Tretji rajh

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Nacistična Nemčija)
Nemški rajh
Deutsches Reich (1933–1943)
Velikonemški rajh
Großdeutsches Reich (1943–1945)
1933–1945
Zastava Nemškega rajha
Zastava
Grb Nemškega rajha
Grb
Himna: Das Lied der Deutschen
("Pesem Nemcev")
in Horst-Wessel-Lied[a]
("Wesslova pesem")
Obseg na vrhuncu moči (1942)
Obseg na vrhuncu moči (1942)
Glavno mestoBerlin
Skupni jezikinemščina
Vladanacistična enostrankarska totalitarna diktatura
Vodja države 
• 1933–1934
Paul von Hindenburg (predsednik)
• 1934–1945
Adolf Hitler (firer)
• 1945
Karl Dönitz (predsednik)
Kancler 
• 1933–1945
Adolf Hitler
• 1945
Joseph Goebbels
Zgodovina 
• prevzem oblasti
30. januar 1933
• Zakon o posebnih pooblastilih
23. marec 1933
• Anschluss
12. marec 1938
1. september 1939
• Hitlerjeva smrt
30. april 1945
• kapitulacija
8. maj 1945
• dokončni razpust
23. maj 1945
Površina
1939[b]633786 km2
1940[1][c]823505 km2
Prebivalstvo
• 1939[2]
79375281
• 1940[1][c]
109518183
ValutaReichsmark
+
Predhodnice
Naslednice
Weimarska republika
Posarje
Avstrija
Češkoslovaška
Litva
Poljska
Danzig
Jugoslavija
Francija
Luksemburg
Okupirana Nemčija
Okupirana Avstrija
Poljska
Češkoslovaška
Jugoslavija
Francija
Luksemburg
Sovjetska zveza

Tretji rajh (nemško Drittes Reich) oz. Velikonemški rajh (nemško Großdeutsches Reich) je oznaka za nemško državo v času nacizma med letoma 1933 in 1945. Ime se je v propagandi začelo uporabljati po vzponu Nacionalsocialistične nemške delavske stranke, pod vodstvom Adolfa Hitlerja, na oblast (1933). V zgodovinopisju se je uveljavilo kot sinonim za nacistično Nemčijo v obdobju od leta 1933 do kapitulacije Nemčije, maja 1945.

Ozemeljski obseg[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Nemčije in njenih administrativni območij leta 1941

Po vnovični zasedbi Porenja (1936) in priključitvi Avstrije, Sudetov (1938) in območja reke Memel (Litva; 1939) je Nemčija dosegla svoj največji mirnodobni obseg. Del Tretjega rajha je bil tudi Protektorat Češka in Moravska. Med 2. svetovno vojno si je Nemčija priključila tudi dele zasedenih Poljske, Slovenije (Gorenjska, Štajerska) in Francije (Alzacija).

Družbeno ozadje in izrazoslovje[uredi | uredi kodo]

Nacistični Rajh je podpisal trojni pakt s fašistično Italijo in cesarsko Japonsko med 2. svetovno vojno. Te sile so se imenovale »sile osi« in so se bojevale proti zaveznikom med to največjo vojno vseh časov. Zaveznike je najprej vodilo predvsem Združeno kraljestvo, od leta 1941, po vstopu Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, pa je nastalo vodstvo t. i. »velikih treh,« to so bili: predsednik vlade Združenega kraljestva, generalni sekretar CK KP SZ in predsednik Združenih držav Amerike.

Izraz Tretji rajh se pogosto uporablja kot sinonim za nacistično Nemčijo. Nacistična stranka je uporabljala izraza Tretji rajh in Tisočletni rajh (nemško Tausendjähriges Reich); slednje poimenovanje se je navezovalo na trajnost nove nemške države. Nacisti so namreč želeli prekositi staro Sveto rimsko cesarstvo (ki so ga imenovali prvi rajh) ter Nemško cesarstvo (drugi rajh). Prvo je trajalo skoraj tisočletje, od leta 843 do 1806. Izraz tisočletni rajh je bil uporabljen redko in je bil leta 1939 skorajda čisto odstranjen iz propagande, uradno zato, da bi se izognili kakršnim koli verskim nasprotjem. Rajh je dejansko obstajal 12 let (od leta 1933 do leta 1945).

