Visoki Dečani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Visoki Dečani
Високи Дечани
Manastir Visoki Dečani (Манастир Високи Дечани) - by Pudelek..jpg
Samostanska cerkev
Visoki Dečani is located in Kosovo
Visoki Dečani
Položaj Visokih Dečanov na zemljevidu Kosova
Osnovne informacije
Redsrbski pravoslavni red
Ustanovitev1327–1335
ŠkofijaEparhija Raška in Prizren
Ljudje
Ustanoviteljkralj Stefan Dečanski
Pomembne osebeStefan Dečanski, Stefan Dušan
Arhitektura
Slogsrbsko-bizantinski slog
Kraj
LokacijaDečani, Kosovo[a]
661 m (2.168,6 ft)
Koordinate42°32′48.9984″N 20°15′57.999″E / 42.546944000°N 20.26611083°E / 42.546944000; 20.26611083Koordinati: 42°32′48.9984″N 20°15′57.999″E / 42.546944000°N 20.26611083°E / 42.546944000; 20.26611083
Dostopda
Spletna stranhttps://www.decani.org
Uradno ime: Srednjeveški spomeniki na Kosovem
Tip:Kulturni
Kriteriji:ii, iii, iv
Razglasitev:2004 (28. zasedanje)
ID #:724
Država:Srbija
Regija:Evropa in Severna Amerika
Uradno ime: Манастир Дечани/Manastir Dečani
Tip:Kulturni spomenik izjemnega pomena
Razglasitev:1947
ID #:СК 1368[1]

Visoki Dečani (srbsko Високи Дечани/Visoki Dečani, albansko Manastiri i Deçanit) ali enostavno Dečani so srednjeveški srbski samostan pri Deçanu, Kosovo. Ustanovil ga je srbski kralj Stefan Dečanski v prvi polovici 14. stoletja.

Samostan stoji v soteski Dečanske Bistrice ob vznožju Prokletij v Metohiji[2][3] približno 2 km od mesta Deçan.[4] Upravlja ga srbska pravoslavna eparhija Raška in Prizren. Srbska vlada ga je že leta 1947 z zakonom zaščitila kot kulturni spomenik izjemnega pomena.[2] Samostan je tudi del svetovne dediščine pod nazivom "Srednjeveški spomeniki na Kosovem".

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Stefan Dečanski, srbski kralj in ustanovitelj samostana Visoki Dečani

Gradnja samostana se je začela leta 1327 med vladanjem srbskega kralja Stefana Dečanskega. Ustanovna listina iz leta 1330 se je ohranila.[5] Stefanov sin Stefan Dušan si je leta 1331 prilastil srbski prestol in kmalu zatem v trdnjavi Zvečan zadavil svojega očeta. Stefan Dečanski je bil pokopan v še nedokončanem samostanu Visoki Dečani. Gradnjo je nadaljeval sin Dušan.[6] Glavni arhitekt je bil fra Vita, frančiškanski menih iz Kotorja v Črni gori.[4][6] Gradnja je trajala osem let in se končala leta 1435. Približno takrat je bil postavljen tudi lesen prestol predstojnika samostana (iguman) in okrašena notranjost cerkve. Rezljan lesen sarkofag Stefana Dečanskega je bil dokončan leta 1340.[5] V samostanski cerkvi je bila pokopana tudi srbska princesa in bolgarska cesarica Ana-Neda, ki je umrla okoli leta 1350.[7]

15.-19. stoletje[uredi | uredi kodo]

Turški vojaki varujejo Visoke Dečane (okoli 1904)

Na začetku 15. stoletja je bil iguman samostana bolgarski pisatelj Grigorij Camblak, avtor dela Življenje Stefana Dečanskega. V drugi polovici 16. stoletja je v samostanu dve desetletji živel slikar-menih Longin in naslikal petnajst ikon s podobami velikih postov in puščavnikov. Njegovo najslavnejšo delo je ikona Stefana Dečanskega. V poznem 17. stoletju so samostan izropali Osmani, vendar niso povzročili resne škode.[5] Leta 1819 je arhimandrit Zaharija Dečanac postal metropolit Raške in Prizrena.

