Janjevo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Janjevo

Janjevo/Janjeva/Janjevë
4
Pogled na Janjevo s katoliško cerkvijo Sv. Miklavža in mošejo
Pogled na Janjevo s katoliško cerkvijo Sv. Miklavža in mošejo
Janjevo is located in Kosovo
Janjevo
Janjevo
42°34′26″N 21°14′56″E / 42.57389°N 21.24889°E / 42.57389; 21.24889Koordinati: 42°34′26″N 21°14′56″E / 42.57389°N 21.24889°E / 42.57389; 21.24889
DržavaZastava Kosova Kosovo[a]
OkrožjeOkraj Priština
(poštna številka 10.000)
Površina
 • Skupno10,85 km2
Nadm. višina
609 m
Prebivalstvo
 (2011)
 • Skupno2.137
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
+383 (0) 44
Omrežna skupina+383 (0) 38
Registrska oznaka01

Janjevo (Janjevo; Janjeva/Janjevë) je naselje v občini Lipljan na Kosovem.

Opis naselja[uredi | uredi kodo]

Janjevo opisujejo kot vas [1][2] trg ali mestece,[3][4] ki se nahaja v občini Lipljan, pri Gornji Gušterici in Tečah.[5][6]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Janjevo je prvič omenjeno leta 1303 [7] kot katoliška župnija; menijo, da so to bili rudarji, ki so pripadali župniji. [8] Ni znano, ali so bili to Dubrovničani ali Sasi.[9] Kadar je šlo za odpiranje zlatih ali srebrnih rudnikov v srednjeveški Srbiji, omenjajo Sase kot rudniške izvedence. Čeprav ni rečeno, da naseljujejo Janjevo, bi na to kazalo naselje Šaškovac, ki ni oddaljeno od Janjeva niti za en kilometer.[10]

Leta 1346 je Klemen VI. poslal pismo Dušanu Silnemu glede cerkva, ki so spadale pod Kotorsko škofijo; med njimi je omenjeno tudi Janjevo.[11]

V prvi polovici 15. stoletja, ko je bilo področje še del Srbske despotovine, je nastalo v Janejevem dubrovniško naselje.[9] V tem času je bilo Janjevo, poleg Novega brda in Trepčanskega rudnika, najpomembnejši rudnik v Srbiji.[9] Od petnajstih kopov pa sta samo dva proizvajala kakovostno rudo.[12] 1455 je začela delovati v Janjevem kovnica denarja.[12] Krajevna katoliška cerkev, posvečena svetemu Miklavžu, je bila zgrajena v 15. stoletju.[11] Na plošči iz 1425 je omenjen Stephanus Marci, duhovnik v janjevski fari.[11] 1441 je bil duhovnik Andreas župnik janjevske fare in je tam tudi bival.[11] Prebivalstvo katoliške župnije v Janjevem je pripadalo večinoma dubrovniški naselbini – pripadal ji je tudi omenjeni Andreas.[11].

Osmanska uprava[uredi | uredi kodo]

Janjevo je najbrž prišlo pod Turke potem, ko so 1455 zasedli Novo Brdo.[9]

1530–31 je bilo v Janjevem 6 krščanskih in ena muslimanska soseska (mahala).[12] 1569–70 je postalo mesto cesarska last z Otomansko poveljo.[12] Tedaj je bilo v kraju sedem mahal.[12] Marino Bizzi (1570–1624), barski nadškof, je poročal o 120 Latinskih (katoliških), 200 razkolniških (pravoslavnih), in 180 Turških (muslimanskih) hišah, med svojim potovanjem po Otomanski Srbiji 1610.[13]

Krajevno ustno izročilo pravi, da se je prebivalstvo preselilo na sedanji prostor iz Starega Janjeva (ki se je nahajalo med hriboma Borelina in Surnjevica 1630 zaradi albanskega zuluma (=krivice).[14]

Eno od prvih šol v zgodovini Kosova so odprli ravno v Janjevem 1665 in še danes deluje.[15]

Sedanjost[uredi | uredi kodo]

Pritiski in izseljevanje[uredi | uredi kodo]

Leta 1922 Baerlein trdi, da so Avstrijci poskušali skozi trideset let poalbaniti janjevsko prebivalstvo.[16] [17]

Preganjanje Hrvatov je bilo močno 1920-ih, pa tudi leta 1948. Stopnjevalo pa se je ob razpadu Jugoslavije.

Odvetnik Palić, takrat tajnik Hrvaškega društva ‘Janjevo’, je 12. marca 1992 pisal v pismu vladi RH, da se je več kot 90% Janjevacev sklenilo izseliti s Kosovega na Hrvaško; v januarju in februarju 1992 se je izselilo 70 družin, medtem ko je v Zagrebu živelo že 5000 Janjevcev.

