Ašdod

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ašdod
אַשְׁדּוֹד‬‎
أشدود‎
Sodobni Ašdod
Sodobni Ašdod

Zastava

Grb
Ašdod is located in Izrael
Ašdod אַשְׁדּוֹד‬‎ أشدود‎
Ašdod
אַשְׁדּוֹד‬‎
أشدود‎
Geografska lega Ašdoda v Izraelu
Koordinati: 31°48′0″N 34°39′0″E / 31.80000°N 34.65000°E / 31.80000; 34.65000Koordinati: 31°48′0″N 34°39′0″E / 31.80000°N 34.65000°E / 31.80000; 34.65000
Država Izraelska zastava Izrael
Okrožje Južno okrožje
Ustanovitev 1700 pr. n. št. (kanaansko naselje)
1300 pr. n. št. (Filistejci)
147 pr. n. št. (Hašmonejci)
7. stoletje n. št. (muslimansko mesto)
1956 (izraelsko mesto)
Upravljanje
 • Župan Yehiel Lasri
Površina
 • Skupno 47,2 km2
Prebivalstvo (2017)
 • Skupno 222.883
 • Gostota 4.700 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+2)

Ašdod (hebrejsko אַשְׁדּוֹד, arabsko أَشْدُود Ašdud ali إِسْدُود Išdud) je šesto največje mesto in največje pristanišče v Izraelu. Mesto je tudi veliko industrijsko središče. Leži v Južnem okrožju države na sredozemski obali med Tel Avivom na severu in Aškelonom na jugu. Od Jeruzalema je oddaljen 53 km.

Sodobni Ašdod pokriva ozemlji dveh starodavnih mest, enega na obali in enega na celini, ki sta bili večji del zgodovine ločeni entiteti. Članek obravnava obe zgodovinski mesti, nekaj bližnjih naselij in sodobni Ašdod.

Prvo dokumentirano urbano naselje Ašdod datira v kanaansko kulturo v 17. stoletje pr. n. št.,[1] zato velja za najstarejše mesto na svetu. V njem so bili do leta 1956 naseljeni Filistejci, Izraelci, grški kolonisti po Aleksandrovi osvojitvi Bližnjega vzhoda, Rimljani in Bizantinci, Arabci, križarji in Osmanski Turki.[2]

Sodobni Ašdod je bil ustanovljen leta 1956 na peščenih hribih v bližini starodavnega mesta. Leta 1968 je obsegal že približno 60 km² in zajel ozemlje starodavnega mesta. Leta 2017 je imel 222.883 prebivalcev.[3]

V Ašdodu je največja skupnost maroških Judov v Izreelu,[4] največje skupnost karaitskih Judov v Izraelu[5] in največja skupnost gruzijskih Judov na svetu.[6]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kamena doba[uredi | uredi kodo]

Na ozemlju Ašdoda so odkrili tri kamnita orodja iz kamene dobe in nobenega sledu naselja, kar kaže, da so bila orodja tja prinesena kasneje.[7]

Bronasta in železna doba[uredi | uredi kodo]

V bronasti in železni dobi je bil Ašdod samo tel malo južno od sodobnega mesta. Njegove ostanke so raziskovali devet sezon od leta 1962 do 1972. Raziskave sta prva leta vodila David Noel Freedman s Teološkega semenišča v Pittsburghu in Moshe Dothan.[8][9] Kasnejše raziskave je vodil Moshe Dothan v imenu Izraelskega urada za starine.[7]

Najzgodnejše večja naselitev v Ašdodu datira v 17. stoletje pr. n. št., ko je bil tel prvič utrjen. Pisno je bil prvič omenjen v dokumentih iz bronastodobnega Ugarita, ki kažejo, da je bil središče izvoza s purpurjem pobarvanih volnenih tkanin in oblačil. Na koncu 13. stoletja pr. n. št. so Ašdod osvojila in uničila Ljudstva z morja. Na začetku 12. stoletja pr. n. št. so v mestu vladali Filistejci, za katere velja, da so bili eno od Ljudstev z morja. Pod njihovo oblastjo je mesto cvetelo in postalo član filistejskega Pentapolisa, v katerem so bili še Aškelon in Gaza na sredozemski obali ter Ekron in Gat na celini.[10]

Leta 950 pr. n. št. je Ašdod uničil faraon Siamon na pohodu na Bližnji vzhod. Mesto so ponovno zgradili šele leta 815 pr. n. št.

