Kosovo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Republika Kosovo
Republika e Kosovës
Република Косово / Republika Kosovo
Zastava Kosova Grb Kosova
Zastava Grb
HimnaEuropa [1]
Lega Kosova
Lega Kosova v Evropi
Glavno mesto
(in največje mesto)
Priština
42°40′N, 21°10′E
Uradni jeziki albanščina, srbščina
Priznani regionalni jeziki turščina, goranščina, romščina, bosanščina
Etnične skupine (2007) 93 % Albanci
  1,5 % Srbi
  

1,6 % Bosnjaki
  

3,9 % drugi [1]
Demonim Kosovec, Kosovka
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Hashim Thaçi
 -  predsednik vlade: Avdulah Hoti
 -  predsednica parlamenta: Vjosa Osmani
Neodvisnost1 od Srbije 
 -  razglašena: 17. februarja 2008 
 -  Priznana
(102 držav):
18. februarja 2019[2][3][4][5] 
Površina
 -  skupaj: 10.887 km² (166
 -  voda (%): n/a
Prebivalstvo
 -  ocena 2020: 1,810,463[6] 
 -  gostota: 159/km² (55)
BDP (PKM) ocena 2020
 -  skupaj: Rast $23.524 billion[7] 
 -  na prebivalca: Rast $13,017[7] 
BDP (nominalno) ocena 2020
 -  skupaj: Rast $8,402 billion[7] 
 -  na prebivalca: Rast $4.649[7] 
Gini (2017) 29,0 (121)
HDI (2016) 0,742 
Valuta evro (€)2 (EUR)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) ni dodeljena
2 V srbskih enklavah in na Severnem Kosovu se uporablja srbski dinar.

Kosovo (albansko Kosova ali Kosovë, srbsko Косово / Kosovo, turško Kosova) je republika v Jugovzhodni Evropi. Na Kosovu živi 1,870,981 prebivalcev, od tega nekaj več kot 93 % Albancev, 1,47 % Srbov[8]. in drugih etničnih skupnosti. Glavno in največje mesto Kosova je Priština

Kosovo meji severno na srbsko Podunavlje in Podrinje, zahodno na Črno goro ter južno na Albanijo in Severno Makedonijo. Kosovo ima štiri velika jezera, ki so bila umetno narejena v bivši Jugoslaviji. Največje jezero se imenuje Ujmani in je na severu Kosova, drugo največje je Radoniqit, preostali sta Batllava in Badovci.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Kosova.

Antična zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Dardanije.

Kosovo je bilo v antiki znano pod imenom Dardanija. Tam so živela ilirska plemena, ki so se preživljala s kmetijstvom, pozneje pa so se tja naselila slovanska plemena (7. stoletje). Pred rimskim obdobjem je bilo območje Kosova središče ilirskega kraljestva Dardancev. Konstantin veliki in bizantinski cesar Justinijan sta se rodila v Dardaniji.

Dardanija je bila rimska in bizantinska provinca na Balkanu. Od leta 87 do 284 je bila neformalna pokrajina v Meziji, potem pa je kot provinca postala del Mezijske dioceze (293–337). Ime je dobila po Dardancih, ki so bili v pokrajini naseljeni že pred rimsko osvojitvijo Balkana (28 pred n. št. – 6 n. št.).

Etimologijo imena Dardanija se povezuje z albansko besedo darda - hruška.[1] Dardanija je bila naseljena z Iliri in in Tračani[4][5] ter kasneje s Kelti[3][4] Po rimski osvojitvi Ilirije leta 168 pr. n. št. so Rimljani pokrajino kolonizirali in zgradili več mest.[6]

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Slovani so naselili balkan v 6. stoletju . Na Kosovu je bilo leta 1072 obnovljeno nekdanje Bulgarsko cesarstvo. Trajno so osvojili to območje od Bizantinskega cesarstva v 11. in 12. stoletju. Kasneje v 13. stoletju je tu nastalo središče srbske monarhije in pravoslavja in to ostane njen del vse do Kosovske bitke leta 1389, ko v 15. stoletju pade pod turško oblast. V 14. stoletju so prišli trgovci iz Dubrovniške republike in dobili velika pooblastila od srbskih vladarjev (današnji hrvaški Janjevci).

