Bukovina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bukowina
Bukovina / Буковина / Bukovyna

1775–1918
Zastava Grb
Vojvodina Bukovina v Avstro-Ogrski
Glavno mesto Cernăuți (Černovici)
Jeziki romunščina, ukrajinščina, nemščina, poljščina
Vlada Vojna oblast (1775–1787)
Vojvodina (1787–1849)
Kronska dežela]] (1849–1918)
Zgodovina
 -  Aneksija severozahodne Moldavije s strani Habsburške monarhije januar 1775
 -  Vojvodina Bukovina 4. marec 1849
 -  Pripojena Kraljevini Romuniji 28. november 1918
Površina 10.442 km²
Danes del Zastava Romunije Romunija
Zastava Ukrajine Ukrajina
prelaz Prislop povezuje Maramureș z Bukovino v severni Romuniji.

Bukovina (romunsko Bucovina, nemško Buchenland, poljsko Bukowina, madžarsko Bukovina, ukrajinsko Буковина Bukovyna) je zgodovinska regija srednje Evrope [1], razdeljena med Romunijo in Ukrajino, in leži na severnih pobočjih osrednje vzhodnih Karpatov in sosednjih planot.

Območje Moldavije je bilo v srednjem veku območje, ki je postalo znano kot Bukovina, od leta 1774 do 1918 administrativna dežela habsburške monarhije, avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske. Po prvi svetovni vojni je Romunija vzpostavila svoj nadzor nad Bukovino. Leta 1940 je bila severna polovica Bukovine prenesena na Sovjetsko zvezo in je trenutno del Ukrajine.

Ime[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Bukovine

Ime Bukovina je prišlo v uradno uporabo leta 1775, ko je bila regija kneževina Moldavija z aneksijo priključena v Habsburško monarhijo, in postala del Avstrijskega cesarstva leta 1804 in Avstro-Ogrske leta 1867.

Uradno nemško ime pokrajine pod avstrijsko vlado (1775-1918), die Bukowina, je izhajalo iz poljske oblike Bukowina, ki je nastala iz skupne slovanske oblike buk, kar pomeni 'bukev', (tudi nemško Buche). [4] [5] Drugo nemško ime za regijo, das Buchenland, se večinoma uporablja v poeziji in pomeni 'dežela bukev'. V romunščini, v literarnem ali poetskem kontekstu, se včasih uporablja ime Țara Fagilor ('dežela bukovih dreves').

V sodobni Ukrajini je ime "Bukovina" neuradno, in je splošno znana kot Chernivtsi oblast, saj je več kot dve tretjini območja oblasti severni del Bukovine. V Romuniji je izraz Severna Bukovina včasih sinonim za celotno ozemlje Ukrajine v Chernivtsiju, medtem ko se (južna) Bukovina nanaša na romunsko okrožje Suceava (čeprav 30% sedanje Suceave pokriva ozemlje izven zgodovinske Bukovine).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Območje Bukovine je bilo od 14. stoletja del Moldavije. Leta 1775 so ga prvič ločili kot samostojno okrožje, leta 1849 pa je postalo vojvodstvo znotraj Avstrijskega cesarstva.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Bukovina znotraj zgodovinske Moldavije v času

Moldavska država se je pojavila do sredine 14. stoletja, sčasoma pa je razširila svoje ozemlje vse do Črnega morja. Bukovina in sosednje regije so bile jedro moldavske kneževine, mesto Suceava pa je bilo njeno glavno mesto od leta 1388 (po Baiji in Siretu). Ime Moldavije (Moldova v romunščini) izhaja od reke Moldova, ki teče skozi Bukovino.

