Uničevalno taborišče

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Uničevalno taborišče Majdanek (2003)

Uničevalno taborišče (nemško Vernichtungslager) je podvrsta koncentracijskega taborišča, katerega glavni namen je izpolnitev genocida oziroma democida. Uničenje nasprotnikov dosežejo z množičnimi poboji (množične ustrelitve, uporaba bojnih plinov, pesticidov, denimo Zyklona B, ...) ali s prekomernim delom.

Nastanek uničevalnih KT[uredi | uredi kodo]

Med letoma 1941 in 1942 je na zavzetih področjih na vzhodu začelo delovati sedem velikih uničevalnih taborišč. Njihov namen je bil »racionalizirati« vzhodnoevropska področja s pomočjo množičnih pobojev Judov in drugih »tujcev« ter potencialnih nasprotnikov režima. Predvsem so si s pomočjo posebnih oddelkov SS in varnostne službe prizadevali rešiti oz. zmanjšati naslednje težave:

  • popolna odstranitev trupel oz. prikritev množičnih grobov, ki bi kazali število žrtev,
  • množnost kršitve tajnosti različnih prič in sostorilcev,
  • negativen vpliv na frontne čete in njihovo bojno moralo.

Trudili so se tudi za dobre cestno-prometne povezave med različnimi taborišči, s čimer so si poskušali zagotoviti kar se da neomejen pritok zapornikov v taborišča in s tem izpolnitev končne rešitve.

Razlika med koncentracijskim in uničevalnim taboriščem[uredi | uredi kodo]

Uničevalno taborišče se od navadnega koncentracijskega taborišča razlikuje po novosti, ki jo je prinesel nacionalsocializem: princip uničenja skozi delo, kjer zaporniki po več tednih umrejo zaradi prevelikega napora in slabih pogojev ne velja več. Pri uničevalnem taborišču je cilj točno določen: takojšnje uničenje Judov s pomočjo strupenih plinov, neodvisno od starosti, spola ali sposobnosti za delo, ki bi bila primerna za delovno taborišče. Za razliko od delovnih taborišč so bili zaporniki v uničevalnih taboriščih že v naprej zapisani smrti.

Tudi nekatera koncentracijska taborišča razpolagajo z manjšimi plinskimi celicami, kot npr. Mauthausen, Sachsenhausen, Ravensbrück, Neuengamme, Stutthof in Netzweiler-Struthof. Vendar te celice niso namenjene pobijanju Judov, ampak služijo bolj pobijanju tistih, ki niso več sposobni za delo, med katerimi se seveda najdejo tudi judovske žrtve. A število zaplinjenih Judov v koncentracijskih taboriščih niti približno ne dosega števila žrtev v uničevanem taborišču. Brez takšnih taborišč holokavst ne bi bil uresničen v takšni meri, kot se je to zgodilo. Prav zaradi povezave z dokončno rešitvijo judovskega vprašanja so zgodovinarji tem taboriščem nadeli naziv uničevalna taborišča.

Načini pobojev[uredi | uredi kodo]

Embalaža Zyklona B

V uničevalnih taboriščih so uporabljali tri načine pobojev:

Nesposobne, se pravi ostarele, bolne in umirajoče zapornike so ustrelili v taboriščih Reinhardt.


Piramida Ta članek o zgradbi oz. poslopju je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.