Turška oblast[uredi | uredi kodo]

Kosovo kot Sandžak in sestavni del Rumelije obstaja od leta 1455, leta 1878 pa se reformira v vilajet. V obdobju turške oblasti je bilo krščansko prebivalstvo islamizirano. Srbija trdi, da je bilo prebivalstvo splošno zamenjano z muslimanskimi Albanci in ta pojem, da so kosovski Albanci pozni migranti, je napačen, ki ga je oblikovala propagandna skupina srbskih kolonizacijskih projektov 19. in 20. stoletja. Leta 1937 Vaso Čubrilović omenjal kampanjo 1878 kot velik uspeh, ki je bil posneman na Kosovskem vilajetu[9]. Albanska krajevna imena in naselja, so zapisana v slovanskih in otomanskih registrih v 13. do 15. stoletju.

Med letoma 1910 do 1912 je trajala albanska narodna vstaja proti turški oblasti na Kosovu.

Priseljevanje Srbov in Albancev v Habsburško monarhijo iz Kosova leta 1690 in 1737–39[uredi | uredi kodo]

Pripoved o migraciji je del srbske identitetne pripovedi. Gre za narodno-religiozni mit s junaško tematiko. Frederic Anscombe predlaga, da je skupaj z drugimi pripovedmi o kosovskem mitu osnova srbskega nacionalizma, ki je spodbudila spore.[10] Po mnenju Fredericka Anscomba velika migracija romantično nacionalno zgodovino usklajuje s pozno moderno resničnostjo, saj kosovske Albance prikazuje kot potomce presaditev, ki jih sponzorira Otomanska vlada, ki so se naselili po izgonu srbskega prebivalstva in domnevno prevzeli nadzor nad ozemljem, s tem ponovitev "druge kosovske bitke"[11] in nenehni boji za svobodo. Malcolm in Elsie navajata, da so se različne vojne migracije dogajale zaradi vojne Svete lige (1683-1699), ko je tisoče beguncev našlo zatočišče na novi habsburški meji. [12]Saggau navaja, da sodobna prilagoditev in popularizacija migracij črpata navdiha Vuka Karadžića in Petra II Petrovića-Njegoša, pred tem pa še nista bila sestavni del srbske narodne identitete. [13] Maroš Melichárek je po besedah ​​Maroša Melicháreka prikazan tudi s srbsko nacionalno simboliko. Znamenito sliko Paje Jovanovića, ki jo je leta 1896 naročil patriarh Georgije Branković [14][15], so primerjali z opazno ameriško sliko Emanuela Leutzeja Washingtona, ki je prestopil Delaver. Upodobitev in simbolika velike srbske migracije je še vedno zelo močna in ažurna. Profesor zgodovine Maroš Melichárek omenja, da so bile opravljene tudi druge primerjave velikih migracij, na primer z velikim umikom, in s fotografijo Srbov, ki bežijo iz Republike Srbske krajine. Med begunci, ki so se v tistem času preselili na ozemlja, ki so prevladovala Avstrija, je bilo tudi veliko Albancev, vzhodno-pravoslavnih in katoliških[16]. Naselili so se predvsem v Syrmiji in sosednjih regijah, znotraj meja Habsburške monarhije, ki vključuje katoliške Albance in Klimente, ki so naselili tri vasi v Syrmiji. [17]

Izgon Albancev in naselitev Kosova iz juga Srbije 1877–78[uredi | uredi kodo]

Izgon Albancev in naselitev Kosova

V letih 1877–78 so bili nad Albanci v Nišu žrtve genocida in izgona. Regija je bila uspešno etnično očiščena Albancev in nadomescena z srbskimi naseljenci iz daljnih regij.[2]

Izgon Albancev (Iseljavanje Arnauta / srbsko: Iseљавање Арнаута) je bilo predavanje jugoslovanskega zgodovinarja Vasa Čubrilovića (1897–1990) 7. marca 1937. Besedilo je opisovalo dinamiko etnične sestave Kosova in drugih albanskih naseljenih območij v Jugoslaviji od srednjega veka do danes. Medtem ko je pojasnjevanje, zakaj vse prejšnje metode jugoslovanskih oblasti za uničenje etnične večine Albancev na teh območjih, na primer počasna kolonizacija ali agrarne reforme, doslej ni uspela, je v podrobnosti predlagalo radikalno rešitev, množični izgon Albanci. Čubrilović je izgon videl kot geopolitični ukrep za preprečevanje morebitnega albanskega iredentizma[18]

