Grofija Flandrija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Grofija Flandrija
Graafschap Vlaanderen
fevd Francoskega kraljestva

918–1405/1795
Zastava Grb
Grofija Flandrija leta 1350
Glavno mesto Bruges, kasneje Gent in Lille
Jeziki starofrizijski, staronizozemski, srednjenizozemski, nizozemski, flandrijski, starofrancoski, srednjefrancoski, pikardaki
Religija rimokatoliška, protestantska
Vlada fevdalna monarhija
flandrijski grof
 -  918–958/962–965 Arnulf I. Flandrijski
 -  1405–1419 Ivan Neustrašni
Zgodovinsko obdobje srednji vek
 -  fevd podeljen grofu Balduinu I. Flandrijskemu 862
 -  pridobitev vojvode Filipa Debelega 1384
 -  zdržena z Vojvodino Burgundijo v Burgundijsko Nizozemsko 1405
Danes del Zastava Belgije Belgija
Zastava Nizozemske Nizozemska
Zastava Francije Francija

Grofija Flandrija (nizozemsko Graafschap Vlaanderen, francosko Comté de Flandre) je bila zgodovinska grofija na Nizozemskem. Od leta 862 so bili flandrijski grofje eni od prvotnih dvanajst pairov Francoskega kraljestva. Flandrijske posesti okoli Genta, Brugesa in Ypresa so več stoletij spadale med najvplivnejše evropske regije.

Do leta 1477 je bilo pod francosko suverenostjo samo ozemlje zahodno od reke Šelde, ki se je imenovalo Kraljeva Flandrija (nizozemsko Kroon-Vlaanderen, francosko Flandre royale). Poleg tega ozemlja so flandrijski grofje od 11. stoletja posedovali tudi ozemlje na drugem bregu Šelde, ki je bilo fevd Svetega rimskega cesarstva in se je imenovalo Cesarska Flandrija (holandsko Rijks-Vlaanderenor, francosko Flandre impériale). Del Burgundijske Nizozemske, ki je bil v francoski posesti od leta 1384, se je s podpisom Madridske pogodbe leta 1526 in Cambraiske pogodbe leta 1529 priključil k Svetemu rimskemu cesarstvu.

Leta 1795 je bilo preostalo ozemlje znotraj Avstrijske Nizozemske vključeno v Francosko prvo republiko in je leta 1815 prešlo v novoustanovljeno Združeno kraljestvo Nizozemske. Nekdanja Grofija Flandrija, razen Francoske Flandrije, je edini del srednjeveškega Francoskega kraljestva, ki ni del sodobne Francije.

Ime[uredi | uredi kodo]

Izraza Flandrija in Flamska (nizozemsko Vlaanderen, Vlaams) izhajata verjetno iz frizijskih izrazov *flāndra in *flāmisk (starofrizijsko flamsk), katerih koren je germanski *flaumaz in pomeni poplavo. Obalne dele Flandrije je od 3. do 8. stoletja dvakrat na dan poplavila plima Severnega morja, v tem času pa so obalo pogosto obiskovali frizijski trgovci z živino. Flandrija je bila naseljena verjetno večinoma s Frizijci.

Flandrijci so v pisnih virih prvič omenjeni v biografiji svetega Eligija (okoli 590-660) z naslovom Vita sancti Eligii. Delo je bilo napisano pred letom 684, vendar je znano šele od leta 725. V biografiji so omenjeni kot Flanderenses, ki živijo v Flandris.

Ozemlje[uredi | uredi kodo]

Ozemlje zgodovinske Grofije Flandrije je zdaj del Belgije, Francije in Nizozemske.

  • Belgija:
    • dve od petih flandrijskih provinc: Zahodna Flandrija in Vzhodna Flandrija
    • del fladrijske province Antwerpen: Bornem
    • del valonske province Hainaut: Tournaisis in ozemlje okoli Moeskroena, ki od leta 1962 spada v Zahodno Flandrijo
  • Francija:
    • Francoska Flandrija (v departmaju Nord)
    • francoski Westhoek (Zahodni kot): okolica Dunqurquea, Berguesa in Bailleula, kjer je bil glavni jezik flandrijščina
    • Lilloise Flanders, kjer je bil glavni jezik pikardščina, zelo sorodna francoščini
    • Artois (v departmaju Pas-de-Calais), ki je bil leta 1191 izločen iz Flandrije in je leta 1237 postal samostojna grofija
  • Nizozemska:
    • Zeelandska Flandrija, ozemlje med Belgijo in Zahodnim Scheldtom v južnem delu nizozemske province Zeeland, ki je bil od leta 1581 del Generalnih dežel pod oblastjo Nizozemske republike.
Karta Grofije Flandrije ob koncu 14. stoletja; meja med Francijo in Svetim rimskim cesarstvom je označena s prekinjeno rdečo črto