Uradno ime nacistične Nemčije se uporablja od leta 1933, oz. od t. i. nemške nacionalsocialistične revolucije, trajalo pa je do leta 1943. Kakorkoli, nacisti svoje državi niso imenovali nacistična Nemčija, niti nacionalsocialistična Nemčija in takšna imenovanja v javnosti tudi nikdar niso bila uporabljena. Raje so uporabljali izraz Deutsches Reich, izraz ki je obstajal tako v cesarski Nemčiji, kot tudi še v weimarski republiki. Leta 1943 pa so državo preimenovali v t. i. Großdeutsches Reich (Velikonemška država), to ime pa je ostalo uradno vse do maja 1945, ko je Nemčija kapitulirala.

Ideologija[uredi | uredi kodo]

Ideološko so nacisti podpirali koncept »Velike Nemčije« (Großdeutschland), ki je predvideval življenje vseh Nemcev v eni državi. Nacisti so se namenili celotno vzhodno Evropo poseliti z Nemci, večino tam živečih Slovanov, ustrezajočih nemškim rasnim zahtevam, germanizirati, ostale pa bi poslali v koncentracijska taborišča.

Rasizem je bil zelo pomemben del nacizma. Nacisti so bili tako antisemiti, kot tudi antikomunisti, nasprotovali pa so tudi svetovnemu kapitalizmu, saj so trdili, da je to stvaritev zarotniških Židov. Rusko revolucijo so imenovali »Židovska boljševistična revolucija podljudi«. Takšne ideje so pozneje pripeljale do zatriranja in iztrebljanja Židov. V uničevalnih taboriščih je bilo ubitih okrog šest milijonov. V splošnem je bila rasna politika usmerjena proti Judom in tudi Romom, Sintom ter Slovanom. Tarča nacističnega preganjanja so bili tudi homoseksualci, Jehovove priče, prostozidarji ter osebe z oblikami motenj v duševnem razvoju.

Kronologija dogodkov[uredi | uredi kodo]

Predvojna politika v letih 1933–1939[uredi | uredi kodo]

Po prvi svetovni vojni in po podpisu versajske pogodbe je ves svet prizadela gospodarska kriza. V tridesetih letih je tako mnogo nemških volivcev glasovalo za Adolfa Hitlerja, v tedanjem času pa je bil v Nemčiji močno propagandiran tudi komunizem. Nacistična stranka je ljudem obljubljala gospodarsko, kulturno in vojaško prenovo. 30. januarja 1933 je predsednik Paul von Hindenburg, ki je bil pod velikim Hitlerjevim pritiskom, po neuspešnih poskusih generala Kurta von Schleicherja, da bi oblikoval uspešno vlado, Hitlerja razglasil za kanclerja Nemčije. Kljub temu, da je nacistična stranka pri dveh volitvah v Reichstag leta 1932 imela največji delež volilnih glasov, ni imela lastne večine, v parlamentu pa v koaliciji z Nemško nacionalno ljudsko stranko (DNVP), kot jo je predlagal Franz von Papen, komajda majhno večino. Koalicija je obstajala, dokler niso nacisti s požigom Reichstaga leta 1933 nasilno prevzeli oblasti.

Utrditev moči[uredi | uredi kodo]

Nova vlada je uveljavila diktaturo z zaporedjem hitro si sledečih ukrepov (glejte Gleichschaltung za podrobnosti). 27. februarja 1933 je bil Reichstag požgan, kar so nacisti hitro izkoristili za prevzem oblasti. Državljanom so odvzeli vse osebne in politične pravice in tako se je v Nemčiji začelo obdobje totalitarizma.

