Moskva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Moskva

Москва (rusko)
MSK Collage 2015.png
Zastava Moskva
Zastava
Grb Moskva
Grb
Moskva is located in Rusija
Moskva
Moskva
Koordinati: 55°45′06″N 37°37′04″E / 55.75167°N 37.61778°E / 55.75167; 37.61778
DržavaZastava Rusije Rusija
Ustanovitevpred 1147[1]
Površina
 • Skupno2.511 km2
Nadm. višina
118—255 m
Prebivalstvo
 (2010)[2]
 • Skupno11.503.501
 • Gostota9.682 preb./km2
DemonimMoskovčan, Moskovčanka
Časovni pasUTC+4 (CET)
Omrežna skupina+7 495, 496, 498, 499
Spletna stranhttp://www.mos.ru

Moskva [móskva] (rusko Москва) je glavno mesto in največje mesto v Rusiji. Razprostira se na 880 km² ob reki Moskvi. Prebivalstvo naglo narašča, ocena za leto 2016 je 13,2 milijona prebivalcev [4] v ožjem mestu in 17 milijonov v urbani regiji.[5].

Mesto leži v zveznem okrožju Osrednja Rusija (ki sicer geografsko leži na skrajnem zahodu države). Moskva je bila tudi glavno mesto Sovjetske zveze in Moskovitske države, predimperialne Rusije.

Morda največja znamenitost Moskve je Kremelj, 27,5 hektarja velika obzidana utrdba, nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa predsednika države. Kremelj je obdan z zidovi in stolpi: ob njem je Rdeči trg z Leninovim mavzolejem. Na južnem koncu Rdečega trga stoji druga znamenitost, cerkev Vasilija blaženega. Nasproti slednje, na severni strani trga stoji čudovita stavba Državnega zgodovinskega muzeja, na vzhodni pa zgradba veleblagovnice GUM.


Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1147 se Moskva prvič pojavi v zgodovinskih letopisih. Knez Jurij Dolgoruki iz Suzdala je povabil kneza Svjatoslava v mesto Moskva. "Pridi k meni, brat, v Moskvo," naj bi po poročanju stare Ipatjevske kronike napisal Jurij. Ob bratovem prihodu naj bi Jurij priredil veličasten sprejem.


Z rastjo njene moči se je spreminjal tudi izgled Moskve. Kremeljska trdnjava v osrčju mesta je bila sprva lesena, nato pa je Dmitrij Donski (vladar med 1359-1389) prezidal njene zidove z apnencem in tako je mesto dobilo svoj vzdevek белокаменная, iz belega kamna.

Apnenec se je Ivanu III. zdel krhek, zato je v letih 1485-1495 Kremelj ponovno prezidal s pomočjo italijanskih arhitektov, ki so uporabili rdečo opeko in mu s tem dali današnjo podobo.  Po desetletjih političnih bojev, vojn in spletk je Moskva postala dominantna politična sila v Rusiji. Ivan Grozni si je leta 1547 nadel nov naziv in se okronal za carja. Moskva je državi vladala z železno roko in se oklicala za Tretji Rim, zadnje upanje za ortodoksne kristjane.

V težkih letih obdobja zmede v zgodnjem 17. stoletju je Moskvo okupirala poljska vojska, ki jo je v Rusijo povabila ena od strani v boju za prestol. Do leta 1612, ko je vojska pod vodstvom Kuzme Minina in Dmitrija Požarskega osvobodila mesto, so morali Moskovčani živeti pod tujo okupacijo. Kmalu po zmagi se je začelo novo obdobje: Mihail Romanov je 1613 postal novi car.


Moskva je izgubila status prestolnice, ko je leta 1712 car Peter I. med občudovanjem novozgrajenega Sankt Peterburga mesto razglasil za novo glavno mesto. Novi carji pa so bili še vedno okronani v Moskvi.


Vojska Napoleona Bonaparteja je leta 1812 napadla Rusijo  in po mesecih bojev je francoski cesar uspel zajeti Moskvo. Pri tem pa ni šlo za veličastno zmago, saj je bilo mesto popolnoma zapuščeno, kmalu po okupaciji pa je prišlo do velikega požara, ki so ga zanetili kar Moskovčani sami. Napoleon je moral zapustiti Moskvo, vojska pa se je kmalu začela umikati.