Zastava in grb[uredi | uredi kodo]

Grb Grofije Flandrije (po Geldre Armorial)

Grb Grofije Flandrije je domnevno zasnoval Filip Alzaški, ki je bil flandrijski grof od leta 1168 do 1191. Na njem je črn lev na zlatem polju. V zgodbi o bitki pri zlatih ostrogah, znani tudi kot bitka pri Courtraiu, igrata grb in bojni krik Vlaendr'n den leeuw (Flandrija, lev) ključno vlogo v tvorbi flandrijske narodne zavesti. Grb grofije se je zato ohranil kot grb belgijske Flandrijske skupnosti.

Filip Alzaški naj bi zastavo z levom prinesel iz Svete dežele, kjer naj bi jo domnevno zaplenil saracenskemu vitezu. Zgodba je seveda izmišljena, saj se je lev na njegovem osebnem grbu pojavil že leta 1163, ko sploh še ni bil v Levantu. Filip je v resnici samo sledil evropskim trendom, saj so se levi v tem obdobju pojavili tudi na grbih Brabanta, Luksemburga, Nizozemske, Limburga in drugod. Zanimivo je, da se je lev kot heraldični simbol pojavil predvsem v obmejnih delih Svetega rimskega cesarstva in deželah, ki so mejile z njim. Zgleda, da so z levom poskušali simbolizirati neodvisnost od cesarja, ki je imel v svojem osebnem grbu orla. V Evropi je bil lev dobro znan že od rimskih časov iz pripovedi, med katere so spadale tudi Ezopove basni.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Stari vek[uredi | uredi kodo]

Ozemlje kasnejše Grofije Flandrije je bilo naseljeno že v prazgodovini. V železni dobi je bila na griču Kemmelberg pomembna keltska naselbina.

V času Julija Cezarja so na tem ozemlju prebivali Belgi, mešanica keltskih in germanskih plemen iz severne Galije. Med flandrijska plemena so spadali Menapijci, Morini, Nervijci in Atrebati. Njihovo ozemlje je Julij Cezar osvojil leta 54 pr. n. št.. Prebivalstvo se je od 1. do 3. stoletja delno romaniziralo. Obrambna črta Rimskega cesarstva je postala rimska cesta, ki je povezovala Oppidum Ubiorum (Köln) in Bononio (Boulogne-sur-Mer). Južno od ceste se je galsko-rimsko prebivalstvo vzdrževalo samo, severno od nje pa je nastalo nikogaršnje ozemlje, ki je trpelo zaradi stalnih poplav Severnega morja.

Na obalna področja in izliv Šelde so se začela postopoma naseljevati saška plemena. Rimljani so k Sasom prištevali Angle, Sase, Jute in Herule. Obalna obramba okoli Boulognea in Oudenburga, imenovana Litus Saxonicum, je delovala približno do leta 420. Utrdbe so branili saški vojaki. Od tod so se začeli Toksandri in Salijski Franki širiti v Rimsko cesarstvo. Prvi vdor na ozemlje Atrebatov so leta 448 odbili pri Vicus Helena. Po umoru rimskega generala Flavija Ecija leta 454 in rimskega cesarja Valentinijana III. leta 455 niso Salijski Franki naleteli na nikakršen odpor. Kralj Klodion je iz Duisburga osvojil Cambrai in Tournai in prodrl do Some. Po njegovi smrti sta nastali dve salijski kraljestvi. Hilderik I. se je leta 463 pojavil kot tournaiski kralj in rimski zaveznik proti Vizigotom in upravnik rimske province Druge Belgije. Njegov sin Klodvik I. je po letu 486 osvojil celo severno Francijo.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Jean Fouquet (1455): Grof Filip Flandrijski (drugi z desne) kot mečenosec na kronanju kralja Filipa II. Francoskega; flandrijski grofje so bili eni od dvanajst francoskih perov – »enakih« francoskim kraljem

