Rimska provinca

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rimsko cesarstvo v času Gaja Avgusta Oktavijana (vladal 31 pr. n. št. – 6 n. št.); rumeno: 31. pr. n. št., temno zeleno: 31-19 pr. n. št., svetlo zeleno: 19-9 pr. n. št., rožnato: protektorati
Rimsko cesarstvo v času cesarja Vespazijana (vladal leta 69)

Provinca (latinsko: provincia, mn. provinciae), osnovna in do tetrarhije (okoli leta 296) največja ozemeljska in upravna enota rimskih posesti izven Italije.

Province so na splošno upravljali visoki politiki ranga senatorjev, običajno bivši konzuli ali bivši pretorji. Kasneje je bila izjema provinca Egipt, katero je v cesarstvo po Kleopatrini smrti vključil Avgust. Egiptovski guverner je bil pripadnik nižjega konjeniškega reda (ordo equester), morda zato, da bi od položaja odvrnili rimske senatorje. Izjema je bila edinstvena, vendar skladna z rimsko zakonofajo, ker se je Egipt obravnaval kot Avgustova osebna domena in nadaljevanje tradicije prejšnjih helenističnih kraljev.

Republikanske province[uredi | uredi kodo]

Izraz provincia je prvotno pomenil zadolžitev ali službo znotraj rimske države.

V Rimski republiki so bili magistrati na ta položaj izvoljeni za obdobje enega leta, tistim, ki so službovali izven mesta Rima, na primer konzulom na vojnih pohodih, pa je bila dodeljena posebna provinca – področje njihovih pristojnosti. Izraz ni bil vezan na določeno ozemlje, dokler ni rimska država med prvo punsko vojno ustanovila svojih prvih provinc: Sicilijo leta 241 pr. n. št. in Sardinijo leta 237 pr. n. št..

Province so se na začetku vsakega leta z žrebom ali neposrednim imenovanjem dodelile prihodnjim guvernerjem. Province, v katerih so pričakovali težave, na primer zaradi vpadov barbarov ali notranjih uporov, so se dodeljevale aktivnim ali bivšim konzulom z velikim ugledom in izkušnjami, ostale pa so dobili pretorji in propretorji.

Od stopnje nevarnosti je bila odvisna tudi porazdelitev legij. V 14. provinci, Luzitaniji, ni bilo na primer nobene stalne legije, medtem ko so bile v Spodnji Germaniji, kateri so stalno grozili vpadi Germanov preko Rena, kar štiri. Za bodoče guvernerje so bile najbolj zanimive prev najtežavnejše province, ker so težave pomenile vojno, vojna pa plen, sužnje in druge priložnosti za bogatenje.

Seznam republikanskih provinc[uredi | uredi kodo]

  • 240 pr. n. št. – Sicilija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št senatska provinca
  • 237 pr. n. št. – Korzika in Sardinija (rimska provinca), propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št senatska provinca
  • 203 pr. n. št. – Cisalpska Galija, propretorska provinca, okoli leta 42 pr. n. št. združena z Italijo
  • 197 pr. n. št. – Prednja in Zadnja Hispanija, propretorski provinci, od leta 27 pr. n. št. cesarski provinci
  • 167 pr. n. št. – Ilirik, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca
  • 147 pr. n. št. – Afrika, prokonzulska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 146 pr. n. št. – Makedonija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca
  • 129 pr. n. št. – Azija, prokonzulska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 120 pr. n. št. – Transalpska, kasneje Narbonska Galija, propretorska province, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 78 pr. n. št. – Kilikija, kasneje Kilikija in Ciper
  • 74 pr. n. št. – Bitinija, kasneje Bitinija in Pont, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 74 pr. n. št. – Kreta in Cirenajka, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 66 pr. n. št. – Korduena, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca
  • 64 pr. n. št. – Kilikijain Ciper, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca
  • 64 pr. n. št. – Sirija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. cesarska provinca
  • 51 pr. n. št. – Galija, razdeljena leta 22 pr. n. št.
  • 30 pr. n. št. – Egipt, osebna domena cesarja Avgusta s posebnim guvernerjem - prefektom Egipta (Praefectus Aegypti)
  • 29 pr. n. št. – Mezija, propretorska provinca, od leta 27 pr. n. št. senatska provinca

