Alzacija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Flag of Alsace.svg Alzacija Flag of Alsace.svg

Grb Alzacije

Lega Alzacije v Franciji
Departmaji Bas-Rhin (67)
Haut-Rhin (68)
Prefektura Strasbourg
Prebivalstvo 1 827 248 preb.
(2007)
Gostota prebivalstva 221 preb./km²
Površina 8 280 km²
Okrožja 13
Kantoni 75
Komune 904
Predsednik regijskega sveta Philippe Richert
(UMP)
Prefekt Pierre-Étienne Bisch

Alzacija (francosko Alsace, nemško Elsass) je severovzhodna francoska regija ob meji z Nemčijo in Švico. Njeno glavno in hkrati največje mesto je Strasbourg.

Pokrajinsko Alzacijo običajno opisujejo kot območje med Vogezi in Renom. Politične meje, ki določajo Alzacijo so se v vsej zgodovini večkrat menjale. Zgodovinski pomen ima predvsem vojvodstvo Alzacija (7. in 8. stoletje), dve deželni grofiji v Alzaciji (12.-17. stoletje) v Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti in prva francoska pokrajina Alzacija (17.-18 stoletje). Sedanje meje departmajev Bas-Rhin in Haut-Rhin, ki sta trenutna oblika, temeljijo na mejah iz časa francoske revolucije in Frankfurtskem miru 1871 (Belfort je bil ločen od Alzacije).

Od 17. stoletja dalje je Alzacija večkrat spremenila politično pripadnost, podajali sta si jo Francija in Nemčija oziroma njuni predhodniki.

Z 8280 km² je Alzacija najmanjša regija po površini na francoskem ozemlju in je imela 1.868.183 prebivalcev (1. januar 2013).

Ime[uredi | uredi kodo]

Ime "Alzacija" lahko zasledimo v staro visoko nemškem Ali-saz ali Elisaz, kar pomeni "tuje področje". [1] Druga razlaga je iz germanskega Ell-Sass, ki pomeni "sedeti na Ill", reka v Alzaciji. [2]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Topografija Alzacije

Alzacija meji na Nemčijo (na severu Porenje-Pfalška, na vzhodu Baden-Württemberg) in Švico (kanton Basel Stadt, Basel-Landschaft, Solothurn in Jura). Na Zahodu Alzacija meji na Loreno, na jugu na regijo Bourgogne Franche-Comté.

Danes Alzacija meri v dolžino med severom in jugom 190 kilometrov, medtem ko je od vzhoda so zahoda le 50 kilometrov. Na vzhodu Alzacija meji na Ren, na zahodu preko glavnega grebena Vogezov. Na severu Bienwald in Pfälzerwald označujeta pomembna obmejna območja, na jugu je severni rob Jurskega pogorja in na jugozahod odprta v Trouée de Belfort – Burgundska vrata, prvič po letu 1871 bližje k razvodju med Rono in Renom.

Geološka zgodovina sega od predkambrija do kvartarja. [3]

V Alzaciji, so zaradi naravnih danosti naslednje glavne prostorske enote:

  • Pretežni del, ki ga zaseda alzaška ravnina (Plaine d'Alsace), tvori južni del Breisgau in Ortenau na nemški strani in Petit in Grand Ried na strani alzaški strani Zgornje porenjskega grabna. Skozenj teče reka Ill, v dolini prevladujejo žita. Obstajajo tudi velika gozdna območja kot Hagenauer Forst na severu in Harthwald na jugu. Poleg prostranih ravnin se pojavljajo tudi valovita hribovita območja (na primer Kochersberg severozahodno od Strasbourga, zahodno Sundgau in vzhodno Burgundska vrata, na območju med gozdom Hagenau in Bienwald).
  • Na zahodu pokrajino obvladujejo Vogezi, ki so prerezani s širšimi dolinami pritokov reke Ill. Tukaj so visoki pašniki (Hautes Chaumes), ki se izmenjujejo z gozdovi. Grand Ballon je s 1424 m najvišji vrh v Alzaciji in Vogezih. V Franciji, površine v severnih Vogezih (Vosges du Nord) tvorijo naravno prostorsko enoto z Pfalškim gozdom.
  • Med ravnino in Vogezi je ozko območje vznožja hribov. Tipično za ta "Vogeški Piemont " so vinogradi.
  • Na skrajnem jugu Alzacije je tudi del v Jurskega pogorja (Pfirter Jura).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Štorklje v Ostheimu
Tradicionalna ženska pokrivala v Alzaškem muzeju v Strasbourgu
Alzaška noša iz Geispolsheima

