Karel Plešasti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Karel Plešasti
Carlo calvo.jpg  *
Karel Plešasti v poznih letih, podoba iz njegovega Psalterja
Kralj Frankov
Obdobje vladanja 840–877
Predhodnik Ludvik Pobožni
Sveti rimski cesar
Vladanje 875–877
Kronanje 29. december 875, Pavia
Predhodnik Ludvik II. Italijanski
Naslednik Karel Debeli
Zakonec Ermentruda Orleanska
Rihilda Provansalska
Potomci
  • Judita Flandrijska
  • Ludvik Jecljavec
  • Karel Otrok
  • Lotar Šepavi
  • Karlman
Hiša Karolingi
Oče Ludvik Pobožni
Mati Judita
Rojstvo 13. junij 823
Frankfurt na Majni[1]
Smrt 6. oktober 877 (star 54 let)
Avrieux[d]

Karel Plešasti je bil kralj Zahodnofrankovskega kraljestva (843–877), kralj Italije (875–877) in sveti rimski cesar (875-877, kot Karel II.), * 13. junij 823, Frankfurt, † 6. oktober 877, Avrieux.

Bil je vnuk Karla Velikega in najmlajši sin Ludvika Pobožnega in njegove druge žene Judite. Po nizu državljanskih vojn med vladavino njegovega očeta in po njegovi smrti je Karel z Verdunsko pogodbo, podpisano leta 843, dobil zahodno tretjino Karolinškega cesarstva, iz katere se je v visokem srednjem veku razvila država Francija.

Borba z brati[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil 13. junija v Frankfurtu,[2] ko so bili njegovi starejši bratje že odrasli in so od očeta dobili svoja regna – podkraljestva. Očetovi poskusi, da bi tudi Karlu dodelil kraljestvo, najprej Alemanijo in nato ozemlje med Meuso in Pireneji (leta 832 po uporu Pipina I. Akvitanskega), so spodleteli. Številne sprave z upornima Lotarjem in Pipinom in njunim bratom, bavarskim kraljem Ludvikom Nemškim, so Karlu prinesle samo začasno oblast v Akvitaniji in Italiji, oče pa ni odnehal in je Karla imenoval za dediča vsega svojega ozemlja v nekdanji Galiji, iz katerega se je v visokem srednjem razvila sodobna Francija. Na skupščini v Aachnu leta 837 je Ludvik Pobožni ukazal plemičem, da se priklonijo Karlu kot njegovemu nasledniku.[3] Pipin Akvitanski le leta 838 umrl in Karel je končno dobil tudi njegovo kraljestvo,[3] kar je razjezilo Pipinove dediče in akvitansko plemstvo.[4]

Po smrti cesarja Ludvika Pobožnega leta 840 je med njegovimi sinovi izbruhnila državljanska vojna. Karel se je povezal z bratom Ludvikom Nemškim in se uprl zahtevam novega cesarja Lotarja I.. Brata sta ga v bitki pri Fontenoy-en-Puisayeu 25. junija 841 porazila [5] in naslednje leto s Strasbourško prisego potrdila svoje zavezništvo. Vojna med brati se je končala s podpisom Verdunske pogodbe avgusta 843, s katero je Karel Plešasti dobil zahodni del Karolinškega cesarstva, ki se je skoraj popolnoma ujemal s sodobno Francijo, in Špansko marko, ki je segala do Ebra. Ludvik Nemški je dobil vzhodni del cesarstva, znanega kot Vzhodnofrankovsko kraljestvo in kasneje kot Nemčija. Lotar je obdržal cesarski naslov, Italsko kraljestvo in pokrajine osrednjega dela Karolinškega cesarstva od Flandrije preko Porenja do Burgundije.

