Pojdi na vsebino

Slovenci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Slovenci
Regije z večjim številom pripadnikov
 Slovenija:
   1,726,400 (2020)[1]
ZDA176.691 (2000)[2]
Zastava Italije Italija83.000 - 100.000 (ocena)[3]
Kanada35.940[4]
Zastava Argentine Argentina30.000 (ocena)[5]
 Avstrija24.855[6]
 Nemčija21.759 (2003)[7]
 Avstralija20.000 (1999)[8]
 Hrvaška13.173 (2001)[9]
 Srbija5.104 (2002)[10]
Zastava Švedske Švedska4.000 (ocena)[11]
 Francija4.000 (ocena)[11]
Zastava Madžarske Madžarska3.025[12]
Zastava Urugvaja Urugvaj2.000 - 3.000 (ocena)[11]
Zastava Švice Švica1.601[13]
 Belgija1.500 (ocena)[11]
Zastava Brazilije Brazilija28.500 (ocena)[11]
Zastava Nizozemske Nizozemska1.000 - 2.000 (ocena)[14]
Venezuela Venezuela1.000 (ocena)[11]
Zastava Severne Makedonije Severna Makedonija403 (1994)[11]
 Čile200 (ocena)[11]
Zastava Južne Afrike Južna Afrika100 (ocena)[11]
Jeziki
slovenščina
Religija
Rimokatoličani (59,6 %), protestanti (1,0 %), drugo (39,4 %).[15]
Sorodne etnične skupine
Zahodni in Južni Slovani, ostali srednjeevropski narodi, posebej Hrvati kajkavci

Slovenci [slovénci] so južnoslovanski narod, ki danes večinoma živi v Republiki Sloveniji (1,63 milijona),[16] v tržaški, goriški in videmski pokrajini v severovzhodni Italiji (100.000), na avstrijskem Koroškem in na Štajerskem v južni Avstriji (25.000), na Hrvaškem (13.000) in Madžarskem (3.000). Slovenci sodijo v najbolj severozahodno (jezikovno) skupino Južnih Slovanov, govorijo slovenščino.

Slovenija ima po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije 2.130.986 (1. julij 2025) prebivalcev,[17] od tega 45.226 tujcev (31.3.2004). 30.812 slovenskih državljanov prebiva v tujini. Državljanov RS, ki imajo v RS stalno ali začasno prebivališče, vendar so že več kot leto odsotni zaradi prebivanja v tuji državi (zdomci), je 17.635 (vir: popis prebivalstva RS 2002). V drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah je rojenih 181.400 slovenskih državljanov; v Nemčiji 12.400, v Avstriji 5.700.

Manjšine: v Avstriji se je na Koroškem za Slovence (po narodnosti) opredelilo 13.109 avstrijskih državljanov,[18] slovenska manjšina v Italiji šteje po oceni okoli 50.000 pripadnikov,[19] slovenska manjšina na Hrvaškem pa šteje 7.729 Slovencev.[20]

Veliko Slovencev in njihovih potomcev živi med drugod po Evropi, v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji in celo na Japonskem, v Južnoafriški republiki ali na Madagaskarju. V Nemčiji živi 19.400 slovenskih državljanov, največ (7.787) v zvezni deželi Baden-Württemberg.[21]

Ime in etimologija

[uredi | uredi kodo]

Poimenovanje za Slovence izvira iz besede Slověni (Slovani) (starocerkvenoslovansko slověninъ), izvor te pa je nejasen – morda je izpeljanka iz korena *slov-, ki je med drugim ohranjen v nekaterih vodnih imenih (hidronimih) širom vzhodne Evrope. Razlika med izvorno besedo Slovani (Slověni) in današnjim poimenovanjem je predvsem v obrazilu -ec, ki izraža pripadnost, dejavnost ali navezanost.[22] V tem primeru gre za (narodno) pripadnost (Sloven + -ec → Slovenec). Pri ženski obliki Slovenka (Slovanka) ni razlike. Torej bi lahko v izvirniku pomenil *‛prebivalci ob reki *Slova ali *Slovy’ (ime reke ni nikjer ohranjeno), po drugačni razlagi pa izvira iz praslovanskega *slȍvo – beseda, torej »ljudje, s katerimi je mogoče izmenjevati besede, govoriti«, kot nasprotje slovanskega poimenovanja *Němьci̋ za germanske narode oz. »neme ljudi, s katerimi ni mogoče govoriti«.[23]

