Solunska fronta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Solunska fronta
Del Balkanskega bojišča (prva svetovna vojna)
Venizelos WWI 1918.jpg
Grški premier Eleftherios Venizelos na pregledu grških enot na Solunski fronti, spremljata ga admiral Pavlos Koundouriotis ter general Maurice Sarrail.
Datumoktober 1915 - november 1918
Prizorišče
Izid zmaga antante, premirje z Bolgarijo
Udeleženci
Centralne sile:
Bolgarija Bolgarija
 Avstro-Ogrska
 Nemško cesarstvo
Antanta:
Srbija Srbija
Grčija Grčija (1916-1918)
 Francija (1915-1918)
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Združeno kraljestvo (1915-1918)
Italija Italija (1916-1918)
Predloga:Podatki države Russian Empire Ruski imperij (1915-1917)
Poveljniki in vodje
Bolgarija Vladimir Vazov
Bolgarija Nikola Žekov
Bolgarija Georgi Todorov
Avstro-Ogrska Oskar Potiorek
Nemško cesarstvo August von Mackensen
Francija Maurice Sarrail
Francija Adolphe Guillaumat
Francija Franchet d'Esperey
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske George Milne
Srbija Petar Bojović
Srbija Živojin Mišić
Grčija Panagiotis Danglis

Solunska fronta je poimenovanje za zavezniško fronto proti centralnim silam v prvi svetovni vojni na Balkanu. Ime je dobila po grškem mestu Solun. Fronta je bila odprta avgusta leta 1916, ko so sile srbske in francoske vojske začele napad in po hudih spopadih zasedle strateško pomembna Kajmakčalan in Bitolo.

Frontna črta je potem obmirovala do preboja zaveznikov. Vsesplošna ofenziva na bolgarsko-nemške položaje se je začela 15. septembra 1918 (bitka pri Dobrem polju). Glavnino napada sta nosili srbska vojska, ki se ji je po preživeti »Golgoti« preko Albanije mudilo v domovino, in dve diviziji francoskih sil. Bolgarija je kmalu spoznala, da ne bo zdržala pritiska in je zato zaprosila za premirje (30. septembra so ji ga zavezniki zagotovili), nemške enote pa so se umikale na sever. Srbska vojska je pričela naglo napredovati (v samo nekaj dneh so napredovali za 170 kilometrov). Tako so njene enote že 1. novembra 1918 vkorakale v Beograd. Nekaj dni kasneje so se spopadi končali s prodorom srbskih in francoskih enot preko Donave. Na strani srbske vojske se je borilo tudi veliko Slovencev, t. i. dobrovoljcev.


Glej tudi[uredi | uredi kodo]