Prazgodovina in do leta 58/52 pr. n. št.[uredi | uredi kodo]

Današnja Alzacija je bila prvič naseljena ljudmi pred približno 700.000 leti, vsaj pred približno 50.000 leti pa s Homo sapiensom. Neolitska revolucija je potekala v 6. tisočletju pr. n. št.. Prva odkritja, ki kažejo na politično elito, so bila datirana v približno leto 2000. Približno 550 let je trajalo obdobje Keltov, v Alzaciji so od okoli 600 do leta 58/52 pr. n. št. domnevno prevladovala majhna ozemlja.

Rimsko obdobje 58/52 pr. n. št. do leta 476[uredi | uredi kodo]

Ko je Galijo 58-52 pr. n. št. osvojil Cezar, so prišli tudi na ozemlje današnje Alzacije Rimljani in ostali do konca zahodnega rimskega cesarstva sredi 5. stoletja. V teh 500 letih je bil Ren vsaj 3. stoletja prva in vedno znova meja Rimskega cesarstva. Od 1. stoletja dalje se je razvilo Galsko-rimsko prebivalstvo, prav tako pa so se asimilirale prve germanske skupine, kot tudi približno 350 stalno naseljenih Alemanov. Slednji so se razvili le v današnjem Sundgau, nekakšni predhodnici državne (in predfrankovske) avtonomije.

Sprva so bili osredotočeni na zasedenih ozemljih pod vojaško upravo. Leta 89 ali 90 je bila ustanovljena provinca Germania superior (Gornja Germanija), ki je obsegala tudi današnjo Alzacijo. Kot del Dioklecijanove cesarske reforme je bila južna Alzacija 297 provinca Maxima Sequanorum, dodeljena severni provinci Germania prima (Germania I.). Pripadajoča meja province je v veliki meri ustrezala poznejšim in sedanjim mejam med Sundgauom, Haut-Rhin na eni strani in Nordgau, Bas-Rhin na drugi strani. [4]

Vmesno obdobje[uredi | uredi kodo]

Po umiku rimskih vojakov iz Alzacije do leta 476, je verjetno prišla skupaj z Alemanijo pod Ostrogotski protektorat. Že približno dve desetletji kasneje, okoli 496, sta bili Alzacija in Alemanija del frankovskega cesarstva. Tu šteje Alzacijo z v 7. stoletju pripadajočo vojvodino Alemanijo, nato pa je obstajala do sredine 8. stoletja pod [[Etichonidi|etichonidsko alzaško vojvodino.

Frankovsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Frankovsko cesarstvo.

V frankovskem obdobju, natančneje od približno leta 500, dalje je obstajalo močno priseljevanje germanskih naseljencev, ki je postopoma prevladalo nad Galsko-rimskim prebivalstvom. V tem času je nastalo ime "Alzacija". Strasbourg, od leta 614 škofija, je bil poleg Basla in Speyerja, najbolj pomembno mesto v regiji.

V Frankovskem cesarstvu je bila Alzaciji med letoma 842 in 925 štirikrat spremenjena regionalna politična vloga: 842 je pripadla Srednjefrankovskemu kraljestvu, 870 Vzhodnofrankovskemu kraljestvu, 913 Zahodnofrankovskemu kraljestvu in končno 925 nazaj v Vzhodnorankovsko kraljestvo. To je že bil zametek konfederacije Svetega rimskega cesarstva, v okviru katerega je bila večina razvijajočih alzaških regij in manjših držav, ki so veljale vse do 17. stoletja. Strasbourg postal drugo največje mesto v vzhodnem cesarstvu (za Kölnom).

Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda 925–1648[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Sveto rimsko cesarstvo.

Spet v Vzhodnofrankovski državi (925), je Alzacija igral najprej posebno politično vlogo, vendar je najkasneje 988-1254 postala del Švabske vojvodine. Dve okrožji, Nordgau in Sundgau, sta bili ustanovljeni kot upravni enoti med koncem 8. in sredino 10. stoletja. Poleg tega je Alzaciji pripadlo doslej ločeno Jursko pogorje (na jug do reke Aare).

