Transilvanija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Transilvanija
Transilvania/Ardeal (v romunščini)
vojvodina
Trajanje?

Grb

Geslo
"Dežela onstran gozda"
  prava Transilvanija
  Banat, Crișana in Maramureș
Glavno mesto Alba Iulia,
Sibiu
Cluj-Napoca
Politična struktura vojvodina
Zgodovinsko obdobje srednji vek
 -  ustanovitev Vnesi leto začetka
 -  ukinitev Vnesi leto konca
Warning: Value not specified for "common_name"
Karta Romunije s Transilvanijo. Regije Banat, Crișana in Maramureș občasno dodajajo Transilvaniji

Transilvanija (tudi Sedmograška, ali Erdeljsko, romunsko Transilvania oz. Ardeal, madžarsko Erdély, romsko Ardyalo, nemško Siebenbürgen) je pokrajina, ki zavzema zahodni in osrednji del današnje Romunije. V času srednjega veka je bila Transilvanija samostojna vojvodina. Glavno mesto Cluj-Napoca velja za zgodovinsko središče Transilvanije, kljub temu, da je bilo srednjeveško glavno mesto Alba Iulia, nato pa Sibiu.

Sam naziv se prvič pojavi leta 1075 v latinskih dokumentih kot Ultra silvam (za gozdom oz. preko gozda), nato pa so naziv spremenili v Transilvanija, ki pa ima isti pomen.

Transilvanija je najbolj znana po življenju Vlada Tepeša in po njem ustvarjeni legendi o Drakuli.

Imena[uredi | uredi kodo]

Zgodovinska imena Transilvanije so:

  • latinsko Ultrasilvania
  • romunsko Ardeal
  • madžarsko Erdély
  • ukrajinsko Semirod, Zalis
  • srbsko Erdelj / Erdelj
  • bolgarsko Sedmograško
  • slovaško Sedmohradsko
  • nemšško Siebenbürgen
  • transilvanska saščina Siweberjen
  • poljsko Siedmiogród
  • turško Erdel
  • romsko Transilvaniya

Etimologija[uredi | uredi kodo]

  • Najprej znano ime za Transilvanijo se pojavi v srednjeveškem latinskem dokumentu iz leta 1075 kot ultra silvam, kar pomeni 'onstran gozda' (ultra pomeni 'onstran ali 'daleč stran in sylva (sylvam) 'gozd'). Transilvanija z alternativno latinsko predpone pomeni 'na drugi strani gozda'. Madžarski zgodovinarji trdijo, da je srednjeveška latinska oblika Ultrasylvania, kasneje Transylvania, neposreden prevod iz madžarske oblike Erdő-elve. [4] To je bilo uporabljeno tudi kot alternativno ime v nemščini überwald (13.-14. stoletje) in ukrajinščini Zalísya (Залісся).
  • Nemško ime Siebenbürgen pomeni 'sedem utrdb' po sedmih (etnično nemških) transilvansko-saških mestih v regiji. To je tudi izvor imena regije v številnih drugih jezikih, kot so v hrvaščini Sedmogradska, bolgarščini Седмиградско (Sedmigradsko), poljščini Siedmiogród in ukrajinščini Семигород (Semyrod).
  • Madžarska oblika Erdély je prvič omenjena v Gesta Hungarorum iz 12. stoletja kot Erdeuleu (v sodobnem zapisu Erdőelü) ali Erdő-elve. Beseda Erdő pomeni gozd v madžarščini, beseda Elve pa označuje regijo v zvezi s tem, podobno kot madžarsko ime za Muntenio (Havas-elve ali zemljišče, ki leži pred snežnimi gorami). Erdel, Erdil, Erdelistan, turška ustreznica ali romunsko Ardeal so bile izposojenke iz tega primera.
  • Prvi znani pisni pojav romunskega imena Ardeal se je v dokumentu pojavil leta 1432 kot Ardeliu. [1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ruševine Sarmizegetusa Regia
Rimsko mesto Alba Iulia /Apulum

Antika do preseljevanja narodov[uredi | uredi kodo]