Na zapuščeno obalo in v porečje Šelde so v 4. stoletju začeli maseljevati Sasi in Franki iz pokrajin vzhodno od Rena in obdržali svojo germansko kulturo in jezik. V 5. stoletju so se v sedanjo severno Francijo in Valonijo, zlasti okoli mest Courtrai, Tournai in Bavay, naselili Franki in se prilagodili lokalni galsko-rimski populaciji. Od 6. stoletja so se Franki iz Porenja in druga germanska plemena iz Nizozemske in Nemčije začeli naseljevati tudi na nikogaršnje ozemlje na severu.

Prvi val poganskih priseljencev na sedanje flandrijsko ozemlje so spremljali poskusi misijonarjev, da bi jih pokristjanili, vendar jim to ni najbolj uspelo. Cerkev je začela ponovno oživljati škofije, običajno z istimi naravnimi mejami, kot so jih imele v rimskem obdobju. Naravna meja med škofijama Cambrai in Tongerem je bil pragozd Silva Carbonaria, med škofijana Cambrai in Tournai pa reka Šelda. Za škofiji v Arrasu in Tournaju sta bila zadolžena Vedast (ali Vaast) in Elevterij Tournajski. Nobena škofija ni obdržala svoje samostojnosti. V 6. stoletju so h Cambraiu priključili škofijo Atrecht, v 7. stoletji pa so enako storili s škofijama Tournai in Noyon.

Na koncu 6. stoletja je na severu kasnejše Neustrije nastala vojvodina Dentelin. Vojvodina je domnevo obsegala škofije Boulogne, Terwaan, Atrecht, Tournai, Cambrai in Noyon, se pravi severozahodno regijo od Severnega morja do Silvae Carbonariae in se je približno ujemala s kasnejšo Flandrijo. Njena primarna vloga je bila vojaško in strateško zastraševanje Frizijcev in Sasov pred morebitnimi vdori. Kasneje je postala ogelni kamen v obrambi Merovinškega cesarstva. Leta 600 je bil kralj Klotar II. prisiljen vojvodino Dentelin začasno odstopiti Avstraziji, po ustanovitvi dualne monarhije leta 622/623 pa so mu jo vrnili.

7. in 8. stoletje[uredi | uredi kodo]

Flandrijski pagi po ponovni združitvi nekdanjega Flandrijskega markizata; na karti so prikazane tudi pokrajine, ki so jih kasneje iztrgali morju

Proti koncu 6. stoletja in v 7. stoletju se je pojavil nov val priseljencev iz zahodnega Pas-de-Calaisa. To ozemlje je bilo v 5. stoletju germanizirano, potomci Sasov in Frankov pa so se naselili v kasnejši Flandriji in vojvodini Brabant. Nove skupine priseljencev so prišle tudi iz Nizozemske in Nemčije. Priseljenci so svoja naselja pogosto poimenovali po svojem germanskem voditelju, tako da so njegovemu imenu pripisali -inga haim. Naziv X-inga haim, na primer, je pomenil Naselje plemena X. Primer: naziv mesta Petegem izhaja iz Petta-inga-haim, ki je pomenil naselje plemena Petta.

Kolonizacija in germanizacija Flandrije je potekala predvsem v 6. in 7. stoletju. V 7. stoletju je število prebivalcev naraslo do te mere, da se je začela ponovno graditi verska, vojaška in upravna infrastruktura. Na jezikovnem področju se je stanje stabiliziralo. V 8. stoletju je regija postala dvojezična z jasno mejo med obema jezikoma. V Pas-de-Calaisu, ki je bil dolgo časa gosto naseljen, se je jezikovna meja pojavila v 6.-7. stoletju, v 9. stoletju pa se je začela romanizacija, ki še vedno traja.

Poskusi pokristjanjevanja, ki sta jih opravila škofa Elevterij in Vedast v 6. stoletju, so večinoma propadli. Nov val pokristjanjevanja se je začel pod vplivom kralja Dagoberta I. (vladal 623–634). Kralj je imenoval več navdušenih misijonarjev iz južnih delov kraljestva in jih poslal na sever. Misijonarji so bili zadolženi za ustanavljanje samostanov in opatij, ki naj bi postali središča širitve krščanstva v pogansko okolje. Leta 649 je Avdomar ustanovil opatijo v Sithiu (kasnejša opatija Saint Bertin), leta 680 pa Aubert opatijo St. Vaast pri Arrasu. Pokristjanjevanje prebivalstva so opravili predvsem misijonarji, med njimi Amandus (opatija St. Bavos in opatija St. Peter v Gentu) in Eligij (obalna regija in Antwerpen). Eligij je ob svojem prihodu v regijo okoli leta 650 prvi omenil besedo Flandrija.

