Etruščanska umetnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Etruščanska Himera iz Arezza

Etruščanska umetnost se je razvila pod vplivom vzhodnih kultur, predvsem iz Grčije, pa tudi kot posledica okolja v katerem so prebivali, to je osrednje območje med reko Arno in Tibero. Etruščanska umetnost se je izoblikovala v 7. stoletju pr. n. št. in dosegla višek v 6. in 5. st. pr. n. št. trajala pa vse do 2. st. pr. n. št. Še posebej močna je v figurativnem kiparstvu v terakoti (predvsem kipi v naravni velikosti na sarkofagih ali v templjih) in bronu, stenskem slikarstvu in obdelavi kovin (zlasti reliefi v bronu in situle).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Začetki Etruščanov ter posledično njihov umetniški slog, sega do ljudi, ki so živeli ali pa so bili izgnani iz Male Azije v času bronaste in železne dobe (Villanovanska kultura). Zaradi bližine in/ali trgovinskih stikov z Etrurijo, so druge stare kulture kot so grška, feničanska, egipčanska, asirska in maloazijska, vplivale na etruščansko umetnost. Očitno preprost lik v helenističnem obdobju skriva inovativen in edinstven slog, katerega vrhunec je sovpadal z grškim arhaičnim obdobjem. Rimljani, ki so prišli kasneje so absorbirali etruščansko kulturo v svojo, so pa tudi močno vplivali na njihovo umetnost.

Kulturne dobe[uredi | uredi kodo]

Umetniško zapuščino Etruščanov so začeli sistematično raziskovati šele od poznega 18. stoletja dalje. Začetki segajo v obdobje med 10. in okoli 7. st. pr. n. št. s kulturo Villanova, ki je nasledila fazo maloazijske etruščanske umetnosti. V 1. stoletju pred našim štetjem se je etruščanska umetnosti končala brez prekinitve v rimski umetnosti. Ločimo naslednje dobe v etruščanski umetnosti:

  • Obdobje Villanova (9. - 8. st. pr. n. št.) - iz zgodnje železne dobe izvira etruščanska in italska civilizacija. Geografska meja je potek reke Tibere. Izraz Villnova sega nazaj v mesto v Bologni, kjer so leta 1853 v grobovih našli ostanke značilnih zabojnikov. Imeli so nazobčane in zarezane geometrijske dekoracije, ki so bile značilnost tiste kulturne dobe.
  • 800 - 650 pred našim štetjem - "Orientalsko" ali "Orientalizirano" obdobje. Zaradi kulturne izmenjave med sredozemskimi civilizacijami v tem času, zlasti v Antični Grčiji, se je pojavila v etruščanski umetnosti figurativna tradicija, ki je temeljila na grških vzorcih.
  • 650-500 pred našim štetjem - Arhaično obdobje - jonski in korintski vplivi. Zaradi vse več izmenjav in zaradi strukture etruščanske družbe, so se pojavile nove umetniške tehnike. Slikarstvo je postalo zelo razvito, še posebej poslikava skulptur iz terakote in vazno slikarstvo.
  • 500-300 pred našim štetjem - Klasična doba - vrhunec, še vedno zaznamovan z grškim vplivom; nastaja manj umetniških izdelkov zaradi notranjih in zunanjih političnih in vojaških kriz, z izjemo bronastih iz Vulce.
  • 300-100 pred našim štetjem - Pozna faza; helenistična doba - etruščanska umetnost se absorbira v rimsko kulturo.

Grobišča[uredi | uredi kodo]

Gomila v grobišču Banditaccia, Cerveteri

Večina najdb prihaja iz etruščanskih nekropol (Cerveteri, Tarquinija, Populonia, Orvieto, Vetulonia, Norchia). Izkopavanje teh grobišč ponuja sliko etruščanske arhitekture, medtem ko pridatki nudijo vpogled v etruščansko slikarstvo in kiparstvo kot tudi v vsakdanje življenje uglednih državljanov.

V 7. stoletju pred našim štetjem so nastale stare komorne grobnice v južni Etruriji (kot je Tomba Regolini - Galassi iz sredine 7. stoletja v Cerveteri ) in kupolaste grobnice s krožno ali kvadratno osnovo in umetnim trezorjem v severni Etruriji (grob Casal Marit Timo). Takšna grobna gomila je bila v Cerveteri izkopana iz obstoječega hribčka iz tufa, nato prekrita z zemljo in zasajena. Na drugih območjih so našli tolos grobnice s komorami iz kamna in opeke.