Prevzem absolutne oblasti se je zgodil praktično čez noč. Hitler je marca 1933 imel v parlamentu takšno večino, da je lahko ustavo mirno spreminjal (44 sedežev NSDAP in 94 sedežev socialdemokratov). Seveda so nacisti takoj sprejeli zakonski akt, ki je dal Adolfu Hitlerju vsa pooblastila. S temi pooblastili je Hitler hitro odpravil opozicijo in postal diktator. Weimarsko republiko so preimenovali v Tretji rajh.

Nadaljnja utrditev moči je bila dosežena 30. januarja 1934 z zakonom o prenovi Rajha (Gesetz über den Neuaufbau des Reichs). Zakon je močno decentralizirano državo kar naenkrat spremenil v močno centralizirano. Razpustil je tudi državni parlament in dal vsa pooblastila centralni vladi, državno administracijo pa prepustil nadzoru administracije Rajha.

Od nacistov je bila neodvisna samo še vojska. Nemška vojska je bila tradicionalno vedno nekako ločena od vlade. Nacistična paravojaška organizacija SA je v novi strukturi moči pričakovala najvišje položaje. Da bi ohranil dobre odnose z vojsko, je Hitler ponoči 30. junija 1934 sprožil Noč dolgih nožev, pokol, ki je odstranil Röhma in še nekatere vodje SA, tako kot tudi ostale politične nasprotnike. SA je kasneje zamenjala nova, elitna nacistična organizacija SS.

Po smrti predsednika Hindenburga (2. avgusta 1934) so nacisti nadzorovali tudi kabinet predsednika (Reichspräsident) in kanclerja (Reichskanzler) in Hitlerja imenovali z novim nazivom »Führer in državni kancler«. Do Hindenburgove smrti vojska Hitlerja ni podpirala, vendar mu je po tem dogodku v celoti prisegla.

Osnovanje policije Gestapo je poudarilo namen nacistov, da bi neposredno nadzorovali nemško družbo. V Nemčiji je bilo okoli 100.000 vohunov, ki so nadzirali družbo in njene posameznike. Večina Nemcev, zadovoljnih z izboljšanjem gospodarstva in višjim standardom življenja, je postala tiha in zvesta novemu sistemu, redki posamezniki, predvsem komunisti in socialisti, pa so bili odvedeni v koncentracijska taborišča. V nacistični Nemčiji je tako izginilo na desettisoče politikov.

Za politično opozicijo v tem obdobju glej Nemško odporniško gibanje.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Reichsmark je bila v Tretjem rajhu zelo pomembna.

Ob nastopu nacistične oblasti je bilo brezposelnih 30 % Nemcev. Vodenje gospodarstva je bilo najprej zaupano uglednemu Hjalmarju Schachtu, pod nadzorstvom katerega je bila začrtana nova strategija gospodarskega razvoja. Ena njenih prvih točk je bila ukinitev sindikatov.

Nove razmere v Tretjem rajhu bi lahko pripeljale do zvečanja moči črnega trga, vendar se to ni zgodilo, saj so vse kršilce poslali v koncentracijska taborišča oziroma so jih na mestu usmrtili. Vrednost državne valute reichsmark je kmalu močno zrasla, število brezposelnih pa se je, nasprotno, izredno zmanjšalo.

Čeprav večina industrije ni bila nacionalizirana, jo je država kljub temu močno nadzorovala in usmerjala njeno delovanje. Banke, ki so bile v prejšnji republiki nacionalizirane, so se vrnile k svojim prejšnjim lastnikom.

V 30. letih 20. stoletja v Nemčiji ni bilo več brezposelnih. Prepovedani so bili tako sindikati, kot tudi javni protesti. Po zakonu odpoved v službi ni bila mogoča. Ti in njim podobni ukrepi v nacistični Nemčiji so ustvarili eno najmočnejših ter gospodarsko najbolj razvitih držav tistega časa.

