Polde Bibič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Polde Bibič
Portret
(slika iz leta 2012)
Rojstvo 3. februar 1933({{padleft:1933|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})
Maribor
Smrt 13. julij 2012({{padleft:2012|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[1] (79 let)
Ljubljana
Druga imena Leopold Bibič
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1943–1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1943).svg Kraljevina Jugoslavija
Poklic gledališki igralec, igralec, pisatelj
Poznan po (1963) Samorastniki
(1964) Ne joči, Peter
(1968) Kekčeve ukane
(1973) Cvetje v jeseni
(1987) Moj ata, socialistični kulak
(1990) Waitapu

Polde Bibič [pólde bíbič] (tudi Leopold Bibič), slovenski gledališki in filmski igralec, pedagog in pisec memoarske proze, * 3. februar 1933, Maribor, † 13. julij 2012, Ljubljana.[2]

Šola[uredi | uredi kodo]

Bibič je leta 1953 maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru in se nato vpisal na študij gledališke igre AIU v Ljubljani v letniku Vide Juvan. Leta 1961 je diplomiral na AGRFT, že v času študija pa je debitiral v vlogi ilegalca v Čapovem filmu Trenutki odločitve.

Delo[uredi | uredi kodo]

Zaposlen je bil v SNG Drami Ljubljana (kjer je bil v obdobju 1977–1981 ravnatelj). Deloval je tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem. V letih 1973 do 1977 je bil profesor za dramsko igro na ljubljanski AGRFTV. 1979 je bil izvoljen kot izredni profesor za predmet dramske igre na AGRFTV. V letih 1981–1985 je bil tudi predsednik ZDUS-a, do leta 1982 predsednik Zveze združenj dramskih umetnikov Jugoslavije, kasneje tudi Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Leta 1984 je bil slavnostni govornik na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu. Upokojil se je leta 1995.

Njegovo ustvarjanje v gledališču je zajemalo zelo bogat in raznolik repertoar izjemnih igralskih stvaritev. Širši javnosti pa je znan tudi po svojih številnih vlogah v slovenskih filmih Moj ata, socialistični kulak (1987), Cvetje v jeseni (1973), Kekčeve ukane (vloga Bedanca; 1968), Ne joči, Peter (1964), Primož Trubar (1985), televizijskih in radijskih igrah in nadaljevankah. Leta 1990 je odigral glavno vlogo v mladinski tv seriji v petih delih imenovani Waitapu. Skupaj je odigral 150 gledaliških in več kot 30 filmskih vlog. Napisal je sedem avtobiografskih knjig.[3]

Filmografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Delo Poldeta Bibiča.

Film[uredi | uredi kodo]

Leto Naslov
1955 Trenutki odločitve
1958 Dobro morje
1959 Dobri stari pianino
1961 Balada o trobenti in oblaku
1963 Samorastniki
1964 Zarota
Ne joči, Peter
1967 Zgodba, ki je ni
Grajski biki
Na papirnatih avionih
1968 Kekčeve ukane
1971 Poslednja postaja
Mrtva ladja
1973 Cvetje v jeseni
Begunec
Let mrtve ptice
1974 Pomladni veter
Strah
1976 Bele trave
Vdovstvo Karoline Žašler
1979 Iskanja
1982 Boj na požiralniku
Razseljena oseba
1983 Dih
Trije prispevki k slovenski blaznosti
1984 Veselo gostivanje
Dediščina
1986 Heretik
1987 Moj ata, socialistični kulak
1988 Remington
1990 Ječarji
2005 Ruševine
2013 Srečen za umret

Televizija[uredi | uredi kodo]

Leto Naslov
1965 Počitnice v Lipici
1969 Polikarp
1975 Obisk
1983 Strici so mi povedali
1985 Primož Trubar
1990 Waitapu
Dirigenti i muzikaši
1996 Triptih Agate Schwarzkobler
Peter in Petra
2001 Pavle
Sorodne duše
2005 Ljubljana je ljubljena
2010 Darilo

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Polde Bibič je med pomembnejšimi nagradami dobil Prešernovo in Župančičevo nagrado ter Borštnikov prstan.