Rimske province v Principatu[uredi | uredi kodo]

Rimsko cesarstvo v času cesarja Trajana leta 117; cesarske province so obarvane zeleno, senatorske rjavo in protektorati sivo

Po Julij Cezarjevem uboju leta 44 pr. n. št. se je začela dolgoletna državljanska vojna. Kot nesporen zmagovalec in vladar rimske države je iz vojne s podporo vojske izšel Gaj Oktavijan, ki je uveljavil svojo moč in teoretično ponovno vzpostavil oblast rimskega senata. Senat mu je podelil naslov Avgusta (latinsko: avgustus – vzvišeni), kar je pomenilo začetek Rimskega cesarstva. Dobil je oblast v Egiptu in drugih najbogatejših in strateško najpomembnejših provincah: Galiji, Hispaniji in Siriji, vključno s Kilikijo in Ciprom.

S spremembo oblasti se je spremenil tudi položaj provinc. Province so se razvrstile na senatske in cesarske, odvisno od tega, ali je guvernerja imenoval senat ali cesar osebno. Starejše province, ki so bile ustanovljene že v Republiki, so bile praviloma senatske. Upravljali so jih prokonzuli, izbrani z žrebom med senatorji, ki so bili, odvisno od province, bivši konzuli ali pretorji. Cesarske province so upravljali cesarjevi legati (legatus Augusti pro praetore) - senatorji s konzulskim ali pretorskim položajem, ki jih je izbral cesar. Egipt in nekatere manjše province, v katerih ni bilo nobene legije, so upravljali prokuratorji (Egipt je upravljal prefekt), katere je izbral cesar iz nižjega nesenatorskega reda konjenikov (ordo equester).

Status provinc se je spreminjal. Leta 68 je bilo 36 provinc, od tega 11 senatskih in 25 cesarskih. Slednje je upravljalo 15 legatov in 10 prokuratorjev ali prefektov.

V Principatu se je spreminjalo tudi število kot velikost provinc, nekaj zaradi novih osvajanj, nekaj zaradi delitve obstoječih. Velike province ali province z velikim številom legij, na primer Sirija in Mezija, so bile razdeljene na manjše, da bi guvernerji ne imeli prevelike moči.

Seznam provinc, ustanovljenih v Principatu[uredi | uredi kodo]

Mnoge naštete province so bile pod rimsko vojaško oblastjo ali pod oblastjo rimskih odvisnih držav že dolgo pred uradno razglasitvijo za rimsko provinco. V seznamu so zato navedene letnice njihovih uradnih ustanovitev in ne osvojitev.

Rimske province leta 117[uredi | uredi kodo]

Dioklecijanove reforme[uredi | uredi kodo]

Rimsko cesarstvo in njegova administrativna ureditev okoli leta 395

Cesar Dioklecijan je leta 293 uvedel radikalno reformo, poznano kot tetrarhija, ki je trajala do leta 313. Cesarstvo je razdelil na vzhodni in zahodni del. V vsakem delu sta vladala starejši cesar (augustus) in mlajši cesar (caesar), ki je bil njegov namestnik in predvideni naslednik. Vsak od njih je upravljal in branil po eno četrtino cesarstva. V 290. letih je Dioklecijan znova razdelil cesarstvo, vključno z Italijo, na skoraj sto provinc. Njihovi guvernerji so bili rangirani od prokonzulov Afrike in Azije preko konzulov (consulares) in korektorjev (correctores) do predsednikov (presides). Slednji so bili edini, ki so se rekrutirali iz ekvestrijskega razreda. Province so se združevale v (prvotno dvanajst) dioceze na čelu z vikariji. Iz sistema so bili izvzeti samo prokonzuli in mestni prefekt Rima, kasneje tudi Konstantinopla, ki so bili neposredno podrejeni tetrarhom.