V 15. stoletju je Pokuttya, regija takoj na severu, postala predmet spora med kneževino Moldavija in poljskim kraljestvom. Pokuttyo so naselili Ruteni (predhodniki modernih Ukrajincev in Rusinov) in Hutsuli; slednji prebivajo tudi v zahodni Bukovini. Leta 1497 je v bitki pri Cosmin gozdu (hriboviti gozdovi, ki ločujejo dolini Chernivtsi in Siret), Stefan III. Moldavski (Stefan Veliki) uspel premagati veliko močnejšo, vendar demoralizirano vojsko kralja Jana I. Alberta Poljskega. Bitka je v poljski popularni kulturi znana kot »bitka, ko so vitezi propadli«.

Zahodni del Prestolne utrdbe v Suceavi

V tem času so pokroviteljstvo Stefana Velikega in njegovih naslednikov na prestolu Moldavije prispevali gradnjo znanih poslikanih samostanov, Sucevița, Pătrăuți, Humor, Voroneț, Arbore, Moldovița, Probota, Suceava in drugih. S svojimi znanimi zunanjimi freskami so ti samostani med največjimi kulturnimi zakladi Romunije. Nekateri izmed njih so na seznamu Unescove svetovne dediščine, del teh cerkev je v severni Moldaviji. Stefan je v Bukovini naselil tudi prve Rutene z upanjem, da bo imel zvesto in številnejše prebivalstvo, ki bo prispevalo k davkom. V Suceavi je bilo v 16. stoletju dva odstotka prebivalstva (tj. približno 500-1000 prebivalcev) Rutenov.

Leta 1513 je Moldavija začela plačevati letni tribut Osmanskemu cesarstvu, vendar je ostala avtonomna in jo je vodil tudi domači vojvoda / princ.

V maju 1600 je Mihai Viteazul (Mihael Hrabri) je združil dve romunski kneževini in Transilvanijo pod svoje vodstvo.

V kratkih obdobjih (med vojnami) je poljsko kraljestvo zasedlo dele severne Moldavije. Vendar pa je bila stara meja ponovno vzpostavljena vsakič, kot je na primer 14. oktobra 1703 poljski delegat Martin Chometowski priznal: »Med nami in Vlaško (tj. Moldavijo) je Bog sam postavil Dnjester kot mejo« (Inter nos et Valachiam ipse Deus flumine Tyras dislimitavit).

Spomenik v Iașiju (1875) posvečen Grigore III. Ghica in Moldavski izgubi Bukovine

V rusko-turški vojni leta 1768-1774 je ruska cesarska vojska porazila osmansko vojsko, ki je okupirala regijo med 15. decembrom 1769 in septembrom 1774 ter še prej med 14. septembrom in oktobrom 1769. Bukovina je bila nagrada, ki so jo dobili Habsburžani za pomoč Rusom v tej vojni. Princ Grigore III. Ghica Moldavski je protestiral in je bil pripravljen ukrepati, da bi pridobil ozemlje, vendar je bil umorjen in grški Fanarioti so bili ustoličeni v Moldaviji s strani Osmanov.

Avstrijsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vojvodna Bukovina.

Avstrijsko cesarstvo je okupiralo Bukovino oktobra 1774. Po prvi razdelitvi Poljske leta 1772 so Avstrijci trdili, da jo potrebujejo za cesto med Galicijo in Transilvanijo. Bukovina je bila formalno priključena januarja 1775. 2. julija 1776 so v Palamutki Avstrijci in Osmani podpisali mejno konvencijo, ki je Avstriji vrnila 59 prej zasedenih vasi in ohranila 278 vasi.

Grb vojvodine Bukovine

Bukovina je bilo zaprto vojaško okrožje (1775-1786), nato največje okrožje Kreis Czernowitz (po prestolnici Czernowitz) avstrijske konstitutivne kraljevine Galicija in Lodomerija (1787-1849). 4. 4. 1849 je Bukovina postala ločena avstrijska Kronland pod deželnim predsednikom (ne županom, kot v drugih deželah) in je bila razglašena za Herzogtum Bukowina (nominalno vojvodina, kot del uradnega Avstrijskega cesarstva). Leta 1860 je bila spet združena z Galicijo, vendar se je ponovno ločila kot provinca 26. februarja 1861, status, ki je trajal do leta 1918. [2]

Leta 1849 je Bukovina dobila reprezentativno skupščino, Landtag (svet). Moldavsko plemstvo je na tem ozemlju tradicionalno oblikovalo vladajoči razred. Leta 1867 je z reorganizacijo avstrijskega cesarstva kot avstro-ogrskega cesarstva postala del cislajtanskega ali avstrijskega ozemlja Avstro-Ogrske in je ostala do leta 1918.

