Moskva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Moskva

Москва (rusko)
MSK Collage 2015.png
Zastava Moskva
Zastava
Grb Moskva
Grb
Moskva se nahaja v Rusija
Moskva
Moskva
Koordinati: 55°45′06″N 37°37′04″E / 55.75167°N 37.61778°E / 55.75167; 37.61778
DržavaZastava Rusije Rusija
Ustanovitevpred 1147[1]
Površina
 • Skupno2.511 km2
Nadm. višina
118—255 m
Prebivalstvo
 (2010)[2]
 • Skupno11.503.501
 • Gostota9.682 preb./km2
DemonimMoskovčan, Moskovčanka
Časovni pasUTC+4 (CET)
Omrežna skupina+7 495, 496, 498, 499
Spletna stranwww.mos.ru

Moskva [móskva] (rusko Москва) je glavno mesto in največje mesto v Rusiji. Razprostira se na 880 km² ob reki Moskvi. Prebivalstvo naglo narašča, ocena za leto 2016 je 13,2 milijona prebivalcev [4] v ožjem mestu in 17 milijonov v urbani regiji.[5].

Mesto leži v zveznem okrožju Osrednja Rusija (ki sicer geografsko leži na skrajnem zahodu države). Moskva je bila tudi glavno mesto Sovjetske zveze in Moskovske velike kneževine, predimperialne Rusije.

Morda največja znamenitost Moskve je Kremelj, 27,5 hektarja velika obzidana utrdba, nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa predsednika države. Kremelj je obdan z obzidjem in stolpi: ob njem je Rdeči trg z Leninovim mavzolejem. Na južnem koncu Rdečega trga stoji druga znamenitost, cerkev Vasilija blaženega. Nasproti slednje, na severni strani trga stoji čudovita stavba Državnega zgodovinskega muzeja, na vzhodni pa zgradba veleblagovnice GUM.

Druga imena[uredi | uredi kodo]

Moskva je pridobila številne epitete, ki se največ nanašajo na njeno velikost in prevladujoč status znotraj naroda: Tretji Rim (Третий Рим), Belokamena (Белокаменная), Prvoprestolna (Первопрестольная), Sorok Sorokov (Сорок Сороков) (sorok pomeni v stari ruščini 'štirideset, veliko mnogo' in 'okrožje ali župnija'). Moskva je tudi eno od dvanajstih mest herojev. Demonim za prebivalca Moskve je 'moskvič' (москвич) za moško ali 'moskvička' (москвичка) za žensko obliko. Ime "Moskva" je skrajšano 'MSK' (МСК v ruščini).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Predzgodovina[uredi | uredi kodo]

Najstarejši dokazi o ljudeh na ozemlju Moskve izvirajo iz obdobja neolitika (najdišče Sčukinskaja ob reki Moskvi). V sodobnih mejah mesta so bili odkriti drugi pozni dokazi (grobišče Fatjanovske kulture, najdišče naselja Djakovo iz železne dobe), na ozemlju Kremlja, Vrabčevem hribu, reke Setun in gozdnega parka Kuncevski, itd.

V 9. stoletju je bila reka Oka del Volške trgovske poti, zgornje povodje Volge pa je postalo stično območje med avtohtonimi Ugro-fincev, kot sta Merja, in razširjajočimi volških Bolgarov (zlasti drugi sin kana Kubrata, ki je razširil meje stare Velike Bolgarije), skandinavskih (Varjagi) in slovanskih ljudstev.

Najstarejša vzhodnoslovanska plemena, ki so se v 9. do 10. stoletju razširila ob zgornji Volgi, so Vjatiči in Kriviči. Reka Moskva je bila v 11. stoletju kot del Kijevske Rusije vključena v Suzdalj. Do leta 1100 se je na ustju reke Neglinnaja pojavilo manjše naselje.

Zgodnja zgodovina 1147–1283[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kijevska Rusija.
Kneževina na severovzhodnem obrobju Kijevske Rusije Vladimir-Suzdal je prerasla v Veliko vojvodstvo Moskvo.

Leta 1147 se Moskva prvič pojavi v zgodovinskih letopisih. Knez Jurij Dolgoroki iz Suzdala je povabil kneza Svjatoslava Olgoviča v mesto Moskva. »Pridi k meni, brat, v Moskvo«, naj bi po poročanju stare Ipatjevske kronike napisal Jurij. Ob bratovem prihodu naj bi Jurij priredil veličasten sprejem.

Leta 1156 je knez Jurij Dolgoroki mesto utrdil z leseno palisado in jarkom. Med mongolsko invazijo na Rusijo (1237–1242) so Mongoli pod Batu kanom mesto požgali do tal in pobili njegove prebivalce.

Trdnjavo iz lesa ob reki Moskvi je v 1260-ih podedoval Daniel, najmlajši sin Aleksandra Nevskega, ki je takrat veljal za najmanj dragoceno, od očeta. Daniel je bil takrat še otrok in veliko utrdbo so upravljali tiuni (namestniki), ki jih je imenoval Danielov stric, knez Jaroslav iz Tvera. Daniel se je v 1270-ih zrelo in s trajnim uspehom vključil v borbo za oblast v knežji državi in ​​se skupaj s svojim bratom Dmitrijem potegoval za kandidaturo za oblast Novgoroda. Od leta 1283 je deloval kot vladar neodvisne kneževine poleg Dmitrija, ki je postal veliki knez Vladimir. Danijel je zaslužen za ustanovitev prvih moskovskih samostanov, posvečenih Gospodovemu razvetljenju in sv. Danielu.

Moskovska velika kneževina (1283–1547)[uredi | uredi kodo]

Kremlenagrad.jpg Facial Chronicle - b.10, p.049 - Tokhtamysh at Moscow.jpg Mikhail Feodorovich Izbranie.jpg
Moskovski kremelj v poznem 16. st. Obleganje Moskve (1382) Rdeči trg

Danijel je Moskvi vladal kot Veliki knez do leta 1303 in ga ustanovil kot uspešno mesto, ki bi do 1320-ih zamrlo njegovo matično kneževino Vladimir.

Na desnem bregu reke Moskve, na razdalji 8,0 km od Kremlja, je najpozneje leta 1282 Daniel ustanovil prvi samostan z leseno cerkvijo svetega Daniela-Stilita, ki je danes Danilov Samostan. Daniel je umrl leta 1303, v starosti 42 let. Pred smrtjo je postal menih in je bil po njegovi volji pokopan na pokopališču samostana

Moskva je bila dolga leta stabilna in uspešna in je privabila veliko število beguncev iz celotne Rusije. Rurikidi so obdržali velika posestva s prakticiranjem primogeniture, pri čemer so vso zemljo predali najstarejšim sinovom, namesto da bi jo razdelili med vse sinove. Do leta 1304 se je Jurij I., veliki knez Moskve spopadal z Mihaelom Tverskim za prestol Vladimirske kneževine. Ivan I., veliki knez Moskeve je premagal Tver, da je postal edini zbiralec davkov za mongolske vladarje, s čimer je Moskva postala glavno mesto Vladimir-Suzdalja. S plačilom visokega davka, je Ivan I. dobil pomembno koncesijo od Kana.