V prispevku je opisana radikalna rešitev[19], množični izgon Albancev.  Čubrilović je predlagal, naj se Albanci prisilijo, da se prostovoljno odselijo z nadlegovanjem in naseljevanjem Srbov, ter države pozval na pomoč, da naj "Arnaut (albanec trpi, kolikor lahko".  To bi storili z denarnimi kaznimi, aretacijami, neusmiljeno uporabo vseh policijskih predpisov, kaznovanjem, tihotapljenjem, krčenjem gozdov in nasiljem. Uporabili bi neusmiljeno pobiranje davkov in zaprli vse javne šole. Albanske domove in vasi bi lahko požgali, kar se nanaša na izgone Albancev v Nišu in Kuršumliji 1877–78[20]. Čubrilović je opisal, da bi ga četniki in paravojaši lahko koristili, če bi pritiskali na Albance, naj odidejo, zaradi česar je "najučinkovitejše sredstvo". Njihovo zemljo je bilo treba zapleniti in dati črnogorskim in srbskim naseljencem ter tako spremeniti etnično strukturo. Te metode bi povzročile etnično čiščenje.

Čubrilović je menil, da so Albanci nacionalistični, plemenski, fanatični, vraževerni in da so bili prejšnji načrti za izgon, kot so bili sprejeti znotraj širše regije leta 1878 na območjih, kot sta Toplica in doline Morava, ki jih je Srbija dobila s San Stefanovo pogodbo leta 1877 -1878, bi bil edini učinkovit način. Predlagal je, da se Albanci imenujejo Turki in naj se njihovo življenje čim bolj bedno prisili v odhod. Dogovori so na koncu pripeljali do preselitve več deset tisoč kosovskih Albancev v Turčijo in v Kosovo[21].

1912–1918[uredi | uredi kodo]

Albanija je 28. novembra 1912 razglasila neodvisnost. Londonska konferenca je bila 29. julija 1913, kjer so veleposlaniki šestih velikih sil tistega časa (Velika Britanija, Francija, Nemčija, Avstro-Ogrska, Rusija in Italija razdelili Albanijo na več delov, kjer je Srbija pridobila Kosovo, Črna gora pa Metohijo (večji, zahodni del), v katerih sestavi je ostalo do leta 1918, delno pa tudi v kasnejših državnih tvorbah. V srbskem delu Kosova in Metohije je leta 1913 nastal velika albanska vstaja, ki je bila vzrok za posredovanje vojske. Po vojaškem zlomu Srbije leta 1915 in Črne gore leta 1916, območje Kosova okupirajo enote Avstro-Ogrske in Bulgarije. Z razdelitvijo Albanije so pustili albansko prebivalstvo na obeh straneh meje.

Srbsko-francoska vojska, po preboju Solunske fronte, zavzame območje leta 1918. Kosovo postane sestavni del Jugoslavenske kraljevine decembra istega leta.

Jugoslovanski državni program - Kolonizacija Kosova (1918-1941)[uredi | uredi kodo]

Kolonizacija Kosova je bil uradni jugoslovanski državni program, ki se je začel v obdobju (1918-1941)[22][23], katerega namen je bil zmanjšati prisotnost Albancev in povečati srbsko prisotnost. V obdobju kolonizacije se je med 60’000 in 65’000 registriranih kolonistov, od katerih je bilo več kot 90 odstotkov Srbov, naselilo na ozemlju nekdanjega kosovskega Vilajeta, ujetega iz Otomanskega cesarstva leta 1912.[24]

Upoštevati je treba, da je to verjetno konzervativna številka, saj je težko ekstrapolirati, koliko naseljencev bi bilo neregistriranih, saj se tovrstna dejanja ponavljajo v Cubrilovićevih poznejših delih, ki se nanašajo na to obdobje.