Pozno 19. – 20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Bukovina leta 1901
Chernivtsi (Czernowitz)

Jubileji leta 1871 in 1904, ki so potekali v samostanu Putna v bližini grobnice Stefana III. Moldavskega, so v Bukovini predstavljali izjemne trenutke za romunsko nacionalno identiteto. Od osamosvojitve je Romunija predvidela vključitev te zgodovinske pokrajine, ki je kot jedro moldavske kneževine imela velik zgodovinski pomen za zgodovino in vsebovala številne pomembne spomenike umetnosti in arhitekture [3].

Kljub pritoku priseljencev, ki jih je spodbujala avstrijska vladavina, so do leta 1880 Romi še naprej ostali največja etnična skupina v provinci, in so Ruteni (Ukrajinci) presegli Romune 5:4. Po popisu iz leta 1880 je bilo 239.690 Rutenov in Hutzulov ali približno 41,5% prebivalstva v regiji, medtem ko so bili Romuni drugi s 190.005 prebivalci ali 33%, razmerje, ki je ostalo bolj ali manj enako do prve svetovne vojne. Ruteni je arhaično ime za Ukrajince, medtem ko so Hutzuli regionalna ukrajinska podskupina.

Pod avstrijsko vladavino je Bukovina ostala etnično mešana: pretežno romunska na jugu, ukrajinska na severu, z majhnim številom madžarskih Székelijev, slovaških in poljskih kmetov ter Nemcev, Poljakov in Judov v mestih. Popis iz leta 1910 je štel 800.198 prebivalcev, od tega: 38,88% Rutenov, 34,8% Romunov, 21,24% Nemcev, 21,24% Judov (12,86%), Poljakov 4,55%, Madžarov 1,31%, Slovakov 0,08%, Slovencev 0,02%, Italijanov 0,02% malo Hrvatov, Romov, Srbov in Turkov. Romuni so bili še vedno prisotni v vseh naseljih v regiji, vendar se je njihovo število zmanjšalo v vaseh na severu. Veliko Nemcev in nekaj Romunov se je izselilo v 19. in 20. stoletju v Severno Ameriko. Leta 1783 je z imperialnim odlokom Jožefa II. lokalna vzhodna pravoslavna eparhija Bukovina s sedežem v Czernowitzu postala pod duhovno jurisdikcijo Karlovške metropolije [4]. Nekoliko trenja se je pojavilo med cerkveno hierarhijo in Romuni, ki so se pritoževali, da je staro cerkvena slovanščina favorizirala romunščino in da so bila družinska imena slavizirana. Kljub romunsko-slovanskim trenjem nad vplivom v lokalni hierarhiji cerkve ni bilo romunsko-ukrajinske med etnične napetosti, obe kulturi pa sta se razvili v izobraževalnem in javnem življenju. Po vzponu romunskega nacionalizma leta 1848 so habsburške oblasti podelile dodatne pravice Ukrajincem, da bi zmanjšale romunske ambicije po neodvisnosti [5]. Konec 19. stoletja je razvoj ukrajinske kulture v Bukovini presegel Galicijo in preostalo Ukrajino z mrežo ukrajinskih izobraževalnih ustanov.

Leta 1873 je vzhodni pravoslavni škof iz Czernowitz, ki je bil od leta 1783 pod duhovno jurisdikcijo Karlovškega metropolita, povišan v čin nadškofa, ko je nastala nova metropolija Bukovina in Dalmacija. Novi nadškof iz Czernowitz je pridobil vrhovno pristojnost nad srbsko eparhijo Dalmacijo in Kotor, ki sta bili (do takrat) pod duhovno jurisdikcijo Karlovca.