Rimska provinca Dakija

Območje, na katerem se nahaja današnja Transilvanija, je bilo v antiki politično središče Dakije. Leta 106 jo je osvojil Rimski imperij pod Trajanom in vključil kot provinco v Rimsko cesarstvo. Prestolnica je bila Ulpia Traiana Sarmizagetusa. Po tem, ko so se leta 271 rimske legije umaknile, so ga prekoračila različna plemena in nadzorovali Karpi, Vizigoti, Huni, Gepidi, Avari in Slovani. Od 9. do 11. stoletja so Transilvaniji vladali Bolgari. Sporno je, ali so elementi mešanega dačansko-rimskega prebivalstva preživeli v Transilvaniji skozi srednji vek (in postali predniki sodobnih Romunov) ali pa so se v 13. stoletju, po severni migraciji s Balkanskega polotoka, na območju pojavili prvi Vlahi / Romuni. [6] [7] Še vedno obstaja znanstvena razprava o etnični pripadnosti prebivalstva Transilvanije pred madžarskim osvajanjem. [2][3]

Zgodovinske romunske meje

Poselitev z Madžari[uredi | uredi kodo]

Madžari so do konca 9. stoletja osvojil velik del Srednje Evrope. Po kroniki Gesta Hungarorum je Vlah, vojvoda Gelu, vladal Transilvaniji, preden so prišli Madžari. Ogrska je leta 1003 vzpostavila delni nadzor nad Transilvanijo, ko je kralj Štefan I., po legendi, premagal kneza po imenu Gelu. Nekateri zgodovinarji zatrjujejo, da so Transilvanijo naselili Madžari v več fazah med 10. in 13. stoletjem, medtem ko drugi trdijo, da je bila že poseljena, saj so bili najzgodnejši madžarski ostanki najdeni v regiji, datirani v prvo polovico 10. stoletja. [4]

Naseljevanje Nemcev[uredi | uredi kodo]

Pod kraljem Gezo II. (1141-1162)se je meja preselila naprej proti vzhodu, od reke Mureș do reke Olt; meja je postala uporabna. Naseljen je bil Szekler, današnji Szeklerland v vzhodni Transilvaniji. Od približno 1147 se je začelo naseljevanje z ljudmi, ki so prišli predvsem iz srednjega Rena in Mozele, Flandrije in Valonije. Prvih 13 mest je bilo ustanovljenih na območju Hermannstädter. Naseljenci so morali zapolniti območja, ki so ščitila meje pred vdori iz Vzhoda na Madžarsko in Evropo ter oživljali gospodarstvo.

Med 12. in 13. stoletjem se je okrepilo naseljevanje z notranjo kolonizacijo in verjetno tudi z dodatnimi prilivi iz območja Meuse-Moselle, Flandrije in ozemlja nekdanje nadškofije Köln, Trier in Liege. Razvila se je Nösnerland v severni Transilvaniji, območje Zwei Stühle (romunsko Două Scaune) in Burzenland. Ime "Saška" (Transilvanska Saška) verjetno izvira iz latinskega stereotipa tistega časa za zahodne (predvsem nemške) naseljence.

Nemški kmetje in obrtniki so uživali privilegije kot nagrado ogrskega kralja Andreja II. od leta 1224 (Zlata carte blanche, lat. Andreanum). To je najbolj daljnosežni in najnaprednejši statut, ki je bil kdaj podeljen nemškim naseljencem v vzhodni Evropi. Posebne pravice, ki so se nanašale na tako imenovano kraljevo zemljo, ki so jo naselili, so bile v naslednjih stoletjih večkrat potrjene in razširjene. Naseljenci so ustanovili še vedno najbolj pomembna mesta v Transilvaniji: Sibiu (Hermannstadt), Brașov (Kronstadt), Cluj-Napoca (Klausenburg), Sebeș (Muehlbach), Sighișoara (Sighisoara), Mediaș (Medias) in Bistrița (Bistrita) kot tudi mnoge vasi in trge v treh zaprtih, vendar ne sorodnih področij, skupno okoli 270 vasi.

Nadaljnji valovi priseljevanja so potekali po protireformaciji, ker je v tistem času v Transilvaniji veljala svoboda prepričanja. S pomočjo tako imenovanega preseljevanja so odšli protestanti iz različnih delov tedanje nadvojvodine Avstrije v Transilvanijo.