Od leta 1918 do 1921 so bili pogromi, pokoli in izgon Albancev, saj so njihovo število zmanjšali iz 1.000.000 na približno 439.500, kjer so se priselili v Turčijo[25]. Povečanje srbskega prebivalstva na Kosovu je bilo za jugoslovansko državo veliko težje doseči kot zmanjšanje albanske z represivnimi ukrepi. To lekcijo se je naučil in zabeležil Vaso Čubrilović, izvajal pa jo je v obdobju Rankovića leta 45, kjer so bili sprejeti skoraj enaki ukrepi za albansko prebivalstvo.

Od prve svetovne vojne do neodvisnosti[uredi | uredi kodo]

Med letoma 1918 in 1941 je bilo Kosovo del Kraljevine Jugoslavije.

Z delitvijo na okrožja leta 1922, je bilo območje razdeljeno na pet okrožij (oblast) in to: Zetska oblast s sedežem v Cetinju (Peć, Đakovica), Raška oblast s sedežem v Čačku (Mitrovica, Leposavić), Kosovska oblast s sedežem v Prištini (Prizren, Podujevo, Kuršumlija), Oblast s sedežem v Vranju (Gnjilane, Kamenica), manjši deli pa so bili pripojeni v Skopsko oblast.

Jeseni leta 1926 je prišlo do večjega spopada med severno albanskimi plemeni in jugoslovansko vojsko. Spopad je nastal najprej na meji in se razširil na območje obeh držav. Prišlo je do konference veleposlanikov, ki jo je organiziralo Društvo narodov, zaradi ohranitve miru v Evropi. Konferenca je spremenila mejo med dvema državama: Kraljevini SHS je bil dodeljen albanski del bo Metohiji, Albaniji pa jugoslovanski del ob Vardarski Makedoniji. Območji se nista znatno razlikovali po površini.

Z razdelitvijo na banovine leta 1929 je bilo Kosovo razdeljeno na 3 banovine (Zetsko, Moravsko in Vardarsko), izginila je Kosovska oblast.

Že oblasti Kraljevine Srbije in Kraljevine Črne gore so izvajale agrarno reformo in se spuščale v politiko državnega terorizma nad albanskim prebivalstvom, to se je nadaljevalo tudi v Kraljevini Jugoslaviji in njeni agrarni reformi.[26]

Po invaziji Sil osi so Kosovo osvojile italijansko-albanske čete in večina pripade Albaniji pod italijansko upravo. Tedaj so bili v koncentracijskih taboriščih izvršeni zločini nad nealbanskim (srbskim, judovskim, romskim prebivalstvom. 100.000 Srbov je bilo izgnanih, 10.000 ubitih. Leta 1943 je Italija pristopila k zaveznikom in albanska lokalna uprava, ki ji pomagajo nemške oborožene sile vlada Kosovu.

Kosovarji in Kosovci so začeli narodnoosvobodilni boj jeseni leta 1942 z ustanovitvijo Glavnega štaba za Kosovo in Metohijo, ter partizanskega odreda Zejnel Ajdini. Ob koncu leta 1943 in začetku leta 1944, je bila v vasi Bujan (nad reko Valbono, okoli 10 km gorvodno od ustja v Beli Drim v Albaniji) konferenca Pokrajinskega komiteja KPJ za Kosovo in Metohijo na kateri so ustanovili Oblasni NOO za Kosovo in Dukađin (albansko ime za Metohijo in obmejna območja Albanije).

Priština
Prizren

Na zasedanju Oblasnog NOO Kosova in Metohije, 8. do 10. avgusta 1945 sklenejo, da se Kosovo in Metohija priključi Srbiji v Demokratični federativni Jugoslaviji s statusom avtonomije.[27]

Avtonomna Kosovsko-metohijska oblast (AKMO) kot sestavni del Srbije obstaja od leta 1945 znotraj Demokratske federativne Jugoslavije, a od leta 1946 znotraj Federativne narodne republike Jugoslavije. Leta 1963 je z novo ustavo nastala Socialistična avtonomna pokrajina Kosovo kot del Socialistične republike Srbije znotraj SFRJ. Ustava iz leta 1963 je ime Regija spremenila v Pokrajina, zmanjšal se je tudi avtonomni status Pokrajine. Socialistična avtonomna pokrajina Kosovo je postala navaden okraj Srbije.[28]

Konec novembra 1968 je JNA prvič posredovala zaradi umiritve ljudstva.[29] Albanci si v Prištini in drugih krajih na Kosovu 27. novembra, državni praznik sosednje Albanije, masovno odšli na ulice. Zahtevali so da Kosovo postane republika. Milica in JNA sta brutalno reagirali in zatrli nemire.