Po Slovencih sta se v današnji Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški v obdobju od 14. do 17. razvila dva priimka. Ta izražata (narodno) pripadnost to so: Slovenc[24], Slovenec[25] in Sloueniz.[26]

Genetika

[uredi | uredi kodo]

DNK-rodoslovje

[uredi | uredi kodo]

Genetske raziskave kažejo, da slovenska populacija v okviru evropskega genetskega prostora ne predstavlja izolirane skupine, marveč nakazujejo, da je genetsko sorodnejša zahodnoslovanskim populacijam kot drugim južnoslovanskim. Analize označevalcev DNK na kromosomu Y razkrivajo visoko stopnjo genetske raznolikosti slovenske populacije, saj je bilo identificiranih 29 različnih haploskupin. Najpogostejša haploskupina v Republiki Sloveniji je R1a1, ki predstavlja 37,5 % in je značilna za slovanske in vzhodno-srednjeevropske populacije. Nato sledijo še, R1b, ki predstavlja 20,3 %, I2a1, ki predstavlja 13 % in I1, ki predstavlja 11,9 %. V manjšem deležu so še prisotne hapluskupine J2, E1b1b, G2a in I2a2a.[27]

Poleg analize kromosoma Y so genetiki preučevali tudi mitohondrijsko DNK, vključno s polimorfizmi kodirajoče regije mtDNA. Analiza je razkrila 36 različnih haploskupin in podhaploskupin, katerih frekvence v grobem ustrezajo povprečnemu evropskemu mitohondrijskemu genskemu naboru. Najpogostejša mitohondrijska haploskupina je H, s 37,8 %, znotraj katere prevladuje podhaploskupina H1, z 11,2 %, medtem ko sestrska haploskupina HV0 dosega 3 %. Druga najpogostejša haploskupina je U, ki predstavlja 25,9 %. Sestavljena je iz podhaploskupin U1–U6 in K, pri čemer je najpogostejša U5 (10,2 %; U5a 7 %, U5b 2,7 %). Haploskupina J1 predstavlja 11,7 % populacije in je edina, ki kaže statistično pomembno geografsko strukturiranje. Razčlenitev J1 kaže na prisotnost podhaploskupin J1b in J1c. Haploskupina T je prisotna pri 11,2 % populacije, večinoma kot podhaploskupina T2, ki predstavlja 9,7 %. Mitohondrijska haploskupina N je redka in v slovenski populaciji dosega 4,7 %.[27]

Medpopulacijska analiza iz leta 2014, ki je zajela skupno 6585 vzorcev, je pokazala najtesnejšo genetsko povezanost slovenskega genskega sklada s slovaško populacijo, kar dodatno podpira hipotezo o skupni predniški populaciji in/ali pomembnem pretoku genov med populacijama. Ti izsledki ne potrjujejo zgolj možnosti zgodnjega neolitskega vpliva na genetsko strukturo sodobne slovenske populacije, temveč poudarjajo tudi pomen regionalno diferencirane strategije vzorčenja v populacijsko-genetskih raziskavah.[27]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina Slovenije.

Prazgodovina

[uredi | uredi kodo]

Najstarejši dokaz človeškega bivanja na slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz časa neandertalcev izvira piščalka iz Divjih bab, ki je bila najdena v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem.

V mlajši kameni dobi in bakreni dobi so se prebivalci ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom, na prehodu iz bronaste v železno dobo pa je obstajala kultura žarnih grobišč. Dobro poznani so tudi koliščarji, ki so živeli na območju Ljubljanskega barja; ti so gradili posebne hiše, ki so postavljene  na zabitih kolih v plitvem jezeru. Ob tem času prebivalci niso etnično določljivi.