6. stoletju so prevladovale grobne komore z enim ali več prostori, saj je bil to čas velikih plemiških družin. Namesto teh sistemov (Cerveteri, Vulci, Vetulonia) so se v kasnejšem obdobju pojavile z enakimi ali podobnimi shemami obsega grobnice iz klesanega kamna z arhitekturnimi fasadami (Norchia, San Giuliano, Orvieto). Grobnice so bile pogosto opremljene z bogatimi poslikavami, s pohištvom, posteljami za mrtve in sarkofagi, žare, nakit, orožje in drugo opremo kot pridatki.

Stenske poslikave in mala plastika[uredi | uredi kodo]

Stenska slika, grobnica Leopardi, Tarquinia
Etruščanski jezdec, 540–520 pr. n. št., Castel San Marino
Vaza z rdečo poslikavo; Stamnos, okoli 360/40 pr. n. št.

Etruščansko slikarstvo je nastalo iz treh virov: iz orientalskih umetnostnih virov (del prebivalcev je prišel od tam), iz umetnosti železne dobe in stikov z Grčijo. Najpomembnejše poslikave so se ohranile v grobnicah v Tarquiniji (severno od Rima).

Oblikovanje etruščanskega stenskega slikarstva, katerega vrhunec je bil med letoma 530-460 pred našim štetjem, je tesno povezano z arhitekturo. Vse slike so freske, ki so naslikane na stenah grobne komore in pri katerih prevladuje dekorativni učinek. Arhaične etruščanske upodobitve kažejo vitalnost prizorov iz vsakdanjega življenja, veliko barve in - tipično etruščansko - vsebujejo elemente iz narave. V nasprotju s prizori iz kasnejših grobov ko so videti grobe in neprijazne.

Umetnost obdelave kovin, keramike, slonovine in gliptika (večinoma skarabeji po egiptovskih vzorcih) so bile veje umetnosti od orientalskega obdobja lokalno pogojene: silhuete v Vetulonia, stopničasti kamnin in žarni reliefi v Clusiumu (Chiusi). Zlatarska umetnost je dosegla precejšnjo stopnjo v Caere v 7. stoletju pr. n. št.. Skupaj z veliko imitiranja orientalskih vzorcev dekorativnih elementov presenečajo različne tehnike za obdelavo kovin, ki so jih uporabljali. Svetovno znana je etruščanska filigranska (granulacijska) tehnika.

Izdelki etruščanske umetnosti in obrti so bili v 6. in 5. stoletju pr. n. št. iskani v Sredozemlju (predvsem kovinska ogledala s figuralnimi okraski), vendar se je njihova kakovost umirila v 4. stoletju. Nakit ima grški vpliv in gravirane slike iz grške mitologije, pomešane z etruščanskimi idejami. Znana dela so Rimska volkulja, pošast Himera in Brutus.

Velik pomen je imela v obdobju od 7. do 4. stoletja pred našim štetjem keramika koncentrirana v Falerii (Civita Castellana), Volaterrae (Volterra), Vulci in Perusia (Perueis). Tukaj je bilo etruščansko vazno slikarstvo močno usmerjeno v grško. Celo zelo različna črna keramika in reliefne kovinske posode in njihov dizajn in dekor kažejo jasno imitacijo tujih modelov. Proizvodnja lončarskih izdelkov ne more izpolnjevati kvantitativne in kvalitativne zahteve. Boljša lončenina se je uvažala iz Grčije, v 5. stoletju pred našim štetjem iz Aten. Večina številnih najdenih pobarvanih grških vaz prihaja iz etruščanskih grobnic.

Tempelj[uredi | uredi kodo]

Poleg grobnic le redko najdemo drugo arhitekturno zapuščino, običajno zgolj temelje večjih kompleksov, večinoma so to etruščanski templji. Sistematično izkopavanje se vrši približno 140 let. Šele pred kratkim so ostanke posvetne arhitekture (Murlo pri Sieni, Acquarossa pri Viterbu, Talamone) znanstveno izkopali in analizirali.

