Edvard Kardelj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Edvard Kardelj
Portret
Rojstvo 27. januar 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})[1]
Ljubljana
Smrt 10. februar 1979({{padleft:1979|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1] (69 let)
Ljubljana
Narodnost Slovenec
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic politik

Edvard Kardelj [édvard kardélj] (psevdonim Sperans, ilegalna in partizanska imena: Krištof, Bevc in Tone Brodar), slovenski politik, * 27. januar 1910, Ljubljana, † 10. februar 1979, Ljubljana.[2]

Mladost in začetki političnega delovanja[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil v delavski družini v Ljubljani. Leta 1926 se je kot 16-letnik včlanil v mladinsko organizacijo jugoslovanskih komunistov (SKOJ), dve leti kasneje je postal član Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Leta 1929 je končal učiteljišče, a učiteljske službe ni nikoli nastopil. Zaradi aktivnega delovanja v prepovedani stranki KPJ je bil februarja 1930 v Beogradu aretiran in obsojen na dve leti ječe. Po izpustitvi iz zapora se je leta 1932 vrnil v Ljubljano, kjer so ga imenovali za člana novega Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo. Po tem, ko so nekateri starejši vodilni slovenski komunisti izstopili ali bili izključeni iz KPJ je Edvard Kardelj skupaj z Borisom Kidričem in Francem Leskoškom postal eden od članov novega vodstva slovenskih komunistov.

Odhod v Sovjetsko zvezo in vrnitev v Jugoslavijo[uredi | uredi kodo]

Kardelj je propagiral boj proti kapitalizmu, imperializmu, parlamentarnim demokracijam in podpiral Stalinovo politiko in politični sistem Sovjetske zveze. Leta 1935 je obiskal Sovjetsko zvezo.Po vrnitvi je aprila 1937 je na Čebinah organiziral sestanek, na katerem so ustanovili Komunistično partijo Slovenije (KPS) kot sestavni del Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Propagiral je tako boj proti kapitalizmu, fašistični Italiji in nacistični Nemčiji. V času po vrnitvi v Jugoslavijo je Kardelj pod psevdonimom Sperans izdal tudi svojo najbolj znano knjigo, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Ljubljana, 1939). Po vojni je izšlo več ponatisov in popravljenih izdaj. Prevedena je bila v več kot 50 tujih jezikov. Po letu 2000 se je v nekaterih virih pojavila trditev, da je Kardelj prepisal in pod svojim imenom izdal rokopis z naslovom Das nationale Problem der Slowenen, ki ga je leta 1933 v Moskvi napisal predvojni komunist Dragotin Gustinčič.[3] Obtožba so za svoje manipulativne namene zelo izkoristili desno usmerjeni novinarji in politiki, toda analiza je ni potrdila. Nasprotno, zgodovinar France Filipič, ki je prebral oba teksta, trdi, da »gre za dva popolnoma različna teksta. Lahko zatrdim, da so očitki na Kardeljev račun neutemeljeni. In tisti, ki tako pišejo, so v zmoti.«[4]

V 2. svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Po napadu Nemčije in njenih zaveznikov na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se skupaj s Titom po naročilu iz Moskve ni želel opredeliti o okupaciji Jugoslavije. 27. aprila 1941 je bil eden od pobudnikov ustanovitve Protiimperialistične fronte oz. Osvobodilno fronto.

V času druge svetovne vojne je bil politični in ideološki vodja slovenskih partizanskih enot. Bil je član Vrhovnega štaba NOV in POJ. 1943 je postal eden od treh podpredsednikov IO OF (funkcijo ohranil do 1953). Udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943, nato je bil s Titom kot podpredsednik NKOJ (partizanske vlade, imenovane Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije) 1944 v Drvarju in na Visu ter končno v Beogradu.