Kelti in Rimljani

[uredi | uredi kodo]

Po ustanovitvi Akvileje (181 pr. n. št.) Rimljani prodrejo na slovenska tla. Rimljani si podjarmijo Histre, Tavriske in Karne. V letih 35-33 pr. n. št. mejo premaknejo vse do Donave in okrog 10 pr. n. št.priključijo še zavezniško Noriško kraljestvo. Zahodna Slovenija z Istro postane vključena v 10. regijo Italije, vzhodni del in Dolenjska sta vključena v provinco Panonijo, alpski prostor in Posavinje pa sta sredi 1. stol. vključena v provinco Norik.

Nastajala so mesta (Emona, Celeia, Poetoviona), ki so jih tedaj naseljevali Rimljani in poromanjeni staroselci. Zgradijo tudi cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetoviona-Carnuntum (Petronell ob Donavi). Prve krščanske cerkve so začele nastajati proti koncu 3. stoletja; v 4., 5. in 6. stoletju pa se oblikujejo škofije.

V 3. stoletju je na kraškem robu nastal utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum z namenom, da varuje mejo Italije. V 5. in 6. stoletju je začela rimska oblast na ozemlju Slovenije slabeti zaradi vdorov germanskih plemen, kar je povzročilo selitev domačega prebivalstva iz mest v višine. Sredi 5. stoletja so v Italijo vdrli Huni, ob koncu 5. stoletja pa so Vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo. Do leta 536 so bili v njihovo Italsko kraljestvo vključeni tudi Norik, Dalmacija in Panonija.

Alpski Slovani v zgodnjem srednjem veku

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe.

Naselitev Slovanov na današnjem slovenskem etničnem prostoru je potekala v dveh naselitvenih valovih. Prvi val, ki je prišel s severa, je datiran okoli leta 550. Ti Slovani (Slověni)[28] so pripadali zahodnoslovanski jezikovni skupini, prihajali pa so verjetno s področja Moravske.

Samova plemenska zveza
Verjetni obseg Karniole okoli leta 800

Pomembnejši naselitveni val, ki je prišel z jugovzhoda, je datiran po letu 568, ko so se umaknili z današnjega slovenskega ozemlja v Italijo Langobardi. V izpraznjeni prostor, ki so ga deloma še naseljevali ostanki romaniziranih staroselcev, so se začeli naseljevati Slovani, ki so na to območje prodrli s pomočjo Avarov.

Ob slabitvi avarske oblasti nad Slovani v vzhodnih Alpah in Panoniji se je na prostoru južne Koroške v začetku 7. stoletja razvila relativno samostojna krajina Slovanov (marca Vinedorum) s svojim knezom. Med letoma 623 in 658 so bili Alpski Slovani združeni pod kraljem Samom v t. i. Samovo plemensko zvezo, ki je po Samovi smrti propadla, neodvisnost pa je ohranila plemenska kneževina na območju današnje avstrijske Koroške, imenovana Karantanija.

Prisotnost slovanskih prednikov Slovencev je dokumentirana leta 670 tudi v okolici Čedada – njihovi spopadi z Langobardi ob reki Nadiži so omenjeni v Zgodovini Langobardov (Historia Langobardorum) zgodovinarja Pavla Diakona.

Pavel Diakon potrjuje prisotnost slovanskih plemen že v prvi polovici 8. stoletja tudi v Karnioli, ki jo Pavel Diakon opisuje kot domovino Slovanov (Carniola, patria Sclavorum).

Ratchis[29] denique aput Foroiuli dux, ut dixeramus, effectus, in Carniolam Sclavorum patriam cum suis ingressus, magnam multitudinem Sclavorum interficiens, eorum omnia devastavit.