Še posebej ob koncu obdobja Stauferjev leta 1254 in povezano s kvazi reševanjem njihove Švabske vojvodine, a tudi zaradi počasnega propadanja osrednje oblasti v kraljestvu, je bilo veliko različnih političnih vladarjev. Ti so hitro postali dejanski nosilci glavnih političnih pristojnosti vlade. Delovali so pod okriljem cesarstva, od 17. stoletja pod Francoskim kraljestvom in so bili vladarjem vezani na zelo različnih stopnjah. Regionalne politične institucije so bile Deželni stanovi in Cesarska okrožja, v francoskem obdobju Intendance, Gouverneur in Conseil souverain.

Večja pooblastila je imela Alzacija pod kraljevsko hišo Habsburg (samo do 1648), Hanau-Lichtenberg, Württemberg in Rappoltstein, mesto Strasbourg in mesta lige Deospolis, posvetni vladarji škofij v Strasbourgu in Baslu in v opatiji Murbach pa računali na posesti spodnjealzaških vitezov. Cesarsko mesto Mulhouse se je pridružilo leta 1515, ko je zapustilo prejšnjo Staro švicarsko konfederacijo in tako ostalo eno redkih območij brez francoskih suverenih pravic (do leta 1798).

Francoska kraljevina 1648–1789[uredi | uredi kodo]

Med letoma 1633 in 1681 je Francosko kraljestvo postopoma prevzelo, deloma s pogodbami (de jure), deloma s priključitvijo (de facto) večino alzaških regij pod deželno oblast, vendar običajno brez pravic suverene države. Habsburžani so nasprotno, prišli leta 1648 z Vestfalskim mirom z vsemi alzaškimi pravicami in premoženjem. Aneksijo (Strasbourg nazadnje 1681) je vodila Francija pretežno v okviru tako imenovane Reunije. Na podlagi pogodb za Rijswijk v 1697 in Rastatt v 1714 je Francoska kraljevina tudi de jure prevzela politično oblast v anektiranih ozemljih.

Vendar pa na novo pridobljena območja niso preselili v francosko carinsko območje. Francoska carinska meja je še naprej ostala nad Vogezi. Mnoga posestva, ki so bila pod francosko nadvlado, so lahko še naprej bolj ali manj delovala avtonomno in samostojno upravljala.

Kombinacija enotne vlade in tradicionalnih običajev ter gospodarskega prostora so bili pomembni dejavniki kulturnega in gospodarskega razcveta, ki ga je Alzacija doživela med 1648-1789. Francoščina se je razširila po vsej Evropi in še posebej v Alzaciji, kot upraven, trgovski in diplomatski jezik med mestno in podeželsko elito. Nasprotno je alemanščina (in romanščina) kot narečje ostala v Alzaciji in pridobila še nemški jezik; na Univerzi v Strasbourgu na primer, se še vedno poučuje v nemščini.

Po francoski revoluciji 1789–1871[uredi | uredi kodo]

Na začetku francoske revolucije je bilo leto 1789 v luči združevanja in centralizacije Francije, ukinjene so bile tradicionalne pravice alzaških gospostev in ustanovljena dva departmaja Haut-Rhin in Bas-Rhin. Od pristopa Mulhousa k Francoski republiki leta 1798 je bila celotna sedanja Alzacija francoska regija. Druga pariška pogodba iz leta 1815 je dala danes veljavne francoske zunanje meje (Landau in druga manjša območja v severni Alzaciji sta prišla pod Bavarsko). Kot pri drugih ne-francosko govorečih regijah Francije ali drugih manjšinskih območjih drugih evropskih držav, je jezik manjšine, zlasti v šolah, vedno dopolnjen z jezikom večine ali z njim izpodrinjen.

Dežela Alzacija-Lorena 1871–1918[uredi | uredi kodo]

Hermann Wislicenus (1825–1899): desno: Alzacija s Strasbourško stolnico in Lorena z stolnico Metzer, poklon cesarja Wilhelma I. (cesarska dvorana v Goslarer Kaiserpfalz, osrednja slika Oživitev nemškega cesarstva leta 1871 iz leta 1882)
Albert Bettannier (1851-1932): Les annexés en Alsace, 1911, Musée de la Cour d’Or Metz, muzej nemško-francoske vojne 1870/71 in čas aneksije v Gravelotte