Nemški red[uredi | uredi kodo]

Med letoma 1211 in 1225 je bil prisoten tudi red tevtonskih vitezov, ki ga je ogrski kralj Andrej II. poklical v državo zaradi zaščite pred Kumani v Burzenlandu. Red je naselil svoje ozemlje z nemškimi naseljenci. Ko so vitezi, ki so jih spodbudili papež in veliki mojster, poskušali zgraditi svojo lastno državo, so jih izgnali in Burzenland se je pridružil kraljevi zemlji.

16. in 17. stoletje[uredi | uredi kodo]

Ko je bila ogrska vojska 29. avgusta 1526 v bitki pri Mohaču poražena od Sulejmana I., se je začela skoraj 200-letna faza stalne nevarnosti za državo. Turška invazija na Ogrsko (1526-1686) je zlasti uničila osrednji del. Več kot sto tisoč zapornikov je bilo deportiranih v Osmansko cesarstvo.

Ogrska se je končno zlomila na tri dele. Večina je prešla pod turško oblast. Kot podrejena je bila tudi kneževina Transilvanija (madžarsko Erdélyi Fejedelemség) dana pod nadvlado Osmanskega imperija.

Sulejman je že leta 1528 z Ivanom Zapoljo podpisal mirovni sporazum, s katerim je oslabil habsburško cesarstvo. Do konca 17. stoletja Transilvanija ostala vazal Sublime Porte. To je pomenilo notranjepolitično svobodo, medtem ko bila zunanja politika pod turško kontrolo, odobritev izvoljenega kneza, kot tudi letno plačilo tributa. Vendar pa so se osmanski napadi in plenjenje na področju Transilvanije nadaljevali. Akindžije so povzročali opustošenje, umore in ugrabitve. Kljub turški nadvladi je Transilvanija ostala krščanska država, v kateri ni bila zgrajena niti ena sama mošeja.

Leta 1570 se je kraljestvo preoblikovalo v kneževino Transilvanijo, ki so ji vladali predvsem kalvinistični ogrski knezi. V tem času se je etnična sestava Transilvanije preoblikovala v približno enake številne etnične skupine z romunsko večino. Vasile Lupu ocenjuje njihovo število že več kot eno tretjino prebivalcev Transilvanije v pismu sultanu okoli leta 1650. V večini tega obdobja je bila Transilvanija, ki je ohranila svojo notranjo avtonomijo, pod suzerenstvom Osmanskega cesarstva.

Dogajanje na tržnici v Transilvaniji, 1818

Habsburžani so pridobili ozemlje kmalu po bitki za Dunaj leta 1683. Leta 1687 so vladarji Transilvanije prepoznali suzerenstvo habsburškega cesarja Leopolda I. in regija je bila uradno pripojena habsburškemu cesarstvu. Habsburžani so priznali kneževino Transilvanijo kot eno od dežel krone sv. Štefana [18], vendar je bilo ozemlje kneževine upravno ločeno iz habsburške Ogrske in podvrženo neposredno oblasti cesarjevih guvernerjev. Leta 1699 so Turki pravno priznali izgubo Transilvanije s Karlovškim mirom; vendar so bili nekateri anti-habsburški elementi v kneževini, pomirjeni šele s Szatmárskim mirom leta 1711 in habsburški nadzor nad kneževino Transilvanijo je bil konsolidiran. Velika kneževina Transilvanije je bila ponovno uvedena 54 let kasneje leta 1765.

Madžarska revolucija proti Habsburžanom se je začela leta 1848. Revolucija je postala vojna za popolno neodvisnost od habsburške dinastije. Julius Jacob von Haynau, vodja avstrijske vojske, je bil imenovan za pooblaščenca za ponovno vzpostavitev reda na Madžarskem po konfliktu. Izvedel je usmrtitev 13 madžarskih mučenikov v Aradu, premier grof Lajos Batthyány je bil ubit istega dne v Pešti. Po vrsti resnih avstrijskih porazov leta 1849 se je cesarstvo približalo robu propada. Tako je novi mladi cesar Franc Jožef I. moral poklicati rusko pomoč v imenu Svetega zavezništva. Car Nikolaj I. je odgovoril in poslal vojsko 200.000 mož vojsko s 80.000 pomožnimi silami. Nazadnje je skupna vojska ruskih in avstrijskih sil premagala ogrske sile. Po obnovitvi habsburške moči je bila Ogrska postavljena pod vojaško upravo. Po predaji ogrske vojske v Világosu (zdaj Şiria, Romunija) leta 1849 so njihove revolucionarne prapore zasegli ruski cesarski vojaki in jih zadržali pod carističnim in komunističnim sistemom (leta 1940 jih je Sovjetska zveza ponujala Hornyjevi vladi).