— Paulus Diaconus, Historia Langobardorum, Liber VI[30]

Alpski Slovani v Frankovskem in Svetem rimskem cesarstvu

[uredi | uredi kodo]
Koroška vojvodina znotraj Svetega rimskega cesarstva in njene mejne krajine okrog leta 1000

Zaradi vse hujšega pritiska Avarov z vzhoda je Karantanija leta 745 sprejela zvezo z Bavarci in pozneje priznala tudi Franke za svoje vladarje. V 8. stoletju je počasi prevzela krščansko vero. Zadnja kneževina v tem obdobju je bila Kocljeva kneževina v Panoniji, ki je zgubila svojo samostojnost leta 874.

Po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 je cesar Svetega rimskega cesarstva, Oton II. od Bavarske ločil Karantanijo in ostale mejne krajine (marke): na tem območju so bile okoli leta 1000 ustanovljene Koroška vojvodina in z njo povezane mejne krajine: Karantanska marka, Podravska marka in Savinjska marka (iz katerih se je kasneje oblikovala Štajerska), Kranjska marka (iz katere se je kasneje oblikovala Kranjska), Istrska marka in Veronska marka.[31][32]

Razvoj slovenskega naroda

[uredi | uredi kodo]
Etnografska karta Carla Czoerniga iz leta 1868
Na karti je nakazan naselitveni prostor Slovenskega naroda
in med opombami nevedena tudi ocena njihovega števila (1.260.000)

Prvi zapisi v predhodnici slovenščine so Brižinski spomeniki (972–1039), ki so tudi najstarejši ohranjeni latinični zapis v kateremkoli slovanskem jeziku. Brižinski spomeniki so najverjetneje nastali nekje v dolini reke Möll (slovensko Bela ali Mela), na današnjem avstrijskem Koroškem.

Izraz Slovenec se je uporabljal že v srednjem veku. Najstarejši znani fonetični slovenski zapis krajevne opredelitve (Slovencev[33] oz. historično pravilnejše Slověnov[34]) namreč sega v februar 860, ko je v Spodnji Panoniji omenjena Slougenzin marcha.[33] Ime je omenjeno v listini Ludvika II., v kateri je potrdil, da je knez Pribina daroval posest samostanu v Niederaltaichu. Krajevna imena, ki so imela dvojnike na večinsko germanskem območju so za razločevanje uporabljala etnično oznako.[35] Tako je ob Bavarskem oz. Nemškem Gradcu[36] na zgornjem Štajerskem obstajal tudi slovenski Gradec (Slovenj Gradec); v nemščini je slednje vsebovalo etnično oznako windisch, ki se ni nanašal na vse Slovane; Čehov, Poljakov in Rusov gotovo ni zajemal.[35]

Iz srednjega veka izhaja tudi samooznačevanje Slovencev; tako je leta 1486 v Dekanih pri Kopru izpričana ženska z imenom "Marina Slovenka" (marina slouencha de vuilla canum).[35] Primož Trubar, ki je izraz Slovenci prvi fonetično zapisal, si tako poimenovanja ni sam izmislil, temveč ga je pri nagovoru svojih rojakov preprosto vzel iz ljudskega govora.[35][37] Izraz so v svojih delih uporabljali tudi: Adam Bohorič,[38] Jurij Dalmatin,[39] Antol Vramec (ki že 1578 pozna domače in tuje narode ter ljudstva),[40] Jernej Kopitar,[41] Ožbalt Gutsman,[42] Janez Žiga Valentin Popovič,[43] Valentin Vodnik,[43] Urban Jarnik,[44] Janez Nepomuk Primic (kateri je tudi v slovenščino z delom Némshko-slovénske branja uvedel češki pojem Slovan v današnji obliki),[45][46] France Prešeren,[47] Janez Bleiweis, Jurij Venelin[48] in mnogi drugih.

