Čile

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
La República de Chile
Zastava Čila
Nacionalno geslo: Por la razón o la fuerza
(špansko: »Zaradi pameti ali moči«)
Umestitev Čileja v Južni Ameriki
Uradni jezik španščina
Glavno mesto Santiago
Valparaíso (sedež parlamenta)
Predsednica Sebastián Piñera
Površina
 - Skupno
 - % voda
37. na svetu
756.950 km² ¹
1,07%
Prebivalstvo
 - Skupno (2002)
 - Gostota
61. na svetu
15.116.435
20/km²
Neodvisnost
 - Začeta
 - Formalno razglašena
od Španije
18. september 1810
12. februar 1818
Valuta čilenski peso (CLP)
Časovni pas UTC-4
Državna himna Himno Nacional de Chile
Vrhnja internetna domena .CL
Nacionalna klicna koda 56
(1) Čile zahteva 1.250.000 km² Antarktike

Republika Čile je dolga in ozka obmorska država ob jugozahodni obali Južne Amerike med Tihim oceanom na zahodu in Andi na vzhodu. Glavno mesto države je Santiago de Chile, sedež parlamenta pa je v Valparaísu.

Na severu meji s Perujem in Bolivijo, na jugu pa delno z Atlantskim, delno s Tihim oceanom, na vzhodu z Argentino, na zahodu pa s Tihim oceanom. Čile meri 756.102 km² in ima 6.435 km obale. Podnebje je zmerno, puščavsko na severu, mediteransko v srednjih deželah, na jugu pa sveže in vlažno. Ob obali ležijo nizka gorovja, rodovitno območje se nahaja v osrednji dolini, na vzhodu pa visoka gorovja - Andi. Najvišja točka je Nevado Ojos del Salado (6.880 m), najnižja pa Tihi ocean (0 m). Poleg celinskega dela pripadata Čilu še Otočje Juana Fernándeza (ok. 667 km zahodno od osrednjega Čila) in Velikonočni otok (Rapa Nui), okoli 3.600 km zahodno od osrednjega Čila.

Glavna naravna bogastva so baker, les, železova ruda, nitrati, žlahtne kovine, molibden in vodna energija. Najbolj razširjene naravne katastrofe v Čilu so hudi potresi, izbruhi vulkanov in cunamiji. Razširjeno krčenje gozdov in rudarstvo ogrožata naravne vire, kot tudi onesnaževanje zraka in vode v industrijskih območjih.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Trenutna upravna razdelitev države izvira iz časov Pinochetove vladavine. Država se deli na 13 regij (špansko región), ki so od severa proti jugu oštevilčene z rimskimi številkami od I do XII. Izjema je regija okoli prestolnice Santiago, ki nosi oznako RM kot Región Metropolitana. Med prebivalstvom se namesto polnih imen regij raje uporablja kar njihove številke. Vsaka regija se deli na več provinc (provincia), province pa naprej na občine (comuna). Skupno število provinc je 51, občin pa 346.

Trenutno je v parlamentarnem postopku predlog zakona, ki bi uvedel dodatni dve regiji: iz provinc Arica in Parinacota bi nastala regija Arica - Parinacota z upravnim središčem v Arici; provinca Valdivia pa bi postala regija Los Ríos z upravnim središčem v Valdivii. Če bo zakon potrjen, bo porušil sistem številčenja regij od severa proti jugu in v tem primeru bodo najverjetneje opustili označevanje z rimskimi številkami. Obenem bi to odprlo pot k ustanovitvi novih regij in provinc.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kolonizacija[uredi | uredi kodo]

Pedro de Valdivia je bil guverner Čila v prvi polovici 15. stoletja

Pred prihodom Špancev v 16. stoletju so severni del Čila naseljevali Inki, srednji in južni del pa bojeviti Mapuči. Območje so domačini poznali pod imeno Tchili, ki v njihovem jeziku pomeni sneg. Novembra 1520 je Ferdinand Magellan kot prvi evropski raziskovalec pristal na otoku Chiloé, kamor je prispel skozi preliv, ki danes nosi njegovo ime (Magellanov preliv).

