Pšenica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pšenica
Navadna pšenica
Navadna pšenica
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Liliopsida (enokaličnice)
Red: Poales (travovci)
Družina: Poaceae (trave)
Poddružina: Pooideae
Tribus: Triticeae
Rod: Triticum
L.
Vrste

T. aestivum (navadna pšenica)
T. aethiopicum
T. araraticum
T. boeoticum
T. carthlicum
T. compactum (zbita pšenica)
T. dicoccon (dvozrna pira)
T. durum (trda pšenica)
T. ispahanicum
T. karamyschevii
T. militinae
T. monococcum (enozrna pira)
T. polonicum (poljska pšenica)
T. spelta (večzrna pira; pšenica sevka; sevka)
T. timopheevii
T. trunciale
T. turanicum
T. turgidum (storžasta pšenica)
T. urartu
T. vavilovii
T. zhukovskyi
References:
  ITIS 42236 2002-09-22

Pšenica (znanstveno ime Triticum ssp.) je kulturna rastlina, ki zraste v višino do 1,5 m. Je ena najstarejših kulturnih rastlin na svetu. Pridelovali so jo že Egipčani, izvira pa iz Mezopotamije od koder se je razširila po svetu. Danes je pšenica pomembnejša surovina v mlinarstvu. Botanično spada v družino trav, rod Triticum. Poznamo 27 različnih vrst pšenice, gospodarsko pa sta pomembi samo dve: Triticum aestivum in Triticum durum. Največja pridelovalca sta Argentina in ZDA, največji izvozniki pa pšenice pa so Argentina, ZDA, Kanada, Francija in Avstralija.

Klasje dozori julija ali avgusta, iz njega pa se izluščijo zrna, ki so v svetovnem merilu eden največijih prehrambenih virov. Pšenico prištevamo med žita, ki jih s postopki obdelave (mletje) spreminjamo v moko in posledično služi kot sestavina enemu najpomembnejših prehrambenih proizvodov v Evropi: kruhu.

Pšenica

Opis[uredi | uredi kodo]

Genetsko je pšenica ena najbolj zapletenih vzgojenih žitaric. Nekatere vrste so diploidne z dvema garniturama kromosomov, nekatere pa so poliploidne. Tako obstajajo tetraploidne sorte s štirimi pari kromosomov, pa tudi heksaploidne s šestimi pari,[1] kar se odraža v njihovi raznolikosti in neizraženih genskih lastnostih.

Korenine[uredi | uredi kodo]

Za pšenico so značilne šopaste in načeloma ne globoke korenine, odvisno pač od vrste in strukture tal. Ok. 20 dni po vzniku že dosežejo globino 30 cm, ki kasneje predstavlja mejo, do katere je zajeto 50 % mase korenin; tanjše korenine in koreninski laski pa dosežejo tudi 2 m globine. Šopasti koreninski sistem je posledica posebne razrasti: vsaka pšenična bil ima več posameznih korenin s kratkimi stranskimi koreninicami, a iz enega zrna zraste več povezanih bili. Poseben prepoznavni znak pri odrasli pšenici je, da ločimo seminalne ali prvotne in adventivne ali drugotne korenine. Iz koreničice prvotno zrasle prakorenine (navadno jih je do 6, ena glavna in do 5 stranskih, so tem močnejše in gostejše, tem večje je zrno) namreč rastlino preskrbuje le do oblikovanja podzemnega odebeljenega in razvejajočega se dela prabili, iz katerega potlej poženejo nove, močnejše drugotne korenine, prakorenina pa v rasti zastane. Drugotne korenine rastejo iz interkalarnega meristema členkov bili in predrejo listno nožnico tik nad kolencem (nodus), zato jih imenujemo tudi nodalne korenine. Zanje je značilna bujna rast. Pri jesenski setvi že v jeseni predstavljajo 50 % koreninske mase, in čeprav jih pozimi večina odmre, se spomladi obnovijo hitreje kot prvotne korenine, ki mraz sicer bolje prenašajo oz. jih celo spodbuja k rasti. Ob ugodnih razmerah drugotne korenine nehajo rasti šele po cvetenju, ob pomanjkanju vode in hranl pa že prej ali pa jih njihova rast okrnjena. Pomanjkanje kalija zmanjša razvejenost obeh vrst korenin, pomanjkanje dušika pa jih še izrazito podaljša; pomanjkanje fosforja vpliva na povečanje razvejenosti in skrajšanje korenin. Prvotne korenine rastejo v globino, drugotne pa vodoravno in se šele kasneje usmerijo navzdol, zato najmlajše drugotne korenine rastejo samo v vodoravni smeri. Drugotne korenine presežejo globino prvotnih, v povprečju segajo 1–1,5 m globoko in do 0,5 m okoli bili. Ta prostor si delijo z različnimi pleveli, ki v začetni stopnji lahko rastejo bolj agresivno (npr. njivska gorjušica). Ocenjuje se, da ima pšenica absorpcijsko površino nad 600 m2.[2]