Z ustavo leta 1974 so bile razširjene avtonomne pravice in SAP Kosovo je biča izenačena z ostalimi republikami na zveznem nivoju.

Leta 1980 Albanci zahtevajo enakopraven status Kosova kot republike v SFRJ. Konec 1980-ih sledijo novi nemiri in novo posredovanje policije. Leta 1989 izgubi status avtonomne pokrajine v SFRJ, ustava pokrajine je bila degradirana. Srbija vseeno, tako kot za Vojvodino, obdrži člana predsedstva SFRJ iz Kosova. Kot odgovor na te poteze, skupina albanskih politikov sprejme Ustavo republike Kosova v Kačaniku in razglasi neodvisnost Kosova. Začnejo se spopadi z jugoslovanskim in srbskim vodstvom, in velik del albanskega življa bojkotira popis prebivalstva leta 1991 in vse volitve od tedaj dalje. Na referendumu leta 1991, ki ga Srbija ne prizna, se je večina izrekla za neodvisnost. Kosovo s Srbijo leta 1992 postane del Zvezne republike Jugoslavije. Spopadi se zaostrujejo in leta 1996 izbruhnejo v državljansko vojno med Osvobodilno vojsko Kosova in albanskimi paravojaškimi enotami na eni strani in srbsko-jugoslovanskimi silami na drugi. V vojni (1998-1999) je pobegnilo 1 miljon Albancev in skoraj 200.000 Srbov in ostalih, bilo je 12.000 mrtvih (9.000-10.000 Albancev, 1000-2000 Srbov, Romov, Bošnjakov in drugih). Leta 1999 NATO bombardira SRJ in prevzame Kosovo od jugoslovanske vojske, ZN pa to območje vzamejo pod svoj protektorat v skladu z resolucijo 1244. prišlo je do velikega eksodusa preostalega nealbanskega (v glavnem srbskega) prebivalstva. Neredi se nadaljujejo 15. marca 2004.[30]

Po kosovski vojni leta 1999 je Resolucija 1244 Varnostnega sveta Združenih narodov določila, da je Kosovo ozemlje pod oblastjo Začasne upravne misije Združenih narodov na Kosovu (UNMIK), katerega varnost zagotavlja Kosovska sila (KFOR) pod poveljstvom Nata, in pravno potrdila suverenost Srbije nad območjem. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije[31], se poimenovala Republika Kosovo (albansko Republika e Kosovës, srbsko Република Косово, Republika Kosovo) in bila deležna delnega mednarodnega priznanja državnosti (državo so priznale npr. Združene države Amerike in nekatere pomembne evropske države, 5. marca 2008 tudi Slovenija). Suverenosti Kosova poleg Srbije oporekajo še Azerbajdžan, Belorusija, Ciper, Gruzija, Kazahstan, Ljudska republika Kitajska, Moldavija, Romunija, Rusija, Slovaška, Španija, Šrilanka, Vietnam in nekatere druge države. Njihovo stališče je, da je Kosovo srbska pokrajina z imenom Avtonomna pokrajina Kosovo in Metohija (srbsko Аутономна покрајина Косово и Метохија, Autonomna pokrajina Kosovo i Metohija, tudi Космет, Kosmet; albansko Krahina Autonome e Kosovës dhe Metohisë).

Kosovo meji severno na srbsko Podunavlje in Podrinje, zahodno na Črno goro ter južno na Albanijo in Severno Makedonijo. Kosovo ima štiri velika jezera, ki so bila umetno narejena v bivši Jugoslaviji. Največje jezero se imenuje Ujmani in je na severu Kosova, drugo največje je Radoniqit, preostali sta Batllava in Badovci.

Zemljevid Kosova

Geografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Geografija Kosova.

Kosovo je po površini najmanjša država jugovzhodne Evrope. Reliefno sestoji iz dveh večjih kotlin: Kosovske (srednja višina 500 m) na vzhodu in Metohijske (srednja višina 350 m) na zahodu. Dno kotlin je prekrito s terciarnimi in kvartarnimi sedimenti. Obkroženi sta z visokimi gorami: Prokletijami (najvišji vrh Kosova je Đeravica, 2656 m), Žljebom (2365 m) in Mokro goro (2155 m) na severu ter Šar planino (2604 m) na jugozahodu. Gore so iz mezozojskih apnencev, paleozojskih skrilavcev in eruptivnih kamnin.