Po avstro-ogrski pogodbi iz leta 1867 je bila kneževina Transilvanija ponovno odpravljena. Teritorij je bil potem spremenjen v Transleithania, kot dodatek novoustanovljenemu Avstro-Ogrskemu imperiju. Romunski intelektualci so v znak protesta izdali Blajovo izjavo [5].

Po porazu v prvi svetovni vojni je Avstro-Ogrska razpadla. Etnična romunska večina v Transilvaniji je izvolila predstavnike, ki so 1. decembra 1918 razglasili Unijo z Romunijo. Razglasitev Zveze Alba Julije so sprejeli poslanci Romunov iz Transilvanije in en mesec kasneje so jo podprli poslanci Saške iz Transilvanije. Državni praznik Romunije, Dan Velike unije (imenovan tudi Dan združevanja), se zato praznuje 1. decembra. Praznik je bil ustanovljen po romunski revoluciji in označuje združitev ne samo Transilvanije, ampak tudi pokrajine Banat, Besarabije in Bukovine v romunsko kraljestvo. Leta 1920 je Trianonska pogodba vzpostavila nove meje. Madžarska je protestirala zoper nove meje, saj je na romunski strani meje živelo več kot 1.600.000 madžarskih prebivalcev in predstavljalo 31,6% prebivalstva Transilvanije, predvsem v deželi Székely v Vzhodni Transilvaniji in ob novo ustvarjeni meji. Po prvi svetovni vojni se je večnacionalno Madžarsko kraljestvo razdelilo po Trianonski pogodbi, da bi oblikovalo več novih državnih držav, vendar je Madžarska trdila, da nove državne meje niso sledile pravim etničnim mejam. Nova madžarska držav je bila približno tretjina velikosti nekdanje Ogrske, milijoni etničnih Madžarov pa naj bi ostalo zunaj meja Madžarske.

Avgusta 1940 je Madžarska pridobila približno 40% Transilvanije - vključno z deli Maramureșa in Crișana - z drugim dunajskim priznanjem, arbitražo Nemčije in Italije.

Drugo dunajsko priznanje je 12. septembra 1944 razveljavila Zvezna komisija prek sporazuma o premirju z Romunijo (19. člen) in Pariška pogodba iz leta 1947 ponovno potrdila meje med Romunijo in Madžarsko, kot je bila prvotno opredeljena v Trianonskem sporazumu 27 let prej, s čimer je potrjeno vračanje Severne Transilvanije v Romunijo. Od leta 1947 do leta 1989 je bila Transilvanija skupaj s preostalo Romunijo pod komunističnim režimom.

Geografija in etnografija[uredi | uredi kodo]

Soteska Turda iz zahoda, okrožje Cluj
Geogel, romunska pravoslavna lesena cerkev
Geografski zemljevid Romunije

Na transilvanski planoti, visoki od 300 do 500 metrov, izvirajo reke Mureș, Someș, Criș in Olt ter drugi pritoki reke Donave. To jedro zgodovinske Transilvanije približno ustreza devetim okrožjem moderne Romunije. Planoto skoraj v celoti obkrožajo vzhodni, južni in zahodni kraki Karpatov. Območje vključuje tudi Transilvansko nižavje. Na splošno je zahodna meja Transilvanije sedanja romunsko-madžarska meja, ki je bila določena v Trianonski pogodbi iz leta 1920, čeprav geografsko ni enaka.