V 7. stoletju so se na flandrijskem ozemlju pojavili prvi gaui ali pagi, ki so bili upravne podenote civitates. Gaui so v 7. in 8. stoletju postali osnovne upravne enote Grofije Flandrije. Pagus Tornacensis je nastal že okoli leta 580. V 7. stoletju so nastali pagus Cambracinsis (663), pagus Toroanensis (649) in pagus Bracbatensis (konec stoletja). Iz 8. stoletja so znani pagus Rodaninsis (707), pagus Gandao (prva četrtina 8. stoletja), pagus Mempiscus (723) in pagus Flandrensis (okoli 745), ki so se prištevali tudi med merovinške gaue.

Karolingi[uredi | uredi kodo]

Karta Grofije Flandrije okoli leta 1477 (kartograf William Robert Shepherd)
Grofija Flandrija v 15. stoletju
Karta Grofije Flandrije iz leta 1609, ki sta jo izdelala kartograf Matthias Quad in Johannes Bussemacher, graver in založnik iz Kölna

Leta 751 so karolinški majordomi uspeli strmoglaviti Merovinge in si prisvojili frankovski prestol. Zadnjega merovinškega kralja Hilderika III. so zaprli v kasnejšo opatijo sv. Bertina in sv. Omerja in mu odrezali dolge lase, simbol kraljevske moči. Karel Veliki je nasledil svojega očeta Pipina Malega v Nevstriji in Avstraziji, po smrti brata Karlmana pa je pod svojo oblastjo združil celo Frankovsko cesarstvo. Čeprav je imel sedež v Aachnu, je večino časa preživel na potovanju po svojem cesarstvu. Leta 811 je pregledal ladjevje, ki ga je ukazal zgraditi v Boulogneu in Gentu za obrambo proti Vikingov.

Regija, ki se je kasneje vključila v Flandrijo, je bila gospodarsko uspešna. Na Šeldi je imela pristanišča Gent, Tournai, Valenciennes, Cmbrai in Lambres, na reki Scarpe Douai, na morju pa Quentovic, Boulogne in Isère ob izlivu reke Yser. Razen tega je imela več bogatih opatij, med njimi St. Bertin, St. Bavo, St. Amandin in St. Vaast.

Karla Velikega je nasledil sin Ludvik Pobožni. Karlovi trije sinovi so se že takrat, ko je bil Karel še živ, začeli boriti za njegovo zapuščino in nazadnje sklenili večstranske pogodbe, od katerih je bila dokončna Verdunska pogodba, podpisana leta 843. Iz Frankovskega cesarstva so nastala Vzhodnofrankovsko, Srednjefrankovsko in Zahodnofrankovsko kraljestvo, katerega je nasledil Karel Plešasti. V slednje je bila vključena tudi prvotna Grofija Flandrija, ki se je v grobem raztezala med Oudenburgom, Aardenburgom in Torhoutom.

Ko je kraljevska rodbina v Srednjefrankovskem kraljestvu izumrla, sta si z Meerssensko pogodbo leta 870 njeno ozemlje razdelila Vzhodnofrankovsko in Zahodnofrankovsko kraljestvo. Zahodna Evropa je bila zdaj razdeljena na trdno Zahodnofrankovsko državo, kasnejšo Francijo, in ohlapno konfederacijo kneževin, iz katerih je nastalo Sveto rimsko cesarstvo. Meja med obema silama je bila reka Šelda, ki je pred tem razmejevala Zahodnofrankovsko in Srednjefrankovsko državo. Meja se ni spremenila do vladavine cesarja Svetega rimskega cesarstva Karla V. (vladal 1519-1556).