V začetku 20. stoletja je skupina znanstvenikov, ki so se ukvarjali z avstrijskim nadvojvodom Francem Ferdinandom, ustvarila načrt (ki se nikoli ni zgodil) Združenih držav velike Avstrije. Poseben predlog je bil objavljen v knjigi Aurela C. Popoviča »Združene države Velikega Avstrija«, Leipzig, 1906. Po njegovem mnenju bi večina Bukovine (vključno z Czernowitzem) s Transilvanijo, Romunijo, severozahodnim delom (okrožja Zastavna, Kozman, Waschkoutz, Wiznitz, Gura Putilei in Seletin), z večjim delom Galicije postal Ukrajinska država, obe v federaciji s 13 drugimi državami pod avstrijsko krono. [6][7]

Kraljevina Romunija[uredi | uredi kodo]

Demografska sestava Bukovine leta 1930, in meja leta 1940

V prvi svetovni vojni so se v Bukovini borile vojske Avstro-ogrske, Nemčije in Rusije, rezultat je bil izgon ruske vojske leta 1917.

Z razpadom Avstro-Ogrske leta 1918 sta lokalni romunski nacionalni svet in ukrajinski nacionalni svet s sedežem v Galiciji zahtevali regijo. Ustanovna skupščina je 14. in 27. oktobra 1918 ustanovila Izvršni odbor, ki mu je oblast prinesel avstrijski guverner province. Po uradni zahtevi Iancuja Flondorja so je romunska vojska hitro premaknila in prevzele ozemlje kljub ukrajinskemu protestu. Čeprav so lokalni Ukrajinci poskušali vključiti dele severne Bukovine v kratkotrajno Zahodno ukrajinsko ljudsko republiko, so to preprečili poljski in romunski vojaki.

Romunski svet je pod zaščito romunskih vojakov 15. in 28. novembra 1918 pozval h generalnemu kongresu v Bukovini, kjer je bilo zastopanih 74 Romunov, 13 Rutenov, 7 Nemcev in 6 Poljakov (to je jezikovna sestava, Judje niso bili zabeleženi kot ločena skupina).

Kongres je za predsednika izvolil romunskega bukovinčana Iancuja Flondorja in glasovali za združitev s Kraljevino Romunijo ob podpori predstavnikov Romunije, Nemčije in Poljske; Ukrajinci to niso podprli. Navedeni razlogi so bili, da je bila Bukovina do prevzema Habsburžanov leta 1775 srce kneževine Moldavije, kjer se nahajajo gropnițele domnești (voivodska grobišča) in dreptul de liberă hotărâre de sine (pravica do samoopredelitve). Romunski nadzor nad pokrajino je bil leta 1919 mednarodno priznan v Senžermenski pogodbi.

V medkulturnem obdobju so romunske oblasti nadzorovale program romunizacije, katerega cilj je bila asimilacijska politika ukrajinskega prebivalstva v regiji. Romunski jezik je bil uveden na etnične manjšinske šole leta 1923, do leta 1926 pa so bile zaprte vse javne ukrajinske šole v Bukovini (zasebne šole še vedno obstajajo). V desetletju po letu 1928, ko je Romunija poskušala izboljšati svoje odnose s Sovjetsko zvezo, je ukrajinska kultura dobila nekaj omejenih sredstev za ponoven razvoj, čeprav se je to močno spremenilo leta 1938.