Potem ko so leta 1535 španski konkvistadorji zavzeli cesarstvo Inkov, so poskušali izkoristiti pokrajino "doline Čile". Diegu de Almagru, ki je vodil prvo ekspedicijo, ni uspelo doseči zastavljenega cilja. Z drugim pohodom je Pedro de Valdivia ponovno zavzel južno ozemlje onkraj puščave Atacama in tam ustanovil vrsto naselij. Prvo in najpomembnejše je bilo Santiago de Nueva Extremadura, ustanovljeno 12. februarja 1541. Valdivia je kasneje začel kruto vojaško akcijo na jugu ozemlja, v kateri se je bojeval z Mapuči (začetek vojne Arauco), kjer je umrl v zasedi, ki jo je vodil Lautaro, poglavar (v njihovem jeziku toqui) Mapučev. Prvo fazo te vojne je v knjigi La Araucana opisal Alonso de Ercilla. Vojna je bila v resnici vojaški konflikt, razširjen skozi tri stoletja, z raznimi premori. Leta 1641 so kot mejo med kolonialno vlado in domačini določili reko Bíobío.

Neodvisnost[uredi | uredi kodo]

Diego Portales je v devetnajstem stoletju bistveno vplival na državno politiko v Čilu

Kraljevina Čile je bila ena izmed najjužnejših kolonij španskega imperija. Čeprav je leta 1810 država Čile razglasila neodvisnost, je prvo odločilno zmago nad Španci dosegla šele leta 1818, ko je na čelo vlade stopil Bernardo O'Higgins. Ta je začel obdobje reform, kar je med oligarhičnim delom prebivalstva povzročilo veliko nezadovoljstva in privedlo do njegove abdikacije leta 1823. Po skoraj sedmih letih neuspelih poskusov organiziranja države na novo in po zmagi konzervativcev v revoluciji leta 1829 se je začelo obdobje stabilnosti v konzervativni republiki. Najvažnejša osebnost v tem obdobju je bil Diego Portales, ki je leta 1833 z novo ustavo postavil temelje državne organizacije.

Čile je polagoma začel določati meje s sosednjimi državami. Leta 1826 si je država s pogodbo pridobila arhipelag Chiloe. Po odprtju novih rudnikov srebra in zaradi širjenja pomorske trgovine, kar je omogočilo pristanišče Valparaiso, se je začel gospodarski razcvet države. To je privedlo do spora s Perujem za pomorsko prevlado v Pacifiku. Konfederacija Peru-Bolivija je v tem videla grožnjo in zaradi tega Čilu napovedala vojno, ki je trajala do leta 1839, ko je konfederacija razpadla. Po tridesetih letih konzervativne vlade se je leta 1861 začelo obdobje vlade liberalne stranke. Leta 1866 se je Čile odpravil v vojno proti Špancem, ki se je končala s premirjem. Sledila je vojna z Bolivijo, ki se je prav tako končala s premirjem. V vojni za Pacifik, ki se je odvijala med leti 1879 in 1983 ?, je Čile premagal Peru in Bolivijo in začasno osvojil njuna ozemlja, pri tem pa tudi dokončno podjarmil Mapuče in Inke.