  • 1958 študentska Prešernova nagrada AIU
  • 1965 nagrada Prešernovega sklada za vlogi Norca v Shakespearovem Kralju Laeru in Williama Shakespera v TV drami Candonija Shakespeare
  • 1967 radijska igra Kosmača-Mejaka Tantadruj (vloga Tantadruja) je prejela nagrado italijanske RTV na tekmovanju Prix Italia
  • 1970 nagrada Borštnikovega srečanja v Mariboru za vlogo Mosce v Jonsonovem Volponu
  • 1970 nagrada na Tednu jugoslovanskega radia v Ohridu za vlogo Drugega zasliševalca v radijski igri Zupana Upor črvov
  • 1971 nagrada na Boršnikovem srečanju v Mariboru za vlogo Podsekalnikova v Erdmanovem Samomorilcu (tudi nagrada občinstva)
  • 1971 Zlati venec na Tednu eksperimentalnih gledališč v Sarajevu za vlogo Točaja v Strniševih Žabah
  • 1971 mladinska TV igra Jugielewitzeve Srečni metulj (vloga Slikarja) je prejela Prix Jeunesse International na tekmovanju v Munchnu 1970 (kategorija Otroci do 7. leta) in bila uvrščena med 4 najboljše prikazane oddaje sveta na pregledu otroških TV oddaj na New Hampshire Network v Durhamu v ZDA
  • 1972 nagrada na Tednu jugoslovanskega radia v Ohridu za vlogo Starca v radijski igri za otroke Puntarja Gosli
  • 1974 nagrada za najboljšo vlogo na festivalu JRT v Portorožu za TV vlogo Gospoda v Grum-Uršičevi Josipini
  • 1974 Zupančičeva nagrada za oblikovanje monodrame Lužana Zivelo življenje Luke D.
  • 1974 nagrada na Tednu jugoslovanskega radia v Ohridu za vlogo Gospoda Iksa v radijski igri Lužana Dan gospoda Iksa
  • 1975 nagrada Borštnikovega srečanja v Mariboru za vlogo Slatterry ja v Storeyevi Kmetiji
  • 1977 skupinska Prešernova nagrada za izvedbo Hlapca Jerneja na osrednji proslavi ob 100-letnici Cankarjevega rojstva
  • 1978 nagrada za najboljšo igralsko stvaritev na festivalu JRT v Portorožu za TV vlogo Jožeta Petkovška v Hiengovem Norem malarju
  • 1980 Zlati lovorov venec na jugoslovanskem festivalu malih in eksperimentalnih odrov v Sarajevu
  • 1980 Nagrada žirije občinstva na Borštnikovem srečanju v Mariboru za vlogo Voranca v Zajčevem Vorancu
  • 1981 skupinska nagrada za dramsko igro na Borštnikovem srečanju v Mariboru za vlogo v uprizoritvi SSG Trst Shakespearovega Kar hočete
  • 1981 Borštnikova diploma za jezik v vlogi Komarja v Cankarjevih Hlapcih
  • 1981 nagrada Občine Ljubljana-Center za uspešno vodenje Drame SNG Ljubljana
  • 1981 Radijska igra Hienga Krvava ptica (vloga Carlo) je prejela nagrado Ondas na tekmovanju Premios Ondas v Barceloni. leta.
  • 1982 kipec Ostrovrhar - priznanje Kulturne skupnosti občine Ljubljana-Siška
  • 1984 Sterijeva nagrada za najboljšo moško vlogo na jugoslovanskih gledaliških igrah v Novem Sadu
  • 1984 nagrada Zlati smeh satiričnega gledališča Jazavac v Zagrebu
  • 1984 nagrada žirije občinstva Borštnikovega srečanja v Mariboru za vlogo Jožeta Maleka v Part1jičevem Moj ata, socialistični kulak
  • 1984 Borštnikov prstan
  • 1984 nagrada Viba filma - prezrte vrednote Tedna domačega filma v Celju za vlogo Tomaža v Dediščini
  • 1985 Prešernova nagrada
  • 1986 Igralec leta za vlogo Primoža Trubarja v filmu Heretik, Teden domačega filma Celje
  • 1991 Mednarodna nagrada na Slovanskem srečanju gledališč v Minsku, za vlogo Jožfa v Jančarjevi igri Zalezujoč Godota
  • 1996 Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga podeljuje Predsednik Republike Slovenije

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]