Fran Saleški Finžgar
Fran Saleški Finžgar | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 9. februar 1871[1][2][…] Doslovče |
| Smrt | 2. junij 1962[1][2][…] (91 let) Ljubljana[1] |
| Poklic | jezikoslovec, pesnik, pisatelj, duhovnik, prevajalec, otroški pisatelj, dramatik, urednik |
| Narodnost |  Slovenec |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} SFRJ.svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija Kraljevina SHS Cislajtanija |
| Pomembnejša dela | Na Gosposvetskem polju Pod svobodnim soncem |
Fran Saleški Finžgar, slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec in duhovnik * 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana.
V slovenski književnosti je pomemben in poznan predvsem zaradi svojih daljših in krajših pripovedi o kmečkem in meščanskem življenju, pisal pa je tudi ljudske igre. Njegova dela so namenjena tako mladi kot starejši populaciji.
Življenje
[uredi | uredi kodo]Pisatelj je bil rojen v Doslovčah, vasi pod Stolom na Gorenjskem, v revni kajžarski družini. Oče France si je pomagal kot krojač. Mati mu je bila Terezija (Reza) Ažman. Brezskrbnega otroštva je bilo konec, ko je moral na Breznico v enorazrednico. Ker je že tam pritegnil učiteljevo in župnikovo pozornost, so prepričali očeta, da ga je poslal pozneje v Radovljico v 3. razred osnovne šole. Tam se je tudi naučil nemškega jezika. Bil je odličnjak, čeprav je večino svojega časa prebil na paši. Po končanem osnovnem šolanju doma in v Radovljici je od leta 1882 do 1891 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Zaradi posmehovanja drugih otrok je tam preživljal notranjo krizo. Krize so se potem v njegovem življenju nekajkrat ponovile. Prvi razred je moral ponavljati, vendar je začetne težave uspešno premagal in leta 1891 z odliko maturiral. Šolanje je nadaljeval v Bogoslovnem semenišču Ljubljana. Posvečen je bil leta 1894. Kot duhovnik je služboval v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, v Idriji, Sori pri Medvodah, Želimljah in drugod. Leta 1918 je odšel na svoje zadnje službeno mesto v Trnovo v Ljubljani. Tam je bil leta 1936 upokojen, a je še vedno zelo aktivno delal kot duhovnik in pisatelj. Zagovarjal je povezovanje vseh Slovencev med drugo svetovno vojno in odpor proti okupatorjem. Poleti 1944 je praznoval kot zlatomašnik. Za tem je komaj preživel v bombardiranju, ki je močno poškodovalo njegovo hišo. Do smrti je živel v Ljubljani, v hiši na Koleziji, ki jo je načrtoval Anton Suhadolc (ob potoku Gradaščica). Ulica, ob kateri stoji njegov dom, se danes imenuje Finžgarjeva ulica št. 12.
Finžgarjeva rojstna hiša v Doslovčah je urejena kot muzejska hiša in razglašena za spomenik državnega pomena. Z njo že več kot petnajst let upravlja Zavod za turizem in kulturo Žirovnica, hiša pa je vključena v Pot kulturne dediščine Žirovnica. Predstavlja značilen primer bivalne kulture kajžarske družine ob koncu 19. stoletja na Gorenjskem. V zgornjih prostorih so ohranjeni elementi tistega časa – črna kuhinja v veži, špajza, hiša in kamra – urejeni tako, da odražajo podobe, kakršne je v svojih delih opisoval Fran Saleški Finžgar.
Po njem se je imenovala Finžgarjeva nagrada za literaturo. Bil je urednik Mladike in med prvimi rednimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od 1941 tudi častni meščan Ljubljane.
Delo
[uredi | uredi kodo]
Na začetku svoje književne poti je Finžgar pisal tudi pesmi, kar je kasneje opustil. Nadaljeval je s pripovednimi deli iz kmečkega in meščanskega življenja. V verjetno najbolj znanem delu Pod svobodnim soncem s podnaslovom Povest davnih dedov (1906-1907) je prikazal spopadanje med Slovani (v delu so imenovani Sloveni) in Bizantinci. Ima napeto in razširjeno zgodbo, ki naj bi spodbujala narod. Ob prvi svetovni vojni je nastala vojna kronika Prerokovana, ki vsebuje pripovedi Boji, Prerokbe zore, Kronika gospoda Urbana in druge.
Finžgar je prejel povabilo iz Hollywooda za ekranizacijo svojega romana Pod svobodnim soncem; scenarij je bil že napisan, vendar je projekt propadel, ker je vztrajal, da morajo biti glavni igralci slovanskega porekla.[3]
V ljudskih povestih je upodobil svet, ki ga je poznal iz mladosti (povesti Strici, Dekla Ančka, Beli ženin), prav tako v ljudskih igrah Divji lovec, Veriga, Razvalina življenja. Spomine na mladost je predstavil v delu Leta mojega popotovanja (1957). Pisal je tudi za mladino (Študent naj bo, Gospod Hudournik, Makalonca).
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 3 Record #119293781 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- 1 2 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
- ↑ »Finzgars Birth House Doslovče – A Kajža Full of Love« (v ameriški angleščini). 6. junij 2025. Pridobljeno 20. oktobra 2025.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Šifrer, Jože (1983). Znameniti Slovenci: Franc Saleški Finžgar. Ljubljana: Partizanska knjiga.
- Bogataj, Janez; Glavan, Mihael (2021). Franc Saleški Finžgar - vera v resnico, lepoto in pravico. Album. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Grafenauer Ivan. »Finžgar Fran Saleški«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- http://www.zirovnica.si/podrocje.aspx?id=241 Arhivirano 2007-10-29 na Wayback Machine.
- http://www.dogaja.se/opis/fran_saleski_finzgar/10024 Arhivirano 2009-12-16 na Wayback Machine.
- Hladnik, Miran (2012). »Ob 50-letnici Finžgarjeve smrti«. lit.ijs.si. Pridobljeno 30. marca 2025.
- Finžgarjeva dela na dLib.si Finžgar, Franc S. (1945). »Vedež«. Mladi oder 1. dLib.si. Pridobljeno 30. marca 2025.
- V digitalni knjižnici dLib.si Finžgar, Franc S. (1945). Dela objavljena od 1894 do 1900. dLib.si. Pridobljeno 30. marca 2025.ž
- Rojeni leta 1871
- Umrli leta 1962
- Slovenski dramatiki
- Slovenski rimskokatoliški duhovniki
- Slovenski pisatelji
- Slovenski prevajalci
- Slovenski akademiki
- Častni meščani Ljubljane
- Redni člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti
- Slovenski uredniki
- Prešernovi nagrajenci
- Levstikovi nagrajenci
- Pokopani na Žalah, Ljubljana
- Ljudje, po katerih so poimenovali ulico
- Fran Saleški Finžgar
- Ljudje, po katerih so poimenovali nagrado