Etnografska področja:

  • Transilvanija:
    • Mărginimea Sibiului (Szeben-hegyalja)
    • Transilvanska ravnina (Câmpia Transilvaniei / Mezőség)
    • Ţara Bârsei (Burzenland / Barcaság)
    • Ţara Buzaielor (ro)
    • Ţara Călatei (Kalotaszeg)
    • Ţara Chioarului (ro) (Kővár)
    • Ţara Făgăraşului (Fogaras)
    • Ţara Hațegului (Hátszeg)
    • Ţara Hălmagiului (ro)
    • Ţara Mocanilor (ro)
    • Ţara Moților
    • Ţara Năsăudului (Nösnerland / Naszód vidéke)
    • Ţara Silvaniei (ro)
    • Ţinutul Pădurenilor (ro)
    • Ţinutul Secuiesc (Székely Land)
  • Banat
    • Ţara Almăjului (ro)
  • Crișana
    • Ţara Zarandului (ro)
  • Maramureș
    • Ţara Oașului (Avasság)
    • Ţara Lăpușului (ro

Administrativne enote[uredi | uredi kodo]

Območje zgodovinskega vojvodstva je obsegalo 55.146 km². [6][7]

102.200 km² (102.787-103.093 km² v madžarskih virih in 102.200 km2 v sodobnih romunskih dokumentih). Danes zaradi več upravnih reorganizacij ozemlje pokriva 16 okrožij (romunsko judeţ) s površino 99.837 km², v osrednji in severozahodni Romuniji.

16 okrožij so: Alba, Arad, Bihor, Bistrița-Năsăud, Braşov, Caraș-Severin, Cluj, Covasna, Harghita, Hunedoara, Maramureș, Mureș, Sălaj, Satu Mare, Sibiu in Timiș.

Transilvanija vsebuje tako v velika urbana okrožja, kot so okrožja Brașov in Hunedoara, pa tudi v glavnem podeželska, kot so okraji Bistrița-Năsăud in Sălaj. [8]

Mesta[uredi | uredi kodo]

Kanal Morii v Cluj-Napocu iz 17. st.
Sibiu

Najbolj naseljena mesta po popisu leta 2011 (metropolitanska območja od leta 2014:

  • Ožja Transilvanija:
    • Cluj-Napoca – 324.576 (375.251 v metropolitanskem območju)
    • Brașov – 253.200 (398.462)
    • Sibiu – 147.245 (208.894)
    • Târgu Mureș – 134.290 (181.162)
    • Alba Iulia – 63.536 (109.484)
  • Banat:
    • Temišvar – 319.279 (357.735)
    • Reșița – 73.282
  • Crișana:
    • Oradea – 196.367 (239.329)
    • Arad – 159.074 (205.049)
  • Maramureș:
    • Baia Mare – 123.738 (182.368)
    • Satu Mare – 102.411 (150.104)

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Po rezultatih popisa prebivalstva leta 2011 je bilo skupno število prebivalcev Transilvanije 6.789.250, etnične skupine pa so bile: Romuni - 70.62%, Madžari - 17.92%, Romi - 3.99%, Ukrajinci - 0.63%, Nemci - 0.49%, drugi - 0,77%. 378.298 prebivalcev (5,58%) se ni opredelilo o svoji etnični pripadnosti. Predstavljeni podatki so iz http://www.recensamantromania.ro/rezultate-2, tabela 7.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Kmetje v Transilvaniji

Transilvanija je bogata z mineralnimi viri, predvsem lignit, železo, svinec, mangan, zlato, baker, zemeljski plin, sol in žveplo.

Obstajajo velike železarne, jeklarne, kemična in tekstilna industrija. Živinoreja, kmetijstvo, pridelava vina in sadjarstvo so pomembne dejavnosti. Kmetijstvo je zelo razširjeno na planoti, vključno pridelava žitaric, zelenjave, vinogradništvo in plemensko govedo, ovce, prašiči in perutnina. Les je drug dragocen vir.

IT, elektronika in avtomobilska industrija so pomembni v urbanih in univerzitetnih središčih, kot so Cluj-Napoca (Robert Bosch GmbH, Emerson Electric), Temišvar (Alcatel-Lucent, Flextronics in Continental AG), Brașov, Sibiu, Oradea in Arad. Mesta Cluj Napoca in Tirgu Mureș so povezani z močno medicinsko tradicijo in najboljšimi bolnišnicami.

Domače blagovne znamke so: Roman Brasov (tovornjaki in avtobusi), Azomureș v Târgu Mureș (gnojila), Terapia v Cluj-Napoca (farmacevtska), Banca Transilvania Cluj-Napoca (finance), Romgaz in Transgaz z Medias (zemeljski plin), Jidvei iz okrožja Alba (alkoholne pijače), Timișoreana iz Temišvara (alkoholne pijače) in drugi.