Francija je začela francosko-prusko vojno (1870-71) in je bila poražena od Prusije in drugih nemških držav. Konec vojne je privedel do združitve Nemčije. Otto von Bismarck je leta 1871 anektiral Alzacijo in severno Loreno k novemu nemškemu cesarstvu; [5][6]}} za razliko od drugih držav članic nemške zveze, ki so same imele vlade, je bilo novo cesarsko ozemlje Alzacije in Lorene podrejeno cesarju in neposredno Berlinu. Med 100.000 in 130.000 Alzačanov (skupno število prebivalcev je bilo okoli milijon in pol) se je odločilo, da ostanejo francoski državljani in zapustijo Reichsland Elsass-Lothringen, mnogi od njih so se preselili v Francosko Alžirijo kot Pieds-Noirs (izraz, ki se nanaša na krščansko in judovsko ljudstvo, katerih družine so se selile iz vseh delov Sredozemlja v Francosko Alžirijo, francoski protektorat v Maroku ali francoski protektorat Tunizijo, kjer so mnogi živeli že več generacij, in ki so bili izgnani ob koncu francoske oblasti v Severni Afriki med letoma 1956 in 1962). Šele leta 1911 je bila Alzaciji-Loreni dodeljena določena mera avtonomije, ki se je odražala tudi v zastavi in himni (Elsässisches Fahnenlied). Leta 1913 pa je incident v Savernu (francosko: Incident de Saverne) pokazal meje te nove tolerance alzaške identitete.

Francija med obema vojnama 1918–1940[uredi | uredi kodo]

Med prvo svetovno vojno, da bi se izognili borbe med brati na kopnem, je veliko Alzačanov služilo vojsko kot jadralci v Kaiserliche Marine in sodelovalo pri uporu Naval, kar je privedlo do abdikacije cesarja novembra 1918, in zapustilo Alzacijo in Loreno brez nominalne glave države. Mornarji so se vrnili domov in poskušali ustanoviti republiko. Medtem je bil Jacques Peirotes, v tem času poslanec v deželnem svetu Alzacije-Lorene, izvoljen za župana Strasbourga, je bila razglašen poraz nemškega cesarstva in prihod Francoske republike, je samooklicana vlada Alzacije in Lorene razglasila neodvisnost kot "republika Alzacije in Lorene". Francoske enote so prodrle v Alzacijo manj kot dva tedna pozneje, zatrle stavke delavcev in odstranile novoustanovljene Sovjete in revolucionarje z oblasti. Ob prihodu francoskih vojakov je veliko Alzačanov in lokalnih prusko / nemških administratorjev in birokratov navijalo za ponovno vzpostavitev reda. [7] Čeprav je ameriški predsednik Woodrow Wilson vztrajal, da naj bi regija samostojno odločala glede pravnega statusa, saj je njena ustava navajala, da je vezana izključno organom cesarja in ne nemški državi, Francija ni tolerirala plebiscita, kot podporo Društvu narodov za nekatera vzhodno nemška ozemlja v tem času, saj so se Alzačani po mnenju francoske javnosti, osvobodili nemške oblasti. Nemčija je odstopila regijo Franciji v skladu z versajsko mirovno pogodbo.

Politike prepovedujejo uporabo nemščine in zahtevajo, da se uvede francoščina. [14] Kljub temu, da ne nasprotujejo Alzaški regiji, niso bile izpostavljene nekatere zakonske spremembe, ki so se zgodile v preostalem delu Francije med 1871 in 1919, kot je francoski zakon o ločitvi cerkve in države v 1905.

Pripojitev Rajhu med drugo svetovno vojno 1940–1945[uredi | uredi kodo]

Ob zaključku akcije na zahodu leta 1940, je nemška Wehrmacht najprej zasedla Alzacijo, domnevajo da s pomočjo bogate nemške civilne uprave in ustanovila nov Gau Baden-Alsace. Z aneksijo (de facto) je Reich prevzel oblast v državi; uradni odstop ozemlja s pogodbo (de jure) s Francijo je imel učinek na druge vojne dogodke. Robert Wagner je postal gauleiter Baden in vodja civilne uprave v Alzaciji. Ne glede na materni jezik je prišlo do prisilne germanizacije, v kateri je bilo 45.000 ljudi izgnanih ali deportiranih iz Alzacije. Približno 130.000 Alzačanov in Lorenov je med letoma 1942 in 1944, kot nemške državljane, zaposlil Wehrmacht in Waffen SS (vključno s številnimi prostovoljci) in približno 42.500 je bilo ubitih. Večina vojakov je bila uporabljena na vzhodni fronti. V ofenzivi od novembra 1944 so zavezniki sodelovali z novo ustanovljeno francosko 1. armado v več delih Alzacije in jo pridobili nazaj v Francijo. Nekateri deli severne Alzacije so bile osvobojene šele marca 1945 v operaciji Undertone pod francoskim nadzorom.