Kosovo ima površino 10.887 km². Okoli 40 % površine države prekrivajo gozdovi.

Podnebje je submediteransko do gorsko. Srednja januarska temperatura je 0–2 °C, srednja julijska pa 23–25 °C. Povprečna letna količina padavin se giblje od 500 do 1000 mm.

Reke pripadajo jadranskemu povodju (porečje Belega Drima), Črnega (Tara, Piva, Lim, Ibar) in egejskega morja (reka Nerodimka spaja egejsko (porečje Vardarja) in črnomorsko povodje (porečje Donave) - bifurkacija). Najdaljše reke: Beli Drim (128 km, od tega 111,5 km na Kosovu), Sitnica (110 km), Ibar (280 km, od tega 85 km na Kosovu). Druge reke so še: Sitnica, Lab, Drenica, Lepenac, Pećka Bistrica, Erenik, Prizrenska Bistrica, Dečanska Bistrica, Krenica, Nerodimka.

  • Jezera: Vrbničko jezero (umetno), Svrčin, Sazlija
  • Gore: Prokletije, Paštrik, Koritnik, Šar planina, Kopaonik.

Meje Kosova[uredi | uredi kodo]

Pogled na regijo Opolje
  • z Albanijo - 111,7 km
  • s Črno goro - 78,6 km
  • s Severno Makedonijo - 158,7 km
  • s Srbijo - 365,8 km

Skupaj torej 700,7 km meje.

Uprava[uredi | uredi kodo]

Kosovo sestavlja 30 občin in 7 okrožij: Đakovičko, Gnjilansko, Kosovskomitrovačko, Pećko, Prištinsko, Prizrensko in Uroševačko okrožje.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Narodnostni sestav 2005.

Glede na rezultate popisa iz leta 2020, na Kosovu živi 1,870,981 prebivalcev, od tega nekaj več kot 93 % Albancev, 1,47 % Srbov[8].

Ker so se Albanci na Kosovu odločili bojkotirati vse srbske institucije od 1990-ih, tudi popis prebivalstva, je težko ugotoviti točno število prebivalcev za nazaj. Ocenjuje se da je Kosovo imelo leta 2002 okoli 2,3 milijona prebivalcev, od teh večina Albancev (88 %), sledijo Srbi (7 %) in manjšine: Bošnjaki, Romi, Črnogorci, Turki in Hrvati. Gostota poseljenosti je bila 205 preb./km2.

Srbov je v pomembnem deležu jugovzhodno od Prizrena in na severovzhodu. Nekaj Črnogorcev je v okolici Peći. Goranci živijo v vaseh ob albanski meji pri Đakovici in Dragašu (naselje imenovano Gora). Turki so pomembna skupnost v Prizrenu. Hrvati živijo v vaseh Janjevo, Letnica in manjših drugih.

Na Kosovu je največji naravni prirast prebivalstva v Evropi, največ pri Albancih, v regiji Sandzaka in pri Hrvatih. V bivši SFRJ je bila na Kosovu največja stopnja nepismenosti, zaradi diskriminacije.

