Germanski jeziki
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Germanski jeziki | |
|---|---|
| Etničnost: | Germani |
| Geografska porazdelitev: |
V severni, zahodni in srednji Evropi, Angloameriki, Oceaniji, južni Afriki |
| Lingvistična klasifikacija: | indoevropski
|
| Prajezik: | proto-germanski |
| Podrazdelitve: |
|
| Ethnologue koda: | 17-206 |
| ISO 639-5: | gem |
| Linguasphere: | 52- (phylozone) |
Države kjer je gemanski jezik prvi jezik večine prebivalstva.
Države kjer je gemanski jezik uradni toda ne primarni jezik.
|
|
Germanski jeziki so jezikovna skupina v okviru indoevropske družine.
Razvili so se iz skupnega prednika pragermanščine, ki se od ostalih indoevropskih jezikovnih skupin razlikuje po nekaterih edinstvenih razvojnih potezah; najpomembnejša med njimi sta niza glasovnih sprememb, znana kot Grimmov zakon in Vernerjev zakon. Propad rimskega cesarstva je bil poslabšan s strani J in V s širjenjem germanskih ljudstev. Germani so se prvič pojavili z zavzemom E evropske ravnine in so okupirali tudi južno Skandinavijo.
Notranja delitev germanskih jezikov poteka po treh vejah:
- zahodnogermanski jeziki:
- nemški
- angleški
- frizijski
- nizozemski
- afrikanski
- jidiš
- vzhodnogermanski jeziki (izumrli):
Viri[uredi | uredi kodo]
- Mallory, J.P. (2007). The Oxford introduction to Proto-Indo-European and the Proto-Indo-European world. Oxford [etc.]: Oxford University Press.