Po izgonu ašdodskega kralja Ahmitija, katerega je Sargon II. (vladal 722–705 pr. n. št.) namestil namesto svojega brata Azurija, so se Filistejci, Judejci, Edomiti in Moabiti pod vodstvom Asdûduja uprli. Sargonov vrhovni poveljnik vojske (turtanu, Izaija 20:1) II. je leta 712/711 pr. n. št. upor zatrl[11][12] in prisilil uzurpatorja Jamanija na beg. Sargonov general je porušil mesto[13] in izgnal prebivalce, vključno z nekaj Izraelci, ki jih je zatem naselil v Mediji in Elamu.[14]

Med vladavino Sargonovega sina Sanheriba (vladal 705–681 pr. n. št.) je v Ašdodu vladal kralj Mitinti, med vladavino Sanheribovega sina Asarhadona (vladal 681–669 pr. n. št.) pa kralj Ahimilki.

Mesto je naslednji udarec doživelo leta 605 pr. n. št., ko ga je osvojil babilonski kralj Nebukadnezar II.[2]

Leta 539 pr. n. št. so mesto obnovili Perzijci, leta 532 pr. n. št. pa ga je osvojil Aleksander Veliki.

Nehemija omenja Ašdodite, ki so verjetno pomenili vse Filistejce v 6. stoletju pr. n. št. Piše tudi,[15] da so se »Judje poročali z Ašdodkami, Amonkami in Moabkami, polovica njihovih otrok pa ni znala govoriti hebrejsko«. Nehemija jih je preklel in jim prepovedal mešane zakone. Hugo Winckler razlaga rabo imena Ašdoditi z dejstvom, da je bil Ašdod Jeruzalemu najbližje filistejsko mesto.[16]

Helenistično obdobje[uredi | uredi kodo]

Heleniziranemu Ašdodu so dali bolj grško zveneče ime Azotos (grško Άζωτος). Cvetel je do makabejskega upora proti Selevkidskemu cesarstvu leta 167-160 pr. n. št. Med uporom ga je »osvojil in zavrgel« Juda Makabejec.[17] Leta 147 pr. n. št. ga je ponovno osvojil njegov brat Jonatan in porušil Dagonov tempelj (Judovske starine 13, 4:4; 1 Samuel 5:1-5).[18] Med vladanjem judejskega kralja Aleksandra Janaja (103-76 pr. n. št.) je bil Ašdod del njegovega kraljestva.[18]

Rimsko in bizantinsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Po uničenju Ašdoda v palestinski nasledstveni vojni med Hirkanom II. in Aristobulom II. je rimski cesar Pompej vzpostavil neodvisnost Ašdoda in nekaj drugih obalnih mest.[18] Nekaj let kasneje (54 pr. n. št.) je rimski general Gabinij z nekaj teževami v Palestini ponovno vzpostavil red in lo predal svojemu nasledniku Marku Liciniju Krasu.[18][19]

Leta 30 pr. n. št. je Ašdod prišel pod oblast kralja Heroda, on pa ga je v oporoki zapustil svoji sestri Salome I.[18][19] Med prvo judovsko-rimsko vojno (66-70 n. št.) je bil Ašdod očitno dovolj velik, da je Vespazijan v njem nastanil rimsko garnizijo.[19]