Rast (864-1071)[uredi | uredi kodo]

Evropa je po smrti Karla Velikega zašla v globoko vojaško, gospodarsko in politično krizo. S severa so jo napadali Vikingi, z vzhoda Ogri in z juga Saraceni, kar je pustilo globoke posledice. Frankovski kraljestvi kot največji evropski sili nista bili sposobni organizirati učinkovite obrambe, zato je prebivalstvo izgubilo vero in zaupanje v svoje vladarje. Zatišje moči je izkoristilo nekaj močnih lokalnih posameznikov, od katerih so bili mnogi povezani s Karlom Velikim.

Grofija Flandrija je nastala iz gaua pagus Flandrensis, ki ga je upravljala rodovina Forestiers. Na to mesto jo je imenoval Karel Veliki, ki je imel zasluge, da so se majhna in razdrobljena fevdalna ozemlja v višjih delih Flandrijske doline združila v večja. Forestiersi so na relativno pustem ozemlju utrdili tudi cerkvene posesti.

Prvi flandrijski grof je bil Balduin I.,[1] ki je bil za grofa imenovan leta 862. Z njegovim imenovanjem je povezana romantična zgodba: Balduin je ugrabil Judito, hčerko zahodnofrankovskega kralja Karla Plešastega, ki je bila pred tem poročena z dvema angleškima kraljema, in zavrnil kraljevo zahtevo, da mu jo vrne. Po papeževem posredovanju se je kralj spravil s svojim zetom in mu za doto podelil naslov grofa in pripadajoče fevdalne posesti.

Frankovski kralji so sprva varovali severno mejo svojega kraljestva pred napadi Vikingov. Kasnejšo krizo so izkoristili grofje in k svoji grofiji priključili opustošena okoliška ozemlja. Svojo oblast so iz prvotnega flandrijskega pagusa z leti razširiki na vsa ozemlja južno in zahodno od Šelde, vključno s sedanjim gospostvom Amts, Zelandsko Flandrijo in Aalst na vzhodu in grofijo Artois na jugu. Slednja je ostala del Flandrije do osamosvojitve leta 1237. Kasneje je bila še nekaj krat pod flandrijsko oblastjo, dokler je ni absorbirala francoska krona.

Razcvet (1071-1278)[uredi | uredi kodo]

Grad Gravensteen v Gentu, ki ga je zgradil Filip Alzaški

Grofje iz Flandrijske dinastije so se obdržali na oblasti do leta 1119, ko je Balduin VII. Flandrijski umrl brez naslednika. Grofijo je nasledil Karel Dobri iz danske Estridsonske dinastije. Po kratkem medvladju Viljema Klitona Normandijskega (1127-1128) je grofija prišla v posest Thierryja Alzaškega. Med njegovo vladavino (1128-1168) in vladavino njegovega naslednika Filipa Alzaškega (1157-1191) sta Flandriji začela rasti pomembnost in moč.

V drugi polovici 12. stoletja je Filip Alzaški uspel k Flandriji kot dediščino svoje žene priključiti grofijo Vermandois in v Flandriji se je začelo obdobje velike blaginje. Meja grofije je bila samo petindvajset kilometrov oddaljena od Pariza, njeno ozemlje pa je bilo večje od ozemlja, ki je bilo v neposredni fevdalni lasti francoskega kralja.

Med vladavino Alzaške dinastije so se razvila nova mesta in institucije. Filip je ustanovil pristanišča Gravelines, Nieuwpoort, Damme, Biervliet, Dunkirk in Mardijk, njegov brat Matej pa Calais. Pristanišča so bile zgrajena tako, da so tudi zmanjševala odlaganje mulja v rekah Aa, Yser in Zwin, ki je oviral plovbo do Saint-Omerja,Ypresa in Brugesa. Biervliet je bil zgrajen tudi kot tudi udarec na nizozemsko konkurenco.

Med flandrijskimi trgovskimi partnerki so bili Anglija, baltske države, francoske prekomorske posesti, Porenje in Italija. Za razvoj flandrijske tekstilne industrije je bilo najpomembnejše trgovanje z angleško volno. Bogastvo flandrijskih mest dokazujejo zvoniki in veleblagovnice, ki so se pogosto razvile iz suknarn. Pomembno je bili tudi trgovanje z žitom, predvsem z Anglijo. Saint-Omer je v 12. stoletju postal najpomembnejše tranzitno pristanišče za francosko vino. V tem času so bila flandrijska trgovska mesta med najbolj urbaniziranimi deli Evrope.