Slovenci so se kot jezikovna skupnost začeli uveljavljati v obdobju reformacije, kot moderni narod pa po prepričanju nekaterih šele v 19. stoletju, zlasti po letu 1848.[49] Nekateri pa takšne zaključke (delno) kontrirajo.[50][51][52][53][54] Tisti, ki kontrirajo trditve o poznem oblikovanju slovenskega naroda, so načeloma mnenja, da je neumesno pred pomladjo narodov govoriti o drugih narodih (Nemcih, Srbih, Italjanih itd.) neenakovredno Slovencev, medtem, ko naj bi bili Slovenci še samo neki Slovani. Temu nasprotuje več dejstev, med drugim to, da je izraz "slovenski narod" pri zapisal prekmurski evangeličan Mihael Sever leta 1747 v delu Red zveličanstva.[a][55] Poleg tega je Andrej Savinec konec 16. stoletja svoje rojake označil za folk, kar je v sočasnem slovaropisju Hieronima Megiserja označeno v latinščini kot natio, tj. narod.[55] Enotnost prebivalcev območja današnje Republike Slovenije pa je mogoče zaslediti še prej; tako nemška pesem o upornih kranjskih kmetih leta 1515 govori o tem, da so se omenjeni uporniki borili v bitki pri Celju, vendar je Celje tedaj bilo del Štajerske in ne Kranjske ter ni virov, ki bi pričali, da so uporni kmetje tedaj prodirali iz dežele v deželo.[55]

V preteklosti je oznaka "kranjski" pogosto nastopala kot istopomenka izrazu "slovenski", enako vlogo pa je imel izraz "karantanski" oz. "koroški", ki ni bil vedno omejen na deželno mejo.[56] Po poročilu Helmoldove Kronike Slovanov iz 12. stoletja živijo ob Čehih in Moravanih "Karinthi", tj. Korošci.[56] Po podatkih nekoliko starejše Pripovedi o minulih letih so ob njih še Hrvati.[56] Spis o spreobrnenju Bavarcev in Karantancev, ki je nastal okoli leta 870, pripoveduje o tem, kako so bili Karantanci del ljudstva, ki je poseljevalo tudi Spodnjo Panonijo.[57] Spis za prebivalce obeh ozemeljskih enot uporablja izraz "Sclavi", ki ne označuje vseh Slovanov, saj Slovanom pripadajoči Moravani v spisu nastopajo ločeno od Sclavov.[57] Skupnost Karantancev in prebivalcev sosednjih predelov južno od Donave je dala ime tudi prostoru, ki ga je poseljevala.[57] Spis namreč poroča, da so bili njej namenjeni pokrajinski škofje povedeni "v Sklavonijo" ("in Sclaviniam"); ta izraz je gotovo označeval Karantanijo, ki je poleg Koroške obsegala zelo verjetno še celjsko območje, in Spodnjo Panonijo, ki je segala od Ptuja do Donave.[57] Ker je Pavel Diakon ob zgornji tok Save umeščeno Karniolo v 8. stoletju označil za domovino Sclavov, je mogoče domnevati, da je omenjena oznaka zajemala tudi njo; to razlago podpira tudi kasneje izpričana Slovenska marka (nemško Windische Mark) - njeno ime razkriva, da je bila na meji področja, katerega ime je nosila.[57]

26. junija 1495 je bila v Aachnu izstavljena lista, s katero je stolni kapitelj "v nemškem Rimu" z njo na prošnjo "izvrstnih in modrih" mestnih očetov Ljubljane in Kranja ter drugih "Kristusovih vernikov slovenske nacije" ustanovil beneficij za slovenščine veščega duhovnika, ki je v tamkajšnji stolnici skrbel za duhovnost slovenskih romarjev, ki so od srede 14. stoletja vsakih sedem let romali v Porenje, sprva v Aachen, pozneje pa v Köln.[58] V Aachnu, ki je bil priljubljeno romarsko središče, so si nekatera ljudstva postavila svoje oltarje, med drugimi na prelomu 14. in 15. stoletja tudi Slovenci; institucijo so sprva posvetili sv. Mariji in cerkvenim očetom, še pred letom pa sv. Cirilu in Metodu, medtem, ko sta npr. češka in ogrska kapela imeli svoje dinastične svetnike.[58][59] Viri omenjajo slovenske pesmi, plese in kmečke poroke, svojo etnično pripadnost pa so romarji izpričevali tudi sami; nemškim gostiteljem je Starih Slovencev ali Ogrov redovna knjižica priporočala vprašanje "Ste vi Slovénci?" za prepoznavanje romarjev "iz pokrajin, ki ležijo proti jutrovemu, kot so Kranjska, Koroška in Štajerska, katerih obrobna področja mejijo na Beneški zaliv ali na Beneško morje in na Turško mejo".[59]