Izdanje monografije „Kistanje – Novo Janjevo 1991. - 2017.“ (Hrvaški izvirnik) [18] Izdaja monografije „Kistanje – Novo Janjevo 1991 - 2017“ (Slovenski prevod)

Hrvati na Kosovu u bili su pod političkim pritiscima velikosrpske politike, onemogućavala im se trgovina u Srbiji, uništavala imovina, radilo ekscese, mobiliziralo u neprijateljsku vojsku za napad na Hrvatsku. Zbog okolnosti 1990-ih godina u kojima su Srbi za vojnu agresiju na Hrvatsku željeli mobilizirati i Hrvate s Kosova, Janjevci su počeli napuštati taj zavičaj kojega su nastanjivali od 14. st.

U Hrvatskoj su tražili pomoć od političara, uglednika, crkvene hijerarhije, klera. „Tako smo kao delegacija otišli i do kardinala Franje Kuharića. Kroz povijest Janjevci su patili, živjeli su u nesigurnosti i bili šikanirani. Najnovije tada bio je strah za mlade da ne budu mobilizirani i poslani boriti se protiv svog naroda. Naši ljudi žele povratak u domovinu, u trenutku kada se domovina oslobađa i postaje neovisna i samostalna država’. Kardinal Kuharić na to je rekao: ‘Neka vam Bog pomogne! Mi ćemo vas pomagati i pratiti u svemu, koliko god budemo mogli’“, podsjetio je Sebastijan Palić.
Urednik monografije „Kistanje – Novo Janjevo 1991. – 2017.“ Zvonimir Ancić je istaknuo: „U Janjevu se događa agonija gdje je župnik don Josip Dučkić. Naši ljudi kucaju na njegova vrata: ‘Župniče, što ćemo? Hrvatska gori! Naši ljudi dobivaju pozive u vojsku’. Obitelji se polako odvajaju. Brojni naši mladići dolaze u Hrvatsku jer nisu željeli ići u JNA.“

Hrvatje na Kosovem so bili pod političnimi pritiski velikosrbske politike, onemogočali so jim trgovino v Srbiji, uničevali imetje, uprizarjali izpade, mobilizirali so jih v sovražno vojsko za napad na Hrvaško. Zaradi okoliščin 1990-ih let, v katerih so Srbi za vojaški napad na Hrvaško želeli uporabiti tudi Hrvate s Kosovega, so Janjevci začeli zapuščati ta rodni kraj, ki so v njem bivali od 14. st.

Na Hrvaškem so iskali pomoč od politikov, uglednikov, cerkvene hierarhije, klera. „Tako smo kot poslanstvo odšli tudi do kardinala Kuharića. Skozi zgodovino so Janjevci trpeli, živeli v negotovosti in bili zlostavljani. ‘Najnovejše je bil tedaj strah za mlade, da jih ne bodo vpoklicali in poslali boriti se proti lastnega ljudstva.’ Kardinal Kuharić je na to rekel: ‘Naj vam Bog pomoga! Mi vam bomo pomagali in vas spremljali v vsem, kolikor bomo mogli’“, je spomnil Sebastijan Palić.
Urednik monografije „Kistanje – Novo Janjevo 1991. – 2017.“ Zvonimir Ancić je opisal tisti čas takole: „V Janjevem, kjer je župnik Josip Dučkić, vlada obup. Naši ljudje trkajo na njegova vrata: ‘Župnik, kaj bomo? Hrvaška gori! Naši ljudje dobivaju pozive za k vojakom’. Družine se počasi ločujejo. Naši številni fantje odhajajo na Hrvaško, ker niso hoteli iti v JLA.“

26. februarja 1993 je pod Miloševićevim pritiskom Janjevo zapustilo čez dvesto družin. Po pregonih iz 1990-ih so se Hrvatje iz Janjeva največ naselili na Hrvaško, in sicer v Kistanje, ki ga imenujejo Novo Janjevo. [19]

1997 je hrvaška vlada začela načrtno preseljevati izpričane Hrvate iz vasi v Kistanje na Hrvaškem.[20] Med Kosovsko vojno 1998-99 je Kosovska osvobodilna vojska (KOV) napadla vas.[21] Tako je ostalo 2011 v vasi le 270 od predvojnih 1500 Hrvatov. [22]

Revščina, nezaščitenost in uničevanje[uredi | uredi kodo]

Danes se manjšinska hrvaška skupnost, ki živi v Janjevu, bori za preživetje in se spopada z težkimi gospodarskimi razmerami, kar je razlog za odhod številnih prebivalcev. Trenutno je večina hiš na Janjevu zapuščenih in porušenih. Zaposleni sta samo dve družini, ki imata svoje podjetje; drugi prebivalci so obubožani in živijo na robu obstoja – od socialne pomoči. Prebivalci Janjeva so od kosovskih institucij zahtevali, da se maloštevilnim hrvaškim otrokom, ki živijo v državi, omogoči učenje v domačem hrvaškem jeziku. Po njihovem bi bile potrebne naložbe v kulturo, šport in infrastrukturo, da bi olajšali življenje Hrvatom, ki živijo v Janjevem in drugod po Kosovem. [23]