Cerkev Kristusa Odrešenika, 1357 (najstarejša obstoječa stavba v Moskvi)

Medtem ko je kan Zlate horde sprva poskušal omejiti vpliv Moskve, je, ko je rast Velike litovske kneževine začela ogrožati vso Rusijo, kan okrepil Moskvo, da je uravnovesila Litvo in ji omogočila, da postane eno najmočnejših mest v Rusiji. Leta 1380 je moskovski knez Dimitrij Donski vodil združeno rusko vojsko do pomembne zmage nad Mongoli v bitki pri Kulikovu. Nato je Moskva prevzela vodilno vlogo pri osvobajanju Rusije od mongolske prevlade.

Z rastjo moči se je spreminjal tudi izgled Moskve. Kremeljsko trdnjavo v osrčju mesta, ki je bila sprva lesena, je Dimitrij Donski (vladar med 1359-1389) prezidal z apnencem in tako je mesto dobilo svoj vzdevek белокаменная, iz belega kamna.

Leta 1480 je Ivan III. dokončno osvobodil Ruse tatarskega nadzora in Moskva je postala prestolnica cesarstva, ki bo sčasoma zajel vso Rusijo in Sibirijo ter dele mnogih drugih dežel.

Odrešenikov stolp je bil zgrajen leta 1491

Leta 1462 je Ivan III. (1440–1505) postal veliki knez Moskve (takrat del srednjeveške države Moškove). Začel se je boriti proti Tatarom, razširil ozemlje Moškove in obogatil svoje glavno mesto. Do leta 1500 je imelo 100.000 prebivalcev in je bilo eno največjih mest na svetu. Osvojil je veliko večjo kneževino Novgorod proti severu. Tako je ozemlje sedemkrat povečal, s 430.000 na 2.800.000 kvadratnih kilometrov. Prevzel je nadzor nad starodavno Novgorodsko kroniko in jo naredil kot propagandno sredstvo za svoj režim.[6][7]

Prvotni Moskovski kremelj je bil zgrajen v 14. stoletju. Obnovil ga je Ivan III., ki je v 1480-ih povabil arhitekte iz renesančne Italije, na primer Petrusa Antonija Solarija, ki je zasnoval nov Kremeljski zid in stolpe, ter Marca Ruffa, ki je za kneza zasnoval novo palačo. Kremeljski zidovi so, kot je videti danes, tisti, ki jih je zasnoval Solarij in dokončani leta 1495. Veliki Kremeljski zvonik je bil zgrajen leta 1505–08 in dograjen na današnjo višino leta 1600.

Trgovsko naselje ali posad je zraslo vzhodno od Kremlja, na območju, znanem kot Zaradje (Зарядье). V času Ivana III. se je pojavil Rdeči trg, ki je bil prvotno imenovan Votlo polje (Полое поле).

Leta 1508–1516 je italijanski arhitekt Aleviz Fryazin (Novi) poskrbel za gradnjo jarka pred vzhodno steno, ki bi povezoval Moskvo in Neglinajo ter se napolnila z vodo iz Neglinaje. Ta jarek, znan kot Alevizov jarek, dolg 541 metrov, širok 36 metrov in globok od 9,5 do 13 metrov, je bil obložen z apnencem in leta 1533, obojestransko ograjen z nizkimi, štiri metre debelimi zidovi iz opeke.

Po desetletjih političnih bojev, vojn in spletk je Moskva postala dominantna politična sila v Rusiji.

Rusko cesarstvo (1547–1721)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Rusko carstvo.
Cerkev Vasilija blaženega, je bila zgrajena leta 1561.

V 16. in 17. stoletju so bile zgrajene tri krožna obrambna obzidja: Kitaj gorod (Китай-город), Beli gorod (Белый город) in Zemljin gorod (Земляной город). Vendar sta leta 1547 dva požara uničila večji del mesta, leta 1571 pa so Krimski Tatari zajeli Moskvo in požgali vse, razen Kremlja.[8] Anali beležijo, da je preživelo le 30.000 od 200.000 prebivalcev.

Pogled na Moskvo iz 17. stoletja (risba Apolonarja Vasnecova iz leta 1922)

Krimski Tatari so leta 1591 znova napadli, tokrat pa so jih zadržali novi obrambni zidovi, ki jih je med letoma 1584 in 1591 postavil obrtnik po imenu Fjodor Kon. Leta 1592 je bilo okoli mesta postavljena zunanja zemeljska obramba s 50 stolpi, vključno z območjem na desnem bregu reke Moskve. Kot najbolj oddaljeno obrambno črto je bila vzpostavljena veriga močno utrjenih samostanov onstran južne in vzhodne stene, predvsem samostan Novodevičji in samostani Donskoj, Danilov, Simonov, Novospaski in Andronikov, v katerih so danes večinoma muzeji. Mesto je postalo pesniško znano kot Bielokamennaya, 'Belostenski'. Omejitve mesta, ki so jih zaznamovali zidovi, zgrajeni leta 1592, zdaj zaznamujejo Vrtna obvoznica (rusko: Садо́вое кольцо́, кольцо́ "Б"; transliteracija: Sadovoye Koltso).

Na vzhodni strani Kremeljskega obzidja so obstajala tri vrata, ki so bila v 17. stoletju znana kot Konstantino-Eleninski, Spassky, Nikolsky (zaradi imen po ikonah Konstantina in Helene, Odrešenika in svetega Nikolaja, ki so visele nad njimi). Zadnja dvoja so bila neposredno nasproti Rdečega trga, vrata Konstantino-Elenenski pa so bila za stolnico svetega Vasilija Blaženega.

"Sigismundian" načrt Moskve (1610), imenovan po Sigismundu III. Poljskem, je zadnji mestni načrt, sestavljen pred uničenjem leta 1612 z umikom poljskih čet in poznejšimi spremembami uličnega omrežja. Usmerjenost: sever je desno, zahod na vrhu

Ruska lakota 1601–03 je v Moskvi ubila morda 100.000 ljudi.

Od leta 1610 do 1612 so čete Poljsko-Litovske zveze zasedle Moskvo, saj je njen vladar Sigismund III. Poljski poskušal zavzeti ruski prestol. Leta 1612 so se prebivalci Nižnega Novgoroda in drugih ruskih mest, ki sta jih vodila kneza Dmitrij Požarski in Kuzma Minin, dvignili proti poljskim okupatorjem, oblegali Kremelj in jih izgnali. Leta 1613 je Zemski sabor (rusko зе́мский собо́р) izvolil carja Mihaela Romanova, s čimer je ustanovil rodbino Romanov. 17. stoletje je bilo bogato z vstajami, kot so osvoboditev Moskve pred poljsko-litovskimi napadalci (1612), solna vstaja (1648), bakrena vstaja (1662) in moskovska vstaja 1682.