Vladar Zahoda[uredi | uredi kodo]

Denier Karla Plešastega iz kovnice v Parizu
Karlov denier (tip tempelj in križ) iz kovnice v Reimsu (840-864)

Prva leta Karlove vladavine do smrti Lotarja I. leta 855 so bila dokaj mirna. V teh letih so bratje vladali složno in se stalno srečevali: v Koblenzu (848), Meerssenu (851) in Attignyju (854). Leta 858 se je Ludvik Nemški odzval pozivu nezadovoljnega plemstva, ki je želelo odstaviti Karla Plešastega, in napadel Zahodnofrankovsko kraljestvo. Karel je bil med plemstvom tako nepriljubljen, da ni mogel zbrati svoje vojske, in je pobegnil v Burgundijo. Ohranil je samo podporo škofov, ki so zavrnili kronanje Ludvika Nemškega, in zvestobo Velfov, sorodnikov njegove matere Judite. Leta 860 si je z njihovo pomočjo poskušal prilastiti kraljestvo svojega nečaka Karla Provansalskega, vendar mu to ni uspelo. Po smrti nečaka Lotarja II. Lotarinškega leta 869 je Karel poskušal zaseči tudi njegove posesti, vendar je bil z Mersenso pogodbo iz leta 870 prisiljen v njihovo delitev z Ludvikom Nemškim.

Karel se ni ukvarjal samo z družinskimi spori, ampak tudi s stalnimi upori Akvitancev in vojnami z Bretonci. Bretonci pod poveljstvom poglavarjev Nominoa in Erispoa so ga porazili v bitkah pri Ballonu (845) in Jenglandu (851) in uspešno obranili svojo neodvisnost. Karel se je vojskoval tudi z Vikingi, ki so pustošili po severnem delu kraljestva in dolinah Sene in Loare in prodrli celo do meja Akvitanije. Njihov umik je moral večkrat bogato plačati. S Pistreškim ediktom leta 864 je z uvedbo konjenice dosegel veliko mobilnost svoje armade. Njegova konjenica je bila predhodnica francoske, ki je slovela naslednjih 600 let. Z drugimi odloki je ukazal utrditev mostov na vseh rekah, kar naj bi preprečilo vdore Vikingov. Dva od njih sta rešila Pariz med obleganjem leta 885–886.

Cesar[uredi | uredi kodo]

Karlov pečat
Konjeniški kip Karla Velikega (okoli 870), ki je zelo verjetno kip Karla Plešastega

Po smrti cesarja Ludvika II. Italijanskega, sina svojega polbrata Lotarja I., je Karel leta 875 s podporo papeža Janeza VIII. odpotoval v Italijo, kjer je v Pavii prejel kraljevo krono in v Rimu 29. decembra cesarske insignije. Ludvik Nemški, ki je bil tudi kandidat za nasledstvo Ludvika II., se je Karlu maščeval in napadom in opustošenjem njegovih posesti. Karel se je po napadu takoj vrnil na Zahod. Po smrti Ludvika Nemškega 28. avgusta 876 si je Karel poskušal prilastiti njegovo kraljestvo, vendar je bil bitki pri Andernachu 8. oktobra 876 odločilno poražen.

Papeža Janeza VIII. so medtem ogrozili Saraceni, zato je pritisnil na Karla, naj pride branit Italijo. Karel je ponovno prečil Alpe, vendar plemstvo nad njegovim pohodom tokrat ni bilo navdušeno. Udeležbo je odklonil celo Boso, njegov vladar v Lombardiji. V Italijo je istočasno prišel tudi sin Ludvika Nemškega Karlman. Karel Plešasti, bolan in v veliki stiski, se je odločil za vrnitev v Galijo. Med prečenjem Mont Cenis pri Brides-les-Bainsu je 6. oktobra 877 umrl.[6] Nasledil ga je sin Ludvik Jecljavec.

Po podatkih v Letopisih sv. Bertina so Karla takoj pokopali v opatiji Nantua v Burgundiji. Kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v baziliko Saint Denis v Parizu. Na njegovi grobnici je bila medeninasta spominska plošča, ki so jo med Francosko revolucijo pretalili.

Karel je bil velik podpornik izobraževanja, književnosti in cerkve. Dobro se je zavedal, da lahko samo s podporo škofovskega zbora uspešno kljubuje neposlušnemu plemstvu, zato je za svoje svetovalce izbiral med pripadniki visoke duhovščine, med njimi Guenelona Senškega, ki ga je zatem izdal, in Hincmarja Reimškega.