Ljubica Berišić, učiteljica v osnovni šoli v Janjevem, pravi: »Ljudje odhajajo za boljšim življenjem. Imamo 85 učencev; 47 so hrvaške narodnosti, a z nami so tudi Cigani. Sedaj so nekateri končali srednjo šolo, pa ni dela – in jih je odšlo petero.« Iz Prištine je z avtom potrebno manj od pol ure do hribovitega Janjeva. Nekoč važen rudarski, obrtniški in trgovski kraj, je Janjevo danes zelo revno in dobivanje dela enako muči Albance, Hrvate in Rome, saj v tej mešani sredini ni medetičnih napetosti.

Cerkev Svetega Nikolaja je važno zatočišče tukajšnjih Hrvatov. Ker skupnost nima svojega političnega predstavnika, vlogo varuha pogostoma prevzema janjevski župnik Matej Palić. Zbrani v cerkvi Janjevci obeležujejo Božič. To je njihov kraj za molitev, veselje in žalost. Obnovljena cerkev in nova stavba šole so le neke sledi normalnega življenja in odgovor na dilemo, da niso ravno vsi zapustili svojega rodnega kraja. [24]

Visoki obiski - velike obljube[uredi | uredi kodo]

Visoki državniki zlahka dajejo visoke obljube, a je do njihove izpolnitve navadno dolga pot.

2012 je kosovska predsednica Jahjaga med obiskom Janjeva obljubila, da bo hrvaška skupnost vključena v kosovsko ustavo in da bo imela v skupščini eno mesto. Zvedela je, da je pereče vprašanje stalno izseljevanje Hrvatov, kakor tudi uničevanje in ropanje njihove lastnine. [25] Obiskala je katoliško cerkev, župnika Palića in navzoče krajane, ter jim zagotovila mesto v skupščini Republike Kosovo. [26]

2016 je kosovski predsednik Thaçi ob obisku Janjeva zopet obljubil, da bodo Hrvate po spremembi ustave priznali kot narodno manjšino – kar jim bo omogočilo, da bodo dobili svojega predstavnika v skupščini, kjer bo zagovarjal njihove pravice. S tem se je seveda strinjal tudi domači župnik. Tega leta je bilo v Janjevem še 250 Hrvatov.[27]

Hrvaški državni tajnik Majdak [28] je obiskal v Janjevem župnika Palića leta 2019; katoliških faranov je bilo 315: od teh 205 Hrvatov in 110 Albancev. 1991 je v Janjevem živelo 4550 Hrvatov-katolikov, a v naslednjih dveh letih se jih je izselilo okoli 2500; izseljevanja so se nadaljevala vsako leto, zlasti med vojno na Kosovem, ko je veliko število župljanov zapustilo svoja ognjišča. [29]

Versko življenje v Janjevem[uredi | uredi kodo]

Sedanja cerkev svetega Miklavža v Janjevem je bila zgrajena 1856
Trg Janjevo skriva v sebi starodavno zgodovino in omiko

Cerkev Sv. Nikolaja je bila zgrajena 1856 na ruševinah stare cerkve. Po cerkvenih podatkih je bilo leta 1974 v vasi 4500 katoličanov, od teh 500 v izseljenstvu. V vasi sta bili dve osnovni šoli. Janjevo je imelo za kaplana domačina Martina Paliča, medtem ko je opravljal službo župnika sam skopsko-prizrenski škof Čekada (1902-1976) – ki je tedaj bil že tudi sarajevski nadškof. »Naše salezijance«, ki so v župniji uspešno delali, je zaradi raznih pritiskov odslovil iz župnije – kar so mu verniki menda zamerili in je zato moral škof sam opravljati službo župnika. 1974 je prišel na spravni obisk v Cerknico k bivšemu janjevskemu župniku Pungerčarju.

Baković

Najbolj znan po celi takratni Jugoslaviji je bil janjevski župnik Anto Baković, ki je ustanovil mladinski pevski zbor Beli angeli in je bil tudi verski pisatelj in zgodovinar.

Dučkić

1981 je bil v Janjevem župnik Nikola Dučkić, medtem ko je bil kaplan in veroučitelj Slovenec Osvald, ki je deloval v več kosovskih krajih in so ga ljudje ohranili v lepem spominu - oba še živita (2019). Podružno cerkev sv. Sebastijana mučenca v Pešterju so upravljali takrat slovenski salezijanci iz Prištine. [30] [31]

Nikolajeva zasluga je proslava 675-letnice prve pisane omembe župnije Janjevo 1978, posvetitev obnovljene župnijske cerkve v Janjevem 1985, obisk kardinala Kuharića 1991 v zvezi z načrti o selitvi iz Janjeva na Hrvaško; [32], obisk kardinala Kuharića in apostolskega nuncija v Janjevem in svete Matere Terezije, kakor tudi številne nove maše.