Najzgodnejši tempelj iz 6. stoletja pred našim štetjem je sestavljen z enim samim svetiščem, katerega streha je bila podprta z dvema stebroma (Veii - Piazza d' Armi).. Etruščani so se zgledovali po grškem templju kot je oblikovanje portika, pravokotne ali kvadratne cele, glinene stene, strešne kritine in obloge strehe z barvno terakoto. V 4. stoletju pred našim štetjem pa se je razvila neodvisna italsko - etruščanska arhitekturna oblika, ki naj bi bila odločilna za kasnejšo rimsko arhitekturo. Tempelj, središče monumentalne arhitekture, je bil kot grški sestavljen iz cele, stebrov in ogredja. Pa vendar je bil bistveno drugačen od grške konstrukcije z okroglo dvorano in bazo v več ravneh. Dostop je bil mogoč le z ozkim dostopom po stopničkah do pronaosa; na zadnji polovici je bila ena ali več cel.

Kiparstvo[uredi | uredi kodo]

Slavni sarkofag z zakonskim parom iz Cerveterije; konec 6. st. pr. n. št.

Etruščanska skulptura je bila predvsem okras templjev in grobnic. Prvič se je pojavila v 8. st. pr. n. št. z žarami, katerih prevleke so bile oblikovane kot človeške glave in občasno s telesi z orožjem in bradavičkami. V 6. st. pr. n. št. prevladovalo kiparstvo iz litega brona in kamna, saj je bila glina bolj občutljiva. Etruščanska skulptura je bila predvsem sredstvo za izražanje človeških čustev in ne oblika estetskih idealov. Posebnega pomena pri razvoju etruščanskega kiparstva je polležeča figura pokojnika na pokrovu plošče sarkofaga, ki velja za začetek rimske portretne umetnosti. Za enega najpomembnejših primerov velja "Apollo Veii.

Etruščanska gospodarstvo je temeljilo predvsem na obdelavi kovin, kar se odraža v tradicionalno velikem številu bronastih kipcev, ki pa so bili skoraj v celoti stopljeni. Med velikimi skulpturami, ki še vedno obstajajo, je na primer Himera v Arezzu (2. polovica 5. stoletja ali v začetku 4. stoletja pr. n. št.). Obstajajo tudi pomembne portretne glave, ki so nastale pod vplivom arhaičnih grških marmornatih glav (npr. portret mladeniča, 3. stoletje pred našim štetjem). Mnogi kipci so se uporabljali kot votivne daritve.. Znan kot Arringatore iz Firenc je kip Aulus Metellus v naravni velikosti (80 pred našim štetjem), je iz časa, ko etruščanska umetnost neopazno prehaja v rimsko.

Muzeji[uredi | uredi kodo]

Navedeni so najpomembnejši muzeji etruščanske umetnosti iz okolice Rima in Firenc:

  • ArezzoMuseo Archeologico Mecenate: žare, keramika, bronasti predmeti in kipi
  • CerveteriMuseo Nazionale: Sarkofagi, terakota, grobni pridatki.
  • ChiusiMuseo Nazionale Etrusco: keramika, žare, sarkofagi in bronasti predmeti.
  • CortonaMuseo dell’Accade: nakit, keramika, bronasti predmeti
  • FirenceMuseo Archeologico Centrale dell'Etruria: najdeno v Toskani, prvotno v galeriji Uffici: kipi, bronasti predmeti, keramika, nakit, kovanci, rekonstrurani etruščanski spomeniki
  • GrossetoMuseo Archeologico: grobni pridatki, žare, kipi, bronasti predmeti, Münzen
  • OrvietoMuseo Faina: najdbe iz grobišča pri Orvietu, Vaze.
  • Orvieto – Museo dell’Opera del Duomo: grobni pridatki
  • PerugiaMuseo Archeologico Nazionale dell’Umbria: žare, Bronzebleche, grobni pridatki
  • PopuloniaMuseo Gasparri: Vaze, ostanki sarkofagov, grobni pridatki
  • RimMuseo Nazionale Etrusco di Villa Giulia: kipi, keramika, bronasti predmeti, nakit, grobni pridatki
  • Rim, Vatikanstadt - Museo Gregoriano Etrusco: kipi, keramika, bronasti predmeti, nakit, grobni pridatki
  • SienaMuseo Archeologico Nazionale: žare, sarkofagi, kipi, keramika
  • TarquinijaMuseo Nazionale Etrusco: sarkofagi, freske, vaze, bas reliefi, grobni pridatki
  • VolterraMuseo Etrusco Guarnacci: žare, kipi, nakit, kovanci

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]