Plešavost[uredi | uredi kodo]

Duh Karla Plešastega in pokop v baziliki Saint Denis

Karlov vzdevek Plešasti je bil bolj posmehljiv kot resničen, ker sploh ni bil plešast, ampak izredno lasat.[7] Ena od razlag pravi, da ga je dobil zato, ker v času, ko so bili njegovi bratje že nekaj let podkralji, še ni imel svojega kraljestva.[8]

Takratne Karlove upodobitve, bodisi v njegovi Bibliji iz leta 845, na njegovem kraljevem pečatu iz leta 847 in cesarskem pečatu iz leta 875, ga prikazujejo kot lasatega moža. Takšen je tudi na konjeniškem kipu približno iz leta 870.

Fontanelsko Rodoslovje frankovskih kraljev, datirano morda že v leto 869, v katerem ni nobenega posmeha, ga imenuje Karolus Calvus (Karel Plešasti). Enako ga konec 10. stoletja z vso resnostjo imenujeta tudi Riher Reimski in and Ademar Šabanski.[9]

Družina[uredi | uredi kodo]

Karel se je leta 842 poročil z Ermentrudo, hčerko grofa Oda I. Orleanskega. Ermentruda je leta 869 umrla. Naslednje leto se je poročil z Rihildo Provansalsko, ki je izhajala iz lorenske plemiške družine.

Z Ermentrudo je imel:

  • Judito (844–870), poročeno prvič z Etelvulfom Weseškim, drugič z njegovim pastorkom Etelbaldom Weseškim in tretjič z Balduinom I. Frandrijskim.
  • Ludvika Jecljavca (846–879)
  • Karla Otroka (847–866)
  • Lotarja Lamejskega (848–866), od leta 861 meniha, kasneje opata samostana Saint-Germain
  • Karlmana (849–876)
  • Rotrudo (852–912), nuno, opatinjo samostana svete Radegunde
  • Ermentrudo (854–877), nuno, opatinjo samostana Hasnon
  • Hildegardo (rojeno 856, umrlo v otroštvu)
  • Gizelo (857–874)
  • Godehildo (864-907)

Z Rihildo je imel:

  • Rothildo (871–929), poročeno prvič z burskim grofom Hugom in drugič z Reginaldom Nevstrijskim[10]
  • Droga (872–873)
  • Pipina (873–874)
  • sina (rojenega in umrlega 875)
  • Karla (876–877)

Družinsko drevo[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Karel Martel
 
 
 
 
 
 
 
8. Pipin Mali
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Rotruda
 
 
 
 
 
 
 
4. Karel Veliki
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Karibert Laonski
 
 
 
 
 
 
 
9. Bertrada Laonska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Bertrada Laonska
 
 
 
 
 
 
 
2. Ludvik Pobožni
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
10. Gerold Vintzgauski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Hildegarda
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Hnabi
 
 
 
 
 
 
 
11. Ema Alemanska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Karel Plešasti
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Velf
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Judita Bavarska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Hedvika Bavarska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Settipani C. La Préhistoire des Capétiens: Première partie : Mérovingiens, Carolingiens et Robertiens Villeneuve-d'Ascq: 1993. — P. 301-307. — ISBN 978-2-9501509-3-6
  2. ^ Riche 1983, str. 150.
  3. ^ 3,0 3,1 Riche 1983, str. 157.
  4. ^ Riche 1983, str. 158.
  5. ^ Bradbury 2007, str. 14.
  6. ^ Riche 1983, str. 204.
  7. ^ Nelson 1992, str. 13.
  8. ^ Lebe 2003.
  9. ^ Dutton 2008.
  10. ^ Riche 1983, str. 237.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bradbury, Jim (2007). The Capetians: Kings of France 987-1328. Hambledon Continuum.
  • Dutton, Paul E. (2008). Charlemagne's Mustache. Palgrave Macmillan.
  • Lebe, Reinhard (2003). War Karl der Kahle wirklich kahl? Historische Beinamen und was dahintersteckt. Dt. Taschenbuch-Verlag.
  • Nelson, Janet (1992). Charles the Bald. Longman, London, ISBN 0-582-05585-7.
  • Riche, Pierre (1983). The Carolingians: The Family who forged Europe. University of Pennsylvania Press.