V prvi polovici 17. stoletja se je prebivalstvo Moskve podvojilo s približno 100.000 na 200.000. V poznem 17. stoletju se je mesto razširilo onkraj svojih obzidij. Do leta 1682 je bilo 692 gospodinjstev, ustanovljenih severno od obzidja, ki so jih Ukrajinci in Belorusi v rusko-poljski vojni (1654–1667) ugrabili iz njihovih domov. Ta nova obrobja mesta so postala znana kot Meščanskaja sloboda, po rusinski besedi meščane – 'mestni ljudje'. Izraz meščane (мещане) je v Rusiji iz 18. stoletja pridobil pejorativne konotacije in danes pomeni 'malomeščanstvo' ali 'ozkogledi filistri'.[9]

Celotno mesto v poznem 17. stoletju, vključno s sobodami, ki so rastle zunaj mestnih zidov, je vsebovano znotraj danes centralnega upravnega okrožja Moskve.

Mesto so zajele številne nesreče. Epidemije [[kuga|kuge]g so opustošile Moskvo v letih 1570–1571, 1592 in 1654–1656.[10] Kuga je v letih 1654–55 pobila več kot 80 % ljudi. Požari so leta 1626 in 1648 uničili velik del lesenega mesta.[11]

Leta 1712 je Peter Veliki svojo vlado preselil v novozgrajeni Sankt Peterburg na obali Baltika. Moskva je prenehala biti prestolnica Rusije, razen za kratek čas od 1728 do 1732 pod vplivom vrhovnega tajnega sveta.

Imperij (1721–1917)[uredi | uredi kodo]

Obrežje Moskve v 19. st.

Potem ko je izgubila status glavnega mesta carstva, se je prebivalstvo Moskve sprva zmanjšalo, z 200.000 v 17. stoletju na 130.000 leta 1750. Toda po letu 1750 se je število prebivalcev v preostalem obdobju Ruskega imperija povečalo za več kot desetkrat in doseglo 1,8 milijona do leta 1915. Ruska kuga 1770–1772 je v Moskvi ubila do 100.000 ljudi.[12]

Knjigarne na mostu Spassky, avtorice Apollinary Vasnetsov

Leta 1700 se je začelo graditi kamnite ceste. Novembra 1730 je bila uvedena stalna ulična razsvetljava, do leta 1867 pa so imele številne ulice plinsko luč. Leta 1883 so v bližini Prečistinskijih vrat postavili obločne svetilke. Moskvo je leta 1741 obkrožila barikada, dolga 40 km, ovira Kamer-Koležskij, s 16 vrati, na katerih so pobirali carino. Danes to linijo zasledujejo številne ulice, imenovane val ('okop'). Med leti 1781 in 1804 je bila zgrajena vodovodna napeljava Mitisčinskij (prva v Rusiji). Leta 1813, po uničenju večine mesta med francosko okupacijo, je bila ustanovljena Komisija za gradnjo mesta Moskve. Začela je odličen program obnove, vključno z delno obnovo centra mesta. Med številnimi zgradbami, ki so bile zgrajene ali obnovljene v tem času, je bila Velika Kremeljska palača in Kremeljska orožarna, Moskovska univerza, Moskovska maneža (jahalna šola) in Bolšoj teater. Leta 1903 je bil dokončan vodovod Moskvoreckaja.

V začetku 19. stoletja so bila Konstantino-Elenenskega vrata tlakovana z opeko, vendar so bila Odrešenikova vrata glavna vhodna vrata v Kremelj in uporabljena za carjeve vhode. Od teh vrat so se čez jarek raztezali leseni in (po izboljšavah iz 17. stoletja) kamniti mostovi. Na tem mostu so prodajali knjige, v bližini so bile postavljene kamnite ploščadi za topove – 'raskac'. Car topov je stal na ploščadi Lobnoje mesto.

Cesta, ki je Moskvo povezovala s Sankt Peterburgom, sedaj avtocesta M10, je bila končana leta 1746, njen moskovski konec sledi stari cesti v Tver (danes Leningradski Prospekt), ki je obstajala že od 16. stoletja. Znana kot Peterburskoye Schosse je postala znana po tem, ko je bila tlakovana že v 1780-ih. Palačo Petrovski je v letih 1776–1780 postavil Matvej Kazakov.

Napoleon je opazoval požar Moskve septembra 1812

Ko je leta 1812 Napoleon napadel Rusijo, so bili Moskovčani evakuirani. Sumi se, da je bil moskovski požar predvsem posledica ruskih sabotaž. Napoleonova Grande Armée se je morala umakniti in je bila skoraj uničena zaradi uničujoče ruske zime in sporadičnih napadov ruskih vojaških sil. V tem času je umrlo kar 400.000 Napoleonovih vojakov.[13]

Scena na Rdečem trgu, Moskva, 1801. Olje na platnu Fjodorja Aleksejeva

Moskovska državna univerza je bila ustanovljena leta 1755. Glavna zgradba je bila obnovljena po požaru leta 1812, avtor Domenico Giliardi. Časopis Moskovskiye Vedomosti se je pojavil od leta 1756, prvotno v tedenskih intervalih, od leta 1859 pa kot dnevni časopis.

Ulica Arbat obstaja vsaj od 15. stoletja, vendar se je v 18. stoletju razvila v prestižno območje. Uničena je bila v požaru leta 1812, v celoti pa so jo obnovili v začetku 19. stoletja.

V 1830-ih je general Aleksander Aleksandrovič Bašilov načrtoval prvo redno mrežo mestnih ulic severno od palače Petrovski. Hodinsko polje južno od ceste je bilo uporabljeno za vojaško usposabljanje. Železniška postaja Smolenski (predhodnica današnjega Beloruskega železniškega terminala) je bila odprta leta 1870. Park Sokolniki, v 18. stoletju, kjer so imeli dom cesarski sokoli izven Moskve, se je v poznem 19. stoletju združil z rastočim mestom in se leta 1878 razvil v javni občinski park. Predmestni železniški terminal Savjolovski je bil zgrajen leta 1902. Januarja 1905 je bila v Moskvi uradno uvedena institucija mestnega glavarja ali župana, Aleksander Adrianov pa je postal prvi uradni župan Moskve.

