Pojdi na vsebino

Dardanija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dardanija in severni Balkan v pozni antiki

Dardanija (latinsko Dardania, starogrško starogrško Δαρδανία [Dardanía]) je bila rimska in bizantinska provinca na Balkanu. Od leta 87 do 284 je bila neformalna pokrajina v Meziji, potem pa je kot provinca postala del Mezijske dioceze (293–337). Ime je dobila po Dardancih, ki so bili v pokrajini naseljeni že pred rimsko osvojitvijo Balkana (28 pred n. št. – 6 n. št.).

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Etimologijo imena Dardanija se povezuje z albansko besedo darda - hruška.[1] Ime dardanskega kralja Bardilisa v albanščini pomeni Bela zvezda (iz bardbel in ylizvezda). [2] Dardanija je bila naseljena z Iliri, Kelti[3][4] in Tračani.[4][5] Po rimski osvojitvi Ilirije leta 168 pr. n. št. so Rimljani pokrajino kolonizirali in zgradili več mest.[6]

Rimska Dardanija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Mezija.
Rimska provinca Dardanija v 4. stoletju
Rimska provinca Dardanija v poznem Rimskem cesarstvu po odcepitvi vzhodnega dela pokrajine in ustanovitvi province Sredozemska Dakija (Dacia Mediterranea)
Bizantinska Dardanija v 6. stoletju

Med upravnimi reformami cesarja Dioklecijana (vladal 284-305) in Konstantina I. (vladal 306-337) je bila ustanovljena Dioceza Mezija, v katero je bila vključena večina osrednjega Balkana in Grškega polotoka. Dioceza je bila že po nekaj letih razdeljena na Makedonsko in Dačansko diocezo, ki je obsegala province Sredozemska Dakija, Celinska Dakija, Spodnja Mezija, Dardanija in Prevalitanija. Po letu 238 so Mezijo stalno napadali in pustošili Karpi in Goti, ki so Mezijo napadli že leta 250. Goti so ponovno vdrli preko Donave leta 376 med vladanjem cesarja Valensa (vladal 364-378) in se z njegovim dovoljenjem naselili v Meziji.

V poznorimsko provinco Dardanijo niso bili vključeni vzhodni deli Dardanije.[7]

Bizantinska Dardanija

[uredi | uredi kodo]

Po razpadu Rimskega imperija leta 476 je Dardanija pripadla Bizantinskemu cesarstvu. V njem je ostala do poznega 7. stoletja, ko so Slovani na večini Balkanskega polotoka uničili bizantinsko oblast. Dardanija kot ločena upravna entiteta je prenehala obstajati.

Mesta

[uredi | uredi kodo]

V obdobju, ko je Dardanija spadala v rimsko provinco Gornjo Mezijo, so bila njena največje maesta Ulpiana (Lipljan, Kosovo), Therranda (Prizren, Kosovo), Vicianum (Vučitrn, Kosovo), Scupi[8] (Skopje, Makedonija), Vindenis (Glamnik, Kosovo) in Velanis. Najpomembnejše mesto v provinci je bil Naissus (Niš, Srbija),[9] zgrajen na nekdanji keltski naselbini. Rimljani so ustanovili tudi rudarsko mesto municipium Dardanicum,[10] (Leposavić, Kosovo) ki je bilo pozezano z metalurškimi obrati (metalla Dardanica).[10] Dardanski Dačani[11] so živeli v svojem mestu Quemedava.

Episkopski sedeži

[uredi | uredi kodo]

Edini antični episkopski sedež v Rimski provinci Dardaniji ali Dardaniji, v Annuario Pontificio omenjen kot naslovni sedež, je bil v Dioklecijani (Kastoria, Grčija).[12]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. V.Orel. Albanian Etymological Dictionary. Koninklijke Brill. Leiden, Boston, Köln, 1998, str. 56-
  2. An English - Albanian, Albanian - English Online Dictionary.
  3. Fanula Papazoglu. The central Balkan tribes in pre-Roman times: Triballi, Autariatae, Dardanians, Scordisci and Moesians, str. 265. ISBN 90-256-0793-4.
  4. 4,0 4,1 Pannonia and Upper Moesia: a history of the middle Danube provinces of the Roman Empire The Provinces of the Roman Empire, Tome 4, 1974, str. 9. ISBN 0710077149, 9780710077141.
  5. J.J. Wilkes (1992). The Illyrians. Oxford : Blackwell. str. 85. ISBN 0-631-19807-5.
  6. Harald Heppner. Hauptstädte in Südosteuropa: Geschichte, Funktion, nationale Symbolkraft, str. 134.
  7. Starinar. Knjige 45-46. Srpsko arheološko društvo, Arheološki institut Beogred, str. 33.
  8. J.J. Wilkes (1992). The Illyrians. Oxford : Blackwell. str. 49. ISBN 0-631-19807-5.
  9. Naissos.
  10. 10,0 10,1 J.J. Wilkes (1992). The Illyrians. Oxford : Blackwell. str. 258. ISBN 0-631-19807-5.
  11. Elemér Illyés 1988). Ethnic continuity in the Carpatho-Danubian area, str. 223. ISBN 0-88033-146-1.
  12. Segreteria di Stato Vaticano (2013). Annuario Pontificio 2013. Città del vaticano : Libreria editrice vaticana. ISBN 978-88-209-9070-1.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]