Francija po letu 1945[uredi | uredi kodo]

Leta 1949 je Svet Evrope ustanovil svoj sedež v Strasbourgu; ustanovil je "evropsko tradicijo" v Alzaciji. Leta 1972 se je Francija razdelila v 21 regij. Dva departmaja sta nastala ob Renu (Haut-Rhin in Bas-Rhin), oblika, ki je trajala do leta 2015 z nastankom regije "Alzacije" (Région Alsace). Evropski parlament je prvič zasedal v sejni sobi (polkrožni dvorani) Sveta Evrope, leta 1999 pa se je preselil v lastno stavbo. Tesne gospodarske vezi s sosednjimi regijami se nahajajo predvsem v Regio Basiliensis (Basel).

V 1980-ih je bila podana zahteva nemški vladi za finančno odškodnino za zaplenjeno premoženje v Alzaciji s strani Wehrmachta med drugo svetovno vojno, v povprečju nekaj več kot 3.000 DM na upravičenca. Po vojni je bil alzaški jezik in kultura z uradne in politične strani marginaliziran, tako da je velik del prebivalstva prevzel francoščino kot prvi jezik. Strukturne spremembe v kmetijstvu, urbanizaciji in priseljevanje iz drugih delov Francije in Italije, Portugalske, Turčije in Magreba je prav tako spremenil sestavo prebivalstva.

Uradni in šolski jezik v Alzaciji je danes izključno francoščina. Poznavanje avtohtonih narečij alemanščine (povzeti v izrazu alzaščina ali alzaška nemščina) ali visoke nemščine zato hitro upada in jih je v veliki meri še vedno mogoče najti pri starejših ljudeh.

1. januarja 2016 je bila nekdanja Alzaška regija pripojena regiji Lorena in Champagne-Ardenne v novo regijo Alsace-Champagne-Ardenne-Lorraine (delovni naslov), kar je privedlo do protestov med prebivalstvom. [8]

Časovnica[uredi | uredi kodo]

Leto Dogodek Vladar Uradni ali jezik skupnosti
5400–4500 pr. n. št. [[Kultura linearne keramike neznan
2300–750 pr. n. št. Kultura zvončastih čaš Proto-keltski govor
750–450 pr. n. št. Halštatska kultura zgodnja železna doba (zgodnji Kelti) Noben; stara keltščina
450–58 pr. n. št. Kelti / Galci trdno zasidrani v celotni Galiji, Alzaciji; trgovina z Grčijo je razvidno iz ( Vixa) Celts/Gauls firmly secured in entire Gaul, Alsace; trade with Greece is evident (Vix) Kelti / Galci Nič; Galska različica keltščine
58 / 44 pr. n. št. –
260 n. št.
Alzacijo in Galijo osvoji Cezar, provinca Germania Superior Rimski imperij latinščina; galščina razširjena
260–274 Postumus ustanovi odcepljen Galski imperij Galski imperij latinščina, galščina
274–286 Rim zavzame Galski imperij, Alzacija Rimski imperij latinščina, germansko (samo v Argentoratumu)
286–378 Dioklecijan razdeli rimsko cesarstvo v zahodni in vzhodni del Rimski imperij
okoli 300 Začetek Germanskih migracij v Rimski imperij Rimski imperij
378–395 Vizigotski uporniki, predhodniki Germanskih valov in vdori Hunov Rimski imperij
395–436 Smrt Teodozija I., povzroči trajno delitev med zahodni in vzhodni Rim Zahodni rimski imperij
436–486 Invazija Germanov v Zahodni rimski imperij Galija
486–511 Spodnjo Alzacijo zasedejo Franki Frankovsko cesarstvo stara francoščina, latinščina
531–614 Zgornjo Alzacijo zasedejo Franki Frankovsko cesarstvo
614–795 Celotna Alzacija v Frankovskem cesarstvu Frankovsko cesarstvo
795–814 Karel Veliki začnje kraljevati, kronanje Karla Velikega za svetega rimskega cesarja 25. decembra 800 Frankovsko cesarstvo stara francoščina
814 Smrt Karla Velikega Karolinško cesarstvo stara francoščina, stara visoka nemščina
847–870 Verdunski sporazum preda Alzacijo in Loreno Lotarju I. Srednja Francija (Karolinško cesarstvo) francoščina, stara visoka nemščina
870–889 Mersenski sporazum preda Alzacijo Vzhodnim Frankom Vzhodnofrankovska država (Nemško kraljestvo Karolinškega cesarstva) francoščina, stara visoka nemščina
889–962 Karolinško cesarstvo razpade na petih kraljestev, Madžari in Vikingi občasno napadejo Alzacijo Nemško kraljestvo stara visoka nemščina, francoščina
962–1618 Otto I. je okronan za svetega rimskega cesarja Sveto rimsko cesarstvo stara visoka nemščina, moderna visoka nemščina (alemanščina razširjena)
1618–1674 Ludvik XIII. Francoski anektira del Alzacije v času tridesetletne vojne Sveto rimsko cesarstvo nemščina
1674–1871 Ludvik XIV. Francoski anektira Alzacijo v času francosko-nizozemske vojne, ustanovi polno suverenost nad regijo Francosko kraljestvo francoščina
(alzaščina in nemščina sta dovoljeni)
1871–1918 Francosko-pruska vojna povzroči francoski odstop Alzacije Nemškemu cesarstvu Nemško cesarstvo nemščina
1919–1940 Versajska mirovna pogodba Nemčija odstopi Alzacijo Franciji Francoska Tretja republika francoščina
1940–1944 Tretji rajh zasede Alzacijo, ustanovitev Gau Baden-Elsass Tretji rajh nemščina
1945–danes Francoski nadzor Francija francoščina