Druga svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Bukovina razdeljena 1940: Sovjeti na severu, Romuni na jugu

Po paktu Ribbentrop-Molotov je sovjetski ultimat junija 1940 od Romunije zahteval severni del Bukovine, regije, ki meji na Galicijo (slednjo je Sovjetska zveza leta 1939 priklopila Poljski). Sovjetsko povpraševanje po Bukovini je presenetilo nacistično Nemčijo, čeprav ni formalno nasprotovala. V prvem sovjetskem ultimatu, naslovljenem na romunsko vlado, je bila delno ukrajinsko naseljena severna Bukovina "zahtevana" kot manjša "odškodnina za veliko izgubo, ki so jo doživeli Sovjetska zveza in Besarabija z dvaindvajsetletno romunsko dominacijo Besarabije. 28. junija 1940 je romunska vlada evakuirala severno Bukovino, Rdeča armada pa se je preselila, ko je nova sovjetsko-romunska meja nastala manj kot 20 kilometrov severno od samostana Putna.

Leta 1940 je Chernivtsi Oblast (od tega Severna Bukovina) imela približno 805.000 prebivalcev, od tega je bilo 47,5% Ukrajincev in 28,3% Romunov, pri čemer so ostali Nemci, Judje, Poljaki, Madžari in Rusi. Močna ukrajinska prisotnost je bila uradna motivacija za vključitev te regije v Ukrajinsko SSR in ne v novo nastalo Moldavsko SSR. Ali bi bila regija vključena v Moldavsko SSR, če bi komisijo, ki je predsedovala delitvi, vodil nekdo drug kot ukrajinski komunistični voditelj Nikita Hruščov, o tem še vedno razpravlja med znanstveniki. Pravzaprav so nekatera ozemlja z večinoma romunskim prebivalstvom (npr. regija Hertza) bila dodeljena Ukrajinski SSR.

Administrativna karta guvernije Bukovina maja 1942.

Po obnovi sovjetske vladavine so po ukazu NKVD (Ljudski komisariat za notranje zadeve) v tem obdobju na tisoče lokalnih družin pregnali v Sibirijo, pri čemer je bilo v dokumentu z 2. avgusta 1940, ki je bil namenjen deportaciji, razvidno, da je bilo teh ljudi 12.191 (od vseh prej romunskih regij, vključenih v Ukrajinsko SSR ), medtem ko je dokument iz decembra 1940 navedel 2057 oseb, ki so jih deportirali v Sibirijo. Največji ukrep je bil izveden 13. junija 1941, ko je bilo v Sibirijo in Kazahstan izgnanih okoli 13.000 ljudi. Večina so bili etnični lokalni Romuni, v manjšem obsegu pa predstavniki drugih etničnih skupin.

Do konvencije o repatriaciji 15. aprila 1941 so vojaki NKVD ubili na stotine romunskih kmetov iz Severne Bukovine, ko so poskušali prestopiti mejo v Romunijo, da bi pobegnili pred sovjetskimi oblastmi. Vrhunec je bil 1. aprila 1941 s pokolom v kraju Fântâna Albă.

Skoraj celotno nemško prebivalstvo v severni Bukovini je bilo prisiljeno, da se je v letih 1940-1941 preselilo v dele Poljske, ki jih je tedaj zasedla nacistična Nemčija, med 15. septembrom 1940 in 15. novembrom 1940, potem ko je ta območje zasedla Sovjetska zveza. Približno 45.000 etničnih Nemcev je Severno Bukovino zapustilo do novembra 1940.

Med napadom Sil osi na Sovjetsko zvezo leta 1941 je med junijem in julijem 1941 romunska vojska ponovno pridobila severno Bukovino, Hertze in Besarabijo.

Vdor Osi v severno Bukovino je bil katastrofalen za židovsko prebivalstvo, saj so nacistični vojaki takoj začeli pobijati svoje židovske prebivalce. Preživeli Judje so bili prisiljeni v geto, da čakajo na izgon v delovne tabore v Pridnestrju, kamor je do leta 1941 odšlo 57.000. V celoti je približno polovica celotnega judovskega prebivalstva izginilo. Po vojni in vrnitvi Sovjetov je večina preživelih Judov iz severne Bukovine pobegnila v Romunijo (in kasneje v Izrael).