Uvrstitev Angleško ime Albansko Srbsko Prebivalstvo (2011) Velikost (km2) Gostota (km2) Naselja
1 Pristina Prishtinë Priština 198,897 572 347.7 41
7 Podujevo Besianë Podujevo 88,499 663 133.5 76
11 Glogovac Drenas Glogovac 58,531 290 201.8 37
12 Lipljan Lipjan Lipljan 57,605 422 136.5 70
21 Kosovo Polje Fushë Kosovë Kosovo Polje 34,827 83 419.6 15
26 Obilić Obiliq/Kastriot Obilić 21,549 105 205.2 19
30 Gracanica Graçanicë Gračanica 10,675 131 81.5 16
33 Novo Brdo Artana Novo Brdo 6,729 204 33 24
Okrožje Prištine 477,312 2,470 193.2 298
2 Prizren Prizren Prizren 177,781 626 284 74
10 Theranda Therandë Suva Reka 59,722 306 178.5 42
14 Mališevo Malishevë Mališevo 54,613 361 165.4 43
22 Dragaš Dragash Dragaš 33,997 435 78.2 35
35 Mamuša Mamushë Mamuša 5,507 11 500.6
Okrožje Prizrena 331,670 1,397 237.4 195
23 Kaçanik Kaçanik Kačanik 33,454 221 151.4 31
25 Shtime Shtime Štimlje 27,324 134 203.9 23
31 Elez Han Hani i Elezit Đeneral Janković 9,389 83 113.1 11
32 Štrpce Shtërpcë Štrpce 6,949 247 28.1 16
Okrožje Ferizaja 185,806 1,030 180.4 126
3 Ferizaj Ferizaj Uroševac 108,690 345 315 45
Okrožje Pejë 174,235 1,365 127.6 118
19 Klina Klinë Klina 38,496 308 125 54
4 Peć Pejë Peć 96,450 603 160 14
17 Istog Istog Istok 39,289 454 86.5 50
5 Gjakova Gjakova Đakovica 94,557 587 161.1 91
13 Rahovec Rahovec Orahovac 55,053 276 199.5 32
18 Deçan Deçan Dečani 38,984 180 216.6 37
34 Junik Junik Junik 6,078 86 70.7 10
Okrožje Gjakove 194,672 1,129 172.4 170
8 Mitrovica Mitrovicë Mitrovica 71,909 350 205.5 45
9 Vučitrn Vushtrri Vučitrn 69,870 344 203.1 67
15 Skenderaj Skënderaj Srbica 50,858 378 134.5 49
24 North Mitrovica Mitrovica Veriore Severna Mitrovica 29,460 11 2,678.2
27 Leposavić Albanik Leposavić 18,600 539 34.5 42
28 Zvečan Zveçan Zvečan 16,650 122 136.5 35
29 Zubin Potok Zubin Potoku Zubin Potok 14,900 333 44.7 29
Okrožje Mitrovice 272,247 2,077 131.1 267
6 Gjilan Gjilan Gnjilane 90,015 385 233.8 54
16 Vitina Viti Vitina 46,959 278 168.9 39
20 Dardan Dardanë Kamenica 35,600 423 84.2 58
36 Ranilug Ranillug Ranilug 3,866 78 49.6 18
37 Klokot Kllokot Klokot 2,556 24 106.5 4
38 Parteš Partesh Parteš 1,787 18 99.3 3
Okrožje Gjilana 180,783 1,206 149.9 287
Kosovo
1,816,675 10,908 170 1,339

Religija[uredi | uredi kodo]

Religija na Kosovu je ločena od države. Ustava določa Kosovo kot sekularno državo[32], ki je nevtralna glede verskih prepričanj in kjer so vsi enaki, preden je zagotovljen zakon in svoboda verovanja, vesti in vere.Religija na Kosovu (Evropska socialna raziskava 2012) [33]

- Muslimani 88%

- Katoliki 2,2%

- Pravoslavci 1,5%

- Ne-verniki 2,9%

- Drugo 0,4%

Znane osebe[uredi | uredi kodo]