Leta 1918 so boljševiki Moskvi vrnili status glavnega mesta, tokrat nove socialistične države. Moskva se je morala spremeniti in boljševiki niso varčevali pri modernizaciji mesta v skladu z novo državno ideologijo. Veliko cerkva je bilo porušenih, novi urbanističen načrt sovjetskih oblasti pa je zahteval tudi uničenje starodavnih ulic, razširitev glavnih prometnih žil, vključno z ulicama Tverska in Novi Arbat. Zagnali so nov prometni sistem, v mestu pa so se v 20. in 30. letih pojavili tudi avtobusi, trolejbusi in metro.

Oktobra leta 1941 so Moskvo dosegli nacisti. Bitka je trajala od oktobra 1941 do januarja 1942 in je prinesla prvi poraz nacistov v Veliki domovinski vojni. Medtem ko so čete Wehrmachta že napredovale globoko na sovjetsko ozemlje, so izven Moskve naletele na železen odpor.

Med praznovanjem oktobrske revolucije leta 1941 je bila nemška vojska le nekaj kilometrov stran, vendar se je parada vseeno odvijala. Vojaki so z Rdečega trga odšli naravnost na bojišče, kjer so ustavili naciste.


Največji športni dogodek v moskovski zgodovini, poletne olimpijske igre 1980, so se odvijale v senci mednarodnega geopolitičnega trenja. Po sovjetski invaziji na Afganistan leta 1979 je okoli 50 držav bojkotiralo moskovsko olimpijado.

Kljub temu so bile olimpijske igre uspešne in maskota Mišek je postal ena od najbolj prepoznavnih športnih maskot, mnogo ljudi pa je celo jokalo med njegovim poslavljanjem ob zaključku iger. Tudi veliko znanih športnih objektov je bilo zgrajenih prav za to priložnost.


Politični nemiri v 90. letih niso prizanesli Moskvi. Leta 1991 je bilo mesto prizorišče državnega udara  proti sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu. Udar je propadel, ko se je vojska pridružila protestnikom. Dve leti kasneje, leta 1993, je mesto doživelo še več nasilja. Konflikt med predsednikom Borisom Jelcinom in parlamentom je vodil v smrtonosne spopade, v katerih je umrlo okoli 120 ljudi.

Grb[uredi | uredi kodo]

Moskva je podoben grb uporabljala od začetka osemnajstega stoletja, grb v tej obliki pa je bil prvotno sprejet 20. decembra 1781. Po oktobrski revoluciji je mesto 23. novembra 1993 znova prevzelo grb. V skladu z zakonom mesta Moskve z dne 11. junija 2003 "Na grbu mesta Moskva" piše: grb mesta je pravokotnik z zaobljenimi spodnjimi vogali, ki na koncu označuje heraldični ščitnik temno rdeče barve s podobo na desni strani proti gledalcu, vitezu - Sveti Jurij v srebru, katerega plašč (ogrinjalo) je modre barve, na srebrnem konju s srebrnim pasom in zlatim kopjem ubija črnega zmaja.

Sveti Jurij se je pred tem skozi zgodovino pojavljal kot heraldični simbol Moskve, moskovske regije, pa tudi ruskih držav in provinc. Danes se ta simbol nahaja tudi na orlovih prsih, ki je uradni grb Ruske federacije.

Urbanizem[uredi | uredi kodo]

Urbana vizija razvoja Moskve se opaža že v zgodnjem 12. stoletju v njenem jedru. Osrednji del Moskve je rastel s povezovanjem predmestij v skladu s srednjeveškimi principi urbanega razvoja. Tipična je krožna gradnja, saj se vse gospodarske dejavnosti in hramba skriva za mestnimi zidovi. Ob širjenju mesta so se postavljali tudi novi zidovi, ulice pa so se prilagodile novemu krogu ožjega mesta. Kremelj, Zemljanoj gorod (Земляной город), stolp Kamer-Koležskij, Vrtni prstan in mali železniški prstan, vse te zgradbe so nekoč služile tudi mestni obrambi. V sedanji Moskvi od 1960-ih let prejšnjega stoletja novi prstan, ki zaznamuje meje mesta, označuje moskovska obvoznica (Moskovskaya Koltsevaya Avtomobilnaya Doroga - MKAD). Krožne oblike je tudi Moskovska podzemna železnica, pa seveda tudi druga in tretja notranja avtocestna obvoznica. Krožna oblika mesta tako kroji tudi vse nadaljnje načrtovanje prostora. Ker pa se mesto vedno širi, urbanizem sega tudi v prostore onkraj MKAD.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Tradicionalna arhitektura Moskve. Zvonik Ivana Velikega v Kremlju, obkroženega s cerkvami