Moderna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Po različnih političnih usmeritvah vlad je po vojaškem udaru Augusta Pinocheta leta 1973 strmoglavila triletno socialistično vlado Salvadora Allenda. Pinochet je vladal do leta 1990, ko je bil nameščen svobodno izvoljeni predsednik Patricio Aylwin. Ekonomska politika, ki se je začela v osemdesetih letih, je prispevala k stabilni rasti gospodarstva in zmanjšanju revščine, ki je prej prizadevala več kot polovico prebivalstvo.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

čilska ekipa

Leta 2009 je imel Čile 16.970.000 prebivalcev, od katerih je bilo skoraj 8,8 milijona oziroma 52,7 % belih Evropejcev[1], 44% mešancev.[1] Druge študije so temeljile na beli večini, ki naj bi obsegala od 64% do 90 % vsega čilskega prebivalstva.[2][3] Raznolike čilske priseljenske valove so predstavljali prihodi Špancev, Italijanov, Ircev, Francozov, Grkov, Angležev, Škotov, Hrvatov in Palestincev.[4] Glede na popis prebivalstva leta 2002 so ocenili, da je bilo samo 3.2% čilskega prebivalstva indijanskega rodu.

Povprečna starost v državi je 31 let, saj je veliko mladega prebivalstva, le 9.1 % populacije pa presega starost 65 let. Število prebivalcev počasi narašča. Najbolj razširjeni veri sta katoliška (70 %) in evangeličanska (15 %). Uradni jezik je španščina, govorijo pa tudi mapudungun, jezik, ki so ga govorili in ga govorijo Mapuči, nemščino in angleščino. Večina ljudi je pismenih (96 %), obvezno šolanje traja približno 14 let.

Regija Upravno središče Provinca Upravno središče Št.občin
I. Tarapacá Iquique Arica Arica 2
Parinacota Putre 2
Iquique Iquique 7
II. Antofagasta Antofagasta Tocopilla Tocopilla 2
El Loa Calama 3
Antofagasta Antofagasta 4
III. Atacama Copiapó Chañaral Chañaral 2
Copiapó Copiapó 3
Huasco Vallenar 4
IV. Coquimbo La Serena Elqui Coquimbo 6
Limarí Ovalle 5
Choapa Illapel 4
V. Valparaíso Valparaíso Petorca La Ligua 5
Los Andes Los Andes 4
San Felipe de Aconcagua San Felipe 6
Quillota Quillota 7
Valparaíso Valparaíso 9
San Antonio San Antonio 6
Isla de Pascua Hanga Roa 1
RM. Región Metropolitana de Santiago Santiago Chacabuco Colina 3
Cordillera Puente Alto 3
Maipo San Bernardo 4
Talagante Talagante 5
Melipilla Melipilla 5
Santiago Santiago 32
VI. Libertador General Bernardo O'Higgins Rancagua Cachapoal Rancagua 17
Colchagua San Fernando 10
Cardenal Caro Pichilemu 6
VII. Maule Talca Curicó Curicó 9
Talca Talca 10
Linares Linares 8
Cauquenes Cauquenes 3
VIII. Biobío Concepción Ñuble Chillán 21
Biobío Los Ángeles 14
Concepción Concepción 12
Arauco Lebu 7
IX. Araucanía Temuco Malleco Angol 11
Cautín Temuco 21
X. Los Lagos Puerto Montt Valdivia Valdivia 12
Osorno Osorno 7
Llanquihue Puerto Montt 9
Chiloé Castro 10
Palena Chaitén 4
XI. Aisén del General Carlos Ibáñez del Campo Coyhaique Coyhaique Coyhaique 2
Aisén Puerto Aisén 3
General Carrera Chile Chico 2
Capitán Prat Cochrane 3
XII. Magallanes y la Antártica Chilena Punta Arenas Última Esperanza Puerto Natales 2
Magallanes Punta Arenas 4
Tierra del Fuego Porvenir 3
Antártica Chilena Puerto Williams 2
Skupno 51 provinc in 346 občin
Regije v Čilu

Ekonomija[uredi | uredi kodo]

Čile ima tržno usmerjeno gospodarstvo, za katero je značilno trgovanje s tujimi državami. Izvoz blaga predstavlja 40% BDP-ja, kar je celo tri četrtine celotnega izvoza. V letih 1991-1997 je bila rast realnega BDP-ja povprečno 8%, a je od leta 1998 padla na polovično raven zaradi globalne finančne krize. Čile je poglobil svojo zavezanost k liberalizaciji trgovine s sporazumom o prosti trgovini z ZDA, ki je začela veljati 1. januarja 2004.

