Lorena

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Flag of Lorraine.svg Lorraine Flag of Lorraine.svg

grb Lorene

Lega Lorene v Franciji
Departmaji Meurthe-et-Moselle (54)
Meuse (55)
Moselle (57)
Vosges (88)
Prefektura Metz
Prebivalstvo 2 310 376 preb.
(1999)
Gostota prebivalstva 98 preb./km²
Površina 23 547 km²
Okrožja 19
Kantoni 157
Komune 2 339
Predsednik regijskega sveta
Prefekt

Lorena (francosko Louréne, Lorraine, nemško Lottringe, luksemburško Loutrengen) je kulturno-zgodovinska regija v severovzhodni Franciji, upravna regija Grand Est. Ime Lorena je iz srednjeveškega kraljestva Lotaringija, ki se je imenovala po cesarju Lotarju I. ali kralju Lotarju II. Kasneje je vladal vojvodini Lorena, preden si jo je leta 1766 priključila Kraljevina Francija.

Danes ta severovzhodna francoska regija leži ob meji z Belgijo, Luksemburgom in Nemčijo. Pomembnejši mesti sta glavno mesto Metz in nekdanje glavno mesto Lorenskega vojvodstva Nancy.

Od leta 1982 do januarja 2016 je bila Lorena upravna regija Francije. Leta 2016 se je v okviru reorganizacije vključila v novo regijo Grand Est[1]. Kot regija v sodobni Franciji so Loreno sestavljali štirje departmaji Meurthe-et-Moselle, Meuse, Moselle in Vosges (z zgodovinskega vidika je departma Haute-Marne v regiji), s skupaj 2.337 občinami. Metz je regionalna prefektura. Največje metropolitansko območje Lorene je Nancy, ki se je stoletja razvijal kot sedež vojvodine.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Lorena je edina francoska regija, ki meji na tri države: Belgijo (Valonija), Luksemburg in Nemčijo (deželi Posarje in Porenje - Pfalška), vse na severu. Na vzhodu meji na Alzacijo, na jugu na Franche-Comté, na zahodu pa na Šampanjo-Ardene.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Lorene.
Karta prikazuje francosko regijo Lorena in nekdanje države in pokrajine, ki so obstajale v 18. stoletju

Sedanja regija je nastala na ozemlju zgodovinskega Lorenskega vojvodstva, ki je postopno prišlo pod Francijo v letih od 1737 do 1766, poleg tega pa zajema tudi ozemlja, ki so bila ločena od vojvodstva: Barrois, Tri škofije in nekaj manjših kneževin, ki so bile v času francoske revolucije še vedno del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti.

Tri škofije so bile ozemlja okoli Metza, Verduna in Toula, ki so se izločile iz Svetega rimskega cesarstva v 16. stoletju in padle pod francosko oblast. Zahodni del Barroisa je bil vključen v francosko ozemlje že v zgodnjem 14. stoletju, medtem ko je večinski del, poznan kot Vojvodstvo Bar, prvotno v Svetem rimskem cesarstvu, bil združen z Loreno v 15. stoletju s poroko med Barskim vojvodo Renejem I. in hčerko lorenskega vojvode Izabelo, vendar sta ozemlji formalno še vedno bili vsaka zase vse do njihove vključitve v Francijo leta 1766.

Ob ustanavljanju regij sredi 20. stoletja so se Barrois, Tri škofije in Lorena združile v enotno regijo Loreno.

Lorenski križ[uredi | uredi kodo]

Croix de Lorraine - 2.png

Med drugo svetovno vojno je bil križ sprejet kot uradni simbol svobodnih francoskih sil (francosko Forces Françaises Libres ali FFL) pod de Gaullom. Kapitan korvete Georges Thierry d'Argenlieu je predlagal sprejetje Lorenskega križa kot simbola svobodne Francije.

V splošni uredbi št. 2 z dne 3. julija 1940 je podpredsednik Émile Muselier, vodja pomorskih in zračnih sil svobodne Francije dveh dni, ustvaril zastavo, ki je prikazovala francoske barve z rdečim lorenskim križem in kokardo, tudi s križem.

De Gaulle se je spomnil svoje domače vasi Colombey-les-Deux-Églises z ogromnim 44,3-metrov visokim lorenskim križem.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Z 44 milijardami evrov (leta 2000) Lorena ustvarja 3,4% francoskega BDP. Kljub razvrstitvi na 11. mesto po prebivalstvu, se uvršča na 8. mesto po BDP med 22 francoskimi regijami, s čimer je ena glavnih gospodarskih proizvajalcev v državi, skupaj z Alzacijo in Île-de-Francom (Pariz). V logističnih in storitvenih sektorjih je v zadnjih letih največja rast. Tradicionalne industrije (tekstil, rudarstvo, metalurgija) so se zaradi prestrukturiranja in selitve nekaterih delovnih mest zmanjšale. Posledično se je regija borila z naraščajočo brezposelnostjo, čeprav je stopnja še vedno pod nacionalnim povprečjem. Leta 1997 je bil zaprt zadnji rudnik železove rude; včasih so proizvedli več kot 50 milijonov ton železa.[2]

Kuhinja[uredi | uredi kodo]

Quiche Lorraine

Uporabo krompirja v Loreni je mogoče izslediti do leta 1665. Uporablja se v različnih tradicionalnih jedeh v regiji, kot je potée lorraine. Krompir Breux, ki se imenuje po vasi Breux na severu Meuse, velja za odličnega zaradi odličnih pogojev območja za njegovo gojenje.

Prekajena slanina je tudi tradicionalna sestavina kulinarike Lorene. Uporablja se v različnih tradicionalnih jedeh, vključno s slavnim Quiche Lorraine. Mirabela je simboličen plod Lorene. Uporablja se za pite in druge sladice, pa tudi za pripravo alkoholnih pijač.

Tradicionalne jedi v regiji so:

  • Quiche Lorraine
  • Pâté lorrain (sesekljano svinjsko in telečje meso, aromatizirano z belim vinom, pečeno v pecivu)
  • Potée lorraine (dušeno dimljeno meso in klobasa, zelje, krompir in druga korenasta zelenjava)
  • Andouille (klobase iz drobovine)

Tradicionalni siri so: Carré de l'Est, Brouère, Munster-géromé, Tourrée de l'Aubier.

Sladice so: magdalence, makroni, rum baba, sladoled Plombières, razne torte (z mirabelami, borovnicami, rabarbo, skuto, ...)

Čaj in korenje se v Loreni še vedno uporabljata skupaj. Izvor tradicije je iz srednjega veka. Vitezi so uživali črni čaj in lokalno porozno korenje (poimenovano Karotewasser v Nemčiji); korenje bi potopili v tekočino, da bi popivnala čaj. Ljudje zdaj to razumejo kot da obstajajo koristi za zdravje zaradi uživanja antioksidantov čaja in beta karotena korenčka.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ [1]
  2. ^ Iron Ore in 1997, Minerals, United States Geological Survey, Dept. of Interior]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]