Povojno politično delovanje[uredi | uredi kodo]

Edvard Kardelj je bil neposredno po 2. svetovni vojni podpredsednik jugoslovanske vlade (do 1953), Bil je eden izmed glavnih avtorjev jugoslovanske ustave in vseh njenih naslednjih sprememb, ki so prinašale večjo samostojnost republik in uvedle družbeno lastnino ter samoupravljanje kot novo obliko socialistične demokracije ter izdal veliko knjig, ki so bile temelj teh sprememb. Bil je Titov ideolog in nosilec nove marksistične misli. Njegova najbolj znana iz razprave za 11, kongres ZKJ »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja" v kateri odpira nove dimenzije demokratizacije jugoslovanske poti v socializem »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Toda ne sam kot posameznik, ampak samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi. V teh odnosih mora samoupravno in svobodno obvladati svoje posamezne in splošne družbene odnose ter - v ustreznih demokratičnih organizacijskih oblikah - tudi državo, sistem in politično stranko kot instrumente svojega lastnega samoupravljanja. Avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo lahko potemtakem samo en cilj - da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko - na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev - svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo. To je samoupravljan.«

Opravljal je najpomembnejše politične in državniške funkcije. V letih od 1948 do 1953 zunanji minister Jugoslavije. Ob reševanju tržaškega vprašanja gre prav njemu največ zaslug, za priključitev večjega dela Primorske k matični domovini. Leta 1949 so ga zaradi političnih zaslug imenovali za častnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). 1953-60 je bil generalni sekretar SZDL Jugoslavije, 1953-63 je bil podpredsednik zveznega izvršnega sveta, 1963-67 predsednik jugoslovanske zvezne skupščine in do smrti zasedal najvišje funkcije v državni oblasti (kot predsednik ustavne komisije skupščine SFRJ v začetku 70. let, nazadnje je bil od 1974 slovenski član Predsedstva SFRJ). Bil je najvišji in najvplivnejši funkcionar Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije, v kateri je imel, vsaj od Rankovićevega padca 1966, nesporno vodilni položaj takoj za Titovim (kot član politbiroja in sekretar CK KPJ/ZKJ do 1966, kasneje član predsedstva ZKJ in 1969-72 tudi njegovega izvršnega biroja). Leta 1978 ga je Ekonomska fakulteta v Ljubljani imenovala v naslov rednega profesorja za področje marksistične politične ekonomije. KPJ, KPS, jugoslovanske in slovenske oblasti so ga odlikovale z vsemi takrat obstoječimi najvišjimi državnimi odlikovanji, kot so: red narodnega heroja, red junaka socialističnega dela, red ljudske osvoboditve, red partizanske zvezde I. stopnje, red zaslug za ljudstvo I. stopnje, red bratstva in enotnosti I. stopnje, red za hrabrost in partizanska spomenica 1941. V tem času so v Sloveniji po Kardelju poimenovali mnogo objektov, ustanov, ulic in naselij (mdr. hrvaško luko Ploče). Med letoma 1979 in 1990 je nosila njegovo ime tudi Univerza v Ljubljani, in sicer Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, ki mu je že 1969 podelila častni doktorat. Po razpadu režima so večino objektov preimenovali, nekateri objekti (npr. Kardeljeva ploščad v Ljubljani) pa so še ohranili njegovo ime. Bil je rezervni generalpolkovnik JLA, častni občan vseh občin v Sloveniji. Leta 1960 so ga izvolili za rednega člana Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU), za častnega člana pa poleg slovenske še akademije znanosti v BiH in Makedoniji. 1958 je dobil Prešernovo, 1968 pa še nagrado Avnoja. Dvakrat je bil proglašen za junaka socialističnega dela (1955 in posmrtno 1979). Pokopali so ga v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.

Poročen je bil s Pepco Kardelj, sestro slovenskega politika Ivana Mačka - Matije. Pesnik Borut Kardelj je bil njegov sin, brat Janez Kardelj (padel med vojno) pa je bil gledališki igralec.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 data.bnf.fr: open data platform — 2011.
  2. ^ RTVSLO.si - Smrt Edvarda Kardelja
  3. ^ Anica Lokar, Od Anice do Ane Antonovne. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002 (COBISS); Vjekoslav Cenčič, Titova posljedna ispovjest, Orfelin: EWM, Beograd, str. 255.
  4. ^ Alenka Puhar, »Skrivnostna knjiga o Slovencih, ki že sedemdeset let čaka na objavo«, Delo, 3. 10. 2001, str. 26.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]