Čeprav je čilsko gospodarstvo naletelo na več kriznih obdobij v svoji zgodovini, pozna v zadnjih letih trajno rast. V letu 2010 je Čile postala prva polnopravna članica OECD-ja v Južni Ameriki. To je priznanje čilskemu gospodarskemu napredku. Za državo je zelo važno rudarstvo, predvsem baker, saj izvaža kar 36% svetovne proizvodnje bakra. Pomembna ekonomska panoga je v zadnjih letih tudi turizem, ki je od leta 2005 narastel za 13,6%.

Največ dohodka prinašajo državi sekundarni in terciarni sektor (50,5% oziroma 44,7%), primarni sektor pa le 4,8% državnega BDP-ja.

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

Kmetijstvo in živinoreja sta v osrednjih in južnih predelih države najpomembnejši dejavnosti, čeprav je v tem sektorju zaposlenega le 15% prebivalstva.[5] Leta 1999 so se zaradi hude suše razmere poslabšale in pridelki zmanjšali, od tedaj naprej pa se je stanje kmetijstva izboljšalo in dobiček se je vsako leto večal za 4%. Z odprtjem vrat evropskih in azijskih trgov je izvoz sadja in zelenjave ter tudi gozdarskih proizvodov, rib in školjk dosegel rekordno raven. Primer tega je, da je Čile v zadnjih letih dosegel Norveško, ki je najpomembnejša izvoznica lososa. Važen je tudi pri pridelavi vina.

Industrija[uredi | uredi kodo]

Industrija je v glavnem v rokah lokalnega prebivalstva, razen proizvodnja ribje moke. Ta je zgoščena v Santiagu, Valparaísu in v Concepciónu. V zadnjih letih so spodbujali živilsko-prehrambeno industrijo, da bi postal Čile tudi v tem sektorju pomemben - kar je v letu 2010 tudi dosegel. Poleg tega je Čile postal važna postojanka za investicije tujih držav. Mnoga podjetja so začela postavljati sedež v Santiagu.

Neenakost med spoloma prav tako vpliva na gospodarski razvoj Čila. Zaradi nizke udeležbe ženske delovne sile (najnižje v Latinski Ameriki) je težko zmanjšati število brezposelnih ljudi. Kljub državnemu napredku v zadnjih letih so še zmeraj prisotne velike razlike med ženskami in moškimi, celo pri plačah, ki jih dobijo za isto delovno mesto.

Glavni industrijski pridelki: baker, drugi minerali, živila, železo, jeklo, cement, tekstil.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Turizem je postal v zadnjem desetletju zelo pomemben ekonomski vir v državi. Letno vstopi v Čile okoli 2 milijona in pol ljudi. Mnogo jih prihaja iz Argentine, v zadnjih letih je vse več ljudi, ki prihaja iz Evrope. Glavne turistične zanimivosti Čileja so: San Pedro de Atacama (območje nekdanjih Inkov), visokogorska jezera, gejzirji, vulkan Perinacota, ki presega 4500m višine ter Velikonočni otok sredi Tihega oceana.

Energija[uredi | uredi kodo]

Čile je energetsko odvisna država. Nima velikih zalog energije (od 228.000 sodov nafte, ki jih letno potrebuje, jih proizvaja le 4.000). Čile proizvaja 60.6 bilijonov kWh energije, od katerih jih 54% proizvajajo hidroelektrarne, ostalo pa termoelektrarne. Letna poraba energije znaša 57.29 bilijonov kWh.

Prevozi[uredi | uredi kodo]

Čile ima 375 letališč, 5.481 km železnice in 80.505 km cest. Goriva uvažajo po cevovodih: naravni plin - 2.673 km, petrolej - 519 km, nafta - 892 km.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]