Kraji[uredi | uredi kodo]

Najbolj naseljena mesta v Alzaciji so:

Mesto št. prebivalcev (leto) Départma
Straßburg 275.718 Bas-Rhin
Mulhouse 112.063 Haut-Rhin
Colmar 67.956 Haut-Rhin
Haguenau 34.419 Bas-Rhin
Schiltigheim 31.450 Bas-Rhin
Illkirch-Graffenstaden 26.455 Bas-Rhin
Saint-Louis (Haut-Rhin) 19.907 Haut-Rhin
Sélestat 19.332 Bas-Rhin
Bischheim 17.432 Bas-Rhin
Lingolsheim 17.450 Bas-Rhin

Uprava[uredi | uredi kodo]

Upravna razdelitev (1972–2015)[uredi | uredi kodo]

Alzaška regija je bila ustanovljena leta 1972, leta 2016 pa združena, v skladu z upravno reformo, z regijama Lorena in Champagne-Ardenne, kar je privedlo do protestov. Regija je razdeljena na dva departmaja:

Departma Prefektura Okrožja
2015 (bis 2014)
Kanton
2015 (bis 2015)
Občina št. prebivalcev (leto) Površina
(km²)
Gostota
(preb./km²)
Bas-Rhin Straßburg 5 (7) 23 (44) 527 1.109.460 4755 233,3
Haut-Rhin Colmar 4 (6) 17 (31) 377 758.723 3525 215,2
28 občin Strasbourga

Alzacija ima veliko občin, kot je to sicer v Franciji, za razliko od Nemčije ali Švice in ne prihaja do občutnih združevanj. Glede na velikost in status, so Métropole Communauté urbaine (CU) Communauté d'agglomération (CA) ali Communauté de comunnes (CC).

Evrométropole de Strasbourg je bila ustanovljena leta 1966 kot Communautées urbaine in povzdvignjena leta 2015 v pravno obliko Metropole. Kot evrometropola ima tudi čezmejne stike. Trenutno obsega 28 občin s približno 453.000 prebivalci.

V Alzaciji obstajata dve Communautées d'agglomération. Aglomeracija Mulhouse Alsace vključuje 32 občin in ima 255.000 prebivalci, Communauté d'agglomération de Colmar ima 9 občin in 95.000 prebivalcev. 7. aprila 2013 je potekal referendum o oblikovanju alzaškega organa z združitvijo Generalnega sveta Haut-Rhin in Bas Rhin v Regionalni svet Alzacije. Referendum je bil sicer pozitiven, vendar je bila udeležba prenizka, da bi dobil pravno veljavo.

Partnerske regije[uredi | uredi kodo]

Nekdanji Regionalni svet sklenil "Sporazum o mednarodnem sodelovanju" (Accord de coopération internationale) z naslednjimi regijami iz::[9]

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Z bruto domačim proizvodom (BDP) 28,470 evrov na prebivalca, je bila Alzacija na drugem mestu (v svoji stari obliki, v letu 2015) v Franciji. V primerjavi z BDP v EU, izražen v standardih kupne moči, je regija dosegla indeks 107,2 (EU-25: 100). (2003)[10]

Alzacija je regija, v kateri se nahajajo številne panoge:

Vinogradi pri Sigolsheimu severno od Colmarja

Alzaško gospodarstvo je močno mednarodno usmerjeno: približno 35% podjetij v Alzaciji so podjetja iz Nemčije, Švice, ZDA, Japonske in v Skandinavije.

