Nekropola (Pahor)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Nekropola  
Nekropola---Boris-Pahor.jpg
Naslovnica izdaje iz leta 2008
Avtor Boris Pahor
Država Slovenija
Jezik Slovenščina
Založnik Založništvo tržaškega tiska
Datum izida 1967(COBISS)
Subjekt slovenska književnost
Žanr Avtobiografski roman, vojni roman
Vrsta medija tisk (trda vezava)
Št. strani 197
Klasifikacija
ISBN 978-961-01-0612-8
OCLC št. 7339526
COBISS ID 30961665
UDK 821.163.6(450.36)-312.6
Predmetne oznake Koncentracijska taborišča, Nacizem, Natzwelier- Struthof, Trpljenje, Potopis, Svetovna vojna 1939-1945,

Nekropola je avtobiografski roman slovensko-tržaškega avtorja Borisa Pahorja, kjer govori o svoji preteklosti v taboriščih. Evropsko priznanje je roman dosegel leta 1990 s francoskim prevodom, ki so mu sledili prevodi v druge jezike. Nekropola je bila leta 2008 razglašena za italijansko knjigo leta, dobila je nagrado Premio Napoli za najboljšo tujejezično knjigo.

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Roman se začne s pisateljevim obiskom spominskega parka ob koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof, potem pa popiše, kar je doživel v drugih taboriščih (Dachau, Dora, Harzungen, Bergen-Belsen). Zgodba je avtobiografska, prvoosebna, premišljujoča, sprašuje se, kaj je greh v nečloveških razmerah, govori o fizičnem propadanju teles, odnosu do sojetnikov, ki nastane v takem okolju, in o različnih načinih, s katerimi so se jetniki soočali z življenjem v objemu smrti ter skušali preživeti. Kljub nečloveškim razmeram je namreč v taboriščnikih neprestano prisoten nagon po preživetju. Njegovi opisi segajo deloma tudi izven lastnega doživljanja, saj nekatere stvari spozna šele ob ponovnem obisku taborišč.

V romanu kritično pogleda na odnos, ki ga ima današnja Slovenija do taboriščnikov. Zdi se mu, da se poveličujejo zgolj aktivne borce proti okupatorju, ignorirajo pa taboriščnike. Opozarja na odnos Francije in Nizozemske, ki sta svojim, v taboriščih umrlim junakom, zgradili spominsko pokopališče, ali pa njihove zgodbe izdali v knjigah, npr. Dnevnik Ane Frank, Slovenci pa podobnih pisem Zore Perello nismo sposobni zbrati in objaviti.

Ker je osredinjenje na lastnih dojemanjih in občutenjih, so ostale osebe bolj skopo opisane. Kot bolničar se druži predvsem z ostalimi bolničarji, zdravniki, nadzorniki in bolniki. Med njegovimi prijatelji, ki so večinoma sodelavci in bolniki, pa prevladujejo Slovenci in ostali Slovani. Odnosi v taborišču so bistvenega pomena tudi za nastanek romana, saj se Pahor čuti krivega, da je sam preživel, zato želi povedati zgodbo sotaboriščnikov mlajšim generacijam.


Narodno v Nekropoli[uredi | uredi kodo]

Čeprav poskuša prikazati zlivanje vsega v nič, prikazuje razločevanje med narodnostmi. Uprava taborišča je taboriščnikom na črtasto obleko narisala kratice glede na državo iz katere izhajajo: I za Italijana, NN za Nizozemca in Norvežana itd. Narodno pa se identificirajo tudi taboriščniki sami, zlasti Slovenci, ki si ne želijo, da bi jih enačili z Italijani: »[S]lovenski človek vztrajno trdi, da je Jugoslovan, in tako na najlažji način prepriča okolje, da prisluhne njegovim ugovorom. Seveda se človeku srce in pamet upirata da bi ga v deželi pogina ugnobili kot Italijana, potem ko je od konca prve svetovne vojske italijanska država uničevala njegovo identiteto na domačih tleh.« (Pahor 2009: 50). Moč narodne identifikacije se kaže v tem, da vsak taboriščnik poskrbi najprej za svoje rojake in jim poskuša vrniti nekaj človečnosti. Razvidna je ostra meja med Italijani in ostalimi narodi, ki je prisotna pri vseh taboriščnikih, avtor pa jo doživlja močneje predvsem zaradi zatiranja slovenskih zamejcev. Italijani so zaradi svoje pretirane čustvenosti in pritoževanja predvsem pri taboriščnikih iz Norveške, Nizozemske in Nemčije, bolj nezaželjeni kot pripadniki ostalih narodnosti.

Dramska uprizoritev Nekropole[uredi | uredi kodo]

Nekropolo so 2. 12. 2010 uprizorili v Trstu, pod takrtirko Borisa Kobala. Pobudo za uprizoritev je dala občina Trst oz. njen župan Roberto Dipiazza. Predstava je bila v slovenskem jeziku z italijanskimi podnapisi. Bila je del programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010. Nastala je v koprodukciji Društva Celinka, KUD Pod Topoli in Mestnega gledališča ljubljanskega.


Prevodi[uredi | uredi kodo]

Prvi prevod Nekropole je bil italijanski leta 1997. Pahor o tem pravi: »Brez Evgena Bavčarja, ki je moj na pisalni stroj natipkan izvod Nekropole odnesel na francosko založbo, ta pa je moje besedilo poslala v Italijo, ne bi nikoli doživel tega, kar doživljam zadnja leta.« in »Šele ko je knjigo priznala italijanska televizija, me je spoznala tudi Slovenija.« (iz članka: Pahor v konzorciju[1])


Viri[uredi | uredi kodo]

  • Boris Pahor (2009). Nekropola. Ljubljana: Mladinska knjiga. 


Glej tudi[uredi | uredi kodo]


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • France Pibernik, 1967: Boris Pahor, Nekropola. Sodobnost (1963), letnik 15, številka 8/9.[2]
  • Slavko Pezdir, 2010: Nekropola v Trstu. Delo. [3]
  • SAZU. Pahor, Boris. [4]
  • Alenka Teran Košir, 2012: Boris Pahor: Nisem je bil vreden. [5]
  • Bernard Nežmah, 2008. Boris Pahor: Nekropola [6]
  • Tjaša Komac: Boris Pahor [7]
  • Wikipedija: Boris Pahor. Splet: Wikipedija.si [8]
  • Koron, Alenka, 1990. Avtobiografija kot roman. Splet: centerslo.net [9]