20. in 21. stoletje[uredi | uredi kodo]

Med prvo svetovno vojno je samostanske zaklade izropala avstroogrska vojska, ki je od leta 1915 do 1918 okupirala Srbijo.[8] Med drugo svetovno vojno je bil samostan na ozemlju Albanskega kraljestva, ki je bilo pod italijansko oblastjo. Leta 1941 je bil tarča albanskih nacionalistov Balli Kombëtar in italijanskih fašističnih črnosrajčnikov. Italijanska kraljeva vojska se je na napade odzvala in poslala oddelek vojakov, da je pomagal varovati samostan pred napadi ekstremistov.[9][10]

Samostanski zakladi so bili leta 1987 razstavljeni v obnovljeni srednjeveški jedilnici.[2] Med kosovsko vojno od marca 1998 do junija 1999 so samostanski bratje dajali zavetje beguncem vseh nacionalnosti.[3] 7. maja 1998 so 400 m od samostana odkrili trupli starejših Albancev, ki jih je domnevo bila Kosovska osvobodilna vojska (KOV) zaradi sodelovanja s srbskimi silami. Naslednji dan je KOV nedaleč od samostana ubila eno osebo in štiri ranila. Tisti večer se je v samostan zateklo 300 preostalih Srbov.[11]

Albanski civilisti so se iz samostana vrnili na svoje domove po umiku srbske vojske s Kosova junija 1999. Čuvanje samostana je prevzela italijanska enota KFOR, ki je bila večkrat napadena.[10] V naslednjih nekaj mesecih je dobilo v samostanu zavetje nekaj deset Romov, ki so se bali maščevanja svojih albanskih sosedov. Romi so bili obtoženi sodelovanja s Srbi in ropanja albanskih domov.[12]

Notranjost cerkve

Med krvavimi nemiri na Kosovu 7. marca 2004 je KFOR branil samostan pred albansko drhaljo, ki je poskušala na samostan metati molotovke. Več Albancev je bilo ubiti in ranjenih.[13] 2. julija 2004 je UNESCO samostan razglasil za del svetovne kulturne dediščine[4] kot "nenadomestljiv zaklad in kraj, kjer se je tradicionalna romanska arhitektura srečala z umetniškimi vzorci bizantinskega sveta".[3] Leta 2006 je UNESCO vse srbske kulturne spomenike na Kosovem razglasil za ogrožene.[5]

Za napad na samostan z ročnimi bombami 30. marca 2007 so bili osumljeni kosovsko albanski vstajniki. Napad je povzročil malo škode. V zadnjih letih se je stanje umirilo in samostan je spet odprt za obiskovalce.[3]

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Cerkev ima pet naosov, tridelni ikonostas in triladijsko verando. S kupolo je visok 26 m. Zunanji zidovi so zidani v izmenjujočih se slojih belega in rožnatega marmorja. Portali, okna, konzole in kapiteli so bogato okrašeni. Podobo Kristusa Sodnika v zahodnem delu cerkve obdajajo angeli. V cerkvi je dvajset glavnih stenskih slik, ki so hkrati največja ohranjena galerija srbske srednjeveške umetnosti. Na slikah je več kot tisoč prizorov in nekaj tisoč portretov.

Opomba[uredi | uredi kodo]

  1. Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznavata 102 od 193 članic Združenih narodov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Serbian Academy of Sciences and Arts 2006.
  2. 2,0 2,1 2,2 World Heritage Committee 2003.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Burke & March 2009.
  4. 4,0 4,1 4,2 Elsie 2010, str. 72.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 UNESCO 2006.
  6. 6,0 6,1 Judah 2000, str. 23.
  7. Mile Nedeljković (2002). Srpski običajni kalendar: za prostu 2003. godinu. Čin. str. 180.
  8. Mitrović 2007, str. 230.
  9. Judah 2000, str. 131.
  10. 10,0 10,1 Judah 2002, str. 287.
  11. Judah 2002, str. 158.
  12. Judah 2002, str. 288.
  13. King & Mason 2006, str. 14.

Viri[uredi | uredi kodo]