, Osprey publishing, 2002.
- Walid Khalidi (ed.), All that remains.ISBN 978-0-88728-224-9.
- Walid Khalidi, Selected Documents on the 1948 Palestine War, Journal of Palestine Studies, 27(3), 79, 1998.
- Levett, Gordon (1991). »The 'Other' Airlift«. Air Enthusiast. Št. 44. str. 17–25. ISSN 0143-5450.
- Benny Morris, 1948, Yale University Press, 2008, ISBN 978-0-300-12696-9
- Ilan Pappe, The Ethnic Cleansing of Palestine, Oneworld Publications, 2006, ISBN 978-1-85168-555-4
- Eugene Rogan & Avi Shlaim, The War for Palestine — Rewriting the history of 1948, Cambridge University Press, 2001.
- David Tal, War in Palestine, 1948. Strategy and Diplomacy, Routledge, 2004.
- Williamson, Bruce. "Caught in the Middle: Air Combat Between Israel and the RAF, 1948". Air Enthusiast 115, January–February 2005, pp. 2–10 ISSN 0143-5450