Ob sklicevanju na preambulo Ustave RS (... iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost ...)[60] lahko razberemo, da Slovenci kot narod obstajajo že več stoletij (najmanj 300 let – nazaj pred letom 1991) ter, da se je izoblikoval. Pozno oblikovanje slovenskega naroda na glavo prav tako postavljata Antol Vramec in pri 'Siess Antoni.[b][61] Kar pa brez dvoma drži, pa je to, da se je pojem Slovenec po 19. stoletja jasno razločil od pojma Slovan/Sloven, saj je prej lahko označeval tudi Slovence ali (druge) Slovane ali Slovake.[42]

Folklorne in tradicionalne prireditve

[uredi | uredi kodo]

Slovenci zunaj Slovenije

[uredi | uredi kodo]
Slovenski naselitveni prostor — temno zeleno: naselitveno območje zunaj Republike Slovenije

Slovenci zunaj Slovenije[62] so pripadniki slovenskega naroda, ki prebivajo zunaj meja Republike Slovenije: zamejski Slovenci (ali tudi “Slovenci v sosednjih državah”) in Slovenci po svetu. Slovenci v sosednjih državah so Slovenci, ki prebivajo na območjih zgodovinskega poselitvenega prostora slovenskega naroda, ki se nahajajo izven meja Republike Slovenije. Slovenci po svetu so pa tisti, ki so zapustili zgodovinski poselitveni prostor — in njihovi potomci —, in ki še ohranjajo ali čutijo slovensko narodno, etnično, jezikovno ali kulturno identiteto, oziroma zavest. Za zaščito interesov in pravice ter za podporo kulturnih dejavnosti Slovencev zunaj Slovenije obstaja, znotraj državne ureditve Republike Slovenije, specifična vladna služba: Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
  • seznam narodov
  • »Slovenci – slovenski jezik«. Kmetijske in rokodelske novice. Jožef Blaznik. 7 (1). 3. januar 1849. COBISS 29753089. Pridobljeno 27. oktobra 2025.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: datum in leto (povezava)

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Že prej je v latinščini slovenski narod (in ljudstvo) zapisal Anton Vramec, a se Severja šteje za prvega, saj je to besedno zvezo zapisal v slovenščini in je živel v današji RS, medtem ko je Vramec živel v današnji Hrvaški, a je kljub temu v latinščini navedel domače in tuje narode, kar se nanaša na Slovence, Ogre in Hrvate kot narod
  2. ↑ Antol Vramec v knjigi Kronika omenja domače in tuje narode ali ljudstva (mišljeno na: slovenski, hrvaški in madžarski); ... qua apud omnes propemodum & domesticas et exteras nationes valetis plurimum ...