Po vojni[uredi | uredi kodo]

Severna Bukovina v Ukrajini

Leta 1944 je Rdeča armada pregnala Sile osi in ponovno vzpostavila sovjetski nadzor nad ozemljem. Romunija je bila prisiljena uradno odstopiti severni del Bukovine v ZSSR s pariško mirovno pogodbo iz leta 1947. Ozemlje je postalo del Ukrajinske SSR kot Chernivțși Oblast (provinca). Po vojni je sovjetska vlada deportirala ali ubila približno 41.000 Romunov. Zaradi umorov in množičnih deportacij so bile zapuščene celotne vasi, večinoma naseljene z Romuni (Albovat, Frunza, I.G.Duca, Buci-popolnoma izbrisana, Prisaca, Tanteni in Vicov v veliki meri). Moški vojaške starosti so bili vpoklicani v Sovjetsko armado. To pa jih ni obvarovalo, da jih ne bi aretirali in deportirali zaradi tega, ker so bili »anti sovjetski elementi«.

Kot reakcijo so partizanske skupine (ki so jih sestavljali Rumuni in Ukrajinci) delovale proti Sovjetom v gozdu okoli Chernivtsija, Crasna in Codrii Cosminului. V Crasni (v nekdanjem okrožju Storozhynets) so vaščani napadli sovjetske vojake, ki so jih poslali, da bi jih »začasno preselili«, ker so se bali deportacije. To je povzročilo umrle in ranjene med vaščani, ki niso imeli strelnega orožja.

Spomladi leta 1945 so se pojavili transporti poljskih repatriacij, ki so se (prostovoljno ali prisilno) odločili za odhod. Med marcem 1945 in julijem 1946 je 10.490 prebivalcev zapustilo severno Bukovino na Poljsko, od tega 8140 Poljakov, 2041 Judov in 309 drugih narodnosti.

Na splošno se je med letom 1930 (zadnji romunski popis) in leta 1959 (prvi sovjetski popis) prebivalstvo severne Bukovine zmanjšalo za 31.521 ljudi. Po uradnih podatkih iz teh dveh popisov se je romunsko prebivalstvo zmanjšalo za 75.752 ljudi, judovsko prebivalstvo pa za 46.632, medtem ko sta se ukrajinska in ruska populacija povečali za 135.161 oziroma 4.322 ljudi.

Po letu 1944 so bile ločene človeške in gospodarske povezave med severnim (sovjetskim) in južnim (romunskim) delom Bukovine. Medtem ko je bil severni del jedro ukrajinskega območja Chernivțși, se je južni del tesno povezal z drugimi romunskimi zgodovinskimi regijami.

V Romuniji je 28. november praznik, ki ga opazujejo kot dan Bukovine. [8]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Bukovina ima površino 10.442 km2. Območje romunske (ali južne) Bukovine leži v severovzhodni Romuniji in je del okrožja Suceava (poleg treh krajev v okrožju Botoşani), medtem ko je ukrajinska (ali severna) Bukovina v zahodni Ukrajini in je del Chernivțși Oblasti.

Pokrajina meji na jugozahod Karpatov. Prehod v Transilvanijo je prelaz Tihuța, prej znan kot prelaz Borgo. Reki Siret in Moldova izvirata v Karpatih. Po Moldovi se imenujeta pokrajina in kneževina. Na severu se dežela spremeni v planoto in doseže Dnjester. Reka Prut, vzhodna mejna Romunije, tudi teče skozi Bukovino.