Ko je leta 1762 na oblast prišla Katarina Velika, so umazanijo mesta in vonj po odplakah opazovalci opazili kot simptom neurejenega življenjskega sloga Rusov nižjega razreda, ki so pred kratkim prišli s kmetij. Elite so pozvale k izboljšanju sanitarij, kar je postalo del Katarininih načrtov za povečanje nadzora nad socialnim življenjem. Nacionalni politični in vojaški uspehi od 1812 do 1855 so kritike pomirili in potrdili prizadevanja za oblikovanje bolj razsvetljene in stabilne družbe. O vonju in slabih pogojih javnega zdravja je bilo manj govora. Kljub ruskim neuspehom v krimski vojni 1855–56 pa je zaupanje v zmožnost države, da vzdržuje red v slamih, in zahteve po izboljšanju javnega zdravja ponovno postavile na dnevni red umazanijo.[14]

Sodobnost[uredi | uredi kodo]

Leta 1918 so boljševiki Moskvi vrnili status glavnega mesta, tokrat nove socialistične države. Moskva se je morala spremeniti in boljševiki niso varčevali pri modernizaciji mesta v skladu z novo državno ideologijo. Veliko cerkva je bilo porušenih, novi urbanističen načrt sovjetskih oblasti pa je zahteval tudi uničenje starodavnih ulic, razširitev glavnih prometnih žil, vključno z ulicama Tverska in Novi Arbat. Zagnali so nov prometni sistem, v mestu pa so se v 20. in 30. letih pojavili tudi avtobusi, trolejbusi in metro.

Oktobra leta 1941 so Moskvo dosegli nacisti. Bitka je trajala od oktobra 1941 do januarja 1942 in je prinesla prvi poraz nacistov v Veliki domovinski vojni. Medtem ko so čete Wehrmachta že napredovale globoko na sovjetsko ozemlje, so izven Moskve naletele na železen odpor.

Med praznovanjem oktobrske revolucije leta 1941 je bila nemška vojska le nekaj kilometrov stran, vendar se je parada vseeno odvijala. Vojaki so z Rdečega trga odšli naravnost na bojišče, kjer so ustavili naciste.

Največji športni dogodek v moskovski zgodovini, poletne olimpijske igre 1980, so se odvijale v senci mednarodnega geopolitičnega trenja. Po sovjetski invaziji na Afganistan leta 1979 je okoli 50 držav bojkotiralo moskovsko olimpijado.

Kljub temu so bile olimpijske igre uspešne in maskota Mišek je postal ena od najbolj prepoznavnih športnih maskot, mnogo ljudi pa je celo jokalo med njegovim poslavljanjem ob zaključku iger. Tudi veliko znanih športnih objektov je bilo zgrajenih prav za to priložnost.

Politični nemiri v 90. letih niso prizanesli Moskvi. Leta 1991 je bilo mesto prizorišče državnega udara  proti sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu. Udar je propadel, ko se je vojska pridružila protestnikom. Dve leti kasneje, leta 1993, je mesto doživelo še več nasilja. Konflikt med predsednikom Borisom Jelcinom in parlamentom je vodil v smrtonosne spopade, v katerih je umrlo okoli 120 ljudi.

Grb[uredi | uredi kodo]

Moskva je podoben grb uporabljala od začetka osemnajstega stoletja, grb v tej obliki pa je bil prvotno sprejet 20. decembra 1781. Po oktobrski revoluciji je mesto 23. novembra 1993 znova prevzelo grb. V skladu z zakonom mesta Moskve z dne 11. junija 2003 "Na grbu mesta Moskva" piše: grb mesta je pravokotnik z zaobljenimi spodnjimi vogali, ki na koncu označuje heraldični ščitnik temno rdeče barve s podobo na desni strani proti gledalcu, vitezu - Sveti Jurij v srebru, katerega plašč (ogrinjalo) je modre barve, na srebrnem konju s srebrnim pasom in zlatim kopjem ubija črnega zmaja.

Sveti Jurij se je pred tem skozi zgodovino pojavljal kot heraldični simbol Moskve, moskovske regije, pa tudi ruskih držav in provinc. Danes se ta simbol nahaja tudi na orlovih prsih, ki je uradni grb Ruske federacije.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Lega[uredi | uredi kodo]

Satelitska slika Moskve in okolice

Moskva leži na bregu reke Moskve, ki teče nekaj več kot 500 km skozi Vzhodnoevropsko nižavje v osrednji Rusiji. 49 mostov sega preko reke in njenih kanalov v mejah mesta. Nadmorska višina Moskve na Vseruskem razstavnem centru (VVC), kjer je vodilna moskovska vremenska postaja, je 156 metrov. Teplostanski grič je najvišja točka mesta na 255 metrih.[15] Širina moskovskega mesta (ne omejuje ga obvoznica MKAD - rusko: Московская кольцевая автомобильная дорога, Moskovskaya Koltsevaya Avtomobilnaya Doroga) od zahoda proti vzhodu je 39,7 km, dolžina od severa do juga pa 51,8 km.

Čas[uredi | uredi kodo]

Moskva je referenčna točka za časovni pas, ki se uporablja v večini evropske Rusije, Belorusije in Republike Krim. Območja delujejo v mednarodnih standardih, kot je moskovski standardni čas (MSK, мск), kar je 3 ure pred UTC ali UTC + 3. Poletnega časa ne uporabljajo več. Glede na geografsko dolžino se povprečni sončni opoldan v Moskvi zgodi ob 12:30.[16]

Moskva pozimi

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Moskva ima vlažno celinsko podnebje (Köppnova klimatska razvrstitev Dfb) z dolgimi, hladnimi (čeprav povprečnimi po ruskih standardih) zimami, ki običajno trajajo od sredine novembra do konca marca, in toplimi poletji. Vreme lahko močno niha s temperaturami v območju od –25 ° C v mestu in −30 ° C v predmestjih do nad 5 ° C pozimi in poleti od 10 do 35 ° C. [54]

Običajno visoke temperature v toplih mesecih juniju, juliju in avgustu znašajo približno ugodnih 20 do 26 ° C, med vročinskimi valovi (ki se lahko pojavijo med majem in septembrom) pa dnevne visoke temperature pogosto presežejo 30 ° C, včasih za teden ali dva skupajt. Pozimi povprečne temperature običajno padejo na približno −10 ° C, čeprav skoraj vsako zimo obstajajo obdobja ogrevanja z dnevnimi temperaturami, ki se dvignejo nad 0 ° C in obdobji hlajenja z nočnimi temperaturami pade pod -30 ° C. Ta obdobja običajno trajajo približno teden ali dva.