Bil[uredi | uredi kodo]

To je tanko stebelce z jasnimim odebeljenimi ojačitvami - kolenci. Odseki med kolenci so členki. Notranjost stebla zapolnjuje stržen, vendar le v kolencih, členki so votli (strženova votlina). Nad zemljo je do 7 kolenc, pod zemljo, kjer so členki dolgi le nekaj milimetrov, pa do 9. Povrhnjico sestavljajo celice izmenjajočih oblik in listne reže, katerih gostota je višja v zgornji polovici členka. Povrhnjico pokriva kutikula, lahko tudi voščeni poprh. Pod povrhnjico so tri celične plasti (parenhima z vmesnim sklerenhimskim opornim celičjem. Kambij je tik pod povrhnjico, zato se olesenevanje širi v notranjost bili od dničnih členkov navzgor. Prevodno celičje je v dveh sosrednih krogih, zunanji tik pod povrhnjico.
Bil raste interkalarno; nima le enega, ampak več rastnih vršičkov, ležečih v nožnici, v spodnjem delu členka. Njihova rast ni enako hitra: ko prvi členek zrase do ok. polovice končne dolžine, začne rasti naslednji. Dolžina členkov se povečuje od spodaj navzgor. Rast je najhitrejša v času klasenja, tedaj so tudi potrebe po hranilih največje. Interkalarna rast ima pomemeben gospodarski pomen, saj se zgodaj polegla rastlina lahko zopet dvigne zaradi bujnejše kasnejše rasti, v kolencih pa lahko tudi spremeni smer rasti. [3]

List[uredi | uredi kodo]

List sestavljajo štirje glavni deli: listna nožnica, dve ušesci (auriculae), dva jezička (ligula) in listna ploskev. [4]

Klas[uredi | uredi kodo]

Klas tvorijo enostavna socvetja, imenovana klaski, ki jih nosi klasno vreteno. Le-to je preoblikovana bil s kratkimi členki, dolgimi 0,5-1,5 cm. Pri kratkočlenem klasnem vretenu govorimo o redkem klasu (laxum), pri dolgočlenem pa o zbitem (densum). umDolžina členka je dedna in je pri heksaploidni pšenici (Triticum aestivum) tudi podlaga za botanično sistematizacijo (npr. Triticum aestivum var. compactum).
Glede na dolžino res ločujemo tri oblike pšenice oz. njihovega klasa: résnica ima izrazito dolge in pogoste rese, čopka ima krajše rese, zgoščene pri vrhu klasa, golica pa res nima.[5]


Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Najstarejša najdbišča pšenice izvirajo iz časa med 7800-5200 pr. n. št. S tem je pšenica za ječmenom druga najstarejša vrsta udomačenega žita[6]. Najnovejše raziskave so pokazale, da so pšenico najprej udomačili v jugovzhodni Turčiji[7], to pa naj bi se zgodilo že okoli 9000 let pr. n. št[8].