»Vsi ti milostni trenutki so se odvijali pod čvrsto in organizacijsko sposobno roko našega župnika, ki ga je krasila ljubezniva gostoljubnost«, je dejal dr. Palić in poudaril župnikovo skrb za duhovne poklice, pa tudi za odprtost do novega življenja v družinah. Župnik je bil vedno z ljudstvom – ž njim je delil dobro in hudo. Skrbel pa je tudi za materialno izgradnjo: temeljito je obnovil cerkev v Janjevem (1981-1985), pa tudi svetišče v Letnici; v Kistanjah je zgradil veliko župnijsko cerkev Sv. Nikolaja. [33]
Palić

Sedaj (od 2016) je župnik Matej Palić, ki ga neizostavno obišče vsaka visoka delegacija. On piše na vse strani, da ta mala izumirajoča manjšinska skupnost potrebuje podporo in zaščito – da bi imela prihodnost.

Cerkev v Janjevem je kot matica. Preostali Hrvatje se v glavnem zbirajo okoli župnijske cerkve sv. Miklavža, okoli mladega župnika rojenega Janjevca Mateja, ki je postal simbol in motiv za ostajanje. To je človek, v katerega so uprti pogledi polni upanja; tudi sam se zaveda, da bi vsi preostali zapustili Janjevo, kolikor bi župnija ostala brez župnika in obredov. [34]

Slovenski salezijanci v Janjevem[uredi | uredi kodo]

  1. Sraka (1912-1966) je začel misijonsko delo v diaspori že 1947. Najprej je bil leto dni kaplan v francoski cerkvi na Vračarju v Beogradu, nato eno leto župnijski upravitelj v Uroševcu. Od 1949 – 1955 je bil župnijski upravitelj v Janjevem in dve leti tudi dekan. Pod obtožbo, da je vzbujal versko nestrpnost, je bil obsojen na dve leti in pol zapora v Nišu in Mariboru. [35] Njegovo hudo trpljenje v ječi ter surovo komunistično »prevzgojo« opisuje v svoji knjigi Z udarci do oltarja njegov sotrpin in poznejši janjevski župnik Anto Baković, ki mu je s tveganjem lastnega življenja večkrat pomagal. Sraka je bil šibkega telesa, nezmožen doseči visoke norme pri tlačanskem delu - Baković pa je bil čvrst in močan Bosanec, za katerega je bilo težaško delo prava igrača in je kljub prepovedi po možnosti še drugim pomagal.[36].
  2. Pungerčar (1920-1992) je služboval v Janjevem v dveh obdobjih: 1957-1961 kot kaplan, a 1964-67 kot župnik in ravnatelj redovne skupnosti. Ko je postal nato župnik v Cerknici, je s seboj iz Janjeva pripeljal tudi mežnarja Miha z družino.[37]
  3. Bakan (1913-1997) je 1958 prišel v Janjevo in Prištino, kjer je bil najprej duhovni pomočnik, nato pa spiritual v več sestrskih skupnostih. 1959 je začel v Prištini graditi župnišče, župnijsko cerkev in samostan za sestre Sv. križa (križarice iz Džakovega). 1964 je postal župnik novoustanovljene župnije Sv. Antona Padovanskega v Prištini. Prejšnjo malo katoliško cerkev v starem središču Prištine so morali porušiti, vendar se nihče od delavcev ni hotel lotiti dela, niti muslimani ne, češ: »Nočemo podirati cerkve, da nam otroci ne bodo prekleti.« Zato se je sam povzpel na vrh, snel križ in ko so staro cerkev podrli, so zgradili novo nad bolnišnico, v kateri so bile sestre usmiljenke zaposlene. [38]
  4. Skuhala (1904-1973) je bil 1955-1957 župnijski upravitelj v Janjevem, kjer je obnovil cerkev in duhovno prenovil župnijo. Nato je bil (1966-1971) župnik v Prištini. Zanj ni bilo razlikovanja ljudi glede na narodnost ali jezik. V vsakem je videl najprej človeka, ki mu je treba pomagati. Velik del življenja je posvetil katoličanom v diaspori in s tem postavil trden temelj salezijanske navzočnosti. Imel je odlične odnose s predstavniki drugih verskih skupnosti, tako s pravoslavnimi kot z muslimani; imenovali bi ga lahko velikega ekumenskega delavca.[39]
  5. Kovačič (1902-1974) je v prvih dvanajstih letih deloval kot vzgojitelj in veroučitelj na Hrvaškem. 1947-54 je bil zaprt in to je bil čas hudih preizkušenj, vendar ni omagal. 1961 je odšel v diasporo in deloval med katoličani v Janjevem in v Kosovem polju, od 1965 v Nišu in Knez selu pri sestrah križaricah. Bil je neumoren delavec, jasne, odločne in vedre besede in kar se da vesten v svojih dolžnostih. [40]
  6. Kuhar (1919-2009) je dolga leta deloval v diaspori: Janjevo, Niš, Beograd-Karaburma. Za Janjevo so ljudje pravili, da mora vsak župnik, ki pride tja, nekaj let odsedeti. Tudi Kuharja je UDBA zaprla brez obtožnice. V zaporu so mu podtaknili "jetnika", ki je pripovedoval politične vice, pa je tudi on enega povedal: »Planiramo – planirate – planirajo – kateri čas je to?« Odgovor je bil: »Izgubljeni.« Za to nedolžno šalo je dobil dve leti zapora. Janjevce je cenil kot verne katoličane; bil je vesel, ko se je z njimi srečeval v Nišu in drugod.[41] [42] [43]
  7. Kouter (1915-1981) je bil od leta 1949 v župnijski pastorali, od tega dobrih deset let v diaspori kot župnijski upravitalj ali duhovni pomočnik v Uroševcu (1956-59), Nišu in Janjevem. [44]
  8. Rozmarič (*1937) je bil kot kaplan v Janjevem duša glasbenega življenja. Izkoristil je njihovo nagnjenje do petja, ter je ustvaril odličen mladinski zbor, ki se je pozneje, pod Bakovićem, proslavil pod imenom Beli angeli – in je hodil gostovat po svetu, tudi v Slovenijo. [45]
Na salezijance ima lepe spomine barski nadškof Gaši
Nisja për seminarin salezian Rjekë - 1954 (albanski izvirnik)[46] Odhod v salezijansko semenišče na Reki - 1954 (slovenski prevod)