Leta 2002 je približno 38,5% alzaškega uvoza prihajalo iz Nemčije. Do sedaj prizaneseno z visoko brezposelnostjo, se je to spremenilo, in kriza na trgu dela je število brezposelnih močno povečalo. To je predvsem posledica gospodarskih težav industrijskih podjetij, ki zaposlujejo 26% Alzačanov. Zato alzaško gospodarstvo poskuša zamenjati opremo in odpira nova področja dela v storitvenem sektorju in na področju raziskav.

V rudarstvu, ki je v stoletjih proizvedlo približno 560 milijonov ton kalijevega klorida, je leta 1950 delalo približno 13.000 ljudi. Danes je rudarstvo le v muzeju v Wittelsheimu.

Alzacija je med največjimi evropskimi regijami belega zelja (Brassica oleracea L.), ki ga predelujejo v kislo zelje.

Od srednjega veka gojijo lan (Linum) in tkejo platno, zlasti v okolici Colmarja. Tipično alzaško platno je karirasta tkanina Kelsch.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Potem ko je bilo od vsega začetka in vedno gosto poseljena, je Alzacija znana po svojem velikem številu slikovitih vasi, cerkva in gradov ter po različnih znamenitostih njenih treh glavnih mest, kljub hudim uničenjem, ki so jih utrpela skozi pet stoletij vojn med Francijo in Nemčijo.

Alzacija je poleg tega znana po svojih vinogradih (zlasti vzdolž 170 kilometrov dolge Route des Vins d'Alsace od Marlenheima do Thanna) in gorah Vogezi s svojimi mogočnimi in zelenih gozdovi in slikovitimi jezeri.