Ptolemaj (okoli 90-okoli 168 n. št.) je Ašdod opisal kot obmorsko mesto, čeprav je bil od morja oddaljen približno 6 km,[18] Jožef Flavij pa kot celinsko.[18] To očitno neskladje bi lahko pomenilo, da je imel Ašdod svoje pristanišče Azotos Paralios (grško παράλιος, slovensko na obali), se pravi Ašdod na obali.[20][21] Mesto na celini je imelo rimsko ime Hippinos (konjeniški), Grki pa so ga do poznega helenističnega obdobja imenovali Azotos mesogaios – celinski Azotos.[19]

V bizantinskem obdobju je obalni Ašdod tako po velikosti kot po pomembnosti prevladal nad celinskim. Na Madabski karti sta vrisani obe mesti r različnima imenoma.[22]

Leta 2017 so arheologi odkrili grški napis o posvetitvi cerkve ali morda samostana. Napis je bil odkrit med dvema hišama približno 1,5 km od obale.[23]

V Novi zavezi[uredi | uredi kodo]

V Apostolskih delih[24] je Ašdod omenjen kot kraj, v katerem se je pojavil evangelist Filip, potem ko je v krščanstvo spreobrnil etiopskega evnuha.[25] Filip je po poti pridigal evangelij, dokler ni prišel do Cezareje približno 90 km severno.

Zgodnje krščansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Helenizirani in zatem krščanski Azotos je ostal pomembno mesto do 7. stoletja, ko je prišel pod muslimansko oblast. Mesto je na Kalcedonskem koncilu leta 451 zastopal Heraklij iz Azotosa.

Zgodnje islamsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Minat al-Qal'a

Umajadski kalif Abd al-Malik, graditelj slavne jeruzalemske Kupole na skali, je v nekdanjem Azotos Paralios ali njegovi bližini zgradil obalno trdnjavo,[26] ki so jo kasneje rekonstruirali Fatimidi in križarji.[27]

V srednjveškem arabskem obdobju se je mesto imenovalo Mahuz Azdud – pristanišče Azdud.[28][29]

Geograf Ibn Hordadbeh (okoli 820-912) celinski Ašdod omenja kot Azdud in pravi, da je bila v njem poštna postaja med Ramlo in Gazo.[30]

Križarsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Dokumenti iz križarskega obdobja kažejo, da je Ašdod pripadal Ramalskemu gospostvu. Zgleda, da je Ramalski gospod Hugo obalno ašdodsko trdnjavo leta 1169 predal svojemu vitezu Nikolaju de Beroardu. V tem obdobju se je trdnjava imenovala Castellum Beroart (Beroartov grad).[28]

Ajubidsko in mameluško obdobje[uredi | uredi kodo]

V ajubidskem in mameluškem obdobju se pristanišče Ašdod nič več ne omenja, ker so ga muslimani skupaj z drugimi pristaniškimi mesti verjetno porušili zaradi strahu pred križarsko invazijo z morja.[27] Z uničenjem pristanišča je spet postal pomemben celinski Ašdod.

Osmansko obdobje[uredi | uredi kodo]

Isdud v letih 1914–1918

Položaj Ašdoda na Via Maris, ki je povezovala Anatolijo in Egipt, je v osmanskem obdobju ponovno okrepil njegov pomen. Leta 1596 je bil Ašdod kot Sdud upravno središče podookrožja (nahija), ki je spadalo v okrožje (liva) Gaza. V njem je bilo 75 gospodinjstev s 413 člani, samimi muslimani. Naselje je plačevalo fiksen davek, ki je znašal eno tretjino pridelka pšenice, ječmena, sezama, sadja, koz in medu, skupaj 14.000 akč.[31][32]

Leta 1833 je Esdud omenjen kot muslimanska vas v okrožju Gaza.[33]