Čeprav so cezarje kmalu izločili s politične scene, je štiri upravne enote ponovno vzpostavil cesar Konstantin I. leta 318 v obliki pretorijanskih prefektur, katerih nosilci so se na splošno pogosto menjavali. Konstantin je ustanovil tudi drugo prestolnico cesarstva, Novi Rim (Nova Roma), ki se je kasneje po njem preimenovala v Konstantinopel in je postala stalen sedež vzhodne vlade. Cesarska rezidenca v Italiji je ostala v Rimu, čeprav sta bila med cesarji bolj priljubljena Mediolanum (Milano) in kasneje Ravenna. V 4. stoletju se je upravna struktura večkrat spremenila. Iz provinc in diocez so nastale nove, pretorijanska dioceza Ilirik je bila razpuščena in reformirana in je nekajkrat zamenjala vzhodnega in zahodnega gospodarja. Po smrti Teodozija I. leta 395 je postala delitev med vzhodom in zahodom popolna in dokončna.

Podrobne informacije o notranjih ureditvah so v Seznamu položajev (Notitia Dignitatum), dokumentu iz zgodnjega 5. stoletja. Večina podatkov, na primer imena pokrajin in naslovi njihovih guvernerjev, je prepisana iz verodostojnih cesarskih virov. Nekateri podatki, ki so sporni, verjetno izvirajo iz starejših virov.

Zanimiva je primerjava Seznama položajev s seznamom vojaških okrožij pod poveljstvom duksov (duces), ki so poveljevali obmejnim garnizonom na tako imenovanem limesu, seznamom višje rangiranih comites rei militaris, ki so poveljevali bolj mobilnim vojaškim enotam, in kasneje s še višjimi magistri militum.

V Vzhodnem rimskem cesarstvu, ki je živelo dlje in ga zaradi boljše preglednosti sedaj imenujemo Bizantinsko cesarstvo, se je takšna državna ureditev postopoma spremenila. Prvo veliko spremembo je naredil Justinijan I. v letih 534-536, ko je v nekaj provincah opustil strogo delitev civilnih in vojaških oblasti, ki jo je vzpostavil Dioklecijan. Proces se je nadaljeval v širšem obsegu z ustanovitvijo eksarhatov v 580. letih in dosegel višek v 640. letih z uvedbo sistema vojaških tém, ki so v celoti nadomestile staro upravno ureditev.

Seznam poznorimskih provinc[uredi | uredi kodo]

Pretorska prefektura Galija[uredi | uredi kodo]

Latinski naziv Galija (latinsko: Gallia) se je včasih uporabljal za vsa keltska ljudstva in njihova ozemlja, na primer vse Brite, ter germanske in iberske province s prebivalci s keltsko kulturo. V množini (latinsko: Galliae) je naziv pomenil vse omenjene pokrajine in ne samo Galije, ki jo Cezar omenja v svojih Komentarjih galskih vojn.

Dioceza Galija[uredi | uredi kodo]

Galija je pokrivala skoraj polovico galskih provinc zgodnjega Rimskega cesarstva:

Dioceza Vienne[uredi | uredi kodo]

Ime je dobila po mestu Vienna, sedanjem Viennu. Dioceza je bila v celoti na sedanjem francoskem ozemlju, v grobem južno od Loare. Prvotno je bila del Cezarjeve province Transalpske Galije:

V 5. stoletju je Viennsko diocezo nadomestila dioceza Sedem provinc (Septem Provinciae) s podobnimi mejami.

Dioceza Britanija[uredi | uredi kodo]

  • Maxima Caesariensis
  • Valencijaa
  • Prva Britanija
  • Druga Britanija
  • Flavia Caesariensis

Pretorska prefektura Italija in (zahodna) Afrika[uredi | uredi kodo]

Italija je bila prvotno enovita dioceza, potem pa se je razdelila na severni in južni del. Delitev Italije na regije je izvedel že Avrelijan.