Famullitari i atëhershëm i Janjevës, Don Vinko Sraka sdb, kishte biseduar me t’atin që të na lejonte të shkonim në shkollë për priftërinj: vëllain Cakin dhe mua. Në Letnicë, për festën e Zojës së Madhe, u takuam edhe ne me Don Vinkun. Ishte 14 gushti dhe ne u desh të nisemi pas 10 ditëve. Më 24 të atij muaji u nisëm për Janjevë. Cakin e ndalën me dy seminaristë të tjerë në Janjevë, ndërsa unë me tre të tjerë (Tomo Berishiy, Vlado Dodiy, dhe njëri me mbiemër Geçeviq, që emrin nuk e mbaj në mend) u nisëm për Lipjan në një qeze (karrocë) me dy rrotë.

Nga aty u nisëm me tren për Beograd, në një vagon për kafshë, pa banka, pa karrige, pa dyer e dritare. Në Beograd ndërruam trenin për Zagreb, ku arritëm pas 24 orësh nga koha kur ishim nisur nga Janjeva. Në Zagreb bëmë një pushim dy – tri ditësh në Knezhia tek Salezianët. Vazhduam pastaj për Rjekkë.

Takratni janjevski župnik Vinko Sraka je meni z bratom Cakinom omogočil, da sva lahko šla v šolo za duhovnike. V Letnici [47] [48] - kjer se nahaja božjepotna cerkev Marijinega vnebovzetja. Tam sva se 14. avgusta 1954 srečala z župnikom Vinkom in se pred praznikom Velikega šmarna dogovorila, da odideva čez deset dni s petimi drugimi fanti iz Janjeva; odpravili smo se v dvokolesnem vozičku do Lipljana, od tam pa v živinskem vagonu – brez klopi, stolov, vrat, oken – do Beograda; nato smo prestopili za Zagreb, kamor smo prispeli po 24 urah. Pri salezijancih smo nekaj dni počivali na Knežiji in potem nadaljevali potovanje do Reke.

Gaši se je po končani srednji šoli vrnil v Janjevo na pedagoško prakso, ki mu je bila od velike koristi.

Asistenca – praktika pedagogjike (Janjevë, 1962-1963 – albanski izvirnik) Asistenca – pedagoška praksa (Janjevo, 1962-1963 - slovenski prevod)

Pas maturës, eprorët më caktuan vitin e praktikës pedagogjike në Janjevë, që atëhere ishte famulli saleziane. Një kohë aty ishte Famullitar Joze Pungerçar e pastaj Franc Kuhar, ndërsa kapelan Don Alojz Kovaçiq. Famullia Janjevës atëbotë ishte e madhe rreth 4000 besimtarë. Jeta në famulli ishte shumë dinamike. Kishte shumë fëmijë dhe rreth 60 ministrantë.

Të hënën, të martën, të mërkurën dhe të premten mbaja katekizëm në Janjevë ndonjëherë dhe 4 orë në ditë, ndërsa të enjteve shkoja në Peshter për katekizëm. Udhëtimin e bëja në këmbë nëpër shi, borë, baltë, por e bëja me shumë dëshirë e vullnet.
Ai vit baritor në atë famulli ishte për mua sa i bukur, i begatshëm, aq edhe i lodhshëm e me shumë përgjegjësi, Ishte me të vërtetë kënqësi të punosh me gjithë ata fëmijë a të rinj sa që vështirë mund të përshkruhet me fjalë. Aty kam fituar një përvojë pedagogjike dhe edukative që më ka ndihmuar tërë jetën, qoftë si famullitar shumë vjeçar në Prishtinë, qoftë si drejtor i IKK në Shkodër, por edhe në shërbimin tim episkopal në Argjipeshkvinë e Tivarit.