Leta 1194 je Alzaško dinastijo nasledil Balduin I. Konstantinopelski iz Hainautske dinastije.

Kriza 14. stoletja (1278-1384)[uredi | uredi kodo]

Leta 1278 je flandrijski grof postal Guy Dampierski iz Dampierske rodbine. Francoski kralj je želel dokončno podjarmiti Flandrijo in leta 1297 sprožil francosko-flandrijsko vojno, ki je trajala do leta 1305. Močna flandrijska mesta so uspela ustaviti francoski napad in leta 1302 poraziti Francoze v bitki pri Zlatih ostrogah. Sledil je flandrijski poraz v bitki pri Mons-en-Pévèleu, njemu pa podpis mirovne pogodbe v Athis-sur-Orge leta 1305. Flandrija je morala Franciji prepustiti Lille, Douai in Orchies in plačati pretirano visoko globo, vendar je obdržala svojo neodvisnost kot fevd francoske krone. V tem obdobju je bila Flandrija zaradi močne tekstilne industrije in drugih obrti še vedno relativno bogata.

Naslednje stoletje je njena blaginja usahnila. Glavni vzroki za to so bili velik padec števila prebivalstva v Evropi zaradi črne smrti leta 1348, prekinitve trgovanja zaradi angleško-francoske stoletne vojne (1338–1453) in rast tekstilne industrije v Angliji. Flandrijski tkalci so v 12. stoletju odšli v Worstead in North Walsham v Norfolku in tam vpeljali volnarsko industrijo.

Burgundsko 15. stoletje (1384-1506)[uredi | uredi kodo]

Grad Wijnendale

S poroko Margarete Dampierske z burgundskim vojvodom Filipom Drznim leta 1369 se je neodvisnost Flandrije končala. Postala je posest Valoiško-Burgundske dinastije, ki je vladala v Burgundskem vojvodstvu . Leta 1449 se je Gent uprl vojvodi Filipu Dobremu in bil leta 1453 v bitki pri Gaveru poražen.

Mesti Gent in Bruges, ki sta bili pred tem nekakšni mestni državi,[2] sta po smrti vojvode Karla Drznega poskušali ponovno doseči svoj položaj z Velikim privilegijem, ki sta ga dobili Karlove hčerke in naslednice Marije Burgundske. Leta 1482 Marija kot zadnja vojvodinja iz Burgundske dinastije umrla. Nasledila sta jo njen mladoletni sin Filip I. Kastiljski iz Habsburške dinastije in Maksimiljan I. Avstrijski kot njegov regent. Flandrijska mesta so zatem se še dvakrat uprla, potem pa so jih dokončno podjarmile vojske Svetega rimskega cesarstva.

Leta 1493 je bil s Senliško pogodbo sklenjen mir med Francijo in Habsburžani, s katero je Flandrija pripadla Svetemu rimskemu cesarstvu.

Sedemnajst provinc (1506-1598)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Sedemnajst provinc.

Pod cesarjem Karlom V., rojenim v Gentu, je Flandrija postala članica Burgundskega kroga in se zapletla v gelderske vojne, ki so trajale od leta 1502 do 1543. S Pragmatično sankcijo iz leta 1549 se je Grofija Flandrija uradno odcepila od Francije in postala samostojno ozemlje znotraj Svetega rimskega cesarstva. Z ustanovitvenim aktom je postala ena od Sedemnajst provinc, ki so tvorile Nizozemsko. Unijo so z ustanovitvenim aktom razglasili za celoto, ki se ob dedovanju ne sme deliti.

Nizozemska je imela v Svetem rimskem cesarstvu pomembno vlogo. Za Karla osebno je bila dežela, v kateri je preživel svoje otroštvo, za državno blagajno pa so bili pomembni njena industrija, trgovina in bogata mesta. Oblast v grofiji se je s Filipom II. Španskim prenesla na špansko vejo Habsburžanov in Flandrija je po letu 1556 pripadla Španskemu kraljestvu.

V Steenvoordu v Francoski Flandriji se je leta 1566 izbruhnil ikonoklazem, ki se je razširil čez celo Nizozemsko in nazadnje prerasel v osemdesetletno nizozemsko osamosvojitveno vojno (1568-1648 s premirjem 1609-1621), po kateri je Španija z mirovno pogodbo priznala neodvisnost Nizozemske republike.

