Fiat-Revelli M1914

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Fiat-Revelli Modello 1914
MTRFiat mod 14 35.JPG
Različica z gladko hladilno cevjo in skrivalom plamena.
Vrsta: srednji mitraljez
Država izvora: Zastava Kraljevine Italije Kraljevina Italija
Zgodovina uporabe
V uporabi: 1914 - 1945
Vojne: prva svetovna vojna
druga italijansko-abesinska vojna
španska državljanska vojna[1]
druga svetovna vojna
Zgodovina izdelave
Konstruktor: Abiel Betel Revelli
Leto zasnove: 1908[2]
Proizvajalec: Fiat S.p.A.[d]
V proizvodnji: 1914 - 1918
Značilnosti
Teža: 16,5 kg (prazna) + 19,2 kg trinožec
Dolžina: 1.180 mm
Dolžina cevi: 650 mm

Naboj: 6,5x52 Carcano
Način delovanja: prosti zaklep zakasnjen z odsunom
Hitrost streljanja: 500 nab/min
Način polnjenja: škatlasti nabojnik
Kapaciteta: 50 ali 100-nabojev
Merki: 200 - 2000 m

Fiat-Revelli Modello 1914 je italijanska vodno hlajena strojnica kalibra 6,5 mm Carcano, ki se je uporabljala predvsem med prvo svetovno vojno. Polni se s posebnimi škatlastimi okvirji in ima izbirnik ognja, ki omogoča streljanje v rafalih ali posamično.

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Kraljeva italijanska vojska je po testiranjih, ki so potekala od leta 1887, kot prvo moderno strojnico v svojo oborožitev leta 1901 uvedla Maxim. Teh so kupili nekaj sto kosov. Italijansko vojno ministrstvo si je od istega leta prizadevalo za zamenjavo te strojnice z lastnim, italijanskim produktom. Že konec leta 1901 je italijanski častnik Giuseppe Perino skonstruiral svojo strojnico. Italijanske oblasti so jo preizkusile in ugotovile, da gre dober dizajn, zato je njen razvoj ostal zaupen. Po nekaj popravkih je bila leta 1908 testirana v primerjavi z Maximom. Po dodatnih popravkih je nastal model 1908, nato pa še model 1910. Italijansko vojaško ministrstvo je vseskozi ta testiranja izdelovalo in kupovalo Maxime ter tako prikrivalo razvoj svoje domače strojnice. Zaradi te stroge zaupnosti Perino nikoli ni bil deležen pravih testov vzdržljivosti in učinkovitosti, kar je posledično le upočasnilo njegov razvoj in na koncu pripeljalo do njegovega propada.[3]

Skica 100-strelnega protiletalskega škatlastega nabojnika. Za pehoto je bil izdelan bolj praktičen nabojnik, katerega kapaciteta je bila pol manjša (50).

Leta 1908 se je še en italijanski častnik, Abiel Betel Revelli odločil za izdelavo svoje strojnice. Na svoji vodno hlajeni strojnici je uporabil zaklep z radialno gibljivimi blokirnimi deli. Mehanizem te je bil kasneje uporabljen tudi kot temelj pištole Glisenti M1910. Prav tako je zasnoval poseben kovinski nabojnik kvadraste oblike, ki je lahko držal 50 (obstaja tudi 100-strelna različica) nabojev kalibra 6,5 mm Carcano. Ti so bili razvrščeni v stolpcih po 5. Različica s 100 naboji je tako imela kar 20 takih stolpcev, pogostejša 50-strelna pa pol manj. Nabojnik se je vstavljal z leve strani, po izpraznitvi pa je na drugi strani padel na tla. Na testih, ki so jih izvajale italijanske oblasti se je strojnica Fiat-Revelli vedno dobro obnesla, vendar so oblasti ostale negotove glede njene uvedbe. Konstruktor Revelli je z razvijanjem nadaljeval vse do začetka prve svetovne vojne. Ob začetku vojne se Italijani niso več mogli zanesti na mednarodni trg, kjer so do takrat kupovali orožje. Že istega leta so Revellievo strojnico uvedli v svojo vojsko pod imenom Fiat-Revelli Modello 1914 in pričeli njeno masovno proizvodnjo v tovarni avtomobilov Fiat.[3]

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Zaklep deluje na principu mešanice povratnega pritiska in odsuna, kar pomeni, da sila odsuna in smodniški plini ob izstrelitvi naboja delujejo neposredno na zaklep. Cev in zaklep se med tem, ko je krogla še v cevi skupaj premakneta nazaj (trzneta) za približno 1,5 cm, nato se zaklep loči od cevi in nadaljuje pot nazaj sam. Ob tem na zaklep deluje del, ki upočasnjuje njegov povratni pomik. To zagotovi, da je ločevanje zaklepa od cevi upočasnjeno za toliko časa, da krogla varno zapusti cev. Ko krogla cev zapusti, se del, ki upočasnjuje zaklep odmakne in zaklep zdrsne nazaj. Ob pomiku nazaj se izvrže prazni tulec in na zaklep začne delovati sila glavne vzmeti, ki ga potisne naprej. S tem se iz okvirja v cev vloži nov naboj.

Različice[uredi | uredi kodo]

Obstajali sta dve različici M1914 z majhno razliko; prva je imela gladko hladilno cev (pogosto tudi razbijalec plamena), druga pa rebrasto, ki je zaradi nekoliko večje hladilne površine omogočala rahlo boljše hlajenje.

Leta 1935 so v Italijansko vojsko uvedli tudi izboljšano različico, Fiat-Revelli M1935. Ta je imela vrsto izboljšav; bila je zračno hlajena, namesto škatlastega nabojnika je uporabljala kovinski pas in je uporabljala močnejši naboj, 8x59 Breda.

Uporabnice[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Pier Paulo Battistelli; Giuseppe Rava (17 September 2013). Italian Blackshirt 1935-45. Osprey Publishing. str. 24. ISBN 978-1-4728-0638-3. 
  2. "US1073709A - Automatic gun. - Google Patents". 25. julij 2018. 
  3. 3,0 3,1 "FIAT Revelli Modelo 1914". 10. januar 2012. Pridobljeno dne 25. julij 2018. 
  4. Philip Jowett (20 February 2012). Chinese Warlord Armies 1911-30. Osprey Publishing. str. 23. ISBN 978-1-78096-469-0.