Po diplomi so mi nadrejeni dodelili leto pedagoške prakse v Janjevem, ki je bilo takrat salezijanska župnija. Tam je bil ta čas župnik Jože Pungerčar in nato Franc Kuhar, kaplan pa Alojz Kovačič. Župnija Janjevo je štela v tistem času približno 4.000 vernikov. Življenje v župniji je bilo zelo razgibano. Bilo je veliko otrok in okrog 60 ministrantov.

V ponedeljek, torek, sredo in petek sem v Janjevem navadno po štiri ure na dan držal verouk, ob četrtkih pa v Pešterju katekizem. Potovanje sem opravil po dežju, snegu, blatu, a sem vse to storil z veseljem.
Tisto pastoralno leto v tej župniji je bilo zame tako lepo, uspešno, pa tudi naporno in zelo odgovorno. V resnici je bilo veselje delati z vsemi temi otroki ali mladimi, kar je težko opisati z besedami. Tam sem si pridobil pedagoške in izobraževalne izkušnje, ki so mi pomagale vse življenje: kot dolgoletnemu župniku v Prištini, kot ravnatelju MCI v Skadru, pa tudi na moji škofijski službi v nadškofiji Bar.

Duhovniški poklic je začutil takrat tudi Dučkić.

Nikola (* 1941) je bil prvi župnik-domačin po petdesetih letih in dušni pastir župije sv. Nikolaja v Janjevem skozi 15 let (1974–1989). Nato je bil 11 let župnik svetišča Matere Božje v Letnici (1989-2000). Župnik v albanskem kraju Binaču v župniji sv. Antona je bil od 1969-1974, pred tem pa kaplan v Stubli. Dobro se je naučil albanščine. [49] Bil je tudi 26 let dekan Kosovskega in Makedonskega dekanata (1969-1995) v Skopsko-prizrenski škofiji, svetnik (konzultor) in desetletni skopsko-prizrenski ekonom.
V Kistanjah pri Zadru, kjer zdaj živi 1250 izseljenih Janjevcev, je bil Nikola 1999 postavljen za župnika in je tam obhajal zlato mašo 2016.

Mons. Nikola Dučkić, župnik Kistanja, proslavio 50 godina svećeništva (hrvaški izvirnik) [50] Prečastiti gospod Nikoa Dučkić, župnik Kistanja, je proslavil 50 let duhovništva (slovenski prevod)

Mons. Nikola Dučkić, župnik Kistanja, proslavio je pedeset godina svoga svećeništva predvodeći svečano misno slavlje u župnoj crkvi Sv. Nikole biskupa u Kistanjama. To je slavlje bilo ujedno svjedočanstvo duha i prikaz polustoljetne povijesti Janjevaca u čijim životima don Nikola zauzima istaknuto i jedinstveno mjesto, kao čovjek koji je svećeničkim djelovanjem obilježio i pomogao život Janjevaca, i u doba zadnjeg progona i odlaska Hrvata Janjevaca s Kosova 1991.

Desetak svećenika i desetak redovnica krenulo je u svoje zvanje na poticaj i u vrijeme don Nikole kao župnika. Dr. Palić je rekao da su prvi koraci don Nikolina svećeništva kao kapelana u Stubli i župnika u Binču među Albancima učili ga otvorenosti. Svladao je albanski jezik kako bi povjerenim vjernicima navijestio Božju riječ.
Zauzimanjem don Nikole u Janjevo dolaze Milosrdne sestre svetog Križa iz Đakova, čije su redovnice, podrijetlom Janjevke, sudjelovale i u misi zlatnog jubileja u Kistanjama. Na misi je bila i s. Ozana Gucić, koja je radila dugo u Nišu, a sad je u Zemunu. Ta je školska sestra franjevka Mariborske provincije jedna od najstarijih sestara Janjevki. Trenutačno je 38 svećenika, 30 redovnica i desetak kandidata u raznim karizmama, podrijetlom iz Janjeva.
On svoje zvanje osobito duguje poticaju svog župnika u Janjevu. Na kraju 5. razreda, salezijanski svećenik Vinko Sraka, podrijetlom Slovenac, pitao ga je: "Kolja, hoćeš ti biti svećenik?" Kolja je nadimak za Nikola, na albanskom. "Hoću", odmah je odgovorio Nikola, ne očekujući to pitanje župnika, premda je bio redoviti ministrant i tu je klicu nosio u sebi. "To obećanje mom župniku da ću biti svećenik uvijek me kasnije držalo da to i ostvarim."