Najbolj znane osebe s Kosova so pevke Rita Ora, Dua Lipa in Bebe Rexha, ter nogometaši Adnan Januzaj, Xherdan Shaqiri, Valon Behrami in Granit Xhaka.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Enti i Statistikës së Kosovës
  2. http://www.rts.rs/page/stories/sr/story/9/politika/3423238/drecun-kosovo--generator-nestabilnosti-u-regionu.html
  3. Državna sekretarka ZDA Condoleezza Rice (2008-02-18). "U.S. Recognizes Kosovo as Independent State". Department of State. Pridobljeno dne 2008-02-18.
  4. "Britain, France recognise Kosovo". Associated Press. 2008-02-18. Pridobljeno dne 2008-02-18.
  5. Castle, Stephen (2008-02-18). "Kosovo is Recognised by U.S., France anud Britain". Pridobljeno dne 2008-02-18.
  6. "Kosovo population (2019) live – Countrymeters".
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 "World Economic Outlook Database, October 2019". IMF.org. International Monetary Fund. Pridobljeno dne 2 February 2020.
  8. 8,0 8,1 "Europe :: Kosovo — The World Factbook - Central Intelligence Agency". www.cia.gov. Pridobljeno dne 2020-07-20.
  9. Beljo, Ante (1993). Greater Serbia: From Ideology to Aggression (angleščina). Croatian Information Centre. ISBN 978-953-6058-02-0.
  10. "Handbook of ethnic conflict : international perspectives : Landis, Dan : Free Download, Borrow, and Streaming". Internet Archive (angleščina). Pridobljeno dne 2020-07-23.
  11. Prazen sklic (pomoč)
  12. Elsie, Robert (2004). Historical Dictionary of Kosova (angleščina). Scarecrow Press. ISBN 978-0-8108-5309-6.
  13. Prazen sklic (pomoč)
  14. Prazen sklic (pomoč)
  15. Melichárek, Maroš; Research, Serbian Studies. "Maroš Melichárek, "GREAT MIGRATION OF THE SERBS (1690) AND ITS REFLECTIONS IN MODERN HISTORIOGRAPHY", Serbian Studies Research, vol. 8, no. 1, 2017, 87-102" (angleščina). Navedi magazine zahteva |magazine= (pomoč)
  16. Lampe, John R.; Lampe, Professor John R. (2000-03-28). Yugoslavia as History: Twice There Was a Country (angleščina). Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-77401-7.
  17. Cirkovic, Sima M. (2008-04-15). The Serbs (angleščina). John Wiley & Sons. ISBN 978-1-4051-4291-5.
  18. Kostovicova, Dr Denisa (2005-10-09). Kosovo: The Politics of Identity and Space (angleščina). Routledge. ISBN 978-1-134-27632-5.
  19. Dragovic-Soso, Jasna (2002-10-09). Saviours of the Nation: Serbia's Intellectual Opposition and the Revival of Nationalism (angleščina). McGill-Queen's Press - MQUP. ISBN 978-0-7735-7092-4.
  20. "Medjunarodni znanstveni skup "Jugoistocna Europa 1918.-1995." Ideologija Velike Srbije". www.hic.hr. Pridobljeno dne 2020-07-20.
  21. Jr, Henry H. Perritt; H..), Perritt, Jr (Henry (2010). The Road to Independence for Kosovo: A Chronicle of the Ahtisaari Plan (angleščina). Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-11624-4.
  22. "Wayback Machine" (PDF). web.archive.org. 2011-08-26. Pridobljeno dne 2020-07-20.
  23. Elsie, Robert (1997). Kosovo: In the Heart of the Powder Keg (angleščina). East European Monographs. ISBN 978-0-88033-375-7.
  24. Karoubi, Mohammad Taghi (2017-11-30). Just or Unjust War?: International Law and Unilateral Use of Armed Force by States at the Turn of the 20th Century (angleščina). Routledge. ISBN 978-1-351-15466-6.
  25. Prazen sklic (pomoč)
  26. Stipe Šuvar. Nacije i međunacionalni odnosi u Socijalističkoj Jugoslaviji, Naše teme, Zagreb, 1970., str. 48.
    Srpske i crnogorske vlasti vršile su kolonizaciju Kosova, upuštajući se i u terorističke akcije prema albanskom stanovništvu, a ta je praksa nastavljena i u buržoaskoj Jugoslaviji.
  27. Dušan Bilandžić. Historija Socijalističke Federativne Republike Jugoslavije : glavni procesi : 1918-1985., 3. dopunjeno izd., Školska knjiga, Zagreb, 1985., str. 71.
    Konačna odluka o statusu Kosova donesena je na zasjedanju Oblasnog NOO-a Kosova i Metohije od 8. do 10. srpnja 1945. koje je zaključilo da se ta pokrajina priključi federalnoj Srbiji u DF Jugoslaviji sa statusom autonomije.
  28. Petričević, Jure; Bochenski, Joseph M. (et al.) Sukob, Adria, Brugg, 1988., str. 101.
  29. Hrvatski fokus Davor Runtić: JNA u prvoj akciji, pristupljeno 8. ožujka 2011.
  30. http://www.b92.net/info/vesti/index.php?yyyy=2004&mm=03&dd=15&nav_category=12&nav_id=135320
  31. BBC News: Kosovo MPs proclaim independence - February 17, 2008
  32. Prazen sklic (pomoč)
  33. Prazen sklic (pomoč)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]