V poznem 19. stoletju je bil Isdud opisan kot vas, ki je raztresena po vzhodnem pobočju nizkega hriba, pokritega z vrtovi. Na južni strani vasi je bil porušen han. Hiše so bile enonadstropne, obdane z visokimi zidovi iz na soncu sušenih zidakov. Imela je dva glavna vira vode: majhno jezero in obzidan vodnjak. Oba sta bila obdana z nasadi datljevih palm in figovcev.[34]

Britanski mandat[uredi | uredi kodo]

Dvorišče hiše v Isdudu okoli leta 1945

Po popisu prebivalstva, ki ga je v Palestini leta 1922 izvedla britanska mandatna oblast, je imel Isdud 2.566 prebivalcev,[35] od tega 2.555 muslimanov in 11 katolikov.[36] Število prebivalcev se je do leta 1931 povečalo na 3.240 (3.238 muslimanov in 2 kristjana). Naselje je imelo 764 hiš.</ref> Mills 1932, str. 4.a.</ref> Isdud je imel dve osnovni šoli, eno za dečke in eno ta deklice. Slednja je bila odprta leta 1942. Sredi 1940. let je v šolo hodilo 371 učencev in 74 učenk.[37]

Leta 1945 je v Isdudu živelo 4.620 Arabcev in 290 Judov. Posedovali so 47.871 dunamov zemlje,[38][39] na kateri so pridelovalo citruse, banane in žito.[40]

Arabsko-izraelska vojna 1948[uredi | uredi kodo]

Isdud je 29. maja 1948 zasedla egiptovska vojska. Med arabsko-izraelsko vojno leta 1948 je bilo naselje najbolj severni položaj egiptovske vojske. Izraelci so ga poskušali osvojiti, vendar jim to kljub velikim izgubam ni uspelo.[41] V okolici Isduda je bilo več spopadov, naselje samo pa je večkrat bombardiralo izraelsko letalstvo.[42] Egiptovska vojska se je zaradi strahu pred obkolitvijo 28. oktobra 1948 umaknila. Isdud je po Sporazumu o premirju, podpisanim leta 1949, pripadel Izraelu.

Država Izrael[uredi | uredi kodo]

Isdud leta 1948
Ashdod leta 1957

Izrael je leta 1950 vzhodno od Isduda ustanovili mošava (vasi) Sde Uzijahu in Štulim, leta 1949 in 1953 pa še Bnei Darom in Gan HaDaron severno od njega. Po Khalidiju so bile vse vasi ustanovljene na isudski zemlji.[43]

Sodobni Ašdod je bil ustanovljen leta 1956. Pri naseljenci so bili člani 22 judovskih družin iz Maroka, katerim je sledilo nekaj priseljencev iz Egipta.[44][45]

Julija 1957 je izraelska vlada dodelila družbi Ashdod Company Ltd. 24 km² zemljišča približno 32 km južno od Tel Aviva za gradnjo sodobnega mesta Ašdod.[45] Leta 1958 je bila zgrajena elektrarna Eškol A. Ena od njenih enot je imela tudi obrat za razsoljevanje morske vode.

Oktobra 1959 je bila ustanovljena prva mestna skupščina.[46] Leta 1961 je imelo mesto 4.600 prebivalcev. Leta 1963 je dobilo svoje sodišče. V sodobno pristanišče je novembra 1965 prva ladja priplula. Število prebivalcev je stalno naraščalo in se leta 1983 povzpelo na 65.700.

Pospešen razvoj se je začel leta 1991 z masovnim prihodom priseljencev iz Sovjetske zveze in Etiopije. V desetih letih se je v mesto priselilo več kot 100.000 ljudi.[47] V tem času se je v mestu zgradilo pet novih mestnih četrti in poslovna cona, od leta 2011 do 2010 pa še tri četrti in marina.