Podnebni podatki - Moskovska povprečja 1981–2010, rekordi od 1879 do danes
Mesec jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec letno
Rekordno visoka temperatura °C 8,6 8,3 19,7 28,9 33,2 34,9 38,2 37,3 32,3 24,0 16,2 9,6 38,2
Povprečna visoka temperatura °C −4,0 −3,7 2,6 11,3 18,6 22,0 24,3 21,9 15,7 8,7 0,9 −3,0 9,6
Povprečna dnevna temperatura °C −6,5 −6,7 −1,0 6,7 13,2 17,0 19,2 17,0 11,3 5,6 −1,2 −5,2 5,8
Povprečna nizka temperatura °C −9,1 −9,8 −4,4 2,2 7,7 12,1 14,4 12,5 7,4 2,7 −3,3 −7,6 2,1
Rekordno nizka temperatura °C −42,2 −38,2 −32,4 −21,0 −7,5 −2,3 1,3 −1,2 −8,5 −16,1 −32,8 −38,8 −42,2
Padavin mm 52 41 35 37 49 80 85 82 68 71 55 52
Snežnih padavin cm 22 34 37 16 0 0 0 0 0 4 8 15
Povp. deževnih dni 0,8 0,7 3 9 13 14 15 15 15 12 6 2
Avg. snowy days 18 15 9 1 0,1 0 0 0 0,1 2 10 17
% vlažnosti 83 80 74 67 64 70 74 77 81 81 84 85
Povp. sončnih ur na mesec 33 72 128 170 265 279 271 238 147 78 32 18
% možne sončnosti 14 27 35 40 53 53 52 51 38 24 13 8 34
Vir: [17] [18] [19][20] [21]

Urbanizem[uredi | uredi kodo]

Urbana vizija razvoja Moskve se opaža že v zgodnjem 12. stoletju v njenem jedru. Osrednji del Moskve je rastel s povezovanjem predmestij v skladu s srednjeveškimi principi urbanega razvoja. Tipična je krožna gradnja, saj se vse gospodarske dejavnosti in hramba skriva za mestnimi zidovi. Ob širjenju mesta so se postavljali tudi novi zidovi, ulice pa so se prilagodile novemu krogu ožjega mesta. Kremelj, Zemljanoj gorod (Земляной город), stolp Kamer-Koležskij, Vrtni prstan in mali železniški prstan, vse te zgradbe so nekoč služile tudi mestni obrambi. V sedanji Moskvi od 1960-ih let prejšnjega stoletja novi prstan, ki zaznamuje meje mesta, označuje moskovska obvoznica (Moskovskaya Koltsevaya Avtomobilnaya Doroga - MKAD). Krožne oblike je tudi Moskovska podzemna železnica, pa seveda tudi druga in tretja notranja avtocestna obvoznica. Krožna oblika mesta tako kroji tudi vse nadaljnje načrtovanje prostora. Ker pa se mesto vedno širi, urbanizem sega tudi v prostore onkraj MKAD.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Tradicionalna arhitektura Moskve. Zvonik Ivana Velikega v Kremlju, obkroženega s cerkvami

Arhitektura Moskve je poznana po svetu predvsem po značilni gradnji pravoslavnih cerkva z ohranjenimi barvnimi kupolami. Najbolj je znana cerkev Vasilija blaženega, cerkev Kristusa Odrešenika (rusko Храм Христа Спасителя, Hram Hrista Spasitelja). Poznani so tudi nekateri nebotičniki in Moskovski Kremelj.

Dolgo časa so bile med dominantnimi stavbami predvsem pravoslavne sakralne zgradbe. Mesto se je znatno spremenilo v času Sovjetske zveze. Josif Visarijonovič Stalin je želel modernizirati mesto in zgraditi široke ulice in razbremeniti promet skozi mesto, poleg tega pa centralizirati veliko dejavnosti v mestu. Tako je uničil veliko zgodovinsko pomembnih arhitekturnih stavb, ki po Stalinovi vladavini niso bile več uporabne. Z veliki stroški in v marsičem dvomljivih restavracijah so jih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja obnovili na državne stroške.[22]

Sovjetska arhitektura je bila zaznamovana zgodaj z arhitektom Vladimir Šuhov, ki je na primer napravil Šuhov nebotičnik, ki na zunaj spominja na radiosprejemnik in je bil zgrajen med 1919-1922. Trenutno je zgradba pod zaščito Unesca, saj ji grozi rušenje.[23] Kot arhitekt je pomemben predstavnik konstruktivizma.

V Stalinovem obdobju so gradili tako imenovane Stalinove nebotičnike imenovane Sedem sester Moskve, zgradbe, ki so označene kot Stalinova gotika. Gre za niz sedmih nebotičnikov po isti predlogi s fialo na vrhu stavbe. Moskva je kasneje zgradila še višje zgradbe, a sedmerica izstopa in pomembno vpliva na izgled mesta.

Množično grajenje blokov, obvezno zavarovanje stanovalcev in navdušene selitve v industrijska središča so povzročila nenehno rast Moskve, a tudi veliko enoličnih zgradb, slabo ohranjenih, že na videz poznanih po letu, tehniki, slogu gradnje. Večina zgradb je nastala po Stalinu.

Stalinova doba arhitekture se vidi praviloma v centru Moskve. Gre za masivno arhitekturo s klasičnimi temami in motivi socialrealističnih idej ter klasičnih imitacij. Mesto pa ponuja poleg pravoslavnih cerkva tudi še vedno ohranjene zgradbe carske Rusije in njenega meščanstva. Turistični ogledi so na voljo tudi za obiskovalce samostanov v okolici Moskve.

Modernizacija mesta in novogradnje ponujajo nove poglede na Moskvo in njen izgled z gradnjo novih nebotičnikov, rušenje starih zgradb in zgodovinsko zanimivih četrti[24][25]

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • Moskovski kremelj (Московский Кремль) je najbolj znana turistična točka Moskve. Utrjeno središče Moskve na griču nad reko Moskvo v bližini Rdečega trga je sestavljeno z nekaj palač, štiri cerkve, kongresne dvorane in nizom znamenitosti in državnih protokolarnih objektov. Gre za najstarejši del mesta, ki je bil zaščiten tudi s stolpi in zidom. Sam Kremelj ima zgodovinsko veliko pomembnih posegov v njegov izgled. Za sedanji izgled so največ napravili Ivan I., Ivan III., Katarina II. Velika in car Nikolaj I.
Leta 1485 so pričeli z veliko rekonstrukcijo Kremlja. Projekt arhitekta Aristotela Fioravantija je vzdignil nov zid z 18 stolpi, Kremelj pa je postal tudi sedež ruskih carjev in tako prestiž kot tudi denar za temeljite investicije. Peter Veliki je premestil sedež vladarjev Rusije v Sankt Peterburg. Ko se je sovjetska vlada preselila v Kremelj leta 1918, so do leta 1955 zaprli prostore za javnost. Nekaj verskih objektov je bilo tako porušenih, na njih pa so postavili vojno šolo in kongresno dvorano.
  • Cerkev Kristusa Odrešenika (Храм Христа Спасителя) je hram Ruske pravoslavne cerkve. Prvobitni hram so zgradili v čast zmage nad Napoleonom po načrtu arhitekta Konstantina Tona. Ta zgradba iz 19. stoletja je bila porušena leta 1931, a niso nikoli zgradili na njenem mestu sovjetske palače. Zgradba je bila ponovno obnovljena med letoma 1990 in 2000 po risbah, skicah in fotografijah.
  • Bolšoj teater (Большой театр), "veliko gledališče", zgrajeno leta 1824 po arhitektu Joseph Bovéa. Boljšoj balet in Boljšoj opera so med najstarejšimi in najboljšimi baletnimi in opernimi ansambli na svetu, teater Bojšoj pa je tudi ustanovitelj Bolšoj baletne akademije.
  • Stalinovih sedem sester (Сталинские высотки), skupina nebotičnikov grajenih med 1947 in 1953. Stalinistični slog, nove tehnologije gradnje in utilitarna zapolnitev prostorov je značilna za Moskvo.
  • Rdeči trg (Красная площадь), najbolj znan ruski trg, ki se razpenja od Kremlja pa do starih trgovskih četrti mesta. Ob trgu se nahaja tudi cerkev Vasilija Blaženega in Leninov mavzolej. Leta 1991 je skupaj s Kremljem bil uvrščen v UNESCO-v seznam svetovne dediščine.[26][27]
  • Samostan Novodevičji (Новоде́вичий монасты́рь), eden najbolj znanih samostanov in kloštrov v Moskvi in celi Rusiji. Leta 2004 vpisan v UNESCO-v seznam svetovne dediščine v Evropi.
  • Spomenik osvajalcem vesolja (Монумент Покорителям космоса), del Spominskega muzeja kozmonavtike. 107 metrov titanskega obeliska v obliki izpuha raketnega motorja. Postavljen je bil leta 1964 v čast dosežkom sovjetskih raziskovalcev vesolja.