Arhitektura Moskve je poznana po svetu predvsem po značilni gradnji pravoslavnih cerkva z ohranjenimi barvnimi kupolami. Najbolj je znana zgradba cerkve Vasilija blaženega, stolnica Kristusa Odrešenika (rusko Храм Христа Спасителя, Khram Khrista Spasitelya). Poznani so tudi nekateri nebotičniki in Moskovski Kremelj.

Dolgo časa so bile med dominantnimi stavbami predvsem pravoslavne sakralne zgradbe. Mesto se je znatno spremenilo v času Sovjetske zveze. Josif Visarijonovič Stalin je želel modernizirati mesto in zgraditi široke ulice in razbremeniti promet skozi mesto, poleg tega pa centralizirati veliko dejavnosti v mestu. Tako je uničil veliko zgodovinsko pomembnih arhitekturnih stavb, ki po Stalinovi vladavini niso bile več uporabne. Z veliki stroški in v marsičem dvomljivih restavracijah so jih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja obnovili na državne stroške.[6]

Sovjetska arhitektura je bila zaznamovana zgodaj z arhitektom Vladimir Šukov, ki je na primer napravil Šuhovljev nebotičnik, ki na zunaj spominja na radiosprejemnik in je bil zgrajen med 1919-1922. Trenutno je zgradba pod zaščito UNESCO, saj ji grozi rušenje.[7] Kot arhitekt je pomemben predstavnik konstruktivizma.

V Stalinovem obdobju so gradili takoimenovane Stalinove nebotičnike imenovane Stalinovih sedem sester, zgradbe, ki so označene kot Stalinova gotika. Gre za niz sedmih nebotičnikov po isti predlogi s turnom na vrhu stavbe. Moskva je kasneje zgradila še višje zgradbe, a sedmerica izstopa in pomembno vpliva na izgled mesta.

Množično grajenje blokov, obvezno zavarovanje stanovalcev in navdušene selitve v industrijska središča so povzročila nenehno rast Moskve, a tudi veliko enoličnih zgradb, slabo ohranjenih, že na videz poznanih po letu, tehniki, slogu gradnje. Večina zgradb je nastala po Stalinu.

Stalinova doba arhitekture se vidi praviloma v centru Moskve. Gre za masivno arhitekturo s klasičnimi temami in motivi socialrealističnih idej ter klasičnih imitacij. Mesto pa ponuja poleg pravoslavnih cerkva tudi še vedno ohranjene zgradbe caristične Rusije in njenega meščanstva. Turistični ogledi so na voljo tudi za obiskovalce samostanov v okolici Moskve.

Modernizacija mesta in novogradnje tudi ponujajo nove poglede na Moskvo in njen izgled z gradnjo novih nebotičnikov, rušenj starih zgradb in zgodovinsko zanimivih četrti[8][9]

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • Moskovski kremelj (Московский Кремль) je najbolj znana turistična točka Moskve. Utrjeno središče Moskve na griču nad reko Moskvo v bližini Rdečega trga je sestavljeno z nekaj palač, štiri cerkve, kongresne dvorane in nizom znamenitosti in državnih protokolarnih objektov. Gre za najstarejši del mesta, ki je bil zaščiten tudi s stolpi in zidom. Sam Kremelj ima zgodovinsko veliko pomembnih posegov v njegov izgled. Za sedanji izgled so največ napravili Ivan I., Ivan III., Katarina II. Velika in car Nikolaj I.

Leta 1485 so pričeli z veliko rekonstrukcijo Kremlja. Projekt arhitekta Aristotela Fioravantija je vzdignil nov zid z 18 stolpi, Kremelj pa je postal tudi sedež ruskih carjev in tako prestiž kot tudi denar za temeljite investicije. Peter Veliki je premestil sedež vladarjev Rusije v Sankt Peterburg. Ko se je sovjetska vlada preselila v Kremelj leta 1918, so do leta 1955 zaprli prostore za javnost. Nekaj verskih objektov je bilo tako porušenih, na njih pa so postavili vojno šolo in kongresno dvorano.