Prečastiti Nikola Dučkić, župnik Kistanja, je proslavil petdeset let svojega duhovništva in je vodil slovesno mašno slavje v župnijski cerkvi Sv. škofa Nikolaja v Kistanjah. Ta slovesnost je bila obenem pričevanje duha in prikaz polstoletne zgodovine Janjevcev, v katerih življenju gospod Nikola zavzema posebno in edinstveno mesto, kot človek, ki je z duhovniškim delovanjem zaznamoval in pomogal življenje Janjevcev tudi v obdobju zadnjega pregona in odhoda Hrvatov Janjevcev s Kosovega 1991.
Desetina duhovnikov in redovnic je vstopilo v duhovni poklic na Đurkićevo spodbudo. Že prvi koraki Đurkićevega duhovništva kot kaplana v Stubli in župnika v Binaču med Albanci so ga učili odprtosti. Obvladal je albanščino, da bi lažje oznanjal vernikom Božjo besedo. Pomagal je revežem in ni gledal na to, kdo je Hrvat ali Albanec, Srb ali Cigan.
Po prizadevanju gospoda Nikolaja so prišle v Janjevo usmiljenk svetega Križa iz Džakova; njihove redovnice, po poreklu Janjevke, so sodelovale na maši zlatega jubileja v Kistanjah. Pri maši je bila tudi sestra Ozana Gucić, ki je dolgo delovala v Nišu, a je sedaj v Zemunu. Ta šolska sestra frančiškanka Mariborske province je ena od najstarejših sester Janjevk. Trenutno je 38 duhovnikov, 30 redovnic in desetina kandidatov v raznih duhovnih gibanjih, ki so rodom iz Janjeva.
Svoj poklic dolguje spodbudi salezijanskega župnika Slovenca Sraka, ki ga je na koncu 5. razreda vprašal: “Kolja, ali hočeš biti duhovnik?” “Hočem”, je takoj odgovoril pripravljeno, saj je bil ministrant in je to klico nosil v sebi. “Ta obljuba mojemu župniku pa me je vedno podpirala, da sem to tudi uresničil.”

Pomembne osebnosti[uredi | uredi kodo]