Mesto je za svoje dosežke na področju šolstva leta 2012 dobilo posebno nagrado Izraelskega ministrstva za izobraževanje.[48]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Moshe Dothan (1990): Ashdod – Seven levels of excavations (v hebrejščini), Israel: Society for the Protection of Nature in Israel, Ashdod branch. str. 91. ULI Sysno. 005093624.
  2. 2,0 2,1 O. Kolani; B. Raanan; M. Brosh; S. Pipano (1990): Events calendar in Israel and Ashdod (v hebrejščini), Israel: Society for the Protection of Nature in Israel, Ashdod branch. str. 79. ULI Sysno. 005093624.
  3. Local Authorities in Israel 2005, Publication #1295 – Municipality Profiles – Ashdod (PDF) (v hebrejščini), Israel Central Bureau of Statistics. Arhivirano iz izvirnika 29. maja 2008. Pridobljeno 14. aprila 2008.
  4. [1].
  5. קהילת אשדוד - היהדות הקראית העולמית. www.karaite.org.il.
  6. The chess queen was hosted in Ashdod mynet, 19.03.09.
  7. 7,0 7,1 Moshe Dothan: Ashdod VI: The Excavations of Areas H and K (1968–1969) (Iaa Reports) (v. 6), Israel Antiquities Authority, 2005, ISBN 965-406-178-3.
  8. M. Dothan, David Noel Freedman: Ashdod I, The First Season of Excavations 1962, Atiqot, vol. 7, Israel Antiquities Authority, 1967.
  9. David Noel Freedman: The Second Season at Ancient Ashdod, The Biblical Archaeologist 26 (4): 134–139, 1963.
  10. B.Frenkel (1990): The Philistines (v hebrejščini). Israel: Society for the Protection of Nature in Israel, Ashdod branch, str. 119. ULI Sysno. 005093624.
  11. Introducing Ashdod-Yam: History and Excavations, Ashdod-Yam Archaeological Project, website of The Institute of Archaeology of Tel Aviv University, Institut für Alttestamentliche Wissenschaft Universität Leipzig. 2014. Arhivirano iz izvirnika 21. maja 2015. Pridobljeno 24. maja 2015.
  12. H. Tadmor (1966): Philistia under Assyrian Rule, The Biblical Archaeologist, The American Schools of Oriental Research 29 (3): 86–102, doi:10.2307/3211004, JSTOR 3211004.
  13. Cogan, Mordechai (1993): Judah under Assyrian Hegemony: A Reexamination of Imperialism and Religion, Journal of Biblical Literature. The Society of Biblical Literature 112 (3): 403–414. doi:10.2307/3267741. JSTOR 3267741.
  14. Price, Massoume (2001): A brief history of Iranian Jews, Iran Chamber Society. Arhivirano iz izvirnika 30. septembra 2007. Pridobljeno 11. oktobra 2007.
  15. Nehemija 13:23-27.
  16. Hugo Winckler: Geschichte Israels, 1898, str. 224.
  17. Jožef Flavij: Judovske starine 12, 8:6.
  18. 18,0 18,1 18,2 18,3 18,4 18,5 18,6 Josephus Flavius: The Antiquities of the Jews. Pridobljeno 5. aprila 2015.
  19. 19,0 19,1 19,2 19,3 Raphael Patai (1999): The Children of Noah: Jewish Seafaring in Ancient Times, Princeton University Press, str. 144–145. ISBN 9780691009681. Pridobljeno 5. aprila 2015.
  20. Strong's Greek: 3882. παράλιος (paralios) -- by the sea, the sea coast. Pridobljeno 29. junija 2015.
  21. S. Piphano (1990): Ashdod-Yam in the Byzantine period (v hebrejščini). Israel: Society for the Protection of Nature in Israel, Ashdod branch. str. 143. ULI Sysno. 005093624.
  22. Madaba Map, numbers 96 (Azotus) and 97 (Azotus-on-the-Sea) with discussions
  23. Bohstrom, Philippe (23. november 2017): Archaeologists May Have Found Long-lost Byzantine City Ashdod-Yam – via Haaretz.
  24. Apostolska dela, Biblija.net. Pridobljeno 27. oktobra 2018.