Nacisti so po tem okrepili predvsem moč vojske, tudi z velikim povečanjem števila njenih pripadnikov. Ravno tako so odpravili inflacijo; ustanovili so tudi Reichsarbeitsdienst, ki je skrbel za masovna javna dela. Leta 1942 se je nemško gospodarstvo popolnoma spremenilo v vojno gospodarstvo in takšno ostalo vse do propada države. Vojno gospodarstvo je vodil Albert Speer.

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Druga svetovna vojna.
Nacistična Nemčija ter Zavezniki v Evropi med 2. svetovno vojno

Hitler je začel drugo svetovno vojno z napadom na Poljsko 1. septembra 1939. 3. septembra 1939 so Združeno kraljestvo, Francija, Avstralija in Nova Zelandija napovedale vojno Nemčiji. Leta 1940 je Hitler okupiral nordijske države (Dansko in Norveško; Švedska je uspela ostati nevtralna, Finska pa se mu je pridružila v zavezništvu) in severno Francijo (južna je postala marionetna država Nemčije, glej Vichyjska Francija), istega leta pa se je odvila tudi bitka za Anglijo, ki so jo nacisti zgubili.

Leta 1941 je Nemčija napadla Jugoslavijo, Sovjetsko zvezo (operacija Barbarossa) in Grčijo, ravno tako pa je po japonskem napadu na Pearl Harbour napovedala vojno ZDA. Nemške čete so tudi priskočile na pomoč poraženim Italijanom v severni Afriki in začele ofenzivo. Leta 1941 so se tako vojni pridružile tudi ZDA in SZ. Leta 1942 so nemške čete že prodrle globoko v SZ, vendar pa je leta 1943 Rdeča armada uspela odbiti napad pri Stalingradu in poraziti nemško 6. armado. Vzhodna fronta se je začela počasi pomikati proti Berlinu, zadnja večja ofenzivna akcija nacistov pa je bila bitka pri Kursku, največja tankovska bitka vseh časov. Tu so bili Nemci poraženi.

Leta 1944 so zavezniki izvajali ključne operacije 2. svetovne vojne; britanske, ameriške, kanadske in avstralske čete so se izkrcale v Normandiji (operacija Overlord) in pozneje še v južni Franciji. Aprila 1945 se je odvila še zadnja bitka 2. svetovne vojne, bitka za Berlin. Tu so se bojevali tudi otroci (Hitlerjeva mladina), Adolf Hitler pa je 30. aprila 1945 naredil v svojem bunkerju samomor, skupaj s svojo novoporočeno ženo Evo Braun. 2. svetovna vojna se je uradno končala šele 2. septembra 1945, za to pa je poskrbela Japonska, ki se še je dolgo upirala zaveznikom, predvsem ZDA.

Sile osi so predstavljale Nemčija, Italija in Japonska ter Bolgarija, Romunija, Madžarska, Neodvisna država Hrvaška, Finska in še nekatere marionetne države pod vplivom Japonske, kot so Mančuko in Mendžijang. 2.Svetovna vojna v Evropi, je trajala do meseca maja leta 1945, ko je nacistična Nemčija kapitulirala. Japonska je podpisala kapitulacijo šele konec avgusta istega leta.

Povojno obdobje[uredi | uredi kodo]

Potsdamska konferenca avgusta 1945 je bila ključnega pomena za povojno ureditev Nemčije. Slednjo so razdelili na vojaške cone. Cone Francije, ZDA in VB so kasneje postale Zvezna republika Nemčija (Zahodna Nemčija), sovjetska pa Nemška demokratična republika (Vzhodna Nemčija). Zahodna Nemčija si je gospodarsko opomogla v 60. letih; to okrevanje so imenovali »nemški čudež« (nemško Wirtschaftswunder).

Nemčija je skupaj z ostalim delom Evrope (v zahodnem bloku) dobila pomoč od ZDA v okviru Marshallovega načrta. Nemška demokratična republika je okrevala počasneje, ker je bila pod komunistično oblastjo, vendar pa se je leta 1990 pridružila Zahodni Nemčiji in od takrat se je stanje njenega gospodarstva bistveno izboljšalo.