  • Stolnica Kristusa Odrešenika (Храм Христа Спасителя) je hram Ruske pravoslavne crkve. Prvobitni hram so zgradili v čast zmage nad Napoleonom po načrtu arhitekta Konstantina Tona. Ta zgradba iz 19. stoletja je bila porušena leta 1931, a niso nikoli zgradili na njenem mestu sovjetske palače. Zgradba je bila ponovno obnovljena med letoma 1990 in 2000 po risbah, skicah in fotografijah.
  • Boljšoj teater (Большой театр), "veliko gledališče", zgrajeno leta 1824 po arhitektu Joseph Bovéa. Boljšoj balet in Boljšoj opera so med najstarejšimi in najboljšimi baletnimi in opernimi ansambli na svetu, teater Bojšoj pa je tudi ustanovitelj Bolšoj baletne akademije.
  • Stalinovih sedem sester (Сталинские высотки), skupina nebotičnikov grajenih med 1947 in 1953. Stalinistični slog, nove tehnologije gradnje in utilitarna zapolnitev prostorov je značilna za Moskvo.
  • Rdeči trg (Красная площадь), najbolj znan ruski trg, ki se razpenja od Kremlja pa do starih trgovskih četrti mesta. Ob trgu se nahaja tudi cerkev Vasilija Blaženega in Leninov mavzolej. Leta 1991 je skupaj s Kremljem bil uvrščen v UNESCO-v seznam svetovne dediščine.[10][11]
  • Samostan Novodevičji (Новоде́вичий монасты́рь), eden najbolj znanih samostanov in kloštrov v Moskvi in celi Rusiji. Leta 2004 vpisan v UNESCO-v seznam svetovne dediščine v Evropi.
  • Spomenik osvajalcem vesolja (Монумент Покорителям космоса), del Spominskega muzeja kozmonavtike. 107 metrov titanskega obeliska v obliki izpuha raketnega motorja. Postavljen je bil leta 1964 v čast dosežkom sovjetskih raziskovalcev vesolja.

Spominki[uredi | uredi kodo]

Na stojnicah v Izmailovskem Marketu (Измайловский Рынок) lahko kupite značilne ruske spominke. Npr.:

  • Babuško. Babuška je najbolj priljubljen ruski spominek. Gre za igračo, ki je sestavljena iz različnega števila figuric; te se na polovici odprejo, da lahko vanje zložimo ostale manjše figurice. Izjema je najmanjša figurica, ki je iz enega kosa in se je ne da razpoloviti. Število figuric je običajno liho, od 5 naprej. Izvirne babuške so iz lesa, vendar jih danes najdemo tudi v raznih drugih materialih (npr. plastika, steklo …) Prvo babuško je l. 1890 izdelal Vasilij Zvjozdočkin po načrtu Sergeja Vasiljeviča Maljutina; slednji je babuško tudi poslikal. Igrače so širšemu svetu predstavili na svetovni razstavi v Parizu l. 1900, ko so osvojile tretje mesto. Od tedaj veljajo za enega najprepoznavnejših ruskih predmetov. Babuško iz največ kosov je l. 2003 dokončno izdelala Rusinja Julija Bereznitskaja. Sestavljena je iz 51ih figuric, od katerih je najvišja visoka več kot pol metra (skoraj 54cm), najmanjša pa meri v višino le 3mm. Rusom babuške ne predstavljajo le vira zaslužka, temveč so tudi simbol ženskosti, plodnosti in družine, zato so na njih največkrat upodobljena prav dekleta. Zlaganje ene figurice v drugo je za nekater simbol otroka v maternici, s čimer se rod nadaljuje iz generacije v generacijo, nekateri pa skladno obliko dojemajo kot medsebojno dopolnjevanje telesa, duše, uma, srca in duha. Pri nakupovanju babušk moramo biti previdni, da ne poskusimo kupiti prodajalčeve babice, saj бабушка v ruščini pomeni babica, ruska beseda za spominek babuško pa je матрёшка.
  • Samovar. Samovar je kovinska posoda za gretje vode. Skoraj vedno meri v višino več kot v širino. Ogrodje preprostih samovarjev je večinoma iz bakra, brona ali medenine, prestižne različice pa so iz srebra in zlata. Zunanjost posode je običajno okrašena s plitvimi vdolbenimi geometrijskimi vzorci ali reliefi, pogoste pa so tudi poslikave. Razkošni samovarji, ki si jih lahko privoščijo le globoki žepi, so okrašeni tudi s pravimi mozaiki, keramičnimi detajli in dragulji. Zelo dragi so tudi stari zbirateljski samovarji. Sodobni samovarji dandanes delujejo na elektriko in so zato po delovanju podobni našim električnim kuhalnikom vode. Starejši, iz 18. in 19. stol., delujejo na premog ali suhe storže iglavcev. Od sodobnih se razlikujejo v tem, da imajo spodnji del širši, ker je v njem prazen prostor za omenjeno “gorivo”. Njihov izvor ni popolnoma znan. Nekateri trdijo, da je njihove predhodnike v Rusijo prinesla arabska kultura prek Irana, nekateri pa menijo, da izvirajo iz vzhodnoazijskih kultur. Prvi dokumentirani samovar sta l. 1778 iz medenine izdelala brata Ivan in Nazar Fjodorovič Lisitsin. Po tem sta postala prva uradna izdelovalca samovarjev, njuni različni dezajni pa še danes vplivajo na oblike posod. Samovarji so hitro postali priljubljeni po vsej Rusiji in so bili do začetka 19. stol. prisotni v večini gospodinjstev, ne glede na družbeni status. Njihova slava se je razširila tudi v Azijo in Evropo, kamor so jih Rusi pričeli izvažati.   Rusom so samovarji še danes predmeti povezovanja, družinskih druženj in prijetnega doma, kar se je ohranilo iz preteklosti, ko so se družine zbirale na čajankah ob samovarjih. Od tod izvira stalna besedna zveza сидеть у самовара, ki pomeni počitek ob pitju čaja.
  • Lakirane škatlice (шкатулки). Lakirane škatlice so iz lesa, na katerega so z lakirnimi barvami naslikani razni cvetni vzorci, zelo priljubljeni pa so tudi prizori iz starih ruskih pravljic in ruske zgodovine. Slikanje z lakirnimi barvami se je razvilo iz slikanja pravoslavnih ikon; ko slikarji ikon niso delali v cerkvah, so se preživljali z s slikanjem in prodajanjem lakiranih slik na kaširanem papirju. Slikanje lesa se je pojavilo kasneje. Cene škatlic variirajo glede na velikost slike in zahtevnost detajlov. Navadno so precej drage.
  • Valenke. Valenki so škornji iz klobučevine. Prava, močno stisnjena volna omogoča zelo dobro izolacijo. S kakovostnimi valenki stopala ne občutijo hladu do -30°C, zato so za mrzle ruske zime priljubljena obutev. V 20. stol. so sicer veljali za zastarelo vojaško obutev (ruski vojaki so jih uporabljali v 2. sv. vojni), vendar so sedaj ponovno v modi. Sodobnim valenkom dodajajo gumijaste podplate za daljšo obstojnost, okrašujejo pa jih z usnjem, vezeninami, kristali… Hkrati so še vedno predpisana obutev vojaške zimske opreme.
  • Orenburške šale. Orenburški šali so narejeni iz fino tkane kozje volne. Njihova posebnost je, da kljub svoji nežni strukturi nudijo toploto; to je razlog, da so jih v preteklosti na potovanjih rade nosile plemkinje, ki so želele poudariti svojo eleganco, ne da bi se jim bilo treba skriti po težkimi krzni. Od platokov oz. rut se razlikujejo v tem, da so navadno enobarvni v blagih odtenkih namesto v živih vzorcih rož, njihovi robovi pa se zaključijo z raznimi tkanimi vzorci, ki so podobni naši čipki, medtem ko imajo rute na robu spuščene niti.
  • Kožuhe. Kožuhi kot material za izdelavo oblačil segajo daleč v rusko zgodovino, ker, tako kot volna, dobro varujejo pred mrazom. So pa za razliko od volne mnogo dražji in so vedno bili. V preteklosti so jih ljudje imenovali mehko zlato. Vloga kožuhov se je do danes močno spremenila – nekoč so jih dobesedno morali kupovati za preživetje zim, danes pa so le še modni luksuz. Za izdelavo oblačil se uporabljajo kožuhi različnih živali, npr. lisic in medvedov, najdražji pa so še vedno kožuhi podlasic.
  • Nakit. Značilni ruski nakit je v prvi vrsti iz jantarja, ki ga pridobivajo na obalah Baltskega morja. Prozorne perle v barvah medu včasih vsebujejo tudi kakšno žuželko ali rastlino, ki se je med strjevanjem ujela v lepljivo smolo. Jantar se zaradi svoje trdnosti in lepote uporablja tudi za interno dekoracijo hiš.   Zelo lep je tudi nakit iz rostovskega emajla. Na njem je običajno upodobljeno cvetje, njegovo ogrodje pa je iz srebra ali porcelana. Ker je postopek slikanja z emajlom dolgotrajen in zahteven, poleg tega pa je vedno ročno delo, so cene navadno visoke.