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Census 2002«. Stat.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. maja 2017.
  2. ↑
  3. ↑ Kavrečič, Petra (2008). Italijanska narodna skupnost v Republiki Sloveniji in primerjava nekaterih aspektov pravne zaščite in pravic s slovensko manjšino v Italiji. Koper, Trst: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, SLORI. COBISS 1496275.
  4. ↑ Ethnic origin[mrtva povezava]. 2006 census. Statistics Canada. Pridobljeno 15.10.2009.
  5. ↑ »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. avgusta 2006. Pridobljeno 22. avgusta 2006. Arhivirano 2008-04-08 na Wayback Machine.
  6. ↑ »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. maja 2005. Pridobljeno 12. maja 2005.
  7. ↑
  8. ↑ »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. julija 2011. Pridobljeno 14. avgusta 2006. Arhivirano 2011-07-19 na Wayback Machine.
  9. ↑ »Population by ethnicity, census 2001«. Državni zavod za statistiko, Hrvaška. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. decembra 2015. Pridobljeno 12. julija 2007. Arhivirano 2015-12-27 na Wayback Machine.
  10. ↑ »Population by national or ethnic groups by Census 2002« (PDF). Statistični urad Republike Srbije. Pridobljeno 12. julija 2007.
  11. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Trebše-Štolfa, Milica, ur., Klemenčič, Matjaž, odg. ur.: Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. Ljubljana: Združenje Slovenska izseljenska matica, 2001.(COBISS)
  12. ↑ »Population by mother tongue, nationality and sex, 1900–2001«. Osrednji statistični urad Madžarske. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2011. Pridobljeno 12. julija 2007.
  13. ↑
  14. ↑
  15. ↑ »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. junija 2022. Pridobljeno 30. maja 2023.
  16. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. marca 2007. Pridobljeno 14. avgusta 2006.
  17. ↑ »Prebivalstvo«. stat.si. 1. julij 2025. Pridobljeno 22. novembra 2025.
  18. ↑ Volkszählung in Österreich, 2001
  19. ↑ Bufon, Milan (2023). Kako se manjšina staplja v okolje. Trst: Primorski dnevnik z dne 16. aprila 2023, str.18.
  20. ↑ »STA: Število prebivalcev na Hrvaškem upada, manjši tudi delež katoličanov«. www.sta.si. Pridobljeno 25. maja 2024.
  21. ↑ Statistisches Landesamt Baden-Württemberg, 2002
  22. ↑ Toporišič, Jože (2000). Slovenska slovnica. 4. prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založba Obzorja. ISBN 961-230-171-9.
  23. ↑ Snoj, Marko (2016). »slovẹ́nski«. Slovenski etimološki slovar (3. izd.). Ljubljana: Založba ZRC – prek Fran.
  24. ↑ »Slovenc Surname«. forebears.io. 2014. Pridobljeno 25. septembra 2025.
  25. ↑ »Slovenec Surname«. forebears.io. 2014. Pridobljeno 25. septembra 2025.
  26. ↑ Kočevar, Vanja. »Teorije in praksa raziskovanja zgodovine slovenske kolektivne identitete«. str. 432.
  27. 1 2 3 Zupan, Andrej (2014). Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA (PDF) (doktorska disertacija). Ljubljana: [A. Zupan]. str. 41, 69, 71, 93. COBISS 797815.
  28. ↑ Sket, J. (1893) Slovenska slovstvena čitanka za učiteljišča, str. 1-2
  29. ↑ Rarchis ali Rachis je bil čedajski vojvoda od leta 739 do leta 744
  30. ↑ https://la.wikisource.org/wiki/Historia_Langobardorum/Liber_VI
  31. ↑ Slovenski zgodovinski atlas, Nova Revija, Ljubljana 2011
  32. ↑ Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979
  33. 1 2 Kos, F. (1906), str. 131-132 (št. 169)