Flandrija je na začetku kot članica Utrechtske zveze sodelovala s severnimi provincami in leta 1581 celo podpisala Listino o odpovedi, potem pa jo je v obdobju, znanem kot Gentska (kalvinistična) republika, podjarmila španska vojska.

Špansko 17. stoletje (1598-1713)[uredi | uredi kodo]

Flandrija je po osemdesetletni vojni ostala pod špansko oblastjo. Francoski kralj Ludvik XIV. je uspel južne dele Flandrije, kasneje znane kot Francoska Flandrija, priključiti k svojemu kraljestvu. Priključitev so formalizirali z Nijmegensko pogodbo leta 1678.

Avstrijsko 18. stoletje (1713-1789)[uredi | uredi kodo]

Avstrijski vojaki v bitki pri Neerwindenu leta 1793

Po izumrtju španske veje Habsburžanov so flandrijski grofje postali avstrijski Habsburžani. Med vladavino Marije Terezije je Avstrijska Nizozemska ponovno zacvetela.

Zadnja leta (1789-1795)[uredi | uredi kodo]

Leta 1790 je v grofiji Flandriji in provinci Zahodni Flandriji izbruhnila revolucija proti cesarju Jožefu II.. Flandrija je, tako kot drugi deli Nizozemske, razglasila svojo neodvisnost. Razglasitev je potekala 4 januarja 1790 na Petkovi tržnici v Gentu. Flandrijski manifest sta podpisala sodnik Charles-Joseph de Graeve in politik Jean-Joseph Raepsaet.

Grofija je bila uradno ukinjena leta 1795, ko je bila priključena k Franciji in razdeljena na departmaja Lys (sedanja Zahodna Flandrija) in Escaut (sedanja Vzhodna Flandrija in Zelandska Flandrija).

Po francoski revoluciji grofija ni bila obnovljena. Oba departmaja sta postala provinci Vzhodna in Zahodna Flandrija v Združenem nizozemskem kraljestvu. Po belgijski revoluciji (1830-1831) ste pripadli Belgiji.

Naslov flandrijskega grofa[uredi | uredi kodo]

Naslov flandrijskega grofa so si po leto 1840 lastili belgijski monarhi. Naslov so podeljevali drugemu v nasledstveni liniji belgijskega prestole. Naslov je bil ukinjen s kraljevim odlokom 16. oktobra 2001.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Gilliat-Smith, Ernest (2009). The Story of Bruges. Stoddard Press. str. 5. ISBN 978-1-4446-6629-8.
  2. Koenigsberger, H. G. (2001). Monarchies, States Generals and Parliaments: The Netherlands in the Fifteenth and Sixteenth Centuries. Cambridge University Press.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Gysseling, J. en Dhondt (1948). Vlaanderen, oorspronkelijke ligging en etymologie. Album Prof. Dr. Frank Baur, leuven, str. 192-220.
  • M. Gysseling (1960). Toponymisch woordenboek van België, Nederland, Luxemburg, Noord-Frankrijk en West-Duitsland (voor 1226), Tongeren.
  • D.P. Blok (urednik) in drugi (1977–1983). Algemene Geschiedenis der Nederlanden. Fibula-Van Dishoeck, Haarlem, ISBN 90-228-3800-5.
  • J.C.H. Blom, E. Lamberts (2006). Geschiedenis van de Nederlanden. HBuitgevers, Baarn, ISBN 90-5574-474-3.
  • J. Dhondt (1943). Korte geschiedenis van het ontstaan van het graafschap Vlaanderen van Boudewijn de IJzeren tot Robrecht den Fries. The Hague, Bruselj.
  • J. Dhondt (1941–1942). Het ontstaan van het vorstendom Vlaanderen. Belgisch tijdschrift voor filologie en geschiedenis, XX, str. 553-572 in XXI, str. 53-93.
  • F.-L. Ganshof (1944). Vlaanderen onder de eerste graven. Antwerpen.
  • D. Nicolas (1992). Medieval Flanders. London, ISBN 0-582-01679-7.
  • J.F. Niemeyer, J. Presser, J.A. van Houte (1949–1958). Algemene Geschiedenis der Nederlanden. Haarlem – Antwerpen.
  • L. Voet (1942). De graven van Vlaanderen en hun domein, 864-1191. Wetenschappelijke Tijdingen, VII, str. 25-32.