Spominki[uredi | uredi kodo]

Na stojnicah v Izmailovskem Marketu (Измайловский Рынок) lahko kupite značilne ruske spominke. Npr.:

  • Babuško. Babuška je najbolj priljubljen ruski spominek. Gre za igračo, ki je sestavljena iz različnega števila figuric; te se na polovici odprejo, da lahko vanje zložimo ostale manjše figurice. Izjema je najmanjša figurica, ki je iz enega kosa in se je ne da razpoloviti. Število figuric je običajno liho, od 5 naprej. Izvirne babuške so iz lesa, vendar jih danes najdemo tudi v raznih drugih materialih (npr. plastika, steklo …) Prvo babuško je l. 1890 izdelal Vasilij Zvjozdočkin po načrtu Sergeja Vasiljeviča Maljutina; slednji je babuško tudi poslikal. Igrače so širšemu svetu predstavili na svetovni razstavi v Parizu l. 1900, ko so osvojile tretje mesto. Od tedaj veljajo za enega najprepoznavnejših ruskih predmetov. Babuško iz največ kosov je l. 2003 dokončno izdelala Rusinja Julija Bereznitskaja. Sestavljena je iz 51ih figuric, od katerih je najvišja visoka več kot pol metra (skoraj 54cm), najmanjša pa meri v višino le 3mm. Rusom babuške ne predstavljajo le vira zaslužka, temveč so tudi simbol ženskosti, plodnosti in družine, zato so na njih največkrat upodobljena prav dekleta. Zlaganje ene figurice v drugo je za nekater simbol otroka v maternici, s čimer se rod nadaljuje iz generacije v generacijo, nekateri pa skladno obliko dojemajo kot medsebojno dopolnjevanje telesa, duše, uma, srca in duha. Pri nakupovanju babušk moramo biti previdni, da ne poskusimo kupiti prodajalčeve babice, saj бабушка v ruščini pomeni babica, ruska beseda za spominek babuško pa je матрёшка.
  • Samovar. Samovar je kovinska posoda za gretje vode. Skoraj vedno meri v višino več kot v širino. Ogrodje preprostih samovarjev je večinoma iz bakra, brona ali medenine, prestižne različice pa so iz srebra in zlata. Zunanjost posode je običajno okrašena s plitvimi vdolbenimi geometrijskimi vzorci ali reliefi, pogoste pa so tudi poslikave. Razkošni samovarji, ki si jih lahko privoščijo le globoki žepi, so okrašeni tudi s pravimi mozaiki, keramičnimi detajli in dragulji. Zelo dragi so tudi stari zbirateljski samovarji. Sodobni samovarji dandanes delujejo na elektriko in so zato po delovanju podobni našim električnim kuhalnikom vode. Starejši, iz 18. in 19. stol., delujejo na premog ali suhe storže iglavcev. Od sodobnih se razlikujejo v tem, da imajo spodnji del širši, ker je v njem prazen prostor za omenjeno “gorivo”. Njihov izvor ni popolnoma znan. Nekateri trdijo, da je njihove predhodnike v Rusijo prinesla arabska kultura prek Irana, nekateri pa menijo, da izvirajo iz vzhodnoazijskih kultur. Prvi dokumentirani samovar sta l. 1778 iz medenine izdelala brata Ivan in Nazar Fjodorovič Lisitsin. Po tem sta postala prva uradna izdelovalca samovarjev, njuni različni dezajni pa še danes vplivajo na oblike posod. Samovarji so hitro postali priljubljeni po vsej Rusiji in so bili do začetka 19. stol. prisotni v večini gospodinjstev, ne glede na družbeni status. Njihova slava se je razširila tudi v Azijo in Evropo, kamor so jih Rusi pričeli izvažati.   Rusom so samovarji še danes predmeti povezovanja, družinskih druženj in prijetnega doma, kar se je ohranilo iz preteklosti, ko so se družine zbirale na čajankah ob samovarjih. Od tod izvira stalna besedna zveza сидеть у самовара, ki pomeni počitek ob pitju čaja.
  • Lakirane škatlice (шкатулки). Lakirane škatlice so iz lesa, na katerega so z lakirnimi barvami naslikani razni cvetni vzorci, zelo priljubljeni pa so tudi prizori iz starih ruskih pravljic in ruske zgodovine. Slikanje z lakirnimi barvami se je razvilo iz slikanja pravoslavnih ikon; ko slikarji ikon niso delali v cerkvah, so se preživljali z s slikanjem in prodajanjem lakiranih slik na kaširanem papirju. Slikanje lesa se je pojavilo kasneje. Cene škatlic variirajo glede na velikost slike in zahtevnost detajlov. Navadno so precej drage.
  • Valenke. Valenki so škornji iz klobučevine. Prava, močno stisnjena volna omogoča zelo dobro izolacijo. S kakovostnimi valenki stopala ne občutijo hladu do -30°C, zato so za mrzle ruske zime priljubljena obutev. V 20. stol. so sicer veljali za zastarelo vojaško obutev (ruski vojaki so jih uporabljali v 2. sv. vojni), vendar so sedaj ponovno v modi. Sodobnim valenkom dodajajo gumijaste podplate za daljšo obstojnost, okrašujejo pa jih z usnjem, vezeninami, kristali… Hkrati so še vedno predpisana obutev vojaške zimske opreme.
  • Orenburške šale. Orenburški šali so narejeni iz fino tkane kozje volne. Njihova posebnost je, da kljub svoji nežni strukturi nudijo toploto; to je razlog, da so jih v preteklosti na potovanjih rade nosile plemkinje, ki so želele poudariti svojo eleganco, ne da bi se jim bilo treba skriti po težkimi krzni. Od platokov oz. rut se razlikujejo v tem, da so navadno enobarvni v blagih odtenkih namesto v živih vzorcih rož, njihovi robovi pa se zaključijo z raznimi tkanimi vzorci, ki so podobni naši čipki, medtem ko imajo rute na robu spuščene niti.
  • Kožuhe. Kožuhi kot material za izdelavo oblačil segajo daleč v rusko zgodovino, ker, tako kot volna, dobro varujejo pred mrazom. So pa za razliko od volne mnogo dražji in so vedno bili. V preteklosti so jih ljudje imenovali mehko zlato. Vloga kožuhov se je do danes močno spremenila – nekoč so jih dobesedno morali kupovati za preživetje zim, danes pa so le še modni luksuz. Za izdelavo oblačil se uporabljajo kožuhi različnih živali, npr. lisic in medvedov, najdražji pa so še vedno kožuhi podlasic.
  • Nakit. Značilni ruski nakit je v prvi vrsti iz jantarja, ki ga pridobivajo na obalah Baltskega morja. Prozorne perle v barvah medu včasih vsebujejo tudi kakšno žuželko ali rastlino, ki se je med strjevanjem ujela v lepljivo smolo. Jantar se zaradi svoje trdnosti in lepote uporablja tudi za interno dekoracijo hiš.   Zelo lep je tudi nakit iz rostovskega emajla. Na njem je običajno upodobljeno cvetje, njegovo ogrodje pa je iz srebra ali porcelana. Ker je postopek slikanja z emajlom dolgotrajen in zahteven, poleg tega pa je vedno ročno delo, so cene navadno visoke.