Podnebje države je znano kot »zdravo, vendar grobo«, povprečna letna temperatura v Chernivtsi je 8,3 ° C, v višjih delih 5,6 ° C, povprečne letne količine padavin so 580 mm. [9]

Zgodovinska populacija[uredi | uredi kodo]

Demografska sestava Bukovine leta 1910
Demografska sestava Bukovine leta 1930

Po avstrijskem popisu leta 1775 je imela celotna pokrajina 86 tisoč prebivalcev (to je bilo 56 vasi, ki so se kasneje vrnile v Moldavijo). Popis je zabeležil le socialni status in nekatere etno-verske skupine (Judje, Armenci, Cigani, nemški kolonisti). Leta 1919 je I. Nistor trdil, da so Romuni leta 1774 predstavljali veliko večino, približno 64 tisoč (85%), medtem je bilo približno 8.000 (10%) Rusov / Ukrajincev in 3000 (4%) drugih etničnih skupin. Po drugi strani je antroponimična analiza ruskega popisa prebivalstva Moldavije leta 1774 potrdila populacijo 68.700 prebivalcev, od tega 40.920 (59,6%) Romunov, 22.810 (33,2%) Rutenov in Hutzulov ter 7,2% Judov, Romov in Armencev.

Na podlagi zgoraj navedene antroponimične ocene za 1774 in kasnejših uradnih popisov se je etnična sestava Bukovine spremenila v letih po 1775, ko je Avstrijsko cesarstvo zasedalo regijo. Prebivalstvo Bukovine se je stalno povečevalo, predvsem s priseljevanjem, ki so ga avstrijske oblasti spodbujale za razvoj gospodarstva. H.F. Müller govori o prebivalstvu leta 1840, ki se je uporabljalo za vojaške potrebe, kot o 339.669. Po Alecu Hurmuzaki je do leta 1848 55% prebivalstva bilo Romunsko. Istočasno se je ukrajinsko prebivalstvo povečalo na 108.907, judovsko prebivalstvo pa se je 526 leta 1774, povečalo na 18.648 pa leta 1848.

V 19. stoletju so politike avstrijskega cesarstva spodbudile pritok številnih priseljencev, kot so Nemci, Poljaki, Judi, Madžari in Ukrajinci (v tistem času imenovani Ruteni) iz Galicije, pa tudi Romuni iz Transilvanije [36]. Uradni popisi v Avstrijskem cesarstvu (pozneje Avstro-Ogrski) niso beležili etno-jezikovnih podatkov do leta 1850-1851. Prepisi iz leta 1857 in 1869 so izpustili etnična ali jezikovna vprašanja.

Avstrijski popis 1850-1851, ki je prvič zabeležil podatke o govorjenih jezikih, kaže 48,50% Romunov in 38,07% Ukrajincev. Naslednji avstrijski popisi med letoma 1880 in 1910 kažejo, da se je romunsko prebivalstvo stabiliziralo okrog 33%, ukrajinsko prebivalstvo pa okrog 40%.

Po romunskem popisu leta 1930 je imel Bukovina 853.009 prebivalcev. Romuni so sestavljali 44,5% prebivalstva, 27,7% pa Ukrajinci / Ruteni (plus 1,5% Hutzuls), 10,8% Judje, 8,9% Nemci, 3,6% Poljaki in 3,0% drugi ali neprijavljeni.

Trenutno prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Etnične enote v sodobni Bukovini z ukrajinskimi, romunskimi in ruskimi območji, prikazane v svetlo rumeni, zeleni in rdeči. Moldavci, ki so ločeni v ukrajinski popis, so vključeni v ta zemljevid kot Rumuni.

Sedanja demografska situacija v Bukovini komaj spominja na preteklo. V severni (ukrajinski) in južni (romunski) prevladuje ukrajinska ali romunska večina, zastopanje drugih etničnih skupin se je znatno zmanjšalo.

V skladu z ukrajinskim popisom (2001) [46] Ukrajinci predstavljajo približno 75% (689.100) prebivalstva Chernivțși Oblasti, kar je najbližje, čeprav ne natančno približevanje ozemlja zgodovinske Severne Bukovine. Popis je tudi ugotovil padec romunske in moldavske populacije na 12,5% (114.600) in na 7,3% (67.200). Rusi so naslednja največja etnična skupina s 4,1%, Poljaki, Belorusi in Judje pa ostali 1,2%. Jeziki prebivalstva tesno odražajo etnično sestavo, pri čemer več kot 90% v vsaki od večjih etničnih skupin razglasi svoj nacionalni jezik kot materni jezik (ukrajinski, romunski in ruski)

Dejstvo, da so bili Romuni in Moldavci predstavljeni kot ločene kategorije v rezultatih popisa, je kritizirala romunska skupnost Ukrajine - medregionalna unija, ki se pritožuje, da je ta stara sovjetska praksa povzročila, da je romunsko prebivalstvo podkategorizirano, med Romune in Moldavce.

