Jože Plečnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jože Plečnik
Portret
Rojstvo 23. januar 1872({{padleft:1872|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1][2]
Ljubljana, Slovenija[1]
Smrt 7. januar 1957({{padleft:1957|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2] (84 let)
Ljubljana, Slovenija[1]
Grob
Žale, Ljubljana
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Austria.svg Avstrija
Poklic arhitekt, univerzitetni profesor

Jože Plečnik [jóže pléčnik], slovenski arhitekt, * 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodil se je 23 januarja leta 1872 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez in hči Marija) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedršice. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je Jože šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel v uk k sebi v mizarsko delavnico . Pozneje je marljivi risar z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Študiral je v Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, in na Dunaju, kjer je bil po uvajalnem obdobju študent slavnega arhitekta Otta Wagnerja. Nad arhitekturo se je navdušil, ko je na razstavi videl načrte Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču Scheveningen je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Tam je ustvaril nekaj ključnih vil, ki so pokazale prestop iz secesije v modernizem in cerkev Sv. Duha. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovićem in drugimi Slovani, morda zaradi pomanjkljive srednješolske izobrazbe. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi, kjer je tudi živel med prvo svetovno vojno. Od 1921 naprej pa je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal hišo za cerkvijo. Nikoli se ni poročil. Med obema vojnama je spremenil podobo Ljubljane s svojimi arhitekturami in ureditvami. Leta 1938 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole v Ljubljani in na Dunaju. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem.

Arhitekt[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Delo Jožeta Plečnika.
Zacherlova hiša na Dunaju
Cerkev Srca Jezusovega v Pragi

Plečnik je po diplomi celovito in izvirno načrtoval javne in zasebne stavbe na Dunaju (cerkev Sv. Duha, Zacherlova hiša, Vila Grassberger, Vila Langer), na Češkem, zlasti v Pragi, kjer je delal za predsednika Masaryka (Hradčani, Cerkev Srca Jezusovega), pri dvorcu Lany. V Ljubljani se je po letu 1920 ukvarjal tudi z urbanističnimi zasnovami in jih dopolnjeval z avtorsko arhitekturo: (Tromostovje, arkade z osrednjo mestno tržnico, zapornica na Ljubljanici, stavba NUK, osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most, mestno pokopališče Žale, celostna prenova številnih ambientov) in drugod po Sloveniji. Veliko je delal na ozemlju Jugoslavije: v Beogradu, Zagrebu in Dalmaciji. S premišljenimi posegi v urbano tkivo Ljubljane, z mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik nekdanje provincialno habsburško mesto z baročnimi in secesijskimi poudarki spremenil v slovensko prestolnico. Kot njegova najpomembnejša arhitektura v Sloveniji je ovrednotena Narodna in univerzitetna knjižnica. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je redno oblikoval različne izdelke umetne obrti, zlasti cerkveno posodje in opremo knjig. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, zlasti avtohtone za posamezno okolje, kar se najbolje vidi v cerkvah v Bogojini in na Barju. Številni njegovi načrti so bili vizije, nekateri popolnoma nerealni (stavba slovenskega parlamenta itd.) in so ostali neuresničeni. Po drugi svetovni vojni se je ukvarjal pretežno z dopolnjevanjem in restavriranjem cerkva in načrtovanjem številnih spomenikov žrtvam vojne. Njegovo zadnje veliko delo je prenova nekdanjega samostana Križank v Ljubljani. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju.

Marsikatero njegovo delo je ostalo nedokončano. V Ljubljani so po načrtih A. Suhadolca in A. Bitenca delno uredili nekdanje Baragovo semenišče (Akademski kolegij, Festivalna dvorana); polovica načrtovanega valja ni bila nikoli postavljena. V Zagrebu so odstopili od načrta za lurdsko cerkev (Lurdska Majka Božja) blizu Maksimirja. Uresničena je bila samo kripta z mogočnimi stebri in značilnimi originalnimi Plečnikovimi lestenci. Za samo cerkev so sprejeli nekakšen kubističen načrt, ki se s Plečnikovim načrtom ne ujema ali pa mu celo nasprotuje. V Beogradu so frančiškani na tako imenovanem Crvenom krstu po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev Svetega Antona Padovanskega. Posvečena je bila šele po zgraditvi zvonika leta 1962. Za osnovo je Plečnik vzel starokrščansko rotundo, kar naj bi projekt povezovalo s prvinskimi vrednotami krščanstva, ki je cvetelo že v rimskem Singidunumu. Kip sv. Antona za to cerkev je vlil znameniti kipar Ivan Meštrović.