Tako Nemčija kot cela Evropa pa sta še po vojni utrpeli ogromno žrtev zaradi lakote, raznih bolezni in podobno. Evropa sama se je stabilizirala relativno kmalu, vendar pa je treba poudariti, da zaradi SZ ni nikoli doživela takšnega napredka, kot bi ga sicer. SZ je nekaj časa kot cono imela pod svojo oblastjo celo del Avstrije (predvsem območja Dunaja), vendar pa se je leta 1953 od tam Rdeča armada umaknila.

Vojaška struktura[uredi | uredi kodo]

Nacistična vojna zastava in simbol Kriegsmarine

Wehrmacht — oborožene sile

OKW — vrhovno poveljstvo oboroženih sil
Šef vrhovnega poveljstva oboroženih sil - generalfeldmaršal Wilhelm Keitel
Šef štaba - generalpolkovnik Alfred Jodl

Heer — kopenska vojska

OKH — vrhovno poveljstvo armade
Armadni poveljnik
generalpolkovnik Werner von Fritsch (1935-1938)
generalfeldmaršal Walther von Brauchitsch (1938-1941)
führer in kancler Adolf Hitler (1941-1945)
generalfeldmaršal Ferdinand Schörner (1945)

Kriegsmarine — vojna mornarica

OKM — vrhovno poveljstvo mornarice
Poveljnik mornarice
veliki admiral Erich Raeder (1928-1943)
veliki admiral Karl Dönitz (1943-1945)
admiral Hans-Georg von Friedeburg (1945)

Luftwaffe — letalstvo

OKL — vrhovno poveljstvo letalstva
Reichsluftschutzbund (pomožne letalske sile)
Poveljnik letalstva
reichsmaršal Hermann Göring (do 1945)
generalfeldmaršal Robert Ritter von Greim (1945)

Abwehr — vojaška obveščevalna služba

kontraadmiral Konrad Patzig (1932-1935)
viceadmiral Wilhelm Canaris (1935-1944)

Waffen-SS — Paravojaška organizacija nacistične stranke

Organizacija Tretjega rajha[uredi | uredi kodo]

Voditelji nacistične Nemčije so ustanovili ogromno birokratskih teles. Poleg okrepitve vojske so tudi ustanovili osebno stražo SS. Organizacija je bila sledeča:

Vodja in kancler Rajha[uredi | uredi kodo]

Kabineti[uredi | uredi kodo]

Ministrstva[uredi | uredi kodo]

Okupacijski nadzor[uredi | uredi kodo]

Zakonodajna veja oblasti[uredi | uredi kodo]

Paravojaške organizacije[uredi | uredi kodo]

Policija[uredi | uredi kodo]

Osrednja varnostna služba (RSHA — Reichssicherheitshauptamt) Ernst Kaltenbrunner

Politične organizacije[uredi | uredi kodo]

Storitvene organizacije[uredi | uredi kodo]

Cerkvene organizacije[uredi | uredi kodo]

Akademske organizacije[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 12. julija 1933 je tedanji notranji minister Wilhelm Frick odredil, da naj se Horst-Wessel-Lied, himna nacistične stranke, izvaja takoj za nacionalno himno Das Lied der Deutschen, bolj poznano kot Deutschland Über Alles.Tümmler 2010, str. 63.
  2. Leta 1939, preden je Nemčija pridobila zadnja ozemlja, ki jih je izgubila z versajsko pogodbo, Alzacijo in Loreno in Gdank s poljskim koridorjem, je obsegala 633.786 km2. Gl. Statistisches Jahrbuch 2006.
  3. Vključno z de facto anektiranimi in priključenimi teritoriji.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Tümmler, Holger (2010). Hitlers Deutschland: Die Mächtigen des Dritten Reiches (v nemščini). Wolfenbüttel: Melchior Verlag. ISBN 978-3-941555-88-4.
  • Statistisches Jahrbuch für die Bundesrepublik Deutschland (PDF) (v nemščini). Statistisches Bundesamt. 2006. str. 34. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. septembra 2007. Pridobljeno 17. marca 2012.