Ostali zelo znani ruski spominki so tudi:

  • Rdeči kaviar. Rdeči kaviar oz. lososova jajčeca izvirajo z daljnega vzhoda Rusije, kjer so ga lovci in ribiči od nekdaj uživali v velikih količinah. Na zahod, predvsem v mesti Sankt Peterburg in Moskvo, so ga začeli izvažati šele l. 1908, ker predtem niso poznali postopkov, ki bi ga ohranili na tako dolgi poti. Dandanes je kaviar zelo cenjena hrana, ker je zelo hranljiv – vsebuje namreč skoraj vse poznane vitamine in proteine. Temu primerne so tudi višje cene, ki pa niso tako neznosne kot cene nekaterih drugih spominkov.
  • Vodka. Priljubljena žgana pijača sicer ne izvira le iz Rusije, temveč tudi s Poljske, a je kljub temu ruski simbol moči in trdoživosti. Sestavljena je predvsem iz vode in etanola, pridobljena pa je z destilacijo tekočine iz fermentiranega žita ali krompirja. Po evropskih standardih mora vsebovati vsaj 37,5% alkohola, po ameriških pa vsaj 40%; če te meje ne doseže, je uradno ne moremo imenovati vodka. Njeno ime je pomanjševalnica stare slavonske besede voda, prvi zapisan primer besede vodka pa se pojavi šele l. 1751, kar je zelo pozno glede na domnevno odkritje vodke. Po ruski legendi naj bi vodko namreč odkril menih Izidor iz čudovskega samostana že l. 1430 in jo poimenoval “krušno vino”.
  • Knjige. Seveda ne moremo mimo Dostojevskega, Tolstoja, Puškina, Gogolja in še bi lahko naštevali. V Rusiji lahko v številnih knjigarnah kupimo knjige omenjenih avtorjev v različnih jezikih, najzanimivejši pa so seveda izvodi v izvirni ruščini. Najbolj priljubljena dela so Vojna in mir, Ana Karenina, Bratje Karamazovi ter Zločin in kazen.
Cerkev Vasilija Blaženega se nahaja na Rdečem trgu in jo je med 1550 - 1560 dal zgraditi Ivan IV. Grozni
Samostan Novodevičji

Demografija[uredi | uredi kodo]

V času uradnega popisa leta 2010 je bila etnična sestava prebivalstva (za tisti del z opredeljeno etničnostjo - 10.835.092 ljudi):[2]

  • Rusi: 9.930.410 (91,65%)
  • Ukrajinci: 154.104 (1,42%)
  • Tatari: 149.043 (1,38%)
  • Armenci: 106.466 (0,98%)
  • Azeri: 57.123 (0,5%)
  • Belorusi: 39.225 (0,4%)
  • Gruzijci: 38.934 (0,4%)
  • Uzbeki: 35.595 (0,3%)
  • Tadžiki: 27.280 (0,2%)
  • Moldovan: 21.699 (0,2%)
  • Mordvin: 17.095 (0,2%)
  • Čečeni: 14.524 (0,1%)
  • Čuvaši: 14.313 (0,1%)
  • Oseti: 11.311 (0,1%)
  • drugi: 164.825 (1,6%)
  • 668.409 prebivalcev je bilo registriranih iz administrativnih baz, in za njih etničnost ni bila opredeljena. Ocenjeno je, da je razmerje etničnosti v tej skupini enaka kot pri opredeljenih skupinah.[12]
Demografski razvoj Moskve med 1400 in 1856