  34. ↑ Stanislav, Ján (1956). Dejiny slovenského jazyka I : Úvod a hláskoslovie. Bratislava: Založba Slovaške akademije znanosti. str. 102.
  35. 1 2 3 4 Golec, B. idr. (2025), str. 35
  36. ↑ Primic, Janez Nepomuk (1809). Poezije. str. 14.
  37. ↑ Trubar, Primož (1550). Abecedarium. Tübingen: Ulrich Morhart. COBISS 185417728.
  38. ↑ Rajšp, Vincenc (2020). »Adam Bohorič, Slovenci in Slovani v predgovoru Arcticae horulae v evropskem kontekstu«. Stati inu obstati. Ljubljana. COBISS 98937091. Pridobljeno 25. septembra 2025.
  39. ↑ Dalmatin, Jurij (1584). Biblia, 1584. Teil 1, Text. COBISS 512015157.
  40. ↑ Vramec, Antol (1578). Kronika: vezda znovich zpravliena kratka szlouenzkim iezikom po D. Antolu pope Vramcze kanouniku zagrebechkom. Ljubljana. COBISS 71869952.
  41. ↑ Žužek, Aleš (21. avgust 2017). »Zasmehovani genij, ki je želel Zagreb narediti za slovensko mesto«. siol.net. Pridobljeno 25. septembra 2025.
  42. 1 2 Gutsman, Ožbalt (1789). Deutsch-windisches Wörterbuch : mit einer Sammlung der verdeutschten windischen Stammwörter, und einiger vorzüglichern abstammenden Wörter. Celovec. str. 284, 442. COBISS 13950727.
  43. 1 2 Granda, Stane (20. november 2019). »Stane Granda: Rojstvo političnega slovenstva (18/29)«. youtube.com. Pridobljeno 25. septembra 2025.
  44. ↑ Štih, Peter; Vodopivec, Peter; Suppan, Arnold (2025). Na obeh straneh Alp: slovensko-avstrijska zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založba. COBISS 220800515.
  45. ↑ Janežič, Helena (20. junij 2024). »Kako je rasla in se rodila slovenska samostojnost (1. del)«. druzina.si. Pridobljeno 26. septembra 2025.
  46. ↑ Primic, Janez Nepomuk (1813). Némshko-slovénske branja. Gradec. COBISS 86004992.
  47. ↑ Prešeren, France (1847). Poezije Dóktorja Francéta Prešérna. Ljubljana: Blaznik, Jožef. COBISS 29943297.
  48. ↑ Venelin, Jurij Ivanovič (2012). Starodavni in današnji Slovenci. Ljubljana: Amalietti & Amalietti. COBISS 263865856.
  49. ↑ Stergar, Rok; Kosi, Jernej (2016). »Kdaj so nastali "lubi Slovenci"? : o identitetah v prednacionalni dobi in njihovi domnevni vlogi pri nastanku slovenskega naroda«. Zgodovinski časopis. Št. 3/4. str. 458–488.
  50. ↑ Grdina, Igor (2012). Slovenci v zgodnjem srednjem veku: zbornik člankov. Ljubljana: Svetovni slovenski kongres = Slovenian World Congress. COBISS 263262208.
  51. ↑ Grdina, Igor (2014). Proti nezgodovini. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo. COBISS 272910336.
  52. ↑ Granda, Stane (2022). Pot v samoslovenstvo : prva osamosvojitvena zgodovina Slovencev. Ljubljana: Družina. COBISS 98508547.
  53. ↑ Korun, Borut (2024). Slovenci : naši davni predniki. Velenje: B. Korun. COBISS 206088451.
  54. ↑ Kočevar, Vanja. »Teorije in praksa raziskovanja zgodovine slovenske kolektivne identitete«. str. 435.
  55. 1 2 3 Golec, B. idr. (2025), str. 37
  56. 1 2 3 Golec, B. idr. (2025), str. 38
  57. 1 2 3 4 5 Golec, B. idr. (2025), str. 39
  58. 1 2 Golec, B. idr. (2025), str. 174
  59. 1 2 Golec, B. idr. (2025), str. 175
  60. ↑ »USTAVA REPUBLIKE SLOVENIJE« (PDF). us-rs.si. Pridobljeno 27. septembra 2025.[mrtva povezava]
  61. ↑ Kniga molitvena : v-steroj sze nahájajo rázlocsne ponizne molitvi, z-dvojim pridavekom, na haszek szlovenszkoga národa. Ljubljana: pri 'Siess Antoni. 1796. COBISS 99110912.
  62. ↑ https://www.gov.si/podrocja/zunanje-zadeve/slovenci-zunaj-slovenije/

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  • Predstavnosti o temi Slovenci v Wikimedijini zbirki
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slovenci&oldid=6630239«