Rojstna hiša Štefana Gjeçovija v Janjevem je spremenjena v muzej

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznavata 102 od 193 članic Združenih narodov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Marilyn Kott (25 June 2016). Catholic Kosovo: A Visitor’s Guide to Her People, Churches, Historical Sites, and Her 1,900 Year Journey. Lulu Publishing Services. str. 66–. ISBN 978-1-4834-3521-3. 
  2. Petar Vlahović (2004). Serbia: the country, people, life, customs. Ethnographic Museum. str. 54. ISBN 978-86-7891-031-9. 
  3. Gail Warrander; Verena Knaus. Kosovo. str. 142. 
  4. Starinar. Arheološki institut. 2004. str. 161. 
  5. "Janjevo Map | Serbia and Montenegro Google Satellite Maps". Maplandia.com. Pridobljeno dne 2013-07-15. 
  6. Janjevë, Lipjan, Kosovo, Collins Maps, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-08-29, pridobljeno dne 2013-08-29 
  7. Radovanović 2008.
  8. Kovačević-Kojić 2007.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 Kovačević-Kojić 2007, str. 14.
  10. Dušan Nedeljković (1974). Simpozijum o metodologiji etnoloških nauka: 18-20 decembra 1972. SANU. str. 97. 
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 Kovačević-Kojić 2007, str. 21.
  12. 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 Radovanović 2008, str. 292.
  13. italijansko Relatione della visita fatta da me, Marino Bizzi, Arcivescovo d'Antivari, nelle parti della Turchia, Antivari, Albania et Servia alla santità di nostro Signore papa Paolo V.; hrvaško Izvještaj barskoga nadbiskupa Marina Bizzia o svojem putovanju god. 1610 po Arbanaskoj i Staroj Srbiji; Franjo Rački - Starine, na sviet izdaje Jugoslavenska Akademija Znanosti i Umjetnosti, Zagreb, 20 (1888), pp. 50–156; (slovensko Poročilo barskega nadškofa Marina Bizzija o obisku, ki sem ga opravil po delih Turčije, Bara, Albanije in Srbije svetosti našega gospoda papeža Pavla V.
  14. Kovačević-Kojić 2007, str. 14, Urošević 1935, str. 188
  15. Historia e Komunës së Lipjanit (History of the Lipjani commune) (Albanian), Lipjan Commune, pridobljeno dne 2013-08-28 
  16. Duijzings 2000, str. 43.
  17. Baerlein je morebiti zamenjal Srbe za Avstrijce, saj v tem času Kosovo ni bilo pod avstrijsko nadoblastjo.
  18. "Janjevci 22 godine u Kistanjama: „Svojim primjerom biblijskog povratka Janjevci ponovno šalju poruku Hrvatskoj!“ Izdanje monografije „Kistanje – Novo Janjevo 1991. - 2017.“". IKA. 15. oktober 2019. Pridobljeno dne 3. december 2019. 
  19. "Obljetnica protjerivanja Hrvata iz Janjeva. Tamošnja hrvatska zajednica nije izdržala velikosrpski nacionalizam.". Poskok. 26. Februar 2016. Pridobljeno dne 27. november 2019. 
  20. Duijzings 2000, str. 59.
  21. Yugoslav Survey 41. Jugoslavija Publishing House. 2000. str. 126, 131. 
  22. "Ethnic composition, all places: 2011 census". 
  23. "Janjeva, qytezë e harruar (Janjevo, pozabljeno mesto)". Evropa lire (Svobodna Evropa). 14. julij 2013. Pridobljeno dne 2. december 2019. 
  24. "Anamari Repić: Sve je stalo u Janjevu". Radio slobodna Evropa. 25. december 2009. Pridobljeno dne 27. november 2019. 
  25. "Jahjaga: Hrvatska zajednica deo u Ustavu Kosova". Blic. 20. maj 2012. Pridobljeno dne 4. december 2019. 
  26. "Predsednica Jahjaga je posetila zajednicu Hrvata u Janjevu". Ured Predsednika Kosova. 2018. Pridobljeno dne 30. november 2019. 
  27. "Hrvati će biti priznati kao nacionalna manjina". Gorapress. 11. maj 2016. Pridobljeno dne 27. november 2019. 
  28. "Tugomir Majdak". Povjerenstvo za odlučivanje o sukobu interes. 2019. Pridobljeno dne 3. december 2019. 
  29. "Državni tajnik Tugomir Majdak posjetio župnika don Mateja Palića u Janjevu i svetište Majke Božje Letničke". CroExpress. Pridobljeno dne 19 March 2014. 
  30. R. Lešnik. Cerkev v Jugoslaviji. str. 414. 
  31. G. Štokalo. Adresar katoličke Crkve u SFRJ. str. 360. 
  32. "Janjevci 22 godine u Kistanjama: „Svojim primjerom biblijskog povratka Janjevci ponovno šalju poruku Hrvatskoj!“ Izdanje monografije „Kistanje – Novo Janjevo 1991. - 2017.“". IKA. 15. oktober 2019. Pridobljeno dne 3. december 2019. 
  33. "Mons. Nikola Dučkić, župnik Kistanja, proslavio 50 godina svećeništva". Misija Slobodna Dalmacija. 4. oktober 2016. Pridobljeno dne 24. november 2019. 
  34. "Od zla¬ta i sre¬bra do ne¬mo¬ći i bi¬je¬de". Hrvatska riječ. 2003-2017. Pridobljeno dne 27. november 2019. 
  35. B. Kolar. Njih spomin ostaja. str. 350. 
  36. Don Ante Baković: Batinama do oltara. Martyrium Croatiae, Zagreb 2009.
  37. B. Kolar. Njih spomin ostaja. str. 303. 
  38. B. Kolar. Njih spomin ostaja. str. 30. 
  39. B. Kolar. Njih spomin ostaja. str. 344.345. 
  40. B. Kolar. Njih spomin ostaja. str. 160. 
  41. G. Štokalo. Adresar katoličke Crkve u SFRJ. str. 491. 
  42. R. Lešnik. Cerkev v Jugoslaviji. str. 543. 
  43. Salezijanska inšpektorija sv. Cirila in Metoda. Imenik 2018. str. 85. 
  44. B. Kolar. Njih spomin ostaja. str. 157. 
  45. Salezijanska inšpektorija sv. Cirila in Metoda. Imenik 2018. str. 64. 
  46. Z. Gashi. Kujtimet e mia. str. 11. 
  47. Letnica (Letnicë) je kraj na skrajnem jugovzhodu Kosova v občini Vitina v okraju Gnjilane, kjer je bilo po popisu (iz 2011) 267 prebivalcev z albansko večino ter hrvaško manjšino.
  48. "Évolution de la population 1948-2011". stats1. Pridobljeno dne 26. januar 2014. 
  49. R. Lešnik. Cerkev v Jugoslaviji. str. 414. 
  50. "Mons. Nikola Dučkić, župnik Kistanja, proslavio 50 godina svećeništva". Misija Slobodna Dalmacija. 4. oktober 2016. Pridobljeno dne 24. november 2019. 
  51. Carević, Ivana (24. februar 2014). "Elizabeta je pjevala prije nego što je naučila govoriti, a Mihaela je propjevala na njemačkom". Večernji list. Pridobljeno dne 7. december 2016. 
  52. Kanon Leke Dukađinija, sakupio i kodificirao Sthjefen Konstantin Gjeqovi, gl. ur. Vladimir Štokalo, ur. Petar Požar, prijevod, predgovor i objašnjenja Halit Trnavci, Stvarnost, Zagreb, 1986., str. 7-8 u Predgovoru

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(hrvaško)
(srbsko)
(angleško)
(albansko)