Pridelava[uredi | uredi kodo]

Deset največjih pridelovalk pšenice — 2011 (v milijonih metričnih ton)
Flag of the People's Republic of China Ljudska republika Kitajska 117
Zastava Indije Indija 86
Zastava Rusije Rusija 56
Zastava Združenih držav Amerike ZDA 54
Zastava Francije Francija 38
Zastava Avstralije Avstralija 24
Zastava Kanade Kanada 25
Zastava Pakistan Pakistan 25
Zastava Nemčije Nemčija 22
Zastava Kazahstana Kazahstan 22
Svet skupaj 469
Source: UN Food & Agriculture Organisation (FAO)[9]

Leta 2010 so na svetu pridelali 651 milijonov ton pšenice, kar jo je uvrstilo na tretje mesto med pridelanimi žiti, za koruzo (844 milijonov ton) in rižem (672 milijonov ton)[10]. Leta 2009 se je s 682 milijoni ton uvrstila na drugo mesto lestvice, za koruzo (817 milijonov pridelanih ton)[11].

Na svetu se s pšenico trguje več kot z vsemi drugimi poljščinami skupaj[12], poleg tega pa zavzema tudi prvo mesto med vsemi beljakovinami rastlinskega izvora v človekovi prehrani, saj vsebuje več beljakovin kot vse ostale gospodarsko pomembnejše žitarice[13].

Pridelava v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

V Sloveniji je bila po statističnih podatkih Statističnega urada RS leta 2010 pšenica posejana na 31.714 hektarjih, leta 2011 na 29.440 hektarjih in leta 2012 na 34.299 hektarjih kmetijskih površin. Leta 2010 je bilo v Sloveniji po istih podatkih pridelano 152.894 ton pšenice, leta 2011 nekoliko več (153.005 ton), leta 2012 pa 187.382 ton. Povprečen pridelek je torej znašal leta 2010 4,8 t/ha, leta 2011 5,2 t/ha, leta 2012 pa 5,5 t/ha[14].

Bolezni[uredi | uredi kodo]

Vremenske razmere v Sloveniji ustrezajo glivam, zato so pri nas na pšenici pogoste glivične bolezni, manj pa je bakterijskih in virusnih okužb.[15]

Nožne bolezni[uredi | uredi kodo]

Rje[uredi | uredi kodo]

Sneti[uredi | uredi kodo]

Septorioza[uredi | uredi kodo]

Virusne bolezni[uredi | uredi kodo]

Škodljivci[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Hancock, James F. (2004) Plant Evolution and the Origin of Crop Species. CABI Publishing. ISBN 0-85199-685-X.
  2. ^ Tajnšek, 1988: 24–28.
  3. ^ Tajnšek, 1988: 31–33.
  4. ^ Tajnšek, 1988: 28–31.
  5. ^ Tajnšek, 1988: 33–37.
  6. ^ "Pšenica". Surovine.si. Pridobljeno dne 2013-07-19. 
  7. ^ Lev-Yadun, S; Gopher, A; Abbo, S (2000). "The cradle of agriculture". Science 288 (5471): 1602–3. doi:10.1126/science.288.5471.1602. PMID 10858140. 
  8. ^ "Which came first, monumental building projects or farming?". Archaeo News. 2008-12-14. 
  9. ^ "Countries by Commodity". Major Food and Agricultural Commodities And Producers. FAO. Pridobljeno dne 2013-03-08. 
  10. ^ World Wheat Crop To Be Third Largest Ever." Farmers Weekly 152.13 (2010): 134. Academic Search Premier. Web. 13. marec 2013.
  11. ^ "World Wheat, Corn and Rice". Oklahoma State University, FAO Stat. 
  12. ^ Curtis; Rajaraman; MacPherson (2002). "Bread Wheat". Food and Agriculture Organization of the United Nations. 
  13. ^ "Nutrient data laboratory". United States Department of Agriculture.
  14. ^ Podatki Statističnega urada RS, dostopano 19. julija 2013
  15. ^ Križnar, 2012: 16.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Maja Križnar: VPLIV RAZKUŢEVANJA SEMENA NA GOSPODARSKO POMEMBNE LASTNOST IPŠENICE (Triticum aestivum L. var. aestivum) SORTE 'Ficko' : Diplomsko delo. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 2012.
  • Tone Tajnšek: Pšenica. Zbirka: Knjižnica za pospeševanje kmetijstva, XIX/1989. Ljubljana: ČZP Kmečki glas, 1988.