Grad Haut-Kœnigsbourg
Glavni vhod v utrdbo ‘’Ouvrage Schoenenbourg’’ na Maginotovi liniji
  • Stara mesta Strasbourg, Colmar, Sélestat, Guebwiller, Saverne, Obernai, Thann
  • Manjša mesta in vasi: Molsheim, Rosheim, Riquewihr, Ribeauvillé, Kaysersberg, Wissembourg, Neuwiller-lès-Saverne, Marmoutier, Rouffach, Soultz-Haut-Rhin, Bergheim, Hunspach, Seebach, Turckheim, Eguisheim, Neuf-Brisach, Ferrette, Niedermorschwihr in vrtovi modre hiše v Uttenhoffenu[11]
  • Cerkve (kot glavne znamenitosti v sicer manj pomembnih mestih): Thann, Andlau, Murbach, Ebersmunster, Niederhaslach, Sigolsheim, Lautenbach, Epfig, Altorf, Ottmarsheim, Domfessel, Niederhaslach, Marmoutier in utrjena cerkev v Hunawihru
  • Château du Haut-Kœnigsbourg
  • Drugi gradovi: Ortenbourg in Ramstein, Hohlandsbourg, Fleckenstein, Haut-Barr (zgoraj Saverne), Saint-Ulrich (nad Ribeauvilléom), Lichtenberg, Wangenbourg, trije gradovi Eguisheim, Pflixbourg, Wasigenstein, Andlau, Grand Geroldseck, Wasenbourg
  • Muzej Cité de l'Automobile v Mulhouseu
  • Muzejski vlak Cité du v Mulhouse
  • Muzej EDF v Mulhouseu
  • Ungersheimov "écomusée" (muzej na prostem) in "Bioscope" (rekreacijski park, zaprt od septembra 2012)
  • Musée historique v Haguenau, največji muzej v Bas-Rhin izven Strasbourga
  • Bibliothèque humaniste v Sélestatu, ena najstarejših javnih knjižnic na svetu
  • Božični trgi Kaysersberg, Strasbourg, Mulhouse in Colmar
  • Maginotova linija: Ouvrage Schoenenbourg
  • Mount Ste Odile
  • Alzaška vinska cestaRoute des Vins d'Alsace
  • Mémorial d'Alsace-Lorraine v Schirmecku
  • Koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof, edino nemško koncentracijsko taborišče na francoskem ozemlju med drugo svetovno vojno
  • Znane gore: Massif du Donon, Grand Ballon, Petit Ballon, Ballon d'Alsace, Hohneck, Hartmannswillerkopf
  • Narodni park Parc naturel des Vosges du Nord
  • Krajinski park: Parc naturel régional des Ballons des Vosges (južno od Vogezov)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Bostock, John Knight; Kenneth Charles King; D. R. McLintock (1976). Kenneth Charles King, D. R. McLintock, ur. A Handbook on Old High German Literature (2nd izd.). Oxford: Clarendon Press. str. 20. ISBN 0-19-815392-9. 
  2. ^ Roland Kaltenbach: Le guide de l’Alsace, La Manufacture 1992, ISBN 2-7377-0308-5, page 36
  3. ^ Geologie des Elsasses Webseite Lithothèque d’Alsace (auf französisch).
  4. ^ Ausführlicher Reinhard Stupperich, Das Elsass in römischer Zeit, in: Michael Erbe (Hrsg.), Das Elsass, S. 18–28.
  5. ^ "Full text of "Alsace-Lorraine since 1870"". 
  6. ^ REMAKING THE MAP OF EUROPE by Jean Finot, The New York Times, May 30, 1915
  7. ^ Have a look at this archive video.
  8. ^ http://www.schwarzwaelder-bote.de/inhalt.strassburg-elsaesser-wehren-sich-gegen-fusion.a1399c37-b776-450d-8508-d24f5d166f81.html
  9. ^ Les Accords de coopération entre l’Alsace et... (v francoščini) [1]
  10. ^ Eurostat Pressemitteilung 63/2006 (PDF-Datei; 580 kB)
  11. ^ "Jardins de la ferme bleue – SehenswĂźrdigkeiten in Uttenhoffen, ElsaĂ&#x;". beLocal.de. 23 November 2011. Pridobljeno dne 30 March 2012. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Assall, Paul. Juden im Elsass. Zürich: Rio Verlag. ISBN 3-907668-00-6.
  • Das Elsass: Ein literarischer Reisebegleiter. Frankfurt a. M.: Insel Verlag, 2001. ISBN 3-458-34446-2.
  • Erbe, Michael (Hrsg.) Das Elsass: Historische Landschaft im Wandel der Zeiten. Stuttgart: Kohlhammer, 2002. ISBN 3-17-015771-X.
  • Faber, Gustav. Elsass. München: Artemis-Cicerone Kunst- und Reiseführer, 1989.
  • Fischer, Christopher J. Alsace to the Alsatians? Visions and Divisions of Alsatian Regionalism, 1870–1939 (Berghahn Books, 2010).
  • Gerson, Daniel. Die Kehrseite der Emanzipation in Frankreich: Judenfeindschaft im Elsass 1778 bis 1848. Essen: Klartext, 2006. ISBN 3-89861-408-5.
  • Haeberlin, Marc. Elsass, meine große Liebe. Orselina, La Tavola 2004. ISBN 3-909909-08-6
    − Rezension über das „Schlaraffenland“ Elsass
  • Herden, Ralf Bernd. Straßburg Belagerung 1870. Norderstedt: BoD, 2007, ISBN 978-3-8334-5147-8.
  • Mehling, Marianne (Hrsg.) Knaurs Kulturführer in Farbe Elsaß. München: Droemer Knaur, 1984.
  • Putnam, Ruth. Alsace and Lorraine: From Cæsar to Kaiser, 58 B.C.–1871 A.D. New York: 1915.
  • Schreiber, Hermann. Das Elsaß und seine Geschichte, eine Kulturlandschaft im Spannungsfeld zweier Völker. Augsburg: Weltbild, 1996.
  • Schwengler, Bernard. Le Syndrome Alsacien: d'Letschte? Strasbourg: Éditions Oberlin, 1989. ISBN 2-85369-096-2.
  • Tomi Ungerer, Elsass. Das offene Herz Europas. Straßburg: Édition La Nuée Bleue, 2004. ISBN 2-7165-0618-3.
  • Ungerer, Tomi, Danièle Brison, and Tony Schneider. Die elsässische Küche. 60 Rezepte aus der Weinstube L'Arsenal. Straßburg: Édition DNA, 1994. ISBN 2-7165-0341-9.
  • Vogler, Bernard and Hermann Lersch. Das Elsass. Morstadt: Éditions Ouest-France, 2000. ISBN 3-88571-260-1.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]