Dioceza Italia suburbicaria[uredi | uredi kodo]

Naziv Suburbicaria je pomenil neposredno okolico prestolnice Rima. Vključevala je tudi otoke, ki so bili naseljeni z drugimi ljudstvi. V antiki niso spadali k Italiji in so bili v primerjavi s celino v podrejenem položaju.

  • Kampanija
  • Toskana in Umbrija
  • Picenum Suburbicarium
  • Apulija in Kalabriija
  • Brucija in Lukanija
  • Samnij
  • Valerija
  • Korzika
  • Sicilija
  • Sardinija

Dioceza Italia annonaria[uredi | uredi kodo]

Naziv Annonaria je pomenil ozemlja, iz katerih se je oskrboval Rim, se pravi severno Italijo in Retijo.

  • Venetija in Histrija
  • Emilija
  • Ligurija
  • Flaminija in Picenum Annonarium
  • Kotijske Alpe
  • Retija I
  • Retija II

Dioceza Afrika[uredi | uredi kodo]

Dioceza Afrika je obsegala srednji del rimske severne Afrike.

Pretorska prefektura Ilirik[uredi | uredi kodo]

Prefektura Ilirik je dobila ime po bivši provinci Ilirik. Prvotno je imela dve diocezi – Panonijo in Mezijo. Dioceza Mezija je bila kasneje razdeljena na diocezi Makedonijo in Dakijo.

Dioceza Panonija[uredi | uredi kodo]

Panonija je bila ena od dveh diocez v vzhodnih četrtinah tetrarhije, ki ni pripadala grškemu kulturnemu krogu. Druga je bila Dakija. V vzhodno polovico cesarstva je bila vključena leta 395, ko je Teodozij I. določil dokončno mejo med cesarstvoma.

Dioceza Dakija[uredi | uredi kodo]

Dačani so bili prvotno naseljeni v Transilvaniji, ki jo je k cesarstvu priključil Trajan. Med invazijami v 3. stoletju je bila Dakija večinoma zapuščena. Nekaj prebivalcev iz zapuščenih ozemelj se je umaknilo in naselilo na južni obali Donave. Svojo novo domovino so imenovali Dakija, da bi zmanjšali slab vtis, ki ga je na ugled cesarstva naredil umik iz prave Dakije. Diocezo Dakijo je Teodozij I. leta 384 prenesel v Zahodno cesastvo, verjetno kot delno nadomestilo cesarici Justini za svoje priznanje uzurpacije Magna Maksima v Britaniji, Galiji in Hispaniji.

V diocezo Dakijo so bile vključene

Dioceza Makedonija[uredi | uredi kodo]

Diocezo Makedonijo je Teodozij I. leta 384 prenesel v Zahodno cesastvo, verjetno kot delno nadomestilo cesarici Justini za svoje priznanje uzurpacije Magna Maksima v Britaniji, Galiji in Hispaniji.

Pretorska prefektura Orient[uredi | uredi kodo]

Prefektura Orient (Vzhod) je bila še dolgo padcu Rima jedro Bizantinskega cesarstva. Njen pretorijanski prefekt je bil zadnji preživeli prefekt, njegov položaj pa se postopoma je pretvoril v položaj notranjega ministra.

Dioceza Trakija[uredi | uredi kodo]

Dioceza Trakija je obsegala najbolj vzhodni del Balkanskega polotoka in evropsko zaledje Konstantinopla s provincami:

Dioceza Azija[uredi | uredi kodo]

Azija (Asia) ali Mala Azija (Asia Minor) je bilo antično latinsko ime Anatolije. Dioceza Azija je obsegala samo zahodni del Anatolije, večinoma ob Egejskem morju.