Dolina Jiu, ki se nahaja na jugu okrožja Hunedoara, je bila veliko rudarsko območje v drugi polovici 19. stoletja in v 20. stoletju, vendar so mnoge rudnike zaprli v letih po padcu komunističnega režima.

Turistične znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Mihaelova cerkev, Cluj-Napoca
Veselo pokopališče v Săpânți
Trdnjavska cerkev Biertan
Grad Bran
Salina Turda – solni rudnik
Srednjeveško mesto Sighișoara
  • Grad Bran, znan tudi kot Drakulov grad
  • Alba Iulia, Cluj-Napoca, Sibiu, Târgu Mureș in Sighișoara
  • Mesto Brașov in bližnje smučišče Poiana Braşov
  • Mesto Hunedoara z gradom Hunedoara iz 14. stoletja
  • Citadela in center mesta v Oradei
  • Cerkev Densus, najstarejša cerkev v Romuniji, ki je še vedno aktivna[9]
  • Dačanske trdnjave na planoti Orăștie, vključno s Sarmizegetusa Regia (UNESCO svetovna dediščina)
  • Rimske utrdbe, vključno Sarmizegetusa Ulpia Traiana, Porolissum, Apulum, Potaissa in Drobeta
  • Rdeče jezero (Romunija)
  • Naravni rezervat Turda
  • Citadela Râşnov v Râșnovu
  • Regija Maramureș
    • Veselo pokopališče Săpânța (edino tako na svetu)
    • Lesene cerkve (UNESCO svetovna dediščina)
    • Kraja Baia Mare in Sighetu Marmației
    • Vasi na dolinah Iza, Mara in Viseu
  • Saške utrjene cerkve (UNESCO svetovne dediščine)
  • Romunski običaji in ljudska kultura, Narodni muzejski kompleks ASTRA, Sibiu
  • Madžarski običaji in ljudska kultura
  • Kultura kavarn[10], ulično gledališče in kozmopolitska družba Sibiu, Cluj-Napoca in Temišvar
  • Apuseni:
    • Țara Moților
    • Medvedja jama Peștera Urșilor[11]
    • Ledena jama Scarisoara, v okrožju Alba, tretja največja ledeniška jama na svetu
  • Rodna gora
  • Solni rudnik Salina Turda, eno od desetih »najhladnejših podzemnih krajev na svetu«.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Pascu, Ștefan (1972). "Voievodatul Transilvaniei" I: 22. 
  2. ^ István Lázár: Transylvania, a Short History, Simon Publications, Safety Harbor, Florida, 1996
  3. ^ Martyn C. Rady: Nobility, Land and Service in Medieval Hungary, Antony Grove Ltd, Great Britain, 2000
  4. ^ Madgearu, Alexandru (2001). Românii în opera Notarului Anonim. Cluj-Napoca: Centrul de Studii Transilvane, Fundația Culturală Română. ISBN 973-577-249-3. 
  5. ^ The Austro-Hungarian Dual Monarchy and Romanian Political Autonomy in Paşcu, Ştefan. A History of Transylvania. Dorset Press, New York, 1990.
  6. ^ Transilvania at romaniatraveltourism.com
  7. ^ Transylvania at 1911 Encyclopædia Britannica
  8. ^ http://www.recensamantromania.ro/wp-content/uploads/2013/07/REZULTATE-DEFINITIVE-RPL_2011.pdf
  9. ^ "Travel to Romania - Densus Church (Hunedoara)". Romanianmonasteries.org. 2006-05-31. Pridobljeno dne 2012-07-30. 
  10. ^ http://sibiupeople.ro/en/reports/732
  11. ^ "Apuseni Caves". Itsromania.com. Pridobljeno dne 2012-07-30. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Patrick Leigh Fermor, Between the Woods and the Water (New York Review of Books Classics, 2005; ISBN 1-59017-166-7). Fermor travelled across Transylvania in the summer of 1934, and wrote about it in this account first published more than 50 years later, in 1986.
  • Zoltán Farkas and Judit Sós, Transylvania Guidebook
  • András Bereznay, Erdély történetének atlasza (Historical Atlas of Transylvania), with text and 102 map plates, the first ever historical atlas of Transylvania (Méry Ratio, 2011; ISBN 978-80-89286-45-4)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]