1400 1638 1710 1725 1738 1775 1785 1811 1813 1825 1840 1868 1856

40 000 200 000 160 000 145 000 138 400 161 000 188 700 270 200 215 000 241 500 349 100 368 800 416 400
Demografski razvoj Moskve med 1868 in 2002

1871 1888 1897 1912 1920 1926 1939 1959 1979 1989 2002 2008 2012

601 969 753 459 1 038 600 1 617 157 1 027 300 2 101 200 4 609 200 6 133 100 8 142 200 8 972 300 10 383 000 10 425 075 11 612 943

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Moskva ima vlažno kontinentalno podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija Dfb) z dolgimi, hladnimi (za ruske standarde ima Moskva povprečne temperature) zimami, ki običajno trajajo od sredine novembra do konca marca, in toplimi poletji.

Podnebni podatki - Moskovska povprečja 1981–2010, rekordi od 1879 do danes
Mesec jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec letno
Rekordno visoka temperatura °C 8,6 8,3 19,7 28,9 33,2 34,9 38,2 37,3 32,3 24,0 16,2 9,6 38,2
Povprečna visoka temperatura °C −4,0 −3,7 2,6 11,3 18,6 22,0 24,3 21,9 15,7 8,7 0,9 −3,0 9,6
Povprečna dnevna temperatura °C −6,5 −6,7 −1,0 6,7 13,2 17,0 19,2 17,0 11,3 5,6 −1,2 −5,2 5,8
Povprečna nizka temperatura °C −9,1 −9,8 −4,4 2,2 7,7 12,1 14,4 12,5 7,4 2,7 −3,3 −7,6 2,1
Rekordno nizka temperatura °C −42,2 −38,2 −32,4 −21,0 −7,5 −2,3 1,3 −1,2 −8,5 −16,1 −32,8 −38,8 −42,2
Padavin mm 52 41 35 37 49 80 85 82 68 71 55 52
Snežnih padavin cm 22 34 37 16 0 0 0 0 0 4 8 15
Povp. deževnih dni 0,8 0,7 3 9 13 14 15 15 15 12 6 2
Avg. snowy days 18 15 9 1 0,1 0 0 0 0,1 2 10 17
% vlažnosti 83 80 74 67 64 70 74 77 81 81 84 85
Povp. sončnih ur na mesec 33 72 128 170 265 279 271 238 147 78 32 18
% možne sončnosti 14 27 35 40 53 53 52 51 38 24 13 8 34
Vir: [13] [14] [15][16] [17]

Mednarodni odnosi[uredi | uredi kodo]

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Pogodbe o sodelovanju[uredi | uredi kodo]

Moskva ima sklenjeno pogodbo o sodelovanju z:

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Comins-Richmond, Walter. "The History of Moscow". Occidental College. Pridobljeno dne 3 July 2006. 
  2. 2,0 2,1 "Всероссийская перепись населения 2010 года. Том 1" [2010 All-Russian Population Census, vol. 1)]. Всероссийская перепись населения 2010 года (2010 All-Russia Population Census) (ruščina). Federal State Statistics Service. 2011. Pridobljeno dne June 29, 2012. 
  3. "О совместных предложениях Правительства Москвы и Правительства Московской области по изменению границ столицы Российской Федерации — города Москвы". Mos.ru. 25 October 2010. Pridobljeno dne 9 July 2014. 
  4. http://www.gks.ru/free_doc/new_site/population/demo/Popul2016.xls
  5. "Major Agglomerations of the World - Population Statistics and Maps". Citypopulation.de. Pridobljeno dne September 26, 2017. 
  6. Kazanov, Anatolij M. (1998). "Post-Communist Moscow: Re-Building the »Third Rome« in the Country of Missed Opportunities?". City & Society 10 (1): 269–314. doi:10.1525/city.1998.10.1.269. 
  7. Norman Foster fires up campaign to save Shukhov Tower: http://www.guardian.co.uk/world/2010/apr/15/radio-tower-campaign-russia-foster
  8. www.newstatesman.com/arts-and-culture/2007/11/moscow-russia-buildings |naslov=Appetite for destruction |izdavač=New Statesman |dan=2007-11-29 |preuzeto=2009-05-05}}
  9. www.zagraevsky.com/moscow_engl.htm |naslov=Dr. Sergey Zagraevsky. Photogallery оf the most serious violations of historical environment of Moscow in the last decade |izdavač=Zagraevsky.com |dan= |preuzeto=2010-12-22}}
  10. UNESCO UNESCO's profile on this site.
  11. http://whc.unesco.org/en/list/545 |naslov=Kremlin and Red Square, Moscow |preuzeto=2006-07-15 |izdavač=UNESCO |rad=World Heritage List}}
  12. "Перепись-2010: русских становится больше". Perepis-2010.ru. 19 December 2011. Pridobljeno dne 10 February 2012. 
  13. "Thermograph.ru averages". Pridobljeno dne 2011-01-12. 
  14. "Pogoda & Climate (Weather & Climate)" (ruščina). Pridobljeno dne 2011-01-12. 
  15. "Climate monitor 2005-2011" (ruščina). Pridobljeno dne 2011-01-12. 
  16. "Average monthly Sunshine hours" (ruščina). Meteoweb.ru. Pridobljeno dne 2011-01-12. 
  17. "Average Snowfall" (ruščina). climatebase.ru. Pridobljeno dne 2011-01-12. 
  18. "Kardeş Kentleri Listesi ve 5 Mayıs Avrupa Günü Kutlaması [via WaybackMachine.com]" (turščina). Ankara Büyükşehir Belediyesi – Tüm Hakları Saklıdır. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2009. Pridobljeno dne 2013-07-21. 
  19. "Градови партнери" [City of of Banja Luka – Partner cities]. Administrative Office of the City of Banja Luka (srbščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-09-17. Pridobljeno dne 2013-08-09. 
  20. "Berlin – City Partnerships". Der Regierende Bürgermeister Berlin. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-05-21. Pridobljeno dne 2013-09-17. 
  21. "Twin Towns". www.amazingdusseldorf.com. Pridobljeno dne 2009-10-29. 
  22. "Twin-cities of Azerbaijan". Azerbaijans.com. Pridobljeno dne 2013-08-09. 
  23. "Medmestno in mednarodno sodelovanje". Mestna občina Ljubljana (Ljubljana City). Pridobljeno dne 2013-07-27. 
  24. "Sister Cities of Manila". 2008–2009 City Government of Manila. Pridobljeno dne 2009-07-02.  Zunanja povezava v |publisher= (pomoč)
  25. "Partnerská města HMP" [Prague – Twin Cities HMP]. Portál „Zahraniční vztahy“ [Portal "Foreign Affairs"] (češčina). 2013-07-18. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-06-25. Pridobljeno dne 2013-08-05. 
  26. Moscow and Reykjavik sister cities.  od dne februar 2012[slepa povezava] . Dostopano 2008-03-11
  27. "International Cooperation: Sister Cities". Seoul Metropolitan Government. www.seoul.go.kr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. december 2007. Pridobljeno dne 26. januarja 2008. 
  28. "Seoul -Sister Cities [via WayBackMachine]". Seoul Metropolitan Government (archived 2012-04-25). Pridobljeno dne 2013-08-23. 
  29. "Twinning Cities: International Relations" (PDF). Municipality of Tirana. www.tirana.gov.al. Pridobljeno dne 2009-06-23. 
  30. Twinning Cities: International Relations. Municipality of Tirana. www.tirana.gov.al. Retrieved on 2008-01-25.
  31. "Cooperation Internationale" (francoščina). © 2003–2009 City of Tunis Portal. Pridobljeno dne 2009-07-31. 
  32. "Miasta partnerskie Warszawy". um.warszawa.pl. Biuro Promocji Miasta. 2005-05-04. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-10-11. Pridobljeno dne 2008-08-29. 
  33. "Yerevan – Partner Cities". Yerevan Municipality Official Website. © 2005—2013 www.yerevan.am. Pridobljeno dne 2013-11-04. 
  34. "Lisboa – Geminações de Cidades e Vilas" [Lisbon – Twinning of Cities and Towns]. Associação Nacional de Municípios Portugueses [National Association of Portuguese Municipalities] (portugalščina). Pridobljeno dne 2013-08-23. 
  35. "Acordos de Geminação, de Cooperação e/ou Amizade da Cidade de Lisboa" [Lisbon – Twinning Agreements, Cooperation and Friendship]. Camara Municipal de Lisboa (portugalščina). Pridobljeno dne 2013-08-23. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]