  • Azija
  • Helespont
  • Pamfilija
  • Karija
  • Lidija
  • Likija
  • Likaonija
  • Pizidija
  • Frigija Pacatiana
  • Frigija Salutaris
  • in pripadajoči (sedaj večinoma grški) otoki, imenovani tudi Insulae (Otoki)

Dioceza Pont[uredi | uredi kodo]

Pont (Pontus) je latinizirano grško ime (Črnega) morja - Pontos (Euxinos).

Dioceza Pont je vsebovala dele Male Azije ob Črnem morju in njeno gorato središče ter zelo spremenlljivo obmejno ozemlje s Partijo/Perzijo na severu.

  • Bitinija
  • Galatija
  • Galatija Salutaris
  • Paflagonija
  • Honorias
  • Kapadokija I
  • Kapadokija II
  • Helenopont
  • Polemonski Pont
  • Armenija I
  • Armenija II

Dioceza Orient[uredi | uredi kodo]

Dioceza je delila svoje geografsko ime z istoimensko prefekturo tudi potem, ko je njen bogatejši del Egipt postal samostojna dioceza. Dioceza je imela pomembno vlogo zaradi meje s Sasanidi in neukrotljivih puščavskih plemen.

Obsegala sedanjo Sirijo, Libanon, Irak, Izrael in Palestinska ozemlja brez puščavskega zaledja.

  • Arabija
  • Palestina I
  • Palestina II
  • Palestina Salutaris
  • Sirija I
  • Sirija II
  • Fenicija
  • Libanonska Fenicija
  • Evfrat
  • Osroena
  • Mezopotamija

Posedovala je tudi jugovzhodno obalo Male Azije in bližnji otok Ciper.

  • Kilikija I
  • Kilikija II
  • Izavrija
  • Korduena
  • Ciper

Dioceza Egipt[uredi | uredi kodo]

Obsegala je severno vzhodno Afriko, se pravi večino Egipta, ki je bil žitnica cesarstva in osebna domena cesarjev. Bila je edina dioceza, ki ni bila pod oblastjo vikarija, ampak guvernerja z edinstvenim nazivom Praefectus Augustalis. Nastala je z odcepitvijo od diocese Orient.

Vsi civilni guvernerji, razen enega, so bili iz srednjega družbenega razreda praeses provinciae.

  • Egipt okoli Aleksandrije, ki se je prvotno imenoval Aegyptus Iovia (Jupitrov Egipt), se je preimenoval v Spodnji Egipt in se kasneje razdelil na dve provinci.
  • Avgustamnika je obsegala preostali del Spodnjega Egipt in bila skupaj z vzhodnim delom Nilove delte edina egiptovska provinca, ki je imela nižje rangiranega guvrenerja korektorja. Prvotno se je imenovala Aegyptus Herculia in se je kasneje razdelila na dve provinci.
  • Tebe so obsegale Gornji Egipt. Nubija južno od File je bila prepuščena lokalnim plemenom, kasneje pa razdeljena na Gornjo in Spodnjo Nubijo.
  • Arkadija ali Egiptovska Arkadija, ki ni imela nobene zveze sz Grško Arkadijo.

Dioceza Egipt je poleg sedanjega Egipta posedovala tudi bivšo province Cirenajko, vzhodni del sedanje Libije (v antiki je naziv Libija pomenil celoten afriški continent). Cirenajka je bila razdeljena na več provinc, ki so jih upravljali predsedniki (praeses):

  • Gornja Libija
  • Spodnja Libija


Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Provincia Sclaborum, Moja Slovenija. Pridobljeno dne 13. oktobra 2012.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Notitia Dignitatum
  • Province v zgodnjem Rimskem cesarstvu na livius.org
  • A. Lintott (1993), Imperium Romanum, London, Routledge.
  • T. Mommsen (1909), The Provinces of the Roman Empire, dva dela, London, Ares Publishers.
  • C. Scarre (1995), The Eastern Provinces, The Penguin Historical Atlas of Ancient Rome, London, Penguin Books, str. 74–75.
  • Westermann, Großer Atlas zur Weltgeschichte
  • K. Loewenstein (1973), The Governance of Rome, Springer, ISBN 90-247-1458-3.