Ostali zelo znani ruski spominki so tudi:

  • Rdeči kaviar. Rdeči kaviar oz. lososova jajčeca izvirajo z daljnega vzhoda Rusije, kjer so ga lovci in ribiči od nekdaj uživali v velikih količinah. Na zahod, predvsem v mesti Sankt Peterburg in Moskvo, so ga začeli izvažati šele l. 1908, ker predtem niso poznali postopkov, ki bi ga ohranili na tako dolgi poti. Dandanes je kaviar zelo cenjena hrana, ker je zelo hranljiv – vsebuje namreč skoraj vse poznane vitamine in proteine. Temu primerne so tudi višje cene, ki pa niso tako neznosne kot cene nekaterih drugih spominkov.
  • Vodka. Priljubljena žgana pijača sicer ne izvira le iz Rusije, temveč tudi s Poljske, a je kljub temu ruski simbol moči in trdoživosti. Sestavljena je predvsem iz vode in etanola, pridobljena pa je z destilacijo tekočine iz fermentiranega žita ali krompirja. Po evropskih standardih mora vsebovati vsaj 37,5% alkohola, po ameriških pa vsaj 40%; če te meje ne doseže, je uradno ne moremo imenovati vodka. Njeno ime je pomanjševalnica stare slavonske besede voda, prvi zapisan primer besede vodka pa se pojavi šele l. 1751, kar je zelo pozno glede na domnevno odkritje vodke. Po ruski legendi naj bi vodko namreč odkril menih Izidor iz čudovskega samostana že l. 1430 in jo poimenoval “krušno vino”.
  • Knjige. Seveda ne moremo mimo Dostojevskega, Tolstoja, Puškina, Gogolja in še bi lahko naštevali. V Rusiji lahko v številnih knjigarnah kupimo knjige omenjenih avtorjev v različnih jezikih, najzanimivejši pa so seveda izvodi v izvirni ruščini. Najbolj priljubljena dela so Vojna in mir, Ana Karenina, Bratje Karamazovi ter Zločin in kazen.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Historical population
Leto Preb.  ±%  
1897 1.038.625—    
1926 2.019.500+94.4%
1939 4.137.000+104.9%
1959 5.032.000+21.6%
1970 6.941.961+38.0%
1979 7.830.509+12.8%
1989 8.967.332+14.5%
2002 10.382.754+15.8%
2010 11.503.501+10.8%
2018 12.506.468+8.7%
Na velikost prebivalstva lahko vplivajo spremembe upravnih enot.

V času uradnega popisa leta 2010 je bila etnična sestava prebivalstva (za tisti del z opredeljeno etničnostjo - 10.835.092 ljudi):[2]

  • Rusi: 9.930.410 (91,65%)
  • Ukrajinci: 154.104 (1,42%)
  • Tatari: 149.043 (1,38%)
  • Armenci: 106.466 (0,98%)
  • Azeri: 57.123 (0,5%)
  • Belorusi: 39.225 (0,4%)
  • Gruzijci: 38.934 (0,4%)
  • Uzbeki: 35.595 (0,3%)
  • Tadžiki: 27.280 (0,2%)
  • Moldavijci: 21.699 (0,2%)
  • Mordvini: 17.095 (0,2%)
  • Čečeni: 14.524 (0,1%)
  • Čuvaši: 14.313 (0,1%)
  • Oseti: 11.311 (0,1%)
  • drugi: 164.825 (1,6%)
  • 668.409 prebivalcev je bilo registriranih iz administrativnih baz in za njih etničnost ni bila opredeljena. Ocenjeno je, da je razmerje etničnosti v tej skupini enaka kot pri opredeljenih skupinah.[28]

Uradno prebivalstvo Moskve temelji na prebivalcih, ki imajo stalno prebivališče. Po podatkih ruske Zvezne službe za migracije ima Moskva 1,8 milijona uradnih 'gostov', ki imajo začasno prebivališče na podlagi vizumov ali druge dokumentacije, kar znese 13,3 milijona legalnega prebivalstva. Ocenjuje se, da je število ilegalnih priseljencev, velika večina iz Srednje Azije, dodatnih 1 milijon ljudi[29], kar pomeni skupno 14,3 milijona.

Mednarodni odnosi[uredi | uredi kodo]

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Pogodbe o sodelovanju[uredi | uredi kodo]

Moskva ima sklenjeno pogodbo o sodelovanju z:

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Comins-Richmond, Walter. "The History of Moscow". Occidental College. Pridobljeno dne 3 July 2006.
  2. 2,0 2,1 Russian Federal State Statistics Service (2011). "Всероссийская перепись населения 2010 года. Том 1" [2010 All-Russian Population Census, vol. 1]. Всероссийская перепись населения 2010 года [2010 All-Russia Population Census] (ruščina). Federal State Statistics Service.
  3. "О совместных предложениях Правительства Москвы и Правительства Московской области по изменению границ столицы Российской Федерации — города Москвы". Mos.ru. 25 October 2010. Pridobljeno dne 9 July 2014.
  4. http://www.gks.ru/free_doc/new_site/population/demo/Popul2016.xls
  5. "Major Agglomerations of the World - Population Statistics and Maps". Citypopulation.de. Pridobljeno dne September 26, 2017.
  6. J. L. I. Fennell, Ivan the Great of Moscow (1961) p. 354
  7. Sergei M. Soloviev, and John J. Windhausen, eds. History of Russia. Vol. 8: Russian Society in the Age of Ivan III (1979)
  8. "The Unending Frontier: An Environmental History of the Early Modern World". John F. Richards (2006). University of California Press. p. 260. ISBN 0-520-24678-0
  9. П.В.Сытин, "Из истории московских улиц", М, 1948, p. 296.
  10. Bubonic Plague in Early Modern Russia: Public Health and Urban Disaster. John T. Alexander (2002). Oxford University Press US. p. 17. ISBN 0-19-515818-0
  11. M.S. Anderson, Peter the Great (1978) p. 13
  12. Melikishvili, Alexander (2006). "Genesis of the anti-plague system: the Tsarist period" (PDF). Critical Reviews in Microbiology. 36 (1): 19–31. CiteSeerX 10.1.1.204.1976. doi:10.1080/10408410500496763. PMID 16610335. Arhivirano (PDF) iz prvotnega spletišča dne 23 November 2009. Pridobljeno dne 22 March 2020.
  13. "The Russian Army of the Napoleonic Wars". Albert Seaton, Michael Youens (1979). p. 29. ISBN 0-88254-167-6
  14. Alexander M. Martin, "Sewage and the City: Filth, Smell, and Representations of Urban Life in Moscow, 1770–1880", Russian Review (2008) 67#2 pp. 243–274.
  15. Памятник природы "Высшая точка Москвы – 255 м над уровнем моря (Теплый Стан)" (ruščina). www.darwin.museum.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne August 25, 2007. Pridobljeno dne April 29, 2009.
  16. "Time in Moscow, Russia". Pridobljeno dne March 31, 2018.
  17. "Thermograph.ru averages". Pridobljeno dne 2011-01-12.
  18. "Pogoda & Climate (Weather & Climate)" (ruščina). Pridobljeno dne 2011-01-12.
  19. "Climate monitor 2005-2011" (ruščina). Pridobljeno dne 2011-01-12.
  20. "Average monthly Sunshine hours" (ruščina). Meteoweb.ru. Pridobljeno dne 2011-01-12.
  21. "Average Snowfall" (ruščina). climatebase.ru. Pridobljeno dne 2011-01-12.
  22. Kazanov, Anatolij M. (1998). "Post-Communist Moscow: Re-Building the »Third Rome« in the Country of Missed Opportunities?". City & Society. Vol. 10 no. 1. str. 269–314. doi:10.1525/city.1998.10.1.269.
  23. Norman Foster fires up campaign to save Shukhov Tower: http://www.guardian.co.uk/world/2010/apr/15/radio-tower-campaign-russia-foster
  24. www.newstatesman.com/arts-and-culture/2007/11/moscow-russia-buildings |naslov=Appetite for destruction |izdavač=New Statesman |dan=2007-11-29 |preuzeto=2009-05-05}}
  25. www.zagraevsky.com/moscow_engl.htm |naslov=Dr. Sergey Zagraevsky. Photogallery оf the most serious violations of historical environment of Moscow in the last decade |izdavač=Zagraevsky.com |dan= |preuzeto=2010-12-22}}
  26. UNESCO UNESCO's profile on this site.
  27. http://whc.unesco.org/en/list/545 |naslov=Kremlin and Red Square, Moscow |preuzeto=2006-07-15 |izdavač=UNESCO |rad=World Heritage List}}
  28. "Перепись-2010: русских становится больше". Perepis-2010.ru. 19 December 2011. Pridobljeno dne 10 February 2012.
  29. ""Российская газета" о мигрантах в Москве". Rg.ru. Pridobljeno dne December 22, 2010.
  30. "Kardeş Kentleri Listesi ve 5 Mayıs Avrupa Günü Kutlaması [via WaybackMachine.com]" (turščina). Ankara Büyükşehir Belediyesi – Tüm Hakları Saklıdır. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2009. Pridobljeno dne 2013-07-21.
  31. "Градови партнери". Administrative Office of the City of Banja Luka (srbščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-09-17. Pridobljeno dne 2013-08-09. Neznan parameter |trans_title= ni upoštevan (pomoč)
  32. "Berlin – City Partnerships". Der Regierende Bürgermeister Berlin. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-05-21. Pridobljeno dne 2013-09-17.
  33. "Twin Towns". www.amazingdusseldorf.com. Pridobljeno dne 2009-10-29.
  34. "Twin-cities of Azerbaijan". Azerbaijans.com. Pridobljeno dne 2013-08-09.
  35. "Medmestno in mednarodno sodelovanje". Mestna občina Ljubljana (Ljubljana City). Pridobljeno dne 2013-07-27.
  36. "Sister Cities of Manila". 2008–2009 City Government of Manila. Pridobljeno dne 2009-07-02. Zunanja povezava v |publisher= (pomoč)
  37. "Partnerská města HMP". Portál „Zahraniční vztahy“ [Portal "Foreign Affairs"] (češčina). 2013-07-18. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-06-25. Pridobljeno dne 2013-08-05. Neznan parameter |trans_title= ni upoštevan (pomoč)
  38. Moscow and Reykjavik sister cities.  od dne februar 2012[slepa povezava] . Dostopano 2008-03-11
  39. "International Cooperation: Sister Cities". Seoul Metropolitan Government. www.seoul.go.kr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. december 2007. Pridobljeno dne 26. januarja 2008.
  40. "Seoul -Sister Cities [via WayBackMachine]". Seoul Metropolitan Government (archived 2012-04-25). Pridobljeno dne 2013-08-23.
  41. "Twinning Cities: International Relations" (PDF). Municipality of Tirana. www.tirana.gov.al. Pridobljeno dne 2009-06-23.
  42. Twinning Cities: International Relations. Municipality of Tirana. www.tirana.gov.al. Retrieved on 2008-01-25.
  43. "Cooperation Internationale" (francoščina). © 2003–2009 City of Tunis Portal. Pridobljeno dne 2009-07-31.
  44. "Miasta partnerskie Warszawy". um.warszawa.pl. Biuro Promocji Miasta. 2005-05-04. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-10-11. Pridobljeno dne 2008-08-29.
  45. "Yerevan – Partner Cities". Yerevan Municipality Official Website. © 2005—2013 www.yerevan.am. Pridobljeno dne 2013-11-04.
  46. "Lisboa – Geminações de Cidades e Vilas". Associação Nacional de Municípios Portugueses [National Association of Portuguese Municipalities] (portugalščina). Pridobljeno dne 2013-08-23. Neznan parameter |trans_title= ni upoštevan (pomoč)
  47. "Acordos de Geminação, de Cooperação e/ou Amizade da Cidade de Lisboa". Camara Municipal de Lisboa (portugalščina). Pridobljeno dne 2013-08-23. Neznan parameter |trans_title= ni upoštevan (pomoč)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]