Jugovzhodna ali romunska Bukovina ima precejšnjo romunsko večino (94,8%), največja manjšina pa Romi (1,9%) in Ukrajinci, ki predstavljajo 0,9% prebivalstva (popis 2011). Druge manjše etnične skupine so Lipovci, Poljaki (v Cacici, Mănăstirea Humorului, Mușeniţa, Moara in Păltinoasa), Zipserjevi Nemci (v Cârlibabi in Iacobeni) in Slovaki.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Urbano območje[uredi | uredi kodo]

Podeželje[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Klaus Peter Berger, The Creeping Codification of the New Lex Mercatoria, Kluwer Law International, 2010, p. 132
  2. ^ Paul Robert Magocsi. A History of Ukraine. Toronto: University of Toronto Press (1996), p. 420 ISBN 0-8020-0830-5
  3. ^ "Bukovina (region, Europe) - Britannica Online Encyclopedia". Britannica.com. Pridobljeno dne 2013-03-26. 
  4. ^ [1] Arhivirano May 9, 2005, na Wayback Machine.
  5. ^ Irina Livezeanu, Cultural Politics in Greater Romania, Cornell University, 1995, p. 54-55.
  6. ^ [2] Arhivirano October 22, 2007, na Wayback Machine.
  7. ^ "Bukovina Society -". Pridobljeno dne 20 January 2017. 
  8. ^ Președintele Iohannis a promulgat legea prin care data de 28 noiembrie este declarată Ziua Bucovinei
  9. ^ Meyers Konversations-Lexikon, 5. Auflage, 3. Band, Bibliographisches Institut, Leipzig und Wien 1895, S. 664.

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Valentina Glajar (1 January 2004). The German Legacy in East Central Europe as Recorded in Recent German-language Literature. Camden House. pp. 13–. ISBN 978-1-57113-256-7.
  • edited by O. Derhachov (1996). Українська державність у ХХ столітті. (Ukrainian statehood of the twentieth century) (in Ukrainian). Politychna Dumka.
  • [6] (original version, in German - use English and French versions with caution)
  • WorldStatesmen (under Ukraine)
  • Dumitru Covălciuc. Românii nord-bucovineni în exilul totalitarismului sovietic
  • Victor Bârsan "Masacrul inocenţilor", Bucuresti, 1993, pp. 18–19
  • Ştefan Purici. Represiunile sovietice... pp. 255–258;
  • Vasile Ilica. Fântâna Albă: O mărturie de sânge (istorie, amintiri, mărturii). - Oradea: Editura Imprimeriei de Vest, 1999.
  • Marian Olaru. Consideraţii preliminare despre demografie si geopolitica pe teritoriul Bucovinei. *Analele Bucovinei. Tomul VIII. Partea I. Bucuresti: Editura Academiei Române, 2001
  • Ţara fagilor: Almanah cultural-literar al românilor nord-bucovineni. Cernăuţi-Târgu-Mureş, 1994
  • Aniţa Nandris-Cudla. Amintiri din viaţă. 20 de ani în Siberia. Humanitas, Bucharest, 2006 (second edition), (in Romanian) ISBN 973-50-1159-X

Druga literatura[uredi | uredi kodo]

  • Jews of Bukovina on the Eve of the War (PDF). Secaucus, NJ: Miriam Weiner Routes to Roots Foundation. 1999. ISBN 978-0-965-65080-9 – via Adapted by Dorcas Gelabert and Stephen Freeman.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]