  25. Apostolska dela 8:40.
  26. Reuven Vunsh, Oren Tal, Dorit Sivan (8. avgust 2013): Horbat Ashdod-Yam, Hadashot Arkheologiyot. Pridobljeno 5. aprila 2015.
  27. 27,0 27,1 Andrew Petersen: The Towns of Palestine under Muslim Rule: AD 600-1600, BAR International Series 1381, 2005, str. 90-91.
  28. 28,0 28,1 Pringle 1998, str. 72.
  29. History of Yavneh-Yam, Tel Aviv University.
  30. Khalidi 1992, str. 110.
  31. Hütteroth in Abdulfattah 1977, str. 143.
  32. A. Petersen (2005): The Towns of Palestine under Muslim Rule AD 600–1600, BAR International Series 1381, str. 133.
  33. Robinson and Smith 1841, vol 2, str. 368.
  34. Conder in Kitchener, 1882, SWP II, str. 409.
  35. Barron (1923): Table V, Sub-district of Gaza, str. 8.
  36. Barron (1923): Table XIII, str. 44.
  37. Khalidi, 1992, str. 111.
  38. Department of Statistics, 1945, str. 31.
  39. Government of Palestine, Department of Statistics. Village Statistics, April, 1945. Citirano v Hadawi, 1970, str. 45.
  40. Government of Palestine, Department of Statistics. Village Statistics, april 1945. Navedeno v Hadawi, 1970, str. 87.
  41. New York Times. 8. junij 1948.
  42. Yehudah Ṿalakh in drugi (2003): Battle Sites in the Land of Israel (v henrejščini), Izrael: Carta. str. 24. ISBN 965-220-494-3.
  43. Khalidi, 1992, str. 112-113.
  44. Davis, Barry: Ashdod on offer, Israel News, JPost. Pridobljeno avgusta 2013.
  45. 45,0 45,1 R. Yaniv (1990): Ashdod. From repatriants settlement to the City (v hebrejščini), Israel: Society for the Protection of Nature in Israel, Ashdod branch, str. 163. ULI Sysno. 005093624.
  46. R. Yaniv (1990): Head of the local council and the city (v hebrejščini), Israel: Society for the Protection of Nature in Israel, Ashdod branch, str. 179. ULI Sysno. 005093624.
  47. Data of population in the city of Ashdod (v hebrejščini), The Center for Research and Information, Knesset, 17. april 2001. Arhivirano iz izvirnika 27. septembra 2007. Pridobljeno 21. septembra 2007.
  48. Ziri, Danielle: Six cities across the country win 2012 education prize, Jpost.com. Pridobljeno 8. avgusta 2013.
  49. "Bordeaux - Rayonnement européen et mondial". Mairie de Bordeaux (francoščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2013. Pridobljeno dne 29. julija 2013. 
  50. "Bordeaux-Atlas français de la coopération décentralisée et des autres actions extérieures". Délégation pour l’Action Extérieure des Collectivités Territoriales (Ministère des Affaires étrangères) (francoščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2013. Pridobljeno dne 29. julija 2013. 
  51. "Ashdod, jumelée à Bordeaux le 7décembre 1984" (francoščina). Official Bordeaux website. Pridobljeno dne 18. septembra 2007. 
  52. "Bahía Internacional Ciudades Hermanas" (španščina). Official Bahia Blanca website. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2007. Pridobljeno dne 18. septembra 2007. 
  53. "Städtepartnerschaften des Bezirks Spandau" (nemščina). Official Spandua website. Pridobljeno dne 18. septembra 2007. 
  54. "Tampa Sister Cities". Official site for the city of Tampa, Florida. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2007. Pridobljeno dne 18. septembra 2007. 
  55. "Ašdoda (Izraēla)" (latvijščina). Jūrmalas dome. Pridobljeno dne 26. novembra 2017.