Pedagog[uredi | uredi kodo]

Čeprav Plečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na Tehniški fakultetiv Ljubljani, velja za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske univerze. Na šolo je prišel leta 1921 s številnimi izkušnjami poučevanja iz Prage in s slavo Masarykovega arhitekta. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 za študente zgradili skromno staro zgradbo Tehniške fakultete (Stara tehnika ob Aškerčevi cesti), kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi klasicistično zgradbo ob Grabnu, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947, označuje vhodni baldahin, ki ga je načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal učne metode svojega dunajskega profesorja Otta Wagnerja. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov, ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Sistem delavnic - seminarjev se je v veliki meri ohranil vse do danes. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S specifičnim načinom študija in koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja Wagnerja in naprej do Semperja, je danes Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani prepoznavna kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi. Med številnimi generacijami njegovih diplomantov izstopa nadarjeni Edvard Ravnikar, ki je bil po vojni, ko je Plečnik zaradi starosti (73 let) in manj zaradi svojega katolicizma postal manj priljubljen, nastavljen za novega predstojnika fakultete in je samozavestno nadaljeval dopolnjevanje Plečnikove Ljubljane. Številni učenci pa so k svojemu ostarelemu učitelju po nasvete hodili na njegov dom v Trnovem. Nekateri učenci, , so ostali vpeti v kalupe Plečnikovih oblik, drugi, večinoma učenke, so se razvili v izvrstne zaščitnike kulturne dediščine (Nataša Šumi, Špela Valentinčič, Majda Nerima, Gizela Šuklje; Vlasto Kopač).

Plečnik in sodobna Slovenija[uredi | uredi kodo]

Po Plečniku so poimenovali najvišja slovenska priznanja na področju arhitekture. Od leta 1973 naprej vsako leto Sklad Jožeta Plečnika objavi razpis za Plečnikovo nagrado in Plečnikove medalje. Podeli jih župan mesta Ljubljana ob koncu maja. V Ljubljani je šest Plečniku posvečenih kiparskih spomenikov (najstarejši v Križankah). Na nekdanjem bankovcu za 500 tolarjev sta bila upodobljena lik Jožeta Plečnika in pročelje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Na veljavnem kovancu za 0,10 € pa je upodobljena njegova Katedrala svobode (Slovenski parlament), ki pa ni bila nikoli zgrajena. Prva poštna znamka v samostojni Sloveniji nosi sliko parlamenta in je bila izdana 26. junija 1991, njena vrednost je bila 5,00 SIT. Leta 2002 pa je izšla tudi priložnostna poštna znamka s Plečnikovim likom.

Ob 50-letnici arhitektove smrti je Slovenija leto 2007 razglasila za Plečnikovo leto.[3] V istem letu je Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji sprožila postopek za arhitektovo beatifikacijo, kar je sprožilo precej vročih polemik.

Povečano zanimanje za Plečnika se je v svetu pojavilo v obdobju postmodernizma v arhitekturi, ko je ponovno postala priljubljena raba historičnih arhitekturnih elementov. Ker je Plečnik rad uporabljal klasične elemente in jih med seboj poljubno mešal, obenem pa je to počel v času, ko so bili klasični arhitekturni stili že davno preživeti, predstavlja v svetovni arhitekturi zanimivo posebnost.

Že v osemdesetih letih, v večji meri pa po vključitvi v EU in seriji razstav v Evropi (Pariz: 1986, Praga (Arhitektura za novo demokracijo): 1996) in izven nje so Plečnikove stavbe postale priljubljene turistične znamenitosti. V Ljubljani mestna občina poleti celo plačuje v Plečnika preoblečenega igralca, da se v turistični sezoni sprehaja po mestnih ulicah. Ljubljana ima številne Plečnikove spomenike (poprsja ali reliefi: sedež univerze, Križanke, Gimnazija Jožeta Plečnika, Trnovska cerkev, Fakulteta za arhitekturo, NUK; označen je prostor rojstne hiše). Odnos med Plečnikom in Ljubljano pogosto nekoliko površno primerjajo s tistim med Antonijem Gaudíjem in Barcelono. Dosje »Brezčasna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika v Ljubljani in Pragi« je zdaj na poskusnem seznamu za uvrstitev med